VSK sodba I Cp 901/2003

Jedro

Tožena stranka ni podala izrecne izjave, da privoli v spremembo tožbe, vendar pa se je v obravnavanje spustila po spremenjeni tožbi. S tem, ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa se šteje, da je privolila v spremembo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se toženi stranki M. A. odpoveduje najemna pogodba št. 03927, št. AK-19/615, sklenjena dne 15.7.1992 z Občino K.. Tožena stranka je dolžna izprazniti v 60 dneh dvosobno stanovanje v stanovanjski hiši v K., ki obsega dve sobi, kuhinjo, kopalnico, predsobo, klet v izmeri 52,40 m2 ter ga izročiti prostega od oseb in stvari tožeči stranki. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 32.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 do plačila.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni zaslišalo tožene stranke in je kršilo določbe 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Njen pooblaščenec jo je opravičil, da na narok z dne 8.1.2003 ni mogla pristopiti, ker je bila za novoletne praznike v drugi državi – BIH, sodišče opravičila ni sprejelo. Opravičilo pa je bilo vmesno, kajti cesta je bila zaradi hudih vremenskih neprilik zaprta, kar je bilo objavljeno na radiu in televiziji. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje tudi, ko je zaključilo, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, ko se je spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi. Sodišče ne more trditi, da je tožena stranka soglašala s spremembo, kajti izrecno je povedala, da nobenega opomina ni prejela, nasprotno, toženka je bila prepričana, da kolikor se bo s tožnico dogovorila o plačilu najemnine, ne bo ta insistirala na spremenjeni tožbi. Na spremenjeno tožbo se toženka ni mogla izjaviti vse dokler ne bi bila zaslišana kot stranka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, kajti po mnenju toženke niso podani pogoji iz 53. čl. Stanovanjskega zakona (SZ). Da tožena stranka ni plačala najemnine, je kriva tožeča stranka, ker je po prvotni tožbi zahtevala izselitev, povsem iz drugega razloga in ker tega razloga ni mogla realizirati, ker je ugotovila, da s svojim zahtevkom ne bo uspešna, se je odločila za spremembo tožbe. Vse do tedaj je toženi stranki neplačilo najemnine tolerirala oziroma celo hotela ji je vsiliti plačilo zastarane najemnine. Prav tako pa tožeča stranka toženki ni pravilno vročila opomina. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ji je bil ta opomin vročen na naroku dne 13.11.2002. Zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, ko meni, da z zaslišanjem toženke ne bi sodišče prišlo do drugačnih zaključkov. Toženka bi povedala, da ni kriva, da ni plačala najemnine. Pojasnila bi, da so določeni zneski iz naslova najemnine že starani. Poleg tega pa, da živi s številno družino in dobiva celo socialno pomoč. Zanika, da bi bil s tožečo stranko sklenjen veljavni dogovor o plačilu najemnine, kajti tak dogovor ne more biti veljaven že zaradi zastarane terjatve. Temu »dogovoru« ne bi smelo slediti sodišče in bi že po uradni dolžnosti moralo tega oceniti kot nedopustnega. Sporna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni v materialni stiski oziroma to njeno stisko ni pravilno preverilo. Z zaslišanjem toženke bi sodišče bilo dolžno ugotoviti ali so podani pogoji iz 4. odst. 53. čl. SZ. Kljub spornosti dogovora pa je tožena stranka tožeči stranki plačala najemnino in sicer za oktober, november, december 2002 in januar 2003. Sodišče obenem ocenjuje, da toženka živi v številni družini, vendar se tožbeni zahtevek glasi le na toženko. Krivdni razlog za neplačilo najemnine pa ni zakrivila samo toženka, ampak vsak od uporabnikov tega stanovanja. Ti pa v tožbi niso bili zajeti. Ker ti v tožbi niso zajeti, je tudi zahtevek tožeče stranke neizvršljiv.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko sodišče prve stopnje toženo stranko ni zaslišalo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kajti opustitev zaslišanja stranke ne pomeni, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kvečjemu bi lahko šlo le za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če kakšnega spornega dejstva, ki je pomembno za odločbo, ne bi sodišče ugotovilo s tem, ko je opustilo dokaz z zaslišanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je izrecno povedalo, da toženo stranko ni zaslišalo zato, ker glede na predložene listinske dokaze njeno zaslišanje ne bi pripomoglo k drugačnemu zaključku. Predlagala je namreč zaslišanje glede dogovora o plačilu najemnine, ki je tudi jasen, dokazati pa bi morala, da je najemnino plačala. To pa bi lahko dokazala le z listinami, ne pa z zaslišanjem. To, da na narok z dne 8.1.2003 ni mogla pristopiti zaradi vremenskih razmer, pa niti ni pomembno, saj je na narok pristopil njen pooblaščenec. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, ker tožena stranka v spremembo ni privolila. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, je tožeča stranka na naroku z dne 13.11.2002 spremenila tožbo tako, da je toženi stranki odpovedala najemno pogodbo zaradi neplačevanja najemnine in zahtevala, da toženka stanovanje izprazni v roku 60 dni. Tožena stranka ni podala izrecne izjave, da privoli v spremembo tožbe, vendar pa se je v obravnavanje spustila po spremenjeni tožbi, ker je izrecno v odgovoru navedla, da podpis na povratnici v zvezi z opominom ni podpis tožnice, da do 13.11.2002 ni prejela opomina za plačilo najemnine in da je sporno najemnino pripravljena plačati. S tem, ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa se šteje, da je privolila v spremembo (2. odst. 185. čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. alinee 1. odst. 53. čl. SZ, po katerem lahko lastnik odpove najemno pogodbo iz krivdnega razloga, če najemnik ne plača najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih 12 mesecih. Pred vložitvijo tožbe, s katero se odpoveduje najemna pogodba, pa mora lastnik najemnika opozoriti na kršitev pogodbe z opominom, ki mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga. Rok za odpravo odpovednega razloga pa ne sme biti krajši od 15 dni (2. odst. 53. čl. SZ). Glede na spremembo tožbe z dne 13.11.2002, s katero tožena stranka vtožuje odpoved, je sicer napačna razlaga sodišča prve stopnje, da je tožnica 13.11.2002 opomin v smislu 2. odst. 53. čl. SZ tožnici izročila na naroku ob spremembi tožbe, kajti ta opomin mora biti toženi stranki vročen pred vložitvijo tožbe na odpoved. Vendar pa je tudi napačna razlaga sodišča prve stopnje, da toženki opomin, ki ji ga je poslala tožeča stranka pred vložitvijo tožbe dne 15.9.2002, ni bil pravilno vročen. Napačno je namreč sodišče prve stopnje štelo, da gre pri opominu za osebno vročitev po določilih ZPP o osebni vročitvi. 2. odst. 53. čl. SZ določa le, da mora lastnik pisno opozoriti najemnika, kar pomeni, da zadošča pisni opomin, ne glede na način kako je bil naslovniku (najemniku poslan). V določenem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil opomin poslan s priporočeno povratnico. Povratnica je podpisana s priimkom »Pavič«, kar gre očitno za enega od uporabnikov stanovanja, to je družinskih članov tožnice. Pritožbeno sodišče pa pri tem poudarja, da vročitev njemu ima enak pravni učinek kot vročitev tožnici. Povratnica je namreč javna listina, to je potrdilo o vročitvi, ki dokazuje, da je bila pošiljka vročena (26. čl. Zakona o poštnih storitvah). Ker gre za javno listino, je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (2. odst. 224. čl. ZPP). Tega pa tožena stranka ni izkazala. To pa pomeni, da je bil opomin, ki ga je tožeča stranka poslala toženi stranki 15.9.2002, to je pred spremembo tožbe, pravilno vročen in skladen z razlogom iz 2. odst. 53. čl. SZ. Sodišče prve stopnje pa je nadalje zanesljivo ugotovilo, da toženka dolguje tožeči stranki najemnino od julija 1999 do vključno decembra 2002. Da je toženka plačala najemnino za mesece oktober 2002, november 2002, december 2002 in januar 2003 po izdaji sodbe, pa nima nobenega pomena, saj sodišče prve stopnje teh plačil pri ugotovitvi dolžničinega dolga, ki je znašal 255.964,00 SIT, ni moglo upoštevati. Brez pravne podlage pa so tudi trditve v pritožbi, da je za neplačilo najemnine kriva tožeča stranka. Ne glede na to, da je tožeča stranka prvotno svoj zahtevek temeljila na drugačni podlagi, je bila dolžnost tožene stranke plačevati najemnino določeno v najemni pogodbi. Tudi dogovor o plačilu najemnine, za katerega tožena stranka trdi, da ni zakonit, ker gre za dogovor o terjatvah, ki so že zastarale in ker ga je toženka podpisala kot neuka stranka; ,je potrebno poudariti, da ta dogovor ni podlaga sodbe, ampak zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka od julija 1999 najemnine ni plačevala in so zato podani krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe. Kar pa se tiče sklicevanja pritožbe na socialno stisko toženke, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da toženka ni ravnala v skladu z določbami 4. odst. 53. čl. SZ, po katerem mora najemnik predložiti lastniku in občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve, potrdilo centra za socialno delo o nastanku okoliščin iz 3. odst. 53. čl. SZ. Po navedenem zakonskem določilu najemniku stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe zato, ker ni plačal najemnine in drugih obveznosti po tem zakonu, če zaradi socialne stiske, v katerem se je znašel sam ali osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, ni zmogel poravnati najemnine in drugih obveznosti po tem zakonu v celoti. Najemnik pa se ob odpovedi najemne pogodbe ne more uspešno sklicevati na socialno stisko, če ni ravnal v skladu z določbami 4. odst. 53. čl. SZ, kot je bilo to v toženkinem primeru. Neupoštevne so tudi trditve tožene stranke, da za neplačilo najemnine ni kriva sama, ampak tudi ostali uporabniki, ki z njo živijo, saj je v najemni pogodbi zavezana za plačilo najemnine le ona in ne uporabniki stanovanja. Da sodba ni izvršljiva, tudi ne drži, kajti izpraznitev stanovanja se nanaša na vse osebe in stvari. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 830/2005
• VSC sklep Cp 1750/2005
• VSL sodba I Cpg 1530/99