<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sklep Cp 191/2020
ECLI:SI:VSCE:2020:CP.191.2020

Evidenčna številka:VSC00038926
Datum odločbe:02.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Lenarčič (preds.), Tatjana Kamenšek Krajnc (poroč.), mag. Aleksander Urankar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:motenje posesti - dotedanji način izvrševanja posesti - motilno dejanje - prepis zvočnega posnetka - pravica do izjave

Jedro

Določilo 35. člena SPZ določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari (torej soposestniki) šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. V ugotovljenih okoliščinah očitana ravnanja tožencev ne predstavljajo motilnih ravnanj, saj toženci z njimi niso spremenili ali ovirali dotedanji način izvrševanja tožnikove soposesti.

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o končni odločitvi ter tega vročilo pravdnim strankam preden je tem vročilo tudi prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče. Sodišče prve stopnje je s tem sicer kršilo določila četrtega odstavka 125a. člena ZPP, vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost odločitve o glavni stvari ni vplivala. Zaradi navedenega pritožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave. Prepis zvočnega posnetka namreč ni dokaz, ki bi ga sodišče prve stopnje upoštevalo ob ugotavljanju pravno pomembnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna tožencem v 8 dneh povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo:

- pod točko I izreka ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo ter sklep o začasni odredbi P 80/2017 z dne 4. 10. 2017 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo;

- pod točko II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je ta zahtevala:

- pod točko 1 ugotovitev, da jo je prvotoženec 4. 9. 2017, 6. 9. 2017, 13. 9. 2017, 15. 9. 2017, 18. 9. 2017 in 19. 9. 2017 motil v posesti nepremičnine z ID znakom ...249/2 in sicer na delu parkirišča, ki je na priloženem ortofoto posnetku, ki je sestavni del izreka sklepa, označen s točkami A-B-C-D, s tem, ko je na tem delu parkirišča parkiral osebne avtomobile in s tem tožniku onemogočil uporabo parkirnega prostora;

- pod točko 2 ugotovitev, da jo je drugotoženka dne 6. 9. 2017, 13. 9. 2017, 15. 9. 2017, 18. 9. 2017 in 19. 9. 2017 motila v posesti nepremičnine z ID znakom ...249/2 in sicer na delu parkirišča, ki je na priloženem ortofoto posnetku, ki je sestavni del izreka sklepa, označen s točkami A-B-C-D, s tem, ko je na tem delu parkirišča parkirala osebne avtomobile in s tem tožniku onemogočila uporabo parkirnega prostora;

- pod točko 3 ugotovitev, da jo je tretjetoženec od 20. 8. 2017 naprej motil v posesti nepremičnine z ID znakom ...249/2 in sicer na delu parkirišča, ki je na priloženem ortofoto posnetku, ki je sestavni del izreka sklepa, označen s točkami A-B-C-D, s tem, ko je na tem delu parkirišča parkiral osebni avtomobil Nissan Terrano in s tem tožniku onemogočil uporabo parkirnega prostora;

- pod točko 4, da se vsem tožencem v bodoče prepove s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnika na delu parkirišča na nepremičnini z ID znakom ...249/2, ki je na ortofoto posnetku, ki je sestavni del izreka sklepa, označen s točkami A-B-C-D ali kakorkoli drugače ovirati tožnika pri izvrševanju posesti;

- pod točko 5, da so vsi toženci dolžni v 8 dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da odstranijo avtomobile na parceli z ID znakom ...249/2 in sicer na delu, ki je na ortofoto posnetku označen s točkami A-B-C-D in tožniku omogočijo uporabo parkirnega prostora;

- pod točko 7, da se tožencem prepove v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnika ali kakorkoli drugače ovirati tožnika pri izvrševanju posesti uporabe parkirnega prostora na parceli z ID znakom ...249/2;

- pod točko 8, da se tožencem naloži v povrnitev pravdne stroške tožnika;

- pod točko III izreka odločilo, da mora tožnik tožencem povrniti njihove pravdne stroške.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje v celoti. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da se tožnikovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje odločitev pod točko I izreka spremenilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve iz naslova posestnega varstva. Takšna ugotovitev pa je iz razlogov, s katerimi tožnik izpodbija v nadaljevanju tudi odločitev sodišča o glavni stvari, zmotna. V zvezi z odločitvijo o glavni stvari (pod točko II izreka) je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik spornega dela parkirišča, označenega z A-B-C-D, ni imel v izključni posesti. Slednje je ugotovilo predvsem na podlagi tega, ker naj ne bi tožnik uspel dokazati obstoja dogovora o delitvi uporabe parkirišča, vendar pa obstoj dogovora potrjuje ravnanje B. K., ki je preganjala stranke tožnika s svojega dela parkirišča. Pri tem pa je v nasprotju z izpovedbami prič J. S., I. Ž. in I. Š. njena izpovedba, da jih je preganjala zato, ker so ji onemogočali dostop do vhoda v trgovino. Zato pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je to gradilo predvsem na pričanju priče B. K., ki pa se ni izkazala za verodostojno, zmotna, s tem pa je zmotna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede tožnikove posesti. Ker je tožnik vložil tožbo zoper tri tožence, ki ga je vsak samostojno motil v posesti, bi sodišče moralo za vsakega od tožencev posebej obrazložiti, ali je z očitanim parkiranjem motil tožnikovo posest in zakaj sodišče šteje, da je vsak od njih imel parkirišče v soposesti. Sodišče je sicer obrazložilo zgolj parkiranje tretjetoženca, ne pa tudi, zakaj sta prvotoženec in drugotoženka imela sporno parkirišče v soposesti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da zato, ker so parkirišče uporabljale vse pravdne stranke in na njem izvrševale posestna upravičenja, tožnik ni izkazal zadnje mirne posesti in mu posestno varstvo ne gre. Pri tem se je sklicevalo na sklep VSL II Cp 2613/2009, ki pa ga je napačno interpretiralo. Zmotno je sodišče uporabilo oziroma ni uporabilo 33. člena SPZ. Sodišče je spregledalo, da so toženci svoja vozila parkirali tako, da so zaparkirali vozila tožnika in mu onemogočili tako uporabo parkirišča kot uporabo njegovih vozil. S predhodnimi parkiranji, ki jih tožnik ni zaznal, pa tožniku nobeno od tega ni bilo onemogočeno. Takšen očitan način parkiranja toženca pomeni spremembo dotedanjega režima parkiranja in s tem poseg v tožnikovo soposest. Sodišče prve stopnje se do takšnih navedb tožnika ni opredelilo in jih sploh ni upoštevalo. Zato pa je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev, saj odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo določbo 35. člena SPZ, ki pa je ni uporabilo, saj ni ugotavljalo ali so toženci s svojimi ravnanji motili soposest tožnika in ali so s svojimi ravnanji spremenili dotedanji način rabe parkirišča. Ker je sodišče izpodbijani sklep izdalo, čeprav za njegovo izdajo še niso bili izpolnjeni pogoji, saj tožniku še ni vročilo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče A. F. na naroku 10. 3. 2020 (in rok iz četrtega odstavka 125.a člena ZPP sploh še ni pričel teči), je bila tožniku kršena pravica do izjave, saj se ni imel možnosti izjaviti o prepisu zvočnega posnetka, ki je dokaz v tem postopku. Zato je zagrešilo bistveno kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zmotno odločilo o glavni stvari, je posledično sodišče prve stopnje zmotno odločilo tudi o stroških pod točko III izreka.

3. Toženci so na pritožbo tožnika pravočasno odgovorili in v odgovoru na pritožbo izpostavljali neutemeljenost pritožbenih očitkov tožnika. Predlagali so zavrnitev pritožbe in priglasili pritožbene stroške ter zahtevali njihovo povrnitev od tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (sporna) dejstva, da tožnik pred nobenim od zatrjevanih motitvenih dejanj tožencev ni bil izključni posestnik spornega dela parkirišča na nepremičnini z ID znakom ...249/2, preostalega dela parkirišča pa B. K., ugotovilo na podlagi dokazne ocene izpovedb zaslišanih pravdnih strank, vseh zaslišanih prič (M. Š., J. S., S. L., T. P., A. F., I. Š., I. Ž., B. K., D. G.) in po pravdnih strankah predloženih fotografij. Vse te je vsakega posebej, medsebojno in vse skupaj (8. člen ZPP) temeljito dokazno ocenilo. Na podlagi takšne vsestranske dokazne ocene je ugotovilo, da tožnikovih trditev o izključni posesti, utemeljevanih z dogovorom o delitvi uporabe parkirišča, ki bi ga naj sklenil tožnik s tretje tožencem, tožnikovo materjo in B. K., nista potrdila niti tretje toženec niti B.i K. Nesporno pa tega tožnik ni sklenil s prvotožencem osebno ali z njim kot zakonitim zastopnikom drugotoženke, prvotoženec pa je sicer do 2/3 solastnik parkirišča. Sicer pa niti priče, ki jim zatrjevan obstoj takšnega dogovora ni bil znan, niso potrdile trditev tožnika o dejansko izvrševani tožnikovi izključni posesti na zatrjevanem spornem delu parkirišča. Nasprotno. Vse te so potrjevale trditve tožencev, da so na celotnem parkirišču na sporni parceli, katere del je sicer sporen del parkirišča, vse pravdne stranke in vsak, ki je prihajal z vozilom na to parkirišče, parkirali kakor so želeli in tam, kjer oziroma kolikor je bilo to možno. Na podlagi takšne vsestranske dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tako uporaba spornega dela, kot celotnega parkirišča na sporni parceli tožnika in vseh tožencev v času pred iztoževanimi motilnimi ravnanji skupna, parkiranje tožencev ob iztoževanih dogodkih pa v skladu z načinom uporabe parkirišča, kot je bil vedno prej. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter tožnik s pritožbeno lastno dokazno oceno le izpovedb dela prič, ne more omajati njihove prepričljivosti. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi nespornih dejstev, da so toženci v tožbeno zatrjevanih dneh parkirali svoja vozila na spornem delu parkirišča na parc. št. z ID znakom ...249/2 in ugotovitev, da je bila uporaba tega dela, ko dela večjega parkirišča, pred tem dogodkom za pravdne stranke skupna, saj so toženci (tako kot tretji) parkirali svoja vozila na območju celotnega parkirišča (razen na delu pred vhodom v trgovino B. K., ki pa ne leži na spornem delu parkirišča), to pa tako, kakor je vsak želel in odvisno od tega, koliko in kje je bil prostor na parkirišču, toženci pa so ob iztoževanih situacijah ravnali enako kot vedno prej in na enak način, pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do iztoževanega posestnega varstva. Pravilno je ob tem poudarilo, da takšno varstvo tožniku ne gre že zato, ker ni dokazal, da je na spornem delu parkirišča pred iztoževanimi ravnanji tožencev bil izključni posestnik ter da so toženci z zatrjevanimi parkiranji posegli v njegovo takšno posest. Pravilno pa je ob zgornjih ugotovitvah tudi zaključilo, da tožniku ne gre varstvo posesti tudi glede na po sodišču ugotovljeno s toženci izvrševano skupno uporabo spornega dela parkirišča. Res ob tem sodišče ni izrecno izpostavilo 35. člena SPZ. Je pa ob (celo večkratnem) poudarjanju svojih dokaznih zaključkov, da dogovorne uporabe parkirišča na sporni nepremičnini ni bilo in da so tako toženci s svojimi vozili (kot tudi tretji) na celotnem parkirišču vedno parkirali kakor so želeli in odvisno od tega, koliko in kje je bil prostor za parkiranje, tako in enako kot vedno pred tem pa so toženci parkirali svoja vozila tudi ob zatrjevanih motilnih ravnanjih, pravilno pojasnilo, da tožniku ne gre posestno varstvo tudi v razmerju do tožencev kot ugotovljenih soposestnikov na predmetu iztoževanega posestnega varstva. Ob sicer izpostavljenem določilu 35. člena SPZ, ki določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari (torej soposestniki) šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti, je takšno odločitev s poudarjenimi takšnimi razlogi pravilna. V ugotovljenih okoliščinah namreč očitana ravnanja tožencev ne predstavljajo motilnih ravnanj, saj toženci z njimi niso spremenili ali ovirali dotedanji način izvrševanja tožnikove soposesti. Zato pa je sodišče prve stopnje, sicer tudi s sklicevanjem na sodno prakso, pravilno zavrnilo zahtevano posestno varstvo tožnika zoper tožence kot soposestnike. Pritožbene trditve tožnika, da sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi s 35. členom SPZ, so tako protispisne in neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi trditve o materialnopravni zmotnosti zavrnitve tožnikovega zahtevka za posestno varstvo zoper tožence kot soposestnike nepremičnine, posestno varstvo na kateri je tožnik zahteval.

7. Glede na že zgoraj povzete dejanske zaključke sodišča prve stopnje prve stopnje so protispisne in posledično neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da izpodbijani sklep glede izvrševane soposesti prvotoženca in druge toženke nima razlogov ter da je zato podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz predstavljenega pa izhajajo tudi zadostni razlogi sodišča prve stopnje o tem, zakaj tožnik do zahtevanega (so)posestnega varstva zoper vsakega od tožencev v zvezi z vsakim očitanim ravnanjem ni upravičen.

8. Že iz opisa v tožbenem zahtevku tožnika opredeljenih motilnih ravnanj in predmeta, na katerem tožnik zahteva posestno varstvo, izhaja, da je tožnik uveljavljal posestno varstvo na določno opredeljenem delu parkirišča oziroma nepremičnine z ID znakom ...249/2, na katerem mu je bila onemogočena uporaba parkirnega prostora. Trditve tožnika, da so mu toženci s parkiranjem svojih vozil zaparkirali njegova vozila in mu s tem onemogočili njihovo uporabo, bi lahko pomenile le, da so posegli v njegovo posest vozil, ki pa ni bila predmet iztoževanega posestnega varstva. Za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika tako takšne navedbe niso bile pravno pomembne. Zato pa sodišče prve stopnje, ko se o takšnih trditvah tožnika ni izreklo, ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno očita pritožnik.

9. Podatki spisa potrjujejo, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep o končni odločitvi ter tega vročilo pravdnim strankam preden je tem vročilo tudi prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče A. F. na zadnjem naroku za glavno obravnavo 10. 3. 2020.1 Sodišče prve stopnje je s tem sicer kršilo določila četrtega odstavka 125a. člena ZPP, vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost odločitve o glavni stvari ni vplivala. Zaradi navedenega pritožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave. Prepis zvočnega posnetka namreč ni dokaz, ki bi ga sodišče prve stopnje upoštevalo ob ugotavljanju pravno pomembnih dejstev. Pomeni le prepis zvočnega posnetka o zaslišanju priče A. F. na naroku 10. 3. 2020, na katerem pa je bil tožnik in njegov pooblaščenec navzoč in je priči tudi postavljal vprašanja. Sicer pa pritožnik niti ni navedel, o čem se zaradi takšne zamudne vročitve ne bi mogel izreči. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ob pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari se tako izkažejo kot neutemeljeni, na trditvah o zmotnosti takšne odločitve utemeljevani pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje pod točko I izreka sklepa.

11. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, tožencem pa je dolžan povrniti njihove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožencev predstavljajo stroške vloženega odgovora na pritožbo in znašajo 279,99 EUR. Te stroške predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, 2 % materialne stroške v višini 7,5 točk, skupaj tako 382,5 točk OT (1 točka = 0,6 EUR) oziroma 229,5 EUR in 22 % DDV v znesku 50,49 EUR. Ne predstavlja pa potrebnih pravdnih stroškov priglašena nagrada za pregled listin, saj je ta zajeta že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------
1 Kot je razvidno iz podatkov spisa, je zvočni prepis bil pravdnima strankama vročen 2. 6. 2020, zoper takšen prepis pa v ugovornem roku iz četrtega odstavka 125.a člena ZPP nobena stranka ni vložila ugovora.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 35
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 125a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNTQ2