VSL Sklep I Ip 1762/2020

Jedro

Ker je izvršnica izvršilni naslov (ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu), je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. Navedeno pomeni, da izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti v izvršnici navedene zapadlosti terjatve, kolikor je ta z ugovorom zoper sklep o izvršbi izpodbijana z dejstvi, ki so ob nastanku izvršnice že obstajala.

Zakon izvršnici podeljuje lastnost izvršilnega naslova in če upnik na njeni podlagi predlaga izvršbo, se uporabljajo določbe ZIZ, vključno s sredstvi in predmeti, s katerimi naj se izvršba opravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 3. 10. 2019 zavrne (1. točka izreka sklepa), in da je dolžnik dolžan upniku v roku 8. dni od prejema tega sklepa povrniti 298,65 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da se strinja, da je sodišče vezano na načelo stroge formalne legalitete izvršnice, vendar pa je sodišče samo navedlo, da mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršnice izkazati, da je le-ta pravno veljavna, zapadla ter da dolžnik obveznosti ni izpolnil. Vendar pa upnik ni izkazal, da je izvršnica zapadla, zato bi sodišče moralo izključno iz razloga ugotovitve zapadlosti opraviti tozadevne preverbe, ki so deloma vezane na vsebino pravnega posla kot temelja dani izvršnici. Zapadlost izvršnice je namreč odvisna od vsebine pravnega posla, za katerega dolžnik zatrjuje, da je bil rokovno podaljšan in še velja ter je predlagal dokaze, ki jih sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo. Na podlagi izvršnice poleg tega upnik lahko poseže zgolj na sredstva pri dolžnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ne pa širše. Zato je sodišče nezakonito poseglo na dolžnikove nepremičnine. Za odgovor na ugovor bi sodišče lahko upniku priznalo največ 300 točk in ne 400, tudi sicer pa ne gre za stroške, ki so bili potrebni za izvršbo oziroma sodišče o tem ni odločilo. Celo več, upnikovega odgovora na ugovor sodišče dolžniku sploh ni vročalo, zato se z njim ni mogel seznaniti ter ne more podati bolj natančnih navedb, ali je k odločitvi sodišča pripomogel ali ne. Sklepa sodišča prve stopnje se v tem delu ne da preizkusiti.

3. Na pritožbo je odgovoril upnik, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), paziti po uradni dolžnosti.

5. Izvršbo sodišče skladno s prvim odstavkom 17. člena ZIZ dovoli na podlagi izvršilnega naslova, med katere po drugem odstavku istega člena sodijo: 1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, 2. izvršljiv notarski zapis, in 3. druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov.

6. Inštitut izvršnice je bil v slovenski pravni red umeščen z Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1), ki v 38. členu določa, da je izvršnica izvršilni naslov v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo (torej ZIZ) in da se šteje, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Pravne učinke ima le izvršnica, ki vsebuje vse sestavine iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1 (prim. 40. člen ZPreZP-1). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru predložena izvršnica vsebuje vse sestavine po 39. členu ZPreZP-1 (česar dolžnik ne prereka), zato je popolna in pravno veljavna ter po vsem povedanem predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče vložiti predlog za izvršbo po 40. členu ZIZ.

7. Ker je izvršnica izvršilni naslov (ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu), je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. To pomeni, da je dolžno le prisilno izvršiti obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, ki je dolžnik ni izpolnil prostovoljno, pri tem pa v sam izvršilni naslov ne sme posegati in tudi ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine (primerjaj sklep VSL II Ip 816/2019).

8. Navedeno pomeni, da izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti v izvršnici navedene zapadlosti terjatve, kolikor je ta z ugovorom zoper sklep o izvršbi izpodbijana z dejstvi, ki so ob nastanku izvršnice že obstajala. Prav takšna dejstva pa je v ugovoru zatrjeval dolžnik, saj je trdil, da naj rok za odstop (zapadlost) ne bi bil bistvena sestavina pogodbe, temveč samo rok, ki pomeni pravico upnika odstopiti od rezervacijskega sporazuma, ker odstopa ni bilo, pa naj terjatev ne bi zapadla. S tem je dolžnik prerekal vsebino same izvršnice, vendar ne z dejstvom, ki bi nastopilo po njeni izdaji, t.j. da naj bi bila kasneje zapadlost terjatve odložena (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da naj bi bila zapadlost terjatve odložena, dolžnik nekonkretizirano navaja šele v pritožbi kot nedopustno pritožbeno novoto (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V zvezi z neuveljavljanimi trditvami pa tudi v zvezi z nerelevantnimi trditvami pa sodišče ne more oziroma ni dolžno izvajati dokazov, zato tudi ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na opisano naravo izvršnice dolžnik ne more v izvršbi uveljavljati neveljavnosti izvršnice oziroma neresničnosti zapadlosti terjatve v njej. Izvršilni postopek za to niti nima instrumentarija (primerjaj sklep VSC II Ip 58/2019), temveč je navedeno lahko le predmet pravdnega postopka.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi upnik lahko predlagal le izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Zakon izvršnici podeljuje lastnost izvršilnega naslova in če upnik na njeni podlagi predlaga izvršbo, se uporabljajo določbe ZIZ, vključno s sredstvi in predmeti, s katerimi naj se izvršba opravi. Soglasja dolžnika v izvršnici, da se lahko upnik v izvršilnem postopku poplača tudi iz drugega dolžnikovega premoženja, ne predvideva nobena zakonska določba. Soglasje za poplačilo v breme dolžnikovih denarnih sredstev pri ponudniku plačilnih storitev, dano v izvršnici, omogoča upniku, da na njeni podlagi neposredno in torej hitreje, brez posredovanja sodišča v izvršilnem postopku, pride do poplačila svoje terjatve iz dolžnikovih sredstev na računu pri ponudniku plačilnih storitev. Če do poplačila ne pride, kot se je zgodilo v predmetni zadevi, in upnik predlaga dovolitev izvršbe, pa ni omejitev glede predlaganih sredstev v skladu z določbami ZIZ (tako sklep VSL III Ip 2855/2017).

10. Neutemeljeno pa dolžnik prereka tudi odločitev o upnikovih stroških odgovora na ugovor. Sodišče prve stopnje je sicer res nekoliko skopo obrazložilo, da je upniku priznalo stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Vendar pa so stroški potrebni za izvršbo tedaj, kadar z nekim procesnim dejanjem upnik zavaruje svoje pravice v postopku. Glede na zavrnitev ugovora je dolžnik ne glede na skopo obrazložitev tako lahko sklepal, zakaj je sodišče upniku priznalo stroške, zato sklep po presoji višjega sodišča ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tudi glede na vsebino dolžnikovega ugovora je razvidno, da je izvršnica v slovenskem pravnem redu še vedno nov institut, da v zvezi z njem še ni nastalo veliko sodne prakse in da tudi upniki tako še ne morejo biti povsem seznanjeni, kako bo odločilo sodišče, če bodo dolžniki podajali ugovorne razloge, kakršne je podal dolžnik. Zato tudi višje sodišče, ker glede na še neizoblikovano sodno prakso dolžnikov ugovor ni bil že prima facie neobrazložen, ocenjuje, da so bili upnikovi stroški odgovora na ugovor potrebni za izvršbo.

11. Zgolj zaradi dolžnikove presoje potrebnosti stroškov le-temu ni bilo treba vročiti odgovora upnika. Vsebino odgovora je dolžnik lahko razbral iz izpodbijanega sklepa, za dolžnika pa je bistveno, da je upnik ugovoru nasprotoval. Oceno, ali so bili stroški potrebni za izvršbo, opravi sodišče ter ni potrebna izjava dolžnika o navedenem. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko samo zaradi preverbe in preizkusa potrebnosti stroškov odgovora na ugovor dolžniku ni vročilo v izjavo upnikovega odgovora, ni zagrešilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnikove stroške odgovora na ugovor pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo, saj mu je pravilno priznalo nagrado 400 točk po 6. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (OT) v zvezi s tar. št. 18, pri vrednosti spornega predmeta od 10.000 do 20.000 točk.

12. Po povedanem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

01.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Ip 1063/2021
• VSL Sklep IV Ip 2793/2017
• VSC Sklep I Ip 307/2020