VSM Sklep I Cp 611/2019

Jedro

Sodna taksa je strošek pravdnega postopka, ki sodi med druge stroške stečajnega postopka po 8. točki tretjega odstavka 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), pri čemer morajo biti ti stroški zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka (2. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (točka I. izreka), ugodilo pa je njenemu predlogu za odlog plačila sodne takse za postopek na splošno (tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), in sicer za obdobje 24 mesecev od izdaje odločbe (točka II. izreka).

2. Zoper I. točko izpodbijanega sklepa se tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pravočasno pritožuje iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se ga v celoti oprosti plačila sodne takse za tožbo ter se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bo denarna sredstva za plačilo sodne takse lahko zagotovil z unovčitvijo osnovnih sredstev ter nepremičnin in izterjavo terjatev do tretjih. Namreč na vseh njegovih nepremičninah (katerih likvidacijska vrednost znaša 215.260,00 EUR) in osnovnih sredstvih (njihova likvidacijska vrednost znaša 55.450,00 EUR) so priznane ločitvene pravice kar je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 2. 8. 2018, višina zavarovanih terjatev ločitvenih upnikov pa (celo) presega likvidacijsko vrednost nepremičnin in osnovnih sredstev. Vsa denarna sredstva, ki bodo pridobljena s prodajo nepremičnin in osnovnih sredstev se bodo tako porabila za poplačilo ločitvenih upnikov. Iz končnega seznama terjatev in zadnjega rednega poročila upravitelja z dne 24. 4. 2019 pa izhaja, da edino tožnikovo neunovčeno premoženje predstavljajo nepremičnine in opredmetena osnovna sredstva, brez terjatev do tretjih oseb v vrednosti 1.947,70 EUR. Pomeni, da tudi po dveh letih od izdaje izpodbijanega sklepa ne bo imel sredstev za poplačilo sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da ni podan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo (341. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa prav tako ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP).

5. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.

6. Upoštevaje zakonsko podlago, trditve iz predloga za taksno oprostitev in vpogleda v predloženo dokumentacijo, je sodišče pravilno zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek. Kot ključno je štelo, da je sodna taksa del občasnih stroškov stečajnega postopka, zato jih je treba predvideti in upoštevati v predračunu stroškov na enak način kot druge stroške stečajnega postopka. Navedeno drži, saj je sodna taksa strošek pravdnega postopka, ki sodi med druge stroške stečajnega postopka po 8. točki tretjega odstavka 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), pri čemer morajo biti ti stroški zajeti v predračunu stroškov stečajnega postopka (2. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Te stroške je predvidel tudi stečajni upravitelj¹, saj jih je kot občasni strošek stečajnega postopka zajel v Predračunu stroškov postopka osebnega stečaja z dne 22. 6. 2018 pod zaporedno številko 4b.² Pomeni, da tožnik že iz tega razloga ni upravičen do oprostitve plačila sodne takse. Kljub temu, pa se je sodišče druge stopnje v nadaljevanju opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

7. Pritožba sicer utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da so na vseh tožnikovih nepremičninah in osnovnih sredstvih priznane ločitvene pravice, kar pomeni, da bodo z njihovo prodajo prednostno poplačani ločitveni upniki, pri čemer je njihova prednostna pravica lahko omejena le s plačilom stroškov, nastalih v zvezi z unovčenjem te posebne stečajne mase (tretji odstavek 226. člena ZFPPIPP),³ kamor pa plačilo sodne takse ne spada. Res je, da neunovčeno stečajno maso na dan 24. 4. 2019 predstavljajo le te nepremičnine in opredmetena osnovna sredstva, niso pa zaradi tega podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Tožnik je namreč v predlogu za oprostitev plačila sodne takse le pavšalno navedel, da ni zmožen plačila sodne takse in ni podal nobenih konkretnih trditev, npr., da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo unovčenje stečajne mase ter na kakšen način bi bilo ogroženo (prim. 7. in 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Prav tako je pavšalna njegova pritožbena navedba, da plačila sodne takse ne bo zmožen niti po dveh letih. Slednje pa predstavlja pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (337. člen ZPP).

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik le trenutno ni zmožen plačila sodne takse, saj kot izhaja iz zadnjega rednega poročila stečajnega upravitelja z dne 24. 4. 2019, postopek unovčenja premoženja stečajnega dolžnika z ugotavljanjem morebitnega skupnega premoženja stečajnega dolžnika kot fizične osebe in izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika še poteka, pomeni, da se lahko naknadno ugotovi premoženje tožnika, ki pa bo prešlo v splošno stečajno maso iz katere se plača sodna taksa. Splošna stečajna masa pa se prav tako lahko poveča z morebitnim uspehom v postopku opr. št. I Pg 53/2019.

9. Po povedanem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna, zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ V kolikor pa bi stečajni upravitelj ocenil, da stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov stečajnega postopka, bi to narekovalo njegov (čimprejšnji) zaključek, ne pa njegovega nadaljevanja v breme subjektov in organov, ki stroškov iz stečajne mase ne bodo dobili povrnjenih (VSL sklep I Cpg 462/2014 z dne 18. 3. 2014).
² Vpogled v evidenco AJPES.
³ Prim. VSRS sklep III Ips 33/2016 z dne 21. 6. 2016, tč. 14.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 568/2020
• VSL sklep Cst 273/2011
• VSL sklep Cst 269/2013