<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sklep I Kp 67882/2020
ECLI:SI:VSCE:2021:I.KP.67882.2020

Evidenčna številka:VSC00042389
Datum odločbe:22.01.2021
Senat, sodnik posameznik:Zinka Strašek (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum

Jedro

Sodišče mora obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, posebej ugotavljati v zvezi z odločbo o priporu le takrat, ko še ni bil izdan sklep o preiskavi, oziroma kadar utemeljenost suma ne temelji na pravnomočni obtožnici, sicer sodišče tudi pri odrejanju in podaljševanju pripora obstoj utemeljenega suma le preizkuša.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 12. 1. 2021, opr. št. II Ks 67882/2020, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega P. G. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno 17. 3. 2021 do 00.11 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 17. 12. 2020 od 00.11 ure dalje. Zoper njega je bila uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, treh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v sostorilstvu kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor nemudoma odpravi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da je zunajobravnavni senat pravilno ocenil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora sodišče obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, posebej ugotavljati v zvezi z odločbo o priporu le takrat, ko še ni bil izdan sklep o preiskavi, oziroma kadar utemeljenost suma ne temelji na pravnomočni obtožnici, sicer sodišče tudi pri odrejanju in podaljševanju pripora obstoj utemeljenega suma le preizkuša. Ponovno presojo utemeljenega suma bi moralo sodišče prve stopnje opraviti le, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin, vendar tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se že ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so bili podlaga za odreditev pripora po preiskovalni sodnici s sklepom z dne 19. 12. 2020, opr. št. I Kpd 67882/2020, pritožbeno preizkušenim po zunajobravnavnem senatu s sklepom z dne 22. 12. 2020, opr. št. II Ks 67882/2020, do podaljšanja pripora po sedaj izpodbijanem sklepu z dne 12. 1. 2021, opr. št. II Ks 67882/2020, niso v ničemer spremenili. Sodišče prve stopnje je v navedenem smislu obstoj utemeljenega suma preizkusilo in pravilno ravnalo, ko se pri tem ni spustilo v oceno doslej pridobljenih dokazov, pri čemer je treba še poudariti, da je pretežni del preiskave potrebno še izvesti. Enako kot že v prejšnji pritožbi z dne 20. 12. 2020, zagovornik zaključke prvega sodišča glede obstoja utemeljenega suma izpodbija s trditvijo, da iz doslej zbranega dokaznega gradiva ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je prav obdolženec oseba, ki naj bi storila obravnavana kazniva dejanja. Pri tem pritožnik izpostavlja kazniva dejanja na škodo Bencinskega servisa Petrol ... (točka 1/a), Zdravstvenega doma ... (točka 1/b), Lekarn ... (točka 1/c) ter J. K. (točka 2/c). Meni, da identifikacija obdolženca kot storilca sloni na trhlih, neprepričljivih dokazih. Posnetki videonadzornih sistemov so slabe kvalitete, storilci so imeli zakrite obraze, prepoznava po policistih pa ima tudi sicer nizko dokazno vrednost. V tem delu naj bi bil izpodbijani sklep celo pomanjkljivo obrazložen, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi izpodbijanega sklepa pod točko 7 obrazložitve o nadaljnjem obstoju utemeljenega suma, povsem zadostni. Sodišče prve stopnje je povzelo in ustrezno pojasnilo pomen posameznega personalnega, listinskega oziroma drugega pridobljenega dokaza tekom predkazenskega postopka za zahtevani dokazni standard. Prepoznava obdolženca kot storilca kaznivega dejanja na škodo Bencinskega servisa Petrol ... po policistu P. P. je bila, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 14. 12. 2020, zanesljiva. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da je pred sodiščem prve stopnje še pretežni del preiskave in dokaznega postopka, ko bo sodišče moralo ugotavljati dejansko dokazno vrednost posnetkov videonadzornih kamer, katerih slabo kvaliteto pritožnik zatrjuje. Vlom v skladiščni prostor Zdravstvene postaje ... se obdolžencu dokazuje tudi z zavarovanimi sledmi obuvala znamke Karrimor, ki ustrezajo obdolžencu zaseženem obuvalu. Enako velja za sledi obuval, zavarovanih na kraju kaznivega dejanja vloma v prostore Lekarne ... . Sodišče prve stopnje je pod točko 7 te sledi, najdene in zavarovane na krajih kaznivih dejanj, posebej izpostavilo. Poleg tega pa je bil obdolženec prepoznan na podlagi pregleda posnetkov videonadzornega sistema oškodovane lekarne. Utemeljen sum o tem, da naj bi bil prav obtoženec storilec kaznivega dejanja na škodo J. K. oziroma V. R. pa še vedno izhaja iz zbranih obvestil M. H., na kar je prav tako prvo sodišče opozorilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je v izpodbijanem sklepu dejansko stanje glede utemeljenosti suma zmotno ugotovljeno ter da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Prav tako se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbeno trditvijo o neobstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, češ da ni izpolnjena niti ena od objektivnih oziroma subjektivnih okoliščin, povezanih s kaznivimi dejanji oziroma obdolženčevo osebnostjo.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo in obrazložilo ne le po eno, kot to zahteva sodna praksa, temveč številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Na strani objektivnih je pravilno izpostavilo še zlasti veliko kriminalno količino ter kratko časovno obdobje v katerem naj bi obdolženec izvršil kar devet kaznivih dejanj premoženjske narave. Pri obdolženčevih osebnostnih lastnostih, ki ga delajo ponovitveno nevarnega, pa ni spregledalo njegovega specialnega povratništva, dejstva da naj bi bila sedaj obravnavana kazniva dejanja storjena v času dveh preizkusnih dob po prejšnjih pogojnih obsodbah ter številnih še odprtih kazenskih postopkov, v katerih je bil utemeljen sum že dognan. Ob tem pa seveda ne gre odreči tehtnosti ugotovitvi, da na obdolženčevo ponovitveno nevarnost vsekakor vplivajo tudi sedanje življenje razmere, ko je brez zaposlitve, rednih dohodkov (razen denarne socialne pomoči), premoženja ter da te okoliščine, povezane z njegovo odvisnostjo od prepovedanih drog, potencirajo ponovitveno nevarnost. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bilo v priporu obdolženčevo zdravstveno stanje ogroženo, zgolj načeloma izražena želja po zdravljenju zoper odvisnost od prepovedanih drog, pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne more pretehtati nad njegovo poudarjeno ponovitveno nevarnostjo. Že sama obravnavana kriminalna količina ne potrjuje obrambne teze, da gre zgolj za kriminaliteto bagatelne narave.

9. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino ter težo kaznivih dejanj (predvsem vlomnih tatvin oziroma poskusov le-teh), ki se izraža tudi v predpisanih kaznih. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pod točko 9 obrazložitve ustrezno utemeljilo, da katerikoli milejši ukrep (hišni pripor) zoper obdolženca ne pride v poštev in da je bilo podaljšanje pripora nujno, da se zavaruje varnost ljudi oziroma njihovega premoženja. Pri tem je pravilno poudarilo, da glede na obdolženčevo vztrajnost in intenzivnost pri početju kaznivih dejanj, kontinuiteto kriminalne dejavnosti, obsežno predkaznovanost in s ponavljanjem kaznivih dejanj izkazan brezbrižen odnos do v preteklosti izrečenih mu kazenskih sankcij ter neurejene življenjske razmere, ni pričakovati, da bi milejši osebni omejevalni ukrep nudil zadostno jamstvo, da obdolženec kaznivih dejanj ne bi ponavljal.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 205, 205/2
Datum zadnje spremembe:
07.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2Mjcx
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*