VSL Sklep II Cp 783/2020

Jedro

Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da so življenjske skupnosti raznolike. Menjavanje prebivališč, razmerje z drugo žensko, namenjanje denarja in časa za osebne užitke, kar po ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljuje sklep o prenehanju zapustnikove volje za skupno življenje, lahko sodijo v posameznikov življenjski slog, ki ni nujno nezdružljiv z obstojem zakonske zveze. Kot je že navedlo Vrhovno sodišče RS so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, bistvena pa je notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Zavezo k vzajemnemu spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči sta zakonca potrdila s privolitvijo za sklenitev zakonske zveze, kako jo bosta izpolnjevala, pa je stvar njunega dogovora. Tudi ob presoji razlogov za ločeno življenje zapustnika in prve toženke je zato treba izhajati iz konkretnih okoliščin v načinu življenja zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje prve toženke in pokojnega A. A. spadata parcela ... k.o. ... in 50-odstotni poslovni delež C. d.o.o., da deleža vsakega od njiju znašata po polovico in da zapustnikova deleža spadata v zapuščino po pokojnem. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka toženk.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z vpogledom v zapuščinski spis je dokazoval, da je prva toženka zakoniti dedič po pokojnem in da sta nepremičnina in družba njuno skupno premoženje. Toženka ni trdila, da med njo in zapustnikom ni bilo življenjske in ekonomske skupnosti. Časovno natančno je opredelila, da je s pokojnim živela do 2011. V zapuščinskem postopku ni podala izjave o odpovedi dedovanju in se zato šteje, da je dediščino sprejela. Ker sodišče ni izvedlo dokaza, s katerim je dokazoval nasprotno od toženkinih trditev, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prva toženka je v pravdi uveljavljala ugovore, ki nasprotujejo razlogom, zaradi katerih je bil sam napoten na pravdo. Sodišče bi moralo izhajati iz njene pravno priznane pravice v zapuščinskem postopku. Ker se ni odpovedala dediščini, se šteje, da je dediščino sprejela. Sodišče se ni izreklo o tem, da prva toženka v zapuščinskem postopku nastopa kot zakonita dedinja, v tem postopku pa je zatrjevala, da je življenjska skupnosti z zapustnikom že pred smrtjo prenehala, kar bi pomenilo, da dedne pravice nima.

Izpovedbo, da nista imela skupnega denarja, je prva toženka obrazložila s tem, da ni imela dostopa do njegovih bančnih kartic. Oblike ekonomskih skupnosti so lahko različne. Zadostuje že, da si partnerja glede financ pomagata in si zaupata. Prva toženka je povedala, da jo je vedno znal prepričati in iz nje izvleči denar in da mu bo vedno verjela, da ji bo pomagal. Pokojni je zanjo vseskozi skrbel, ji pri poslovnih projektih pomagal z idejami in poznanstvi in tudi večjimi količinami denarja. Prva toženka je povedala, da je pokojni oziroma njegovo podjetje njenemu podjetju posojalo denar, ki ga je potrebovala za različne projekte in tisk revij. Pokojni je sodeloval tudi pri načrtovanju gradnje hiše na Z. Povedala je tudi, da je pokojnemu pomagala, ko je bil bolan in mu plačala najemnino. Njuni življenji sta bili ekonomsko prepleteni vse do pokojnikove smrti. Najbolj očitno se je njuno sodelovanje pokazalo pri prenosu lastništva družbe D. na drugo toženko in prevzem direktorskega položaja s strani pokojnega ter nato nakazovanje sredstev z navedene družbe na podjetje prve toženke E. d.o.o.

Da je bila kot investitorka pri gradbeni pogodbi za hišo na Z. navedena le prva toženka, je običajno, ker je bila edina lastnica zemljišča. To dejstvo ne zadostuje za sklep, da pokojni ni sodeloval pri načrtovanju hiše. V 2012 sta bila skupaj na sestanku pri F. F.

Odsotnost vsakodnevnih stikov ne zadostuje za sklep, da je življenjska skupnost med zakoncema trajno prenehala. Ohranila sta čustveno navezanost in medsebojno pomoč.

Upoštevaje izpovedbo druge toženke, da so na G. živeli do njenega petega razreda, tj. do 1996, ni obrazložena ugotovitev, da je skupno bivanje prenehalo v 1992.

Spreminjanje in prijavljanje fiktivnih stalnih bivališč je bil pokojnikov način izogibanju upnikom. Tudi toženki sta potrdili, da je določeno obdobje na H. živel tudi pokojni.

Najemna pogodba, ki jo je kot dokaz predložila toženka, je zelo pomanjkljiva. Na njej ni navedena kvadratura stanovanja, ampak le ene sobe, iz fotografij pa izhaja, da je stanovanje večje od ene sobe.

Ugotovitev, da je pokojni od 2008 do 2010 bival v gostišču I. v B., nima podlage v izpovedbi priče J. J., ki je povedal, da je imel sobo najeto od 2008 do 2012, a jo je uporabljal kot pisarno. Izpovedal je tudi, da je imel pokojni pse, ki jih je imel pri ženi in hčeri, in da prvo toženko pozna kot ženo pokojnega.

Prva toženka še vedno živi v stanovanju, ki ga je kupil pokojni, čeprav ni nikoli uredil prepisa. Ker je bil ob nakupu stanovanja v dolgovih, je razumljivo, da ni izvedel vknjižbe. Če prodaja ne bi bila dejansko izvedena, pa gotovo zemljikoknjižna lastnica toženki ne bi vsa leta dovolila, da uporablja stanovanje, ne da bi plačevala najemnino. Plačilo kupnine potrjujejo listine.

Povedala je, da se je vselila na silo, vzela kupoprodajno pogodbo in ključe ter uredila priklop elektrike. Očitno je vedela vse o premoženju in poslih pokojnega. Očitno je tudi, da tega ni mogla narediti, ne da bi se pokojni strinjal.

Nerazumljiva je ugotovitev, da ni bilo objektivnih razlogov za to, da je pokojni občasno spal na drugem naslovu kot družina. Običajno podjetniki delajo veliko več ur in si težje privoščijo prosti čas.

V zakonski zvezi sta bila več kot dvajset let in v vseh teh letih sta kljub občasnim sporom ohranjala razmerje. Da je bilo njuno razmerje vidno drugim, dokazuje izpovedba prve toženke, da so do nje ves čas hodili ljudje, ki jim je pokojni dolgoval denar. Tako so izpovedale priče K. K., L. L. in M. M.

Prva toženka se je poročila s pokojnim kljub nasprotovanju družine in prijateljev. Očitno je bila med njima posebna čustvena vez, ki je nihče ni mogel pretrgati. Turbulentnost zveze še ne pomeni odsotnosti življenjske skupnosti. Sodišče je v sodbi predvsem presojalo, ali je bil pokojni dober ali slab partner, kar pa ni element zakonske zveze. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, v praksi pa je mogoče najti celo paleto različnih načinov njihovega izvajanja. Ob sklenitvi zakonske zveze sta potrdila čustveno navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojno pomoč in sprejela tudi pravne posledice, tj. režim skupnega premoženja in vzajemno dedovanje. S sklenitvijo zakonske zveze sta potrdila namen živeti skupaj in ga vzpostavila v večletnem obdobju od 1990 do 2014. Razpad življenjske in ekonomske skupnosti je predstavljala šele vložitev razvezne tožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek temelji na trditvi, da sta bila nepremičnina in poslovni delež pridobljena s skupnim delom in sredstvi v zakonski zvezi med prvo toženko in pokojnim in zato spadata v njuno skupno premoženje. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da sta bila prva toženka in pokojni ob pridobitvi navedenih stvari v 2004 in 2011 v zakonski zvezi, a med njima od 1992 ni bilo niti življenjske niti ekonomske skupnosti. Z izselitvijo iz skupnega bivališča okoli 1992 je toženka navzven izrazila željo po dejanski prekinitvi njune skupnosti, ki je kasneje ni obnovila, glede na razmerja pokojnega z drugimi ženskami, med katerimi je eno predstavljal kot zaročenko, ter pridobivanje in zapravljanje denarja za lastne užitke pa volje za skupno življenje ni bilo niti na strani pokojnega. Pokojni ni prispeval k toženkinim življenjskim stroškom, niti je ni finančno podpiral. Za uresničevanje skupnih poslovnih interesov in ustvarjanje skupnega premoženja ni šlo niti pri drugih oblikah njunega sodelovanja na poslovnem področju.

6. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v zapuščinski spis. Kot je tožnik navedel v pritožbi, naj bi dokaz potrdil njegovo navedbo, da prva toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. nastopa kot zakonita dedinja. Ker to dejstvo potrjuje že sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, ki ga je sodišče prebralo v dokaznem postopku, je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da izvedba dokaza, ki bi potrdil obstoj že dokazanega dejstva, ni potreben.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi navedeno dejstvo ni ovrednoteno. Dejstvo, da prva toženka v zapuščinskem postopku nastopa kot dedinja,¹ in ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je življenjska skupnost med njo in zapustnikom prenehala 22 let pred zapustnikovo smrtjo, si nasprotujeta. Po prvem odstavku 21. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zakonec namreč nima dedne pravice, če je življenjska skupnost s pokojnim v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Ker opisano nasprotje v toženkinih procesnih ravnanjih vzbuja precejšen dvom o verodostojnosti njenih navedb in izpovedbe, podanih v tem postopku, je zaradi neovrednotenja te okoliščine dokazna ocena pomanjkljiva in v nasprotju z zahtevami iz 8. člena ZPP.

8. Upoštevanje priglasitve k dedovanju bo lahko privedlo do drugačnega ovrednotenja sodelovanja prve toženke in zapustnika pri projektih, ki so toženki po ugotovitvah v izpodbijani sodbi v obdobju od 1992 do 2014 zagotavljali vir zaslužka in sredstva za življenje in ki že sami po sebi bolj kot na zgolj poslovni odnos ob posameznih priložnostih kažejo na trajno sodelovanje med zapustnikom in prvo toženko ter njegovo podporo in pomoč prvi toženki pri pridobivanju dohodkov.

9. Opisano neskladje v procesnih ravnanjih prve toženke bo lahko privedlo tudi do drugačnega ovrednotenja ugotovitve, da prva toženka že od 2011 biva v stanovanju na N., ki ga je kupil pokojni. V tej zvezi pritožnik utemeljeno uveljavlja tudi zmotnost – ali najmanj napačno ovrednotenje – ugotovitve, da stanovanje ni bilo v lasti zapustnika. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je stanovanje kupil zapustnik. Dejstvo, da prenos lastninske pravice ni bil izveden v zemljiški knjigi, ne zmanjšuje teže dejstva, da je toženkino večletno bivanje v stanovanju imelo podlago v pogodbi, ki jo je sklenil zapustnik. Pomena tega dejstva za presojo, ali je zapustnik prispeval k pokrivanju toženkinih življenjskih stroškov, ne zmanjšujejo niti ugotovitve o stanju stanovanja ob vselitvi in toženkinih dejanjih, potrebnih za vzpostavitev pogojev za bivanje v njem. Pomembno je, da se je toženka – po devetnajstih letih od zatrjevanega razpada življenjske skupnosti – vselila v stanovanje, ki ga je kupil pokojni, pokojni pa temu ni nasprotoval. Kot ugotavlja pritožnik, je očitno poznala stanje stvari v zvezi s tem stanovanjem in vedela tudi, kje ima pokojni ključe in dokumente. Navedeno dejstvo vzbuja dvom tako o pravilnosti ugotovitve, da zapustnik ni prispeval k pokrivanju življenjskih stroškov toženke, kot tudi ugotovitve, da sta bila le v določenih odnosih poslovne narave.

10. Že v izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da so oblike ekonomskih skupnosti raznovrstne. Pritožnik hkrati utemeljeno izpostavlja, da so tudi življenjske skupnosti raznolike. Menjavanje prebivališč, razmerje z drugo žensko, namenjanje denarja in časa za osebne užitke, kar po ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljuje sklep o prenehanju zapustnikove volje za skupno življenje, lahko sodijo v posameznikov življenjski slog, ki ni nujno nezdružljiv z obstojem zakonske zveze. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 121/2008,² so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, bistvena pa je notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Zavezo k vzajemnemu spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči sta zakonca potrdila s privolitvijo za sklenitev zakonske zveze, kako jo bosta izpolnjevala, pa je stvar njunega dogovora.³ Tudi ob presoji razlogov za ločeno življenje zapustnika in prve toženke je zato treba izhajati iz konkretnih okoliščin v načinu življenja zakoncev. S tega vidika sta pomembni ugotovitvi, da sta zakonsko zvezo sklenila štiri leta po rojstvu hčere in da je toženka vložila tožbo za razvezo zakonske zveze šele 21 let potem, ko se je s hčerjo odselila iz prvega skupnega bivališča. Kljub zapustnikovemu življenjskemu slogu, ugotovljenem v izpodbijani sodbi, je (tudi) toženka ohranjala neprekinjeno vez več kot dve desetletji.

11. Zaradi neovrednotenja nasprotujočih procesnih ravnanj toženke v zapuščinskem in v pravdnem postopku je podan dvom o pravilnosti ugotovitve, da je življenjska skupnost med zapustnikom in prvo toženko prenehala že pred letom 2004 in ni bila ponovno vzpostavljena niti v letu 2011. Ob ugotovitvah o sodelovanju zapustnika in toženke v več družbah, prek katerih sta poslovala dve desetletji, in ugotovitvi, da prva toženka že od 2011 biva v stanovanju, ki ga je kupil pokojni, bi ovrednotenje navedenega toženkinega ravnanja lahko privedlo do drugačnega sklepa glede obstoja življenjske skupnosti med zapustnikom in toženko v času pridobitve spornih stvari.

12. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Odprava kršitve terja ponovno oceno vseh dokazov, izvedeno v skladu z zahtevami iz 8. člena ZPP. Ker je med njimi mnogo neposredno izvedenih dokazov (tri stranke in 13 prič), bi jih moralo pritožbeno sodišče ponovno izvesti, sodišče prve stopnje pa jih bo le na novo ocenilo. Po morebitni ugotovitvi, da življenjska skupnost med zapustnikom in prvo toženko ni prenehala pred 2004, se bo treba izreči še o toženkinih trditvah, da je bila ena od spornih stvari kupljena iz njenega posebnega premoženja. O tem se sodišče prve stopnje še ni izreklo, je pa že izvedlo (vsaj) pretežni del dokaznega postopka. Izvedba pritožbene obravnave torej ne bi prispevala k hitrejši izvedbi postopka, niti ni gotovo, da bi sploh privedla do zaključka postopka. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje tako tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenje.

-------------------------------
¹ Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala tej trditvi. V odgovoru na pritožbo je prvič navedla, da se je v zapuščinskem postopku upirala udeležbi. Ker ni navedla opravičljivih razlogov za tako ravnanje, so te navedbe neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).
² Sodba z dne 21. 1. 2010.
³ V tem se presoja o obstoju življenjske skupnosti, potrebne za nastanek pravnih posledic zunajzakonske skupnosti, razlikuje od presoje o obstoju življenjske skupnosti zakoncev. Sklenitev zakonske zveze vzpostavlja domnevo o obstoju skupnega življenja, zunajzakonska partnerja pa te (njune intimne) odločitve pravno formalno – in v predpisani (slovesni) obliki – nista izrazila navzven.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 121/2008
• VSRS Sodba II Ips 27/2023
• VSL sodba II Cp 1/2013