VDSS Sodba Pdp 173/2021

Jedro

V sodni praksi se je glede odmere denarnih povračil uveljavila primerjava denarnih povračil glede na večkratnik plače, ne toliko v višini prisojenega zneska. Tožena stranka pa v pritožbi ne navaja npr., za kolikšen večkratnik plače se zavzema, tudi se ne sklicuje npr. na relevantne primere iz sodne prakse, ki naj bi utemeljevali njeno pritožbo. Le na splošno uveljavlja, da je prisojeni znesek previsok, zaradi česar naj se zniža oziroma naj se tožniku zahtevek iz tega naslova v celoti zavrne, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, in sicer od 1. 12. 2014 do 14. 1. 2020 in od 15. 4. 2020 do 4. 2. 2021 za polni delovni čas, od 15. 1. 2020 do 14. 4. 2020 pa za krajši delovni čas 20 ur tedensko, na delovnem mestu podsekretar v Sektorju A., s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2014, s pripadajočim aneksom (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 8. 2019, ampak je trajalo tudi od 2. 8. 2019 do 4. 2. 2021 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 2. 8. 2019 do 14. 1. 2020 in od 15. 4. 2020 do 4. 2. 2021 vzpostaviti delovno razmerje za polni delovni čas, od 15. 1. 2020 do 14. 4. 2020 pa za krajši delovni čas 20 ur tedensko, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračunati mesečna bruto nadomestila plač, znižana za prejete bruto zneske denarnega nadomestila za brezposelnost in druge dohodke, po plačilu davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka), ter da mu je dolžna obračunati denarno povračilo v višini 12.474,96 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 8 dni (IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (poziv nazaj na delo, vzpostavitev delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo nadomestila plač ter denarnega povračila še v višini 24.949,92 EUR) je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.282,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi poteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper IV. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožniku odmerilo previsoko denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 12.474,96 EUR bruto. Tožnik je od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 15. 1. 2020, ko se je zaposlil pri podjetju B. d. o. o., poslal zgolj tri oziroma štiri prošnje za zaposlitev, v sedanjem času pa zgolj eno, kar kaže na njegov odnos do zagotovitve vira dohodka. Kot bistvene izpostavlja okoliščine – trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, njegovo starost, prizadevanje pri iskanju zaposlitve ter skrb za 2,5 letnega otroka. Kot je ugotovilo sodišče, tožnik ni težje zaposljiv. Spregledalo je, da je tožnik vedel, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da je predlagal, da se mu izda obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Ni želel oziroma mogel nadaljevati delovnega razmerja, saj mu osebne okoliščine tega niso dopuščale. Zavedal se je, da mu 2. 8. 2019 preneha delovno razmerje, zato je tudi porabil ves letni dopust. Zaradi družinskih razlogov je bil pripravljen podpisati novo pogodbo o zaposlitvi z začetkom veljavnosti šele 19. 8. 2019. Ker je sklenitev pogodbe o zaposlitvi stvar obeh strank in ker je tožnik sam priznal, da je želel prenehati z delom pri toženi stranki, je odločitev sodišča zmotna. Glede na to, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja od 1. 12. 2020 do 14. 1. 2020 ter od 15. 4. 2020 do 4. 2. 2021 (za polni delovni čas) in od 15. 1. 2020 do 14. 4. 2020 (za krajši delovni čas), ter tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do prenehanja delovnega razmerja in tudi ne celote priznanih pravic do sodne razveze. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče zahtevek iz naslova denarnega povračila v celoti zavrne oziroma da tožniku prizna nižje denarno povračilo, kar naj vpliva tudi na odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja okoliščine v smeri svoje težje zaposljivosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba niti ne izpodbija, je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno predlaga znižanje prisojenega denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki ga sodišče delavcu prizna kot odmeno namesto reintegracije k delodajalcu, pri katerem mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje.

7. Tožnik je namreč uspel z zahtevkom za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (ker dejansko ni nadomeščal začasno odsotne delavke in ni opravljal tistih del, ki so bila določena v pogodbi o zaposlitvi, pač pa je opravljal druga dela, glede katerih ima tožena stranka tudi trajno, ne le začasno potrebo po delu), posledično pa tudi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

8. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1).

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo na predlog tožene stranke zaradi porušenega odnosa med strankama. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom pogodbe o zaposlitvi (1. 8. 2019), ampak mu je trajalo še od 2. 8. 2019 do 4. 2. 2021 (zaključek glavne obravnave), zaradi česar mu je poleg pravic iz delovnega razmerja prisodilo še denarno povračilo v višini 12.474,96 EUR, kar predstavlja 6-kratnik tožnikove plače.

10. Po 2. odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na okoliščine primera je sodišče to določbo pravilno uporabilo.

11. V sodni praksi se je glede odmere denarnih povračil uveljavila primerjava denarnih povračil glede na večkratnik plače, ne toliko v višini prisojenega zneska. Tožena stranka pa v pritožbi ne navaja npr., za kolikšen večkratnik plače se zavzema, tudi se ne sklicuje npr. na relevantne primere iz sodne prakse, ki naj bi utemeljevali njeno pritožbo. Le na splošno uveljavlja, da je prisojeni znesek previsok, zaradi česar naj se zniža oziroma naj se tožniku zahtevek iz tega naslova v celoti zavrne, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

12. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 4 leta in 8 mesecev. Star je 47 let in po izobrazbi diplomirani kulturolog. Slednje se navezuje na presojo tožnikove možnosti za novo zaposlitev, glede česar je sodišče tudi upoštevalo, da je bil v času od 15. 1. 2020 do 14. 4. 2020 zaposlen pri podjetju B. d. o. o., in sicer za krajši delovni čas 20 ur tedensko. Iz pritožbenih navedb izhaja očitek tožniku, da je oddal premalo prošenj za zaposlitve. Ker pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni težje zaposljiv, opozarjanje na število prošenj za zaposlitev ni pomembno za odločitev o pritožbi. Nadalje pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je na strani tožnika razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zgoraj je že bilo poudarjeno, kaj je privedlo do ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi – napake s strani tožene stranke pri sklepanju in izvajanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako je sodišče prve stopnje iz časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja poleg prisojene reparacije upoštevalo tudi omenjeno zaposlitev ter prejemke iz tega naslova pa tudi pravice ter prejemke iz naslova brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevalo je torej tudi pravice, ki jih je tožnik uveljavil v času do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe zoper presojo tega kriterija niso utemeljene. Pritožba pa se očitno strinja z upoštevanjem dejstva, da ima tožnik 2,5-letnega otroka, kar sicer sega izven zakonsko predpisanih kriterijev za odmero denarnega povračila.

13. Glede na navedene okoliščine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo primerno denarno povračilo in ni podlage za njegovo znižanje s strani pritožbenega sodišča. Tudi, če bi pritožbeno sodišče dosojeno denarno povračilo znižalo, to ne bi imelo vpliva na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, saj je bilo za njihovo odmero odločilno, da je tožnik uspel z bistvenim delom svojega zahtevka (iz naslova transformacije).

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člen ZDSS-1, prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 227/2021
• VDSS sodba Pdp 9/2017
• VDSS Sodba Pdp 183/2021