<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba II Cpg 121/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CPG.121.2018

Evidenčna številka:VSL00018414
Datum odločbe:18.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - napačna uporaba materialnega prava - uporaba procesnih pravil

Jedro

Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Ker so določbe 451., 452. in 453. člena ZPP določbe procesnega prava (tj. določbe pravdnega postopka), pritožnica domnevne nepravilne uporabe teh torej ne more uspešno uveljaviti prek sklicevanja na 341. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila, da pa ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.430,00 EUR od 24. 2. 2015 do 21. 3. 2016. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 570,00 EUR. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nato odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 24965/2016 z dne 16. 3. 2016, ostane v veljavi v:

- 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 1.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila,

- 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2016 dalje do plačila.

v presežku v 1. odstavku izreka, in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 1.430,00 EUR od 24. 2. 2015 do 21. 3. 2016 in v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2016 dalje do plačila, pa je sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek in predlog za povrnitev izvršilnih stroškov v tem delu zavrnilo. Z odločitvijo v IV. točki izreka izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 577,22 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za spore majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se namreč sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP pa senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer v novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena ZPP (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Po navedbah pritožnice bi pritožbeno sodišče tudi v obravnavanem primeru moralo ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Če bi namreč slednje pravilno uporabilo določbe 451. do 453. člena ZPP in bi pri svojem odločanju uporabilo še pravila Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), bi se po prepričanju pritožnice z (ne)obstojem in (ne)utemeljenostjo vtoževanega računa ukvarjalo vsaj do te mere, da bi izvedlo predlagani dokaz s predložitvijo knjige izdanih računov.

8. Citirane pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP). Ker so določbe 451. 452. in 453. člena ZPP določbe procesnega prava (tj. določbe pravdnega postopka), pritožnica domnevne nepravilne uporabe teh torej ne more uspešno uveljaviti prek sklicevanja na 341. člen ZPP. Ta kršitev namreč že pojmovno ne more biti podana.

9. Neuporaba ali zmotna uporaba določb 451., 452. in 453. člena ZPP predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, vendar gre za kršitev, ki ni zajeta v drugem odstavku 339. člena ZPP (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka pritožbeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar v postopkih v sporih majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ni dopusten pritožbeni razlog. Ne glede na to pa ji pritožbeno sodišče odgovarja, kot sledi.

10. Ni pravilno razlogovanje pritožnice, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo upoštevati dokazni predlog s predložitvijo knjige izdanih računov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bil omenjeni dokazni predlog skladno z določbo 451. člena ZPP prepozen. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo (prim. list. št. 34) navedla, (1) da domneva, da je bil vtoževani račun št. 1/15 z dne 24. 1. 2015 izstavljen izključno za potrebe te pravde, (2) da je iz kopije spornega računa (ki je bil toženi stranki predložen s pripravljalno vlogo tožeče stranke) razvidno, da nima predpisanih obveznih sestavin računa (82. člen ZDDV-1) in da tako sploh ne predstavlja podlage za plačilo, četudi bi se nanašal na kakšno opravljeno storitev, ter (3) da naj bi po številki računa šlo za storitev ali dobavo v letu 2015, do česar pa po njenih navedbah nikoli ni prišlo, in v dokaz teh navedb bi morala v isti pripravljalni vlogi predlagati tudi predložitev knjige izdanih računov. Z navedenim dokaznim predlogom, s katerim je šele v drugi pripravljalni vlogi dokazovala smiselno enake trditve (in je niso šele navedbe tožeče stranke iz druge pripravljalne vloge spodbudile, da nanje odgovori in predlaga, da tožeča stranka predloži knjigo izdanih računov - četrti odstavek 452. člena ZPP), je bila torej tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že prekludirana.

11. Poleg tega se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da je podlaga za plačilo cene po podjemni pogodbi opravljeno delo (ki ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka sicer ni v celoti opravila sama) in ne izstavljen račun,1 ni pravno odločilno vprašanje, ali ima vtoževani račun vse obvezne sestavine, niti vprašanje, ali je bil sporni račun izdan v letu 2014 ali v letu 2015, ko pravdni stranki nesporno nista več sodelovali, kar pomeni, da prvostopenjsko sodišče tožeči stranki predložitve dokaza (tj. predložitev knjige izdanih računov in napovedi DDV za zadnji mesec leta 2014 in prvi mesec leta 2015) ne bi naložilo niti v primeru, ko bi bil ta predlagan pravočasno. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka račun št. 1/15 z dne 24. 1. 2015 prejela že pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa je to pravilno upoštevalo pri obrestnem delu zahtevka.

12. Navedba pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot podlago za presojo obravnavanega pravnega razmerja izbralo podjemno pogodbo, čeprav nobena od pravdnih strank obstoja le-te sploh ni zatrjevala, ni utemeljena. Nobena pravdna stranka sicer ni izrecno trdila, da je bila med njima sklenjena podjemna pogodba, a to za presojo njunega pravnega razmerja ni ključno. Sodišče prve stopnje ni iskalo poimenovanja, ki sta ga za njuno poslovno sodelovanje uporabili pravdni stranki, temveč je - v trditvah tožeče stranke, ki jih je podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2016, ki po svoji vsebini ustreza dopolnitvi tožbe - pravilno prepoznalo elemente podjemne pogodbe iz 619. člena OZ2. Na podlagi navedb tožeče stranke (s katerimi se je tožena stranka strinjala3), in sicer (1) da je med pravdnima strankama obstajalo dolgoročno poslovno sodelovanje, v okviru katerega je tožeča stranka za toženo stranko izvajala storitve vodovodnih, odtočnih in inštalacij za ogrevanje na več objektih4, ter (2) da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da tožena stranka tožeči stranki plača samo delo, za material in prevoz le-tega pa je tožena stranka poskrbela sama, je torej povsem utemeljeno zaključilo, da takšno poslovno razmerje pravdnih strank ustreza podjemni pogodbi.

13. Pri tem je poudariti, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala navedbe tožnice, da je celotna obveznost tožene stranke za izvedene storitve na objektu 'H.' upoštevaje specifikacijo del znašala 6.500,00 EUR. Zahtevku na plačilo zneska 1.430,00 EUR (po računu št. 1/15 z dne 24. 1. 2015) se je upirala na način, da je tožeči stranki očitala, da ni res, da je tožena stranka za opravljeno delo do sedaj plačala le 4.000,00 EUR (po računih št. 9/14 in 10/14), saj je plačala dodatnih 1.000,00 EUR še po računu št. 7/14, prav tako tudi s trditvami, da ni jasno, kdo in na kakšen način je določil znesek 1.070,00 EUR 'za pomoč', ki ga je tožeča stranka (prav tako) odštela od zneska 6.500,00 EUR, saj je bil dejanski strošek, ki ga je založila tožena stranka mnogo višji oziroma enak vsoti prve in druge bruto plače ter prevozov in malice za celotno obdobje, ko je pri toženi stranki zaposleni delavec pomagal na objektu 'H.' (tudi v pritožbi trdi, da je vrednost dela tretje osebe bistveno vprašanje te pravde).

14. Tožena stranka se zahtevku torej ni upirala na način, da bi bilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dolžno uporabiti določila 642. člena OZ. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (kot to počne zdaj v obravnavani pritožbi - prim. navedbe na 9. strani pritožbe), da plačilo ni bilo določeno niti v pogodbi niti s tarifo (navedbi tožeče stranke, da je celotna obveznost tožene stranke za izvedene storitve na objektu 'H.' znašala 6.500,00 EUR, pa se tožena stranka ni upirala). Zmotne uporabe določbe drugega odstavka 642. člena OZ sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati. Moralo pa je sodišče prve stopnje nedvomno presoditi, ali sta utemeljena predhodno citirana ugovora tožene stranke - ali je tožena stranka na račun opravljenih del na objektu 'H.', katerih skupna vrednost po trditvah tožeče stranke znaša 6.500,00 EUR, kateri tožena stranka ni nasprotovala, tožeči stranki res že plačala 5.000,00 EUR in ne 4.000,00 EUR, kot je zatrjevala tožeča stranka, in ali bi tožeča stranka zaradi pomoči, ki ji jo je pri opravljanju dela nudil delavec tožene stranke, morala od zneska 6.500,00 EUR odšteti več kot 1.070,00 EUR.

15. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z navedenima ugovoroma na toženi stranki. Pravilno je torej presojalo med strankama sporno trditev, da je tožena stranka od tožeče stranke dejansko prejela tri račune, tj. račune št. 7/14 z dne 10. 7. 2014, 15. 8. 2014 z dne 15. 8. 2014 in 10/14 z dne 16. 9. 2014 in da je s plačili teh že poravnala 5.000,00 EUR (od skupno 6.500,00 EUR) za dela na objektu 'H. in v zvezi s to trditvijo izvedlo tudi dokazni postopek. V slednjem pa trditev tožene stranke ni bila dokazana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (tj. računov in potrdil o plačilu - B 1 do B 6) ugotovilo, da je tožena stranka na račun del na objektu 'H.' pred pravdo poravnala skupno zgolj 4.000,00 EUR, kar predstavlja znesek, ki ga je tožeča stranka že odštela od skupne vrednosti izvedenih del. Tožena stranka namreč z izpisom prometa na svojem računu (B1) ni dokazala, da je poleg računov št. 9/14 in 10/14 plačala tudi račun št. 7/14 z dne 10. 7. 2014 v višini 1.000,00 EUR, ki naj bi se po njenih trditvah nanašal na dela, opravljena na objektu 'H.' Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da iz izpisa prometa (B 1) plačilo računa št. 7/14 ni razvidno in da je tudi sam zakoniti zastopnik tožene stranke na zaslišanju potrdil, da je na izpisu na prilogi B 1 naveden drug račun.

16. V postopkih v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ugotovitev, da račun št. 7/14 z dne 10. 7. 2014 ni bil plačan, predstavlja neizpodbojen dejanski substrat zadeve (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da pritožnica v tem postopku ne more uspešno uveljaviti trditve, da je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo zmotno ugotovilo. Ko tožena stranka v pritožbi navaja, da njenemu zakonitemu zastopniku (glede na zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 16. 10. 2017) ni mogoče pripisati izjave, da je na izpisu prometa na računu tožene stranke naveden drug račun, in da ni res, da iz izpisa prometa (tj. bančnega izpiska) ni razvidno, da je bil plačan račun št. 7/14, pa poskuša ravno to. Pritožbeno sodišče ji zato odgovarja, da s citiranimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Te pritožbene navedbe, prek katerih tožena stranka torej smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, so za pritožbeno sodišče neupoštevne, ker v obravnavanem postopku ta pritožbeni razlog ni dovoljen.

17. V zvezi z izjavo zakonitega zastopnika I. B. poleg tega ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi). Pritožbeno sodišče se je namreč prepričalo, da je prvostopenjsko sodišče iz zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 16. 10. 2017 (tehnično) pravilno preneslo v obrazložitev sodbe tisto, kar je na zapisano na zapisniku. I. B. je zaslišan na naroku dne 16. 10. 2017 tako res izpovedal, da na potrdilu o plačilu banke na B 1 ni račun 7 (prim. list. št. 82). Ker tožena stranka ni dokazala, da je račun št. 7/14 plačala, pa je za presojo utemeljenosti ugovora tožene stranke pravno neodločilno dejstvo oziroma pritožbena navedba (ki po svojem smislu poleg tega pomeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki ni dovoljen), da je na računu št. 7/14 navedeno, da se nanaša na objekt 'H.'. Samo če bi tožena stranka dokazala, da je bil navedeni račun že plačan, bi namreč bilo pomembno, ali se ta nanaša na objekt 'H.' ali morda na kakšen drug objekt, na katerem je delala tožeča stranka.

18. Drugi ugovor je tožena stranka podala v smeri, da bi tožeča stranka zaradi pomoči, ki ji jo je pri opravljanju dela nudil delavec tožene stranke, od zneska 6.500,00 EUR morala odšteti več kot 1.070,00 EUR. Trditev pritožnice, da je v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2016 (pravilno: v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 7. 2016 - prim. list. št. 34) navedla, da znesek 1.070,00 EUR, za katerega tožeča stranka navaja, da ga je 'za pomoč' že odštela od skupne vrednosti opravljenih storitev (zaradi česar v tem postopku vtožuje le še 1.430,00 EUR; 6.500,00 EUR - 2 x 2.000,00 EUR - 1.070,00 EUR = 1.430,00 EUR), ne ustreza dejanskemu strošku oziroma da je dejanski strošek, ki ga je založila tožena stranka mnogo višji oziroma enak vsoti prve in druge bruto plače ter prevozov in malice za celotno obdobje, ko je pri njej zaposleni delavec pomagal na objektu 'H.', je pravilna. Ni pa utemeljen njen nadaljnji sklep, da je ta navedba v popolnem nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama te pomoči ni konkretizirano ovrednotila drugače oziroma da je le pavšalno navajala, da je bil dejanski strošek, ki ga je tožena stranka založila za svojega delavca, višji. Na podlagi citirane navedbe tožeče stranke namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem postopku ni mogoče podati drugačne obrazložitve oziroma sprejeti drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje (torej da je zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.430,00 EUR utemeljen). Tožena stranka je sicer trdila, da je bil dejanski strošek enak vsoti prve in druge bruto plače ter prevozov in malice za celotno obdobje, ni pa te vsote zneskovno opredelila - ni povedala, koliko je ta vsota znašala niti ni za svoje trditve o tem, da je bil dejanski strošek delavca R. višji, predložila dokazov. Prav tako tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla in dokazala, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka od celotne vrednosti storitve odštela znesek, ki predstavlja dejanski strošek v višini prve in druge bruto plače ter prevozov in malice za celotno obdobje, ko je pri toženi stranki zaposleni delavec pomagal na objektu 'H.'

19. Pritožnica se namreč mora zavedati, da je dejstvo, da je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od zneska 6.500,00 EUR poleg že plačanih 4.000,00 EUR na račun pomoči delavca R. odštela še 1.070,00 EUR, toženi stranki v korist. Če je slednja menila, da je tožeča stranka odštela premalo (ker je bilo tako dogovorjeno), pa je bila njena naloga, da v tem postopku ustrezno trditveno in dokazno podkrepi takšno svoje stališče. Tožena stranka ne more zgolj navajati, da ni jasno, na kakšen način je bil s strani tožeče stranke določen znesek 1.070,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi smelo oziroma bi moralo odločiti drugače le v primeru, ko bi tožena stranka trdila in dokazala, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka pri obračunu plačila za delo upoštevala znesek prve in druge bruto plače ter prevozov in malice za celotno obdobje, ko je delavec tožene stranke R. pomagal tožeči stranki na objektu 'H.', da je bil ta znesek višji od upoštevanih 1.070,00 EUR, kakšen točno je bil ta znesek in da je tožena stranka delavcu ta znesek tudi izplačala. Ker tega tožena stranka ni storila, pa s svojimi pritožbenimi očitki o neupoštevanju njenih zapisov ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je vse njene navedbe nedvomno upoštevalo, le ocenilo je, da na njihovi podlagi ni mogoče odločiti drugače (kot je).

20. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo mimo navedb tožene stranke. Tožena stranka je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo navedla, da je tožeča stranka pri popisu storitev na treh objektih 'H.' pozabila zapisati, da je del navedenih storitev tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) opravila sama. Pri toženi stranki zaposleni delavec je (po navedbah toženke) sam izvedel celotni razvod talnega ogrevanja, pri ostalih storitvah pa je bil vsaj enakovredno vključen v izvedbo.

21. Na podlagi navedenega pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče sklepati, da je tožena stranka uveljavljala, da je vsaj polovico vseh zaračunanih storitev opravil delavec tožene stranke. Sodišče prve stopnje se torej ni samovoljno opredeljevalo do dileme v zvezi s 'polovičnim prispevkom delavca' in mu zato kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Toženkina pravica do izjavljanja po presoji pritožbenega sodišča ni kršena. Do pritožbenih navedb, ki jih tožena stranka ponuja v zadnjem odstavku na 6. strani pritožbe, pa se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo. Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP so namreč neupoštevne.

22. Prav takšne pa so tudi navedbe o tem, da je bila kljub izrecni določbi 457. člena ZPP v tem postopku sodba izdana šele 8 dni po opravljeni javni obravnavi. Čeprav je ustna razglasitev sodbe v sumarnem postopku (tj. v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani) dolžnost sodišča, kršitev prvega odstavka 457. člena ZPP ni sankcionirana. Opustitev ustne razglasitve gotovo ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je, četudi bi bila podana, v sporih majhne vrednosti kot pritožbeni razlog izključena (prvi odstavek 458. člena ZPP).5

23. Ker je na vsakem pozivu toženi stranki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo tožeče stranke (prim. poziv z dne 29. 6. 2016 in poziv z dne 1. 9. 2016) izrecno navedeno, na kateri naslov je v predmetnem postopku potrebno vlagati pisne vloge, pritožnica končno neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nedvomno moralo navesti (še) naslov sodišča, na katerega je bilo potrebno vložiti obravnavano pritožbo. Da sama nedvomno ve, katero sodišče je 'naslovno sodišče', pa je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je predmetno pritožbo vložila na pravilen naslov.

24. Po vsem povedanem se torej izkaže, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 1.430,00 EUR obstaja - ker je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po podjemni pogodbi, je svojo obveznost (dokončno plačilo izvedenega dela) dolžna izpolniti tudi tožena stranka. Prav tako je pravilno presodilo, da (na drugi strani) terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 570,00 EUR ne obstoji, saj tožena stranka ni izkazala, da je tožeči stranki za dela na objektu 'H.' plačala že 5.000,00 EUR, njena trditvena podlaga glede domnevnega višjega prispevka pomoči njenega delavca pa je bila preveč pomanjkljiva (prim. 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe)

25. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP). Uveljavljeni pritožbeni razlogi so delno neutemeljeni, delno pa nedovoljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Račun ni temelj za nastanek terjatve, je knjigovodska listina, ki služi za računovodsko obravnavo.
2 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal.
3 V odgovoru na prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 7. 2016 je zatrjevala le, da poslovnega sodelovanja v letu 2015 ni bilo več in se je zaključilo že leta 2014, ter da je bilo dogovorjeno, da bosta stranki delo izvajali skupaj - prim. list. št. 34.
4 Že v letu 2011 je tako za toženo stranko izvajala storitve na objektu 'S.', leta 2014 pa na objektu 'P.'. Leta 2014 je tožeča stranka izvajala tudi dela na objektu 'H.' (stanovanjski objekt - trojček). Vtoževani račun se nanaša na opravljene storitve na objektu 'H.'.
5 N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga GV Založba, Ljubljana 2009, str. 728.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 341, 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2Mjg1