VSC Sklep Cp 538/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje izda predlagano začasno odredbo, če upnik v predlogu verjetno izkaže obstoj terjatve zoper dolžnika (v konkretnem primeru toženca) in hkrati (kumulativno) eno od predpostavk, določenih v 1., 2. ali 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Pravni standard nastanka težko nadomestljive škode zahteva izkazanost večje škode, kot jo sicer predstavljajo zatrjevane in izkazane trditve o nevzdržnosti in neprijetnosti vsakdanjega srečevanja partnerjev razpadle zunajzakonske skupnosti.

Trditvev predlogu za izdajo začasne odredbe, ki bi naj po opredelitvi ZPND predstavljalo ekonomsko nasilje oziroma trditve o opredelitvi nasilja, kot tega podaja ZPND, ne predstavljajo trditev, ki bi izkazovale pogoje, kot jih za zavarovanje terjatev z začasno odredbo določa ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi tožnic se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnici in toženec sami trpijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s s sklepom z dne 20. 9. 2017 zavrnilo tekom pravdnega postopka podan predlog tožnic za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu naložilo, da se v 8 dneh izseli iz stanovanjske hiše na naslovu V. ter jo izprazni premičnin.

2. Tožnici v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ ter predlagata, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da se njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podredno, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbah zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve mimo trditev pravdnih strank zaključilo, da ne obstaja verjetnost, da se lahko toženec takoj vseli v svoje stanovanje. Tožnici sta v predlogu za izdajo začasne odredbe podali trditve, da je toženčevo stanovanje prazno, zato pa je sodišče prve stopnje sodilo mimo trditev in zahtevka tožnic in s tem zagrešilo bistveno kršitev. Sodišče sme v postopku izdaje začasne odredbe svojo odločitev utemeljiti zgolj z dejstvi, ki jih je zatrjeval predlagatelj, saj to določa načelo dispozitivnosti iz 7. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je zapisalo, da ni verjetno, da se toženec lahko takoj vseli v svoje stanovanje, svojo odločbo oprlo na dejstva, ki jih tožnici nista zatrjevali. Takšni zaključki sodišča so tudi nerazumni, saj kolikor bi toženec stanovanje oddajal v najem, bi prejemal tržno najemnino, ta pa bi mu omogočala najem druge nepremičnine. Zato so zaključki pod točko 8 obrazložitve sklepa preuranjeni. Četudi bi stanovanje toženca bilo zasedeno, izdaja začasne odredbe še vedno ne bi pomenila hujšega posega v pravice toženca, kot so na drugi strani hude posledice, ki nastajajo prvi tožnici na njenem psihofizičnem zdravju in ekonomskem stanju. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve zmotno zaključilo, da okoliščine prvotožničinega srečevanja s tožencem ne pomenijo nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe v zvezi z izvrševanjem ekonomskega nasilja po določbah Zakona o preprečevanja nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) in da je prvotožnica zaradi psihičnih težav leta 2017 večkrat poiskala pomoč pri pristojnim institucijah. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ravnanje toženca ne predstavlja razmer nastanka težko nadomestljive škode, to pa kljub določbam ZPND, da je psihično in ekonomsko nasilje ekvivalent fizičnemu nasilju. Sklep sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o ekonomskem in stopnjujočem psihičnem nasilju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Sklep se tudi ne opredeli do navedb tožnic, da drugi tožnici nastaja nenadomestna škoda, ko mora ob obisku domovine bivati v hotelu v Velenju. Tožnici menita, da sta z navedbami v predlogu izkazali pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe.

3. Toženec je na pritožbi tožnic odgovoril, da so njune trditve neutemeljene in predlagal zavrnitev pritožb.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino določbe 272. člena ZIZ, ki določa pogoje, ki jih mora upnik (v konkretnem primeru tožnici) izkazati, da bi smelo sodišče izdati predlagano začasno odredbo. Že iz povzetega zakonskega besedila je razvidno, da sodišče prve stopnje izda predlagano začasno odredbo, če upnik v predlogu verjetno izkaže obstoj terjatve zoper dolžnika (v konkretnem primeru toženca) in hkrati (kumulativno) eno od predpostavk, določenih v 1., 2. ali 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnikova verjetna izkazanost teh zakonskih pogojev pomeni, da mora upnik v predlogu navesti takšna dejstva, iz katerih izhaja verjetna izkazanost teh pogojev, za takšna zatrjevana dejstva pa mora tudi predlagati dokaze, ki zatrjevana dejstva in trditve izkazujejo.

6. Tožnici sta predlagano izdajo začasne odredbe utemeljevali s trditvami o verjetni izkazanosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem sta kot nastanek težko nadomestljive škode, za preprečitev katere bi bila predlagana začasna odredba potrebna (izkazanost pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), zatrjevali ogroženo psihično zdravje prvotožnice, zaradi katerega je prvotožnica iskala tudi zdravniško pomoč (obiskovala je psihoterapije pri mag. V.) in ki jo potrebuje še danes in pomoč na PP V., kjer je zoper prvotoženca vložila kazensko ovadbo, vse to pa zaradi toženčevega psihičnega maltretiranja in ustrahovanja, ki ga ta izvaja nad prvotožnico ob njunem skupnem bivanju v stanovanjski hiši. Takšna ogroženost prvotožničinega psihičnega zdravja, zaradi katere je in potrebuje zdravniško pomoč in je iskala tudi pomoč pri policistih, pa bi naj izhajala iz predlogu priloženih listin. Sodišče prve stopnje je izkazanost takšnih trditev tožnic o nenadomestljivi škodi prvotožnice dokazno preverilo z dokazi, na katere sta se tožnici sklicevali in jih priložili predlogu, to je s Poročilom mag. V. z dne 14. 8. 2017 in zapisnikom PP V. o prejemu kazenske ovadbe prvotožnice z dne 22. 3. 2017. Na podlagi njune vsebine je ugotovilo, da ti ne potrjujeta trditev tožnic o hudi ogroženosti prvotožničinega psihičnega zdravja oz. tako hudega psihičnega nasilja, ki bi presegalo sicer neprijetnost vsakodnevnega skupnega življenja zunajzakonskih partnerjev, katerih zveza je razpadla in ki bi naj predstavljala težko nadomestljivo škodo. Zato pa je na podlagi dokazne ocene predloženih dokazov zaključilo, da tožnici nista izkazali potrebnosti predlagane začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode prvotožnici. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s presojo izpolnjevanja pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ so življenjsko logični in pravilni. Pravilno pa je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da pravni standard nastanka težko nadomestljive škode zahteva izkazanost večje škode, kot jo sicer predstavljajo zatrjevane in izkazane trditve o nevzdržnosti in neprijetnosti vsakdanjega srečevanja partnerjev razpadle zunajzakonske skupnosti. Pritožbeni očitki o življenjski nelogičnosti in pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljeni.

7. Trditve tožnic v predlogu za izdajo začasne odredbe, da toženec ne plačuje stroškov bivanja v hiši in kar bi naj po opredelitvi ZPND predstavljalo ekonomsko nasilje oziroma trditve o opredelitvi nasilja, kot tega podaja ZPND, ne predstavljajo trditev, ki bi izkazovale pogoje, kot jih za zavarovanje terjatev z začasno odredbo določa ZIZ. Opredelitve nasilja, kot jih vsebuje ZPND, so namreč pomembne in uporabne v postopkih, ki jih ZPND določa v zvezi z varstvom žrtev nasilja. Zato pa so neutemeljeni očitki pritožnic o podani absolutni bistveni kršitvi, ker se sodišče prve stopnje ni izreklo tudi o njunih takšnih trditvah v predlogu. V navedbah tožnic v predlogu za izdajo začasne odredbe, podanih v zvezi z izkazovanostjo pogojev iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena (list. št. 14 spisa), ti nista zatrjevali tudi nenadomestne škode, ki bi naj nastala drugotožnici zaradi bivanja v hotelu ob njenem bivanju v domovini.¹ Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče o njih ni izjasnilo in s čimer sta smiselno uveljavljali podanost absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnici sta izkazanost pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da toženec s predlagano izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki še zlasti prvotožnici nastajajo brez izdaje začasne odredbe, ko je ujetnica v lastni hiši in je prisiljena na sobivanje s tožencem, ker se ne more preseliti tudi v svojo drugo nepremičnino, v kateri prebiva toženčeva hči), utemeljevali s trditvami, da ima toženec svoje lastno stanovanje, ki je prazno in v katerega bi se lahko brez težav preselil. Kot dokaz za svoje takšne trditve sta se sklicevali na priložene listine. Sodišče prve stopnje je ob dokazni presoji listin, na katere sta se sklicevali, ugotovilo, da te ne potrjujejo trditev tožnic o praznem stanovanju toženca, kamor bi se lahko ta brez težav preselil, s tem pa tudi ne trditev, da toženec s predlagano začasno odredbo z odreditvijo toženčeve takojšnje izselitve iz stanovanja, kjer biva, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki sedaj s skupnim bivanjem s tožencem v hiši nastajajo tožnici. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi, pritožbeni drugačni očitki pa neutemeljeni. Iz predstavljenega, ko je sodišče prve stopnje trditve tožnic, s katerimi sta utemeljevali izkazanost zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, presojalo z dokazi, ki sta jih za takšne trditve predlagali in predlogu priložili sami tožnici in zaključilo, da tožnici z njimi zatrjevanih dejstev nista potrdili, izhaja, da sodišče prve stopnje izkazanosti pogojev ni presojalo mimo trditev tožnic v predlogu. Zato pa so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnici v predlogu za izdajo začasne odredbe nista zatrjevali ter v zvezi s tem očitana kršitev določb 7. člena ZPP. Tožnici v predlogu tudi nista zatrjevali, da bi toženec lahko stanovanje oddajal v najem in zato prejemal tržno najemnino, ki bi mu omogočala najem druge nepremičnine. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o neprepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo tudi navedenega.

9. Pritožbeni razlogi se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni. Ker se sodišču prve stopnje niso pripetile tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).

10. Glede na neuspešnost pritožb pritožbeni stroški tožnic niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato tožnici sami trpita svoje pritožbene stroške.

11. Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je enostranski sklep, v zvezi s katerim odgovor na pritožbo ni predviden. Zato stroški odgovora na pritožbo ne prestavljajo stroškov, ki jih je pritožnik neutemeljeno povzročil tožencu (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato je v zvezi s priglašenimi stroški odgovora na pritožbo toženca pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške trpi toženec sam.

-------------------------------
¹ Takšne trditve sta zatrjevali v zvezi z izkazovanjem pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 76/2018
• VDSS sklep Pdp 769/2010
• VDSS Sklep Pdp 421/2021