<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 3391/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.3391.2009

Evidenčna številka:VSL0059094
Datum odločbe:09.12.2009
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:motenje posesti - motilno dejanje

Jedro

Dejanje motenja posesti je dejanje, ki samovoljno menja obstoječe posestno stanje. Z njim neka oseba samovoljno vrši svojo dejansko oblast tako, da pri tem negira že obstoječo tujo oblast bodisi v celoti bodisi v določenem obsegu. To dejanje vzpostavlja neko novo oziroma spremenjeno posestno stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec omejil dejansko oblast tožnikov neoviranega dostopa do njihove hiše in garažiranja osebnega avtomobila ter otežil dosedanji način izvajanja voženj z večjimi vozili s stvarmi za potrebe hiše ter način izvajanja voženj s traktorjem s kurjavo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tretjem odstavku, glede parkiranja toženčevega vozila na parc. št. 1099/2 k.o. S., spremeni tako, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na takšen način, da na dvorišču ne parkira osebnega vozila tako, da onemogoča dosedanji način voženj z večjimi vozili s stvarmi za potrebe hiše, voženj s traktorjem s kurjavo in voženj z osebnimi vozili tožnikov.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnikov zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnike v njihovi posesti dela nepremičnine parc. št. 1099/2 k.o. S. tako, da je na vzhodni strani tega zemljišča med dva količka napel jeklenico, na južni strani, gledano iz smeri vzhod proti zahodu, pa postavil tri količke med katere je napel jeklenico. Ugotovilo je tudi, da toženec moti tožeče stranke v njihovi posesti dela omenjene premičnine tako, da vsakodnevno parkira vozilo na dvorišču. Sodišče mu je naložilo, da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da z omenjene nepremičnine odstrani jeklenico, ki je vpeta med količka na vzhodni strani z južnega dela, gledano iz smeri vzhod proti zahodu pa tri količke in med njimi vpeto jeklenico ter da na dvorišču ne parkira več osebnih vozil. Odločilo je še, da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati takšnih in podobnih motilnih dejanj.

Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Tožniki predlagajo pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijani sklep tako, da njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožničini obiskovalci so parkirali na travnatem delu pred hišo, kar je razvidno tudi iz fotografije, ki jo je predložil toženec v drugem postopku. Tožnikom je tako onemogočena dosedanja uporaba zemljišča. Izpodbijana odločitev črpa dokazno moč iz zaključka, da prvotožnica ni preprečevala parkiranja priči Z. Te potrebe tudi ni bilo, saj je ta le občasno prihajal in je ni oviral pri uporabi zemljišča. Njegovo pričanje pa potrjuje, da je bilo običajno, da se parkira na travnatem delu zemljišča pod drevesom. Enako velja tudi za kup kamenja, ki ga je toženec nastavil na ovinek dovozne poti. Tožniki so uspeli z večino zahtevka, kar bi se moralo odraziti tudi v stroškovni odločitvi.

Tožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da naj ugotovitveni zahtevek zavrže, dajatveni zahtevek pa zavrne. Navaja, da je ugotovitveni zahtevek nedoločen in neizvršljiv. Tožena stranka s postavljenimi količki in jeklenicami ni v ničemer posegla v soposest tožnikov. Nedoločna je ugotovitev sodišča o motenju posesti, ker tožena stranka vsakodnevno parkira vozilo na dvorišču. Kje je to dvorišče, iz sklepa ni razvidno. Nedoločen je tudi dajatveni zahtevek in zato neizvršljiv. Ni navedeno, med katerima količkoma bi toženec moral odstraniti jeklenico. Količkov je veliko več. Najbolj nedefiniran je izrek, da toženec na dvorišču ne parkira več osebnih vozil. Tak izrek je absurden in neizvršljiv. Sodišče se je na kraju samem prepričalo, da toženci lahko nemoteno izvršujejo soposest na delu zemljišča 1099/2 k.o. S. za uporabo svoje nepremičnine. Toženec ni napravil nič protipravnega in ni v ničemer motil soposesti tožnikov. Vsi preizkusi na terenu so pokazali, da tožniki v normalnih okvirih lahko uporabljajo svojo nepremičnino. Tožniki niso dokazali, da so imeli soposest na zemljišču, ki ga je toženec ogradil zaradi zaščite pred širitvijo. Postavitev količkov na svojem zemljišču ne pomeni odvzema soposesti tožnikom.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagali njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela izpodbijane odločitve.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni bila sporna delna dejanska oblast tožnikov na nepremičnini, parc. št. 1099/2 k.o. S., sporen pa je bil njen obseg oziroma obseg posesti tožnikov in s tem povezano nadaljnje vprašanje, ali tožniku očitana dejanja predstavljajo dejanja motenja posesti.

Dejanje motenja posesti je dejanje, ki samovoljno menja obstoječe posestno stanje. Z njim neka oseba samovoljno vrši svojo dejansko oblast tako, da pri tem negira že obstoječo tujo oblast bodisi v celoti bodisi v določenem obsegu. To dejanje tako vzpostavlja neko novo oziroma spremenjeno posestno stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec omejil dejansko oblast tožnikov neoviranega dostopa do njihove hiše in garažiranja osebnega avtomobila ter otežil dosedanji način izvajanja voženj z večjimi vozili s stvarmi za potrebe hiše ter način izvajanja voženj s traktorjem s kurjavo. Takšna posest tožnikov oziroma dejanskost uporabe jim je bila omejena s postavitvijo ovir in sicer z zabitjem količkov ter napeljavo jeklenice med njimi in s takšnim parkiranjem avtomobila, ki onemogoča uvoz in izvoz preko toženčevega dvorišča do hiše tožnikov. Da je tako, izhaja iz presoje predloženih listinskih dokazov, predvsem fotografij, ki so jih posnele stranke, iz zaslišanja strank in prič ter opravljenega ogleda. Sodišče je zato pravilno odredilo ukrepe, ki bodo omogočili kontinuiteto prejšnjega posestnega stanja, in sicer tako, da toženec odstrani količka na vzhodnem delu spornega dela zemljišča, ki ga tožniki koristijo kot funkcionalno zemljišče, skupaj z jeklenico, ki je vpeta med njiju, hkrati pa odstrani še tri količke z južnega dela omenjenega zemljišča ter med njimi vpeto jeklenico. Takšna odločitev na vzpostavitev prejšnjega stanja je jasna in določna, zato ne drži nasprotni pritožbeni očitek toženca.

Utemeljen pa je toženčev tožbeni očitek usmerjen v odločitev sodišča prve stopnje, po katerem na dvorišču naj ne bi več parkiral osebnih vozil. Takšna odločitev je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi o obsegu dejanske oblasti tožnikov na toženčevem dvorišču. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) omejilo odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja na prepoved parkiranja tožnikovega osebnega avtomobila, ki bi otežil dosedanji način izvajanja voženj z večjimi vozili za potrebe hiše, vožnje s traktorjem s kurjavo in osebnih vozil tožnikov.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je njena dejanska oblast pred zatrjevanim toženčevim posegom obsegala tudi možnost parkiranja na zelenici pred hišo oziroma pod drevesom. Takšen zaključek sodišča izhaja iz dokazne ocene oziroma presoje vseh izvedenih dokazov, tako listinskih - predvsem fotografij (le ena kaže parkiran avtomobil na zelenici, druge pa izkazujejo, da se je parkiralo na peščenem delu dvorišča), kot tudi zaslišanj strank in prič. Sodišče tudi pravilno ni sledilo tožbenemu zahtevku na odstranitev kamenja, ki se nahaja na ovinku dovozne poti, saj je ugotovilo, da ne ovira tožnice pri dostopu do njene nepremičnine.

Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Tožniki so le delno uspeli s svojim tožbenim zahtevkom. Zato jim je sodišče pravilno priznalo le polovico zahtevanih stroškov. Pritožba tožnikov in pritožba tožencev (razen glede odločitve, ki je pogojevala navedeno spremembo izpodbijanega sklepa) se tako izkažeta za neutemeljeni, zato jo je bilo treba zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožniki s pritožbo niso uspeli, toženec pa je uspel le v majhnem delu. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

SPZ člen 24.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNzg3