<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1037/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1037.2020

Evidenčna številka:VSL00040000
Datum odločbe:14.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Mojca Erzin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost direktorja družbe z omejeno odgovornostjo - odškodninska odgovornost člana organa vodenja in nadzora - pogodba o valutnem trgovanju - upniki družbe kot oškodovanci - nezmožnost družbe poplačati upnike - zahtevki upnikov za plačilo neplačanih obveznosti družbe - odstopna izjava poslovodje - nesporno dejstvo - obstoj tihe družbe - tiha družba - dejanski lastnik - privilegij poslovne presoje - negospodarno in protizakonito ravnanje direktorja - možnost vpliva na poslovanje družbe - razbremenitev odgovornosti - obligacija prizadevanja - obligacija rezultata - skrbnost banke

Jedro

Skladno s četrtim odstavkom 263. člena ZGD-1 lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja in nadzora, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Tožnik mora poleg svoje terjatve do družbe, ki mu je družba ne more poplačati, izkazati tudi družbino odškodninsko terjatev do toženca kot nekdanjega direktorja.

Toženec (zgolj zaradi svoje funkcije) ne more nositi odgovornosti za morebitna protipravna ravnanja drugih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 13. 1. 2020 (sodba in sklep) zavrglo ugovor krajevne pristojnosti (I. točka izreka), v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ... VL 127118/2015-2 s 27. 10. 2015 ter zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je dolžan tožnik tožencu v roku 15-ih dni povrniti 3.967,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča (II. in III. točka izreka odločbe) kot bistveno navaja, da ni nesporno dejstvo, da je bil toženec direktor družbe do 20. 10. 2014, ko je podal odstopno izjavo. Do tretjih velja direktor za zakonitega zastopnika do izbrisa iz sodnega registra, prav tako toženec ni izkazal, kdaj in komu je poslal svojo odstopno izjavo. Dokazno nepodprta in pravno neupoštevna je ugotovitev sodišča, da je bil A. A. dejanski oziroma skriti lastnik družbe (B. B.). Slovensko pravo ne razlikuje med uradnimi in dejanskimi družbeniki, ne pozna „skritega lastništva“ in ne dopušča več tihih družb, zaradi česar je neformalna premoženjska udeležba A. A. brezpredmetna in nedokazana. Lastništvo in finančno udeležbo v družbi je namreč treba dokazati z listinami, saj zgolj sklicevanje na posredne informacije prič ne zadostuje. Toženec ni znal utemeljiti, od kod je izvirala „odločevalska moč“ in „dejanski vpliv“ A. A. Toženec ni bil pod prisilo. Za razbremenitev odškodninske odgovornosti bi moral predstaviti tehtnejše vzroke za to, da ni imel vpliva na odločanje. Sodišče neupravičeno ni upoštevalo izpovedbe C. C., ki jo je sodišče ocenilo kot pristransko pričo le glede ravnanj A. A., sicer pa ne. C. C. je izpovedala, da je imel toženec vpogled v trgovanje in da je bil sproti obveščen o vsem dogajanju v družbi, tudi ko je vrednost sredstev padla pod 70 %. Sodišče je neutemeljeno verjelo pričam E. E., D. D. in F. F., ki niso imele pravega vpogleda v notranje odnose in dejansko poslovanje družbe. Meni, da toženca njegov pravniški poklic ne more razbremeniti njegove poslovodne odgovornosti. Toženec je izpovedal, da se ne spozna na valutno trgovanje, vendar se s tem ne more izogniti odškodninski odgovornosti. Toženec je zanemaril dolžno skrbnost, ker ni spremljal trgovanja s sredstvi strank, ni izvajal nadzora nad trgovanjem, ampak ga je prepustil nepooblaščenim osebam. Opozarja, da A. A. v družbi ni mogel biti pristojen za trgovanje s sredstvi strank, saj bi bil v pravno upoštevnem smislu to lahko le toženec. Toženec ni predložil nobenih pogodb ali drugih listin, iz katerih bi izhajala upravičenja A. A. ter opis nalog in njegovih zadolžitev. S tem, ko z A. A. ni bilo sklenjene pogodbe, je toženec zavestno dopuščal, da je A. A. trgoval na lastno pest. Prenos poslov družbe na tretje osebe mora biti jasno izražen in formalno urejen, česar toženec ni storil, ampak je malomarno dopustil, da si je A. A. izvajanje trgovanja prisvojil brez pravne podlage. Sklep sodišča, da bi toženec moral v okviru svojega dolžnostnega ravnanja pozvati stranke na izjasnitev glede nadaljnjega trgovanja, nasprotuje vsebini pogodbe. Ne drži, da je toženec predlagal sprejem ustreznih ukrepov, s katerimi bi se preprečila škoda, a niso bili upoštevani. Kot direktor družbe je namreč imel vse možnosti in pooblastila za ukrepanje, prav tako pa je toženec izrecno priznal, da ni zahteval takojšnje ustavitve trgovanja. V zvezi s tem so zato nepomembne izpovedbe prič, zlasti priče D. D., da je toženec verjetno (!) naročil ustavitev trgovanja. Navedeno predstavlja protislovje o odločilnem dejstvu, prav tako pa je sodba v tem delu pomanjkljiva, saj ne izhaja, katere ukrepe je toženec sprejel in zakaj niso bili upoštevani. Izgovor, da ga A. A. „ni poslušal“, toženca ne opravičuje njegove odškodninske odgovornosti. Ne drži, da je toženec s položaja direktorja odstopil, ker je ugotovil, da v družbi nima vpliva, saj je izpovedal, da je že pred tem A. A. „milijonkrat rekel“, da naj postane direktor in da prenese lastništvo. Posledično ni sprejemljiva ugotovitev, da je vzrok za nastalo škodo zunaj sfere toženca in ga slednji ni mogel predvideti oziroma preprečiti, saj je dokazni postopek potrdil, da je s položaja direktorja odstopil šele več mesecev po tem, ko je izvedel za padec sredstev. Zgolj pasivno podrejanje A. A. volji ne dosega standarda vestnega in poštenega gospodarstvenika. Odločitev sodišča temelji na nepravilnih izhodiščih odškodninske odgovornosti poslovodje iz 263. člena ZGD-11, saj je spregledalo celoten sklop dolžnosti in zakonskih pooblastil poslovodje ter toženca razbremenjuje odgovornosti z izpostavljanjem ravnanj druge osebe, ki je delovala izven formalnih okvirov družbe. Ni upoštevano, da je prav neskrbno in nevestno ravnanje toženca omogočilo A. A., da je z objestnim trgovanjem zapravil sredstva strank družbe, ki bi urejala njegove zadolžitve, obveznosti in omejitve trgovanja. Toženec namreč ni vzpostavil sistema učinkovitega poročanja in nadzora oziroma izvajalca trgovanja ni angažiral na podlagi ustrezne pogodbe. Družbi povzročena škoda je v vzročni zvezi s toženčevo pasivnostjo. Če toženec ni vzpostavil dejanske odločevalske moči, ampak je bil le sestavljalec in podpisovalec poslovnih listin, medtem ko je trgovanje in poslovne odločitve družbe zavestno prepustil A. A., to samo po sebi predstavlja kršitev predpisanega skrbnega in vestnega gospodarstvenika. Prav v tem se kažeta protipravnost in toženčeva krivda. Sklicuje se na sodno prakso, da je tudi slamnati direktor odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog (VSC sklep II Ip 133/2017). Za razbremenitev odgovornosti bi moral dokazati, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma da kršitev ni mogel preprečiti (VSRS II Ips 60/2018). Nasprotuje odločitvi sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov, saj seštevek vseh priznanih točk znaša 5.700 in ne 5.920. Prav tako DDV od osnove 3.100,80 EUR ne znaša 775,20 EUR. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnik z družbo B. B. (v nadaljevanju: družba) dne 25. 2. 2013 sklenil pogodbo o valutnem trgovanju, ki jo je podpisal toženec v funkciji direktorja družbe. Tožnik kot upnik družbe od toženca kot direktorja družbe uveljavlja odškodninski zahtevek, ki ga utemeljuje z odgovornostjo toženca za škodo, povzročeno družbi. Skladno s četrtim odstavkom 263. člena ZGD-1 namreč lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja in nadzora, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, mora tožnik poleg svoje terjatve do družbe, ki mu je družba ne more poplačati, izkazati tudi družbino odškodninsko terjatev do toženca kot nekdanjega direktorja.2 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati obstoja družbine odškodninske terjatve do toženca kot direktorja, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožnik je zatrjeval, da je imel toženec vse informacije o stanju sredstev na trgovalnih računih, da je bil edini pooblaščen za nadzor upravljanja s sredstvi (pri čemer je ta nadzor opustil), da bi se moral držati pogodbeno zagotovljene politike takojšnje prekinitve trgovanja ter da je dopustil malomarno poslovanje družbe, in sicer pretirano tvegano upravljanje, odpiranje napačnih pozicij, nestrokovne odločitve in objestno razpolaganje s sredstvi. Sodišče prve stopnje je trditve o odškodninski odgovornosti toženca pravilno presojalo na podlagi konkretno zatrjevanih (očitanih) protipravnih (nedopustnih) ravnanj. Iz tega razloga (posplošenemu) pritožbenemu očitku o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje spregledalo celoten sklop dolžnosti in zakonskih pooblastil poslovodje, ni moč pritrditi.

7. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča, da je med strankama nesporno, da je bil toženec direktor družbe do 20. 10. 2014, ko je podal odstopno izjavo. Tožnik v postopku namreč navedenega ni prerekal, zato je sodišče navedeno dejstvo pravilno štelo kot nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP3). V tem okviru so zato neutemeljene (tudi sicer prepozne) v pritožbi izpostavljene (ugovorne) navedbe, da toženec ni izkazal, kdaj in komu je poslal svojo odstopno izjavo, ter da do tretjih velja (direktor) za zakonitega zastopnika do izbrisa iz sodnega registra.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni vodil upravljanja in naložb s sredstvi komitentov oziroma da ni imel vloge pri trgovanju s sredstvi strank,4 ampak je to vodil A. A., ki naj bi bil dejanski lastnik družbe, kot je to v postopku zatrjeval toženec. V zvezi s tem ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da toženec lastništva ali finančne udeležbe A. A. ne more dokazati z izpovedbami prič, temveč da bi moral predložiti listine, saj pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil (glej 8. člen ZPP). Da je bil A. A. solastnik, da je bil predstavljen ter da se je obnašal kot lastnik, je med drugimi izpovedala tudi priča C. C., ki je bila predlagana s strani tožnika. Prav tako slednji pri presoji odškodninske odgovornosti družbe do organa vodenja in nadzora ne more uspeti z navedbami, da družba ne bi smela biti organizirana kot tiha družba, ki jo je slovenski pravni red oziroma ZGD-1 ukinil šele leta 2012 (ter posledično, da je udeležba A. A. brezpredmetna oziroma da je neupoštevna ugotovitev sodišča, da je bil A. A. dejanski lastnik). Tožnik namreč tožencu ni očital strukturiranja družba v nasprotju z zakonom, ki bi bila pravno relevantni vzrok nastale škode. Prav tako je glede na ugotovitev, da toženec ni vodil valutnega trgovanja, neodločilno pritožbeno zavzemanje, da ga je v pravno upoštevnem smislu lahko vodil le toženec in ne A. A.

9. Pri presoji odgovornosti člana organa vodenja in nadzora je odločilno, da ta odgovarja za svoje ravnanje oziroma za kršitev svojih dolžnosti oziroma nalog.5 Odločilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni trgoval s sredstvi strank ter da ni imel dostopa oziroma vpogleda v trgovalne račune strank. Iz izpovedb prič E. E. in D. D.6, ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj sta izpovedala jasno in prepričljivo (kar velja tudi za izpovedbo F. F.),78 izhaja, da A. A. ni omogočal vpogleda v trgovalne račune in jim na vpogled ni dal niti pogodb s „trajderji“. Ne drži pritožbena navedba, da je C. C. izpovedala, da je imel toženec vpogled v trgovanje. Izpovedala je zgolj, da misli, da so trgovanje spremljali9, pri čemer ne ve, kako je toženec spremljal fizično. Vedela naj bi samo, da je toženec večkrat rekel, da bodo (nastali problem oziroma težavo – op. pritožbenega sodišča) rešili. Iz vsega navedenega ne izhaja, da je imel toženec dostop oziroma vpogled v trgovalne račune strank. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni imel ustreznega znanja upravljanja finančnega premoženja in da je pokrival predvsem pravno področje, pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek omenjenega sodišča, da toženec ni imel nobene vloge pri trgovanju s sredstvi strank. Z ozirom na to, da toženec ni imel dostopa in vpogleda na trgovalne račune strank ter da ni bil on tisti, ki je valutno trgoval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni zmogel pravočasno zaustaviti trgovanja. V kolikor pa se pritožbeno nasprotovanje glede dostopa in vpogleda toženca v trgovalne račune nanaša na trenutek, ko so sredstva strank padla pod 70 %, pa je le-to upoštevaje ugotavljanje in zaključke sodišča o toženčevem reševanju nastalega problema, nebistveno za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov. Tudi iz izpovedbe C. C. namreč izhaja, da so bili s padcem sredstev pod 70 % seznanjeni vsi v družbi, saj je vladala panika, kar pa ne dokazuje, da je toženec imel vpogled v trgovalne račune.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec v družbi ni imel odločevalskega vpliva, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je imel to moč A. A., ki so ga priznavali kot vodilnega strokovnjaka na področju valutnega trgovanja oziroma dejavnosti, s katero se je ukvarjala družba. Ne drži pritožbena navedba, da toženec ni znal utemeljiti, od kod je izvirala odločevalska oziroma dejanska moč A. A. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja primerjava oziroma vzporednica A. A. s 15-letnim fantom, ki je bil v Ameriki član najvišje instance za nadzor vseh borznih hiš v Ameriki. Tudi iz izpovedbe E. E. izhaja, da je imel vso odločevalsko moč A. A.10, ki je sicer postavil direktorje za posamezna področja (pravne zadeve, marketing…), ki pa niso mogli dati končne odločitve, saj so se vse morali dogovoriti s prej omenjenim. Priča D. D. je prav tako pojasnila, da je imel vse niti v družbi A. A., saj je odločal o vsem. Posledično zaključka sodišča prve stopnje pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je imel A. A. končano le osnovno šolo, ne omaja. Pritožbene navedbe o preteklem sodelovanju toženca z A. A. in odsotnosti prisile pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Prav tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. pred tem trgoval s produktom X., ki ni bil v skladu s slovensko zakonodajo, ne pomeni, da je toženec natančno vedel, za kakšno dejavnost gre (za kar se zavzema pritožba), sploh glede na prepričljivo izpovedbo E. E., da je bil konkretni produkt valutnega trgovanja skladen z zakonodajo. Neprepričljivo je tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča, da je toženec s položaja direktorja odstopil, ko je nedvomno ugotovil, da v družbi nima vpliva. Pomisleka v njegovo pravilnost toženčeva izpovedba, da je že pred tem A. A. rekel, da naj postane direktor, ne poraja (navedeno zgolj dodatno potrjuje, da toženec v družbi ni imel vpliva).

11. Upoštevaje omenjene ugotovitve o tem, da je bil A. A. dejanski solastnik družbe ter da je imel odločevalsko moč, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da toženec ni vzpostavil dejanske odločevalske moči, da z A. A. ni bilo sklenjene pogodbe, da si je slednji izvajanje trgovanja prisvojil brez pravne podlage oziroma da toženec izvajalca trgovanja ni angažiral na podlagi ustrezne pogodbe. Poleg tega je toženec v postopku trdil, da so komitenti družbe denarna sredstva nakazali neposredno na račun borze Y. v Londonu, nato pa je A. A. na podlagi pooblastil komitentov s temi sredstvi opravljal oziroma trgoval, tožnik pa tega ni prerekal.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča o ukrepanju toženca, ko so sredstva strank padla pod 70 %. Pri tej presoji je omenjeno sodišče utemeljeno izhajalo iz ugotovitev o toženčevi možnosti vplivanja in odločanja o zaustavitvi trgovanja. Ugotovilo namreč je, da je toženec predlagal sprejem ustreznih ukrepov, ki pa niso bili upoštevani. Ne drži, da je navedena ugotovitev v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priča C. C. je izpovedala, da se je toženec do svojega odstopa absolutno trudil, da bi rešil firmo, stranke in trgovanje.11 Prav tako je izpovedala o sestanku v Londonu, po katerem so menili, da se bo zadeva rešila. Po njenem mnenju so za zlom odgovorni trgovalci, ki bi jih moral ustaviti Y. oziroma vodstvo družbe (vodstvo je uradno predstavljal toženec, neuradno pa še ostala struktura direktorjev). Pri tem ni vedela, ali je imel toženec možnost ustaviti trgovanje, ampak je to le predvidevala. Iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da je toženec velikokrat odredil A. A. prenehanje trgovanja, vendar je A. A. vedno delal po svoje.12 Tudi toženec je izpovedal, da so A. A. ves čas opozarjali ter da je zahteval program reprogramiranja, ki je bil tudi napisan in nato preverjen s strani drugih trgovalcev. Da je toženec pristopil k sprejemu novega produkta, s katerim bi se poskusila nadomestiti izguba, je potrdila tudi D. D. Prav tako iz dokaznega postopka izhaja, da je A. A. obljubljal, da bo navedeno situacijo rešil. To je potrdil tudi E. E., in sicer da se ni dogovarjal s tožencem, ker se le-ta ni ukvarjal s trgovanjem, ampak z A. A., ki je podal garancije, da bo zgodbo z valutnim trgovanjem uspešno zaključil. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zaradi česar so pritožbene navedbe, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti ter da ni jasno, zakaj toženčevi ukrepi niso bili upoštevani, neutemeljene. Upoštevaje te razloge in okoliščino drugačnega tolmačenja politike zaustavitve trgovanja,13 pritožbeno izpostavljanje, da toženec ni uradno zahteval ustavitve trgovanja, ne vzbudi dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Prav tako ne (sicer pravilno) opozarjanje tožnika, da iz pogodbe izhaja, da bi bilo treba zagotoviti takojšnjo ustavitev trgovanja, ko je vrednost sredstev dosegla 70 % vložkov, in ne, da bi moral toženec v okviru dolžnostnega ravnanja v imenu družbe pozvati stranke na izjasnitev glede nadaljnjega trgovanja (kot je to sicer izpostavilo sodišče prve stopnje).14 Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep VSRS II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018, saj toženec, kljub temu, da ni bil pasiven, ni mogel preprečiti škode.

13. Neutemeljen je tudi (smiselni) pritožbeni očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz zgoraj povzetih razlogov, sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo, da je toženec naročil družbi Y. ustavitev trgovanja, zaradi česar v tem delu ni v nasprotju z izpovedbo toženca. Prav tako omenjeno sodišče dokazne ocene ni naslonilo na izpovedbo priče D. D. v delu, da je toženec verjetno zahteval ustavitev trgovanja pri družbi Y. (kar tudi sicer ni v neposrednem nasprotju z izpovedbo toženca, da uradno niso zahtevali prekinitve).

14. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženec uspel razbremeniti tožnikovih očitkov, da je zaradi njegovih ravnanj družbi nastala škoda, saj ni valutno trgoval, ni imel dostopa in vpogleda ter ni zmogel (pravočasno) zaustaviti trgovanja oziroma si je neuspešno (zaradi pomanjkanja dejanske odločevalske moči) prizadeval preprečiti škodo.15 Obveznost članov organov vodenja in nadzora16 je obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata.17 Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na izčrpni, jasni in prepričljivi dokazni oceni, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, in ne zgolj na okoliščini, da se toženec ni spoznal na valutno trgovanje, kot to neprepričljivo izpostavlja pritožnik. Navedeno je predstavljalo le dodatno okoliščino, ki utemeljuje, da so bili posli valutnega trgovanja preneseni na A. A. Kot je prav tako pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa toženec (zgolj zaradi svoje funkcije) ne more nositi odgovornosti za morebitna protipravna ravnanja drugih.

15. Neutemeljeno je pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je slednje tožencu pravilno priznalo 5920 točk. Pravilna specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika toženca z dne 12. 11. 2019, iz katerega je razviden tudi izračun pravdnih stroškov s strani sodišča. Na pravilnost odmere stroškov zato ne vpliva, da je sodišču v obrazložitvi izpodbijane odločbe pomotoma izpadlo priznanje nagrade za obrazloženo vlogo z dne 4. 10. 2019 v višini 50 točk in za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na tri naroke v višini 120 točk ter urnina za čas naroka v višini 350 točk (in ne 300 točk, kot je zapisalo sodišče). Seštevek vseh priznanih točk znaša 5920 in ne 5700, kot se za to zavzema tožnik. Drži sicer pritožbena navedba, da DDV od osnove 3.100,80 EUR ne znaša 775,20 EUR, vendar navedeni znesek ne predstavlja le obračuna DDV, saj je sodišče v priznani vrednosti 775,20 EUR zajelo še povrnitev materialnih stroškov.

16. Glede na vse predhodno navedeno so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zaradi česar pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Zakon o gospodarskih družbah, Ur. list RS, št. 65/09, s kasnejšimi spremembami.
2 Svojo terjatev do družbe, ki mu je družba ne more poplačati, je tožnik uspel dokazati.
3 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
4 Navedeno izhaja iz izpovedbe priče C. C. (»s trgovanjem se je ukvarjal A. A.«), E. E., D. D. in toženca. Prav tako navedeno izhaja iz tožnikovih pritožbenih navedb, in sicer da je A. A. z objestnim trgovanjem zapravil sredstva strank družbe; neznano ostaja, zakaj je A. A. vodil trgovanje preko platforme Y. ipd.
5 Kot to izhaja iz drugega odstavka 263. člena ZGD-1; prim. 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa VSRS III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015.
6 Stran 8 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave s 27. 8. 2019.
7 Glej 31. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
8 Neutemeljena je pritožbena navedba, da navedene priče niso imele pravega vpogleda v notranje odnose in dejansko poslovanje družbe, saj je bila D. D. zaposlena v družbi, medtem ko sta priči E. E. in F. F. z družbo neposredno sodelovala in sta zato lahko nedvomno izpovedala o tem, kdo je družbo dejansko zastopal oziroma o odnosih v družbi in poslovanju.
9 List. št. 250.
10 Naslovi ga kot »bog«.
11 List. št. 250.
12 Izpovedala je tudi, »da je A. A. trdil, da ima on trgovanje na čez in da se drugi nimajo kaj vtikati«.
13 E. E. je izpovedal, da je bilo tolmačenje A. A., kot glavnega, in njegovih informatikov, da izguba pri trgovanju ni padla pod 70 % začetnega vložka, in sicer zaradi nezaključenih pozicij. Če pozicije niso bile zaprte, se zaustavitev (»stop loss«) ne more aktivirati.
14 Glej 35. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
15 Glede na navedeno je neodločilno posplošeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, saj le-ta ni v nasprotju s predmetno odločitvijo, in sicer da je tudi slamnati direktor odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog (sklep VSC II Ip 133/2017 z dne 20. 4. 2017); da je treba (ne)ravnanje direktorja označiti kot prevzemanje rizika, ki ga toženec ni opravičil z navajanjem posebnih okoliščin (sodba VS RS II Ips 780/2007 z dne 18. 6. 2019). Navedeno velja tudi za iz konteksta povzete dele obrazložitve odločbe VSL I Cpg 381/2013 z dne 29. 10. 2014, iz katere (med drugim) izhaja, da vsaka napačna (in četudi škodljiva) odločitev še ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost, saj je članom vodenja in nadzora vselej potrebno pustiti določeno polje proste (lastne) presoje, kot tudi sodbo VSL I Cpg 510/2010 z dne 16. 9. 2010, v kateri je obrazloženo, da se direktor odgovornosti razbremeni le, če dokaže, da so vzrok za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev dogodki oziroma ravnanja drugih oseb, ki jih ni mogoče predvideti oziroma se jih izogniti oziroma preprečiti njihovih negativnih posledic.
16 Posledica kršitve katere lahko vodi do njihove odškodninske odgovornosti (obveznosti).
17 Prim. sodbo in sklep VSRS III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/2, 263/4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2
Datum zadnje spremembe:
19.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0OTUw
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*