<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 1181/2019
ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1181.2019

Evidenčna številka:VSL00034814
Datum odločbe:08.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:vzpostavitev etažne lastnine v večstanovanjski stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - posamezni del stavbe - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - lastništvo posameznega dela stavbe - skupni del stavbe - domneva o skupnih delih stavbe - vpis stavbe v kataster stavb - garaža - kolesarnica - predmet izven pravnega prometa - pravna narava dela stavbe v etažni lastnini - odločanje na podlagi verjetnosti - izkaz verjetnosti lastninske pravice

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno na večji stopnji verjetnosti ugotovilo predlagateljevo lastništvo določenih posameznih delov stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožniki in predlagatelj sami nosijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26. 2. 2019:

- ugotovilo, da je udeleženec v tem nepravdnem postopku tudi A. A. (I. točka izreka),

- na stavbi z identifikacijsko številko 0000-111 na naslovu Cesta, ki je povezana z zemljiškima parcelama št. 758/3 in 758/4, obe k. o. X, vzpostavilo etažno lastnino (II. točka izreka),

- na predhodno omenjeni stavbi določilo (vse III. točka izreka) posamezne dele, in sicer del stavbe z ident. št. 1 (stanovanjska raba v izmeri 71,1 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 711/2924), del stavbe z ident. št. 2 (stanovanjska raba v izmeri 33,9 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 339/2924), del stavbe z ident. št. 3 (stanovanjska raba v izmeri 26,3 m2 s solastniškim idealnim deležem na skupnih delih stavbe 263/2924), del stavbe z ident. št. 4 (stanovanjska raba v izmeri 58,9 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 589/2924), del stavbe z ident. št. 5 (stanovanjska raba v izmeri 33,7 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 337/2924), del stavbe z ident. št. 6 (stanovanjska raba v izmeri 26,3 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 263/2924), del stavbe z ident. št. 7 (nestanovanjska raba v izmeri 14,1 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 141/2924), del stavbe z ident. št. 11 (nestanovanjska raba v izmeri 25,0 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 250/2924) in del stavbe z ident. št. 12 (nestanovanjska raba v izmeri 3,1 m2 s solastniškim idealnim deležem na splošnih skupnih delih stavbe 31/2924),

- kot splošne skupne dele stavbe št. 111 k. o. X določilo zemljiško parcelo s št. 757/3 k. o. X (ki v naravi predstavlja zemljišče pod stavbo), pri čemer je odredilo izbris lastninske pravice J. J. do deleža 1311/10000, M. M. do deleža 1311/10000, B. B. do deleža 269/2000, E. E. do deleža 233/2000, Ž. Ž. do deleža 233/2000, S. S. do deleža 157/5000, C. C. do deleža 1017/40000 in G. G. do deleža 3051/40000 ter vzpostavilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe s solastniškimi deleži iz točke III izpodbijanega sklepa (IV. točka izreka),

- ugotovilo obstoj lastninske pravice za vsak posamezni del stavbe št. 111 k. o. X, in sicer da sta lastnika posameznega dela stavbe št. 1 J. J. in M. M. vsak do ½; da je lastnik posameznega dela stavbe št. 2 B. B. do celote; da sta lastnika posameznega dela stavbe št. 3 G. G. do deleža ¾ in C. C. do deleža ¼; da sta lastnika posameznega dela stavbe št. 4 Ž. Ž. in E. E. vsak do ½; da je lastnik posameznega dela stavbe št. 21 S. S. do celote; da je lastnik posameznega dela stavbe št. 6 Č. Č. do celote; da je lastnik posameznega dela stavbe št. 7 Z. Z. do celote; da je lastnik posameznih delov stavbe št. 11 in 12 F. F. do celote (V. točka izreka),

- odredilo (VI. točka izreka), da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje prvih pet nasprotnih udeležencev in tretja ter četrta udeleženka, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da ga spremeni tako, da predlog za vzpostavitev etažne lastnine zavrne, podrejeno pa tako, da odloči, da dela stavbe ID znak 11 in 12 predstavljata splošne skupne dele stavbe v lasti vsakokratnih etažnih lastnikov, skladno s tem pa določi tudi nove solastniške deleže imetnikov posameznih delov stavbe na skupnih delih stavbe 0000-111, oziroma podrejeno, da ga v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Sklep naj bi bil nezakonit zlasti v delu, ko je sodišče odločilo, da je lastnik posameznih delov stavbe št. 11 in 12 E. E., ter v delu, ko kot posamezni del stavbe ni upoštevalo garaže v solasti M. M. in J. J., vsakega do ene polovice, temveč je štelo, da gre za del stanovanja. Relevantno dejansko stanje naj bi bilo s strani sodišča sicer pretežno pravilno ugotovljeno, a je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno apliciralo materialno pravo. Pritožba opisuje, kaj se je v preteklosti dogajalo, kako naj bi L. d.o.o. prodala predmetni večstanovanjski objekt (objekt D) družbi O. d.o.o., ta pa naprej fizičnim osebam, in kako je nato družba L. d.o.o. štiri leta po sklenitvi pogodbe ponovno prodala del objekta D. Predlagatelj je trdil, da naj bi kupil „garsonjero“, dejansko pa je šlo za kolesarnico in s tem za splošni skupni del stavbe, s katerim tudi ni mogoče ločeno razpolagati. Družba L. d.o.o. ni mogla samostojno prodati kolesarnice tudi iz razloga, ker je to v nasprotju s kogentno določbo členov 105 (4) in 105 (5) SPZ. Udeleženci naj bi se kot lastniki vpisali v zemljiško knjigo na podlagi zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 4149/2004 z dne 20. 4. 2005, med njimi pa ni predlagatelja. Slednji ni postal in ni mogel postati lastnik solastniškega deleža 157/5000 parcele 758/3, kar je bilo pravnomočno odločeno tudi s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani v odločbi I P 1282/2015 z dne 22. 3. 2016. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je v nasprotju s pravnomočno odločitvijo v prej omenjeni zadevi (pritožba pojasnjuje, kakšen tožbeni zahtevek je bil v njej pravnomočno zavrnjen). A. A. kot univerzalni pravni naslednik L. d.o.o. in predlagatelj sta že v pravdni zadevi I P 1282/2015, v kateri je kot tožnik nastopal predlagatelj, skušala izigrati solastnike parcele 758/3 in protipravno doseči vpis predlagatelja v zemljiško knjigo kot imetnika solastniškega deleža 157/5000 na prej omenjeni parceli na način, da bi v postopku I P 1282/2015 sklenila sodno poravnavo, s katero bi A. A. izdal predlagatelju zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v solastniškem deležu do 157/5000 na parceli 758/3. Omenjena sta po neuspelem poskusu sodne poravnave še med trajanjem navedenega postopka kljub prepovedi sodišča sklenila izvensodno poravnavo, v okviru katere je bilo predlagatelju izdano zemljiško-knjižno dovolilo (za vknjižbo lastninske pravice na solastniškem deležu do 157/5000 na nepremičnini) in s katero sta posegla v pravice drugih oseb. Oba sta vedela, da je A. A. pred tem že prodal celotno stavbo na naslovu Cesta. Takšno ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pomeni zlorabo pravic ter bi lahko izpolnjevalo celo zakonske znake kaznivega dejanja. Sodišče naj bi pri ugotavljanju lastninske pravice predlagatelja napačno ugotovilo vsebino pogodbe iz leta 1997 (v nadaljevanju pogodba) oziroma jo napačno razlagalo. Ob njeni pravilni razlagi bi moralo ugotoviti, da je njen predmet celoten stanovanjski objekt D in da pogodbeni stranki nista nobenega dela tega objekta izključili iz prodaje, kar pomeni, da leta 2001 sklenjena pogodba med L. d.o.o. in predlagateljem ne more biti veljavna podlaga za ugotovitev lastninske pravice slednjega. Kljub jasni vsebini pogodbe je sodišče napačno zaključilo, da naj bi bila sporna kolesarnica (v izpodbijanem sklepu določena kot posamezna dela št. 11 in 12) izključena iz prodaje oziroma pogodbe. Pritožba pojasnjuje, kaj je opredeljeno kot predmet prodaje v 2. členu pogodbe oziroma kaj je navedeno v drugem odstavku omenjenega člena. Da je O. d.o.o. pridobil celoten objekt D, dokazuje tudi pogodba za stanovanjski objekt A, ki se nahaja v bližini stanovanjskega objekta D in katerega je L. d.o.o. prav tako prodal kupcu O. d.o.o.. Pogodbi za objekt A in D sta praktično identični. Pritožniki pojasnjujejo, kaj je določeno v 2. in 5. členu pogodbe za objekt A. Za razliko od pogodbe za objekt D je v pogodbi za stanovanjski objekt A izrecno izvzeta garsonjera. Sodišče bi moralo že brez primerjave pogodb za objekt A in D ugotoviti, da vsebina pogodbe ne daje podlage za zaključek, da bi bil kateri koli del stavbe - objekta D izključen iz prodaje. Še toliko bolj pa bi moralo do takšnega zaključka priti ob primerjavi besedila pogodb za objekt A in D. Pritožba poudarja, da s splošnim skupnim delom ni mogoče ločeno razpolagati. Ker je sporna kolesarnica splošni del stavbe, že od izgradnje objekta dalje predstavlja res extra commercio in z njo nikoli ni bilo mogoče ločeno razpolagati. Tudi če bi bila res izvzeta iz prodaje družbi O. d.o.o. (pa ni bila), bi ne glede na to, kaj je bilo določeno s pogodbo o prodaji stanovanjskega objekta, že po zakonu prešla na kupce stanovanj. Vsak morebiten drugačen dogovor (ki niti ni dokazan) bi bil ničen. Zato je pravno zgrešena utemeljitev sodišča prve stopnje, da naj bi dejstvo, da pogodbe, ki jih je sklenil O. d.o.o. s posameznimi kupci, niso omenjale skupnih delov stavbe, kazalo na to, da ti skupni deli ne bi prišli na njih avtomatično s prodajo posameznih delov. Splošni skupni deli v vsakem primeru delijo usodo posameznih delov. Dela stavbe št. 11 in 12 sta dejansko kolesarnica, drugačni projekti pa niso bili nikoli realizirani. Glede na to, da je v pogodbi jasno naveden predmet prodaje celotna stavba D in v nasprotju s pogodbo za stavbo A noben del stavbe D ni bil izvzet, se zdi, da je sodišče to določbo pogodbe spregledalo. Navedlo je še več dodatnih zmotnih argumentov, zakaj naj bi postal predlagatelj lastnik sporne nepremičnine. Načrt, na katerega se sklicuje sodišče, ni bil nikoli realiziran. Tako v trenutku sklenitve pogodbe kot tudi na današnji dan je v kleti stavbe D samo ena kolesarnica, kar je ugotovilo tudi sodišče na ogledu. Predlagatelj spornih delo stavbe št. 11 in 12 nikoli ni imel v posesti, zaradi česar jih tudi ni mogel priposestvovati. Ves čas sta bila ta dva prostora v uporabi kot splošni skupni deli, hodnik in kolesarnica. Tudi sicer se pogodba niti ne sklicuje na noben projekt, zaradi česar sodišče ni imelo podlage, da bi ugotovilo, ali je bil kupec sploh seznanjen s projektom oziroma ali je bil seznanjen z zadnjim projektom (glede na to, da jih je bilo več). Čeprav je pogodba jasna in ne daje podlage za drugačno razumevanje kot to, da je bil predmet prodaje celoten objekt D, bi moralo sodišče ob iskanju morebitne drugačne (dejanske) volje pogodbenih strank upoštevati, kakšno je stanje v naravi, ne pa da se je pri iskanju „prave“ volje pogodbenih strank sklicevalo na dokumentacijo, glede katere niti ni ugotovilo, da bi bili obe pogodbeni stranki z njo sploh seznanjeni. Tudi iz odločbe Geodetske uprave RS z dne 12. 5. 2004, na podlagi katere je bila stavba (in njeni deli) vpisana v kataster stavb, izhaja, da sta sporna dela v resnici ena sama kolesarnica Predlagatelj ni mogel postati lastnik kolesarnice, saj je bila celotna stavba pred tem že prodana, prav tako s splošnim skupnim delom ni mogoče ločeno razpolagati. Ker je napačno ugotovilo, da kolesarnica ni bila predmet prodaje po pogodbi, je sodišče posledično napačno ugotovilo tudi, da predlagatelj svojo pravico izkazuje na večji stopnji verjetnosti tudi na podlagi kasneje sklenjene pogodbe z L. d.o.o.. Omenjena družba dne 22. 10. 2001 ni imela več razpolagalne sposobnosti, da bi predlagatelju lahko prodala kateri koli prostor v stanovanjskem objektu D, saj ni bila več lastnik. Kolesarnica predstavlja skupni del zgradbe oziroma stanovanjske stavbe, namenjen skupni rabi lastnikov. Pritožniki poudarjajo, da gradbeno dovoljenje ne dokazuje lastninske pravice, neveljavno gradbeno dovoljenje pa še manj. Gradbeno dovoljenje Upravne enote ... z dne 19. 11. 2004, na katerega se sklicuje sodišče, ne dokazuje pravno odločilnega dejstva. Že sodna praksa naj bi se izrekla, da z gradbenim dovoljenjem ni mogoče dokazovati lastninske pravice (pritožba se sklicuje na odločbo VSM I Cp 186/2017 z dne 21. 3. 2017). Okoliščina, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za spremembo namembnosti dela kleti v stanovanjske namene, kaže na to, da kolesarnica v času sklenitve Pogodbe o prodaji stanovanjskega objekta (dne 8. 12. 1997) ni bila stanovanje oziroma garsonjera. V III. točki dovoljenja je jasno navedeno, da preneha veljati, če investitor ne začne z gradnjo v dveh letih po njegovi pravnomočnosti, česar predlagatelj niti ni trdil, da bi storil, zaradi česar je že dne 23. 11. 2006 prenehalo veljati in ne more imeti nobenih učinkov, še zlasti ne more dokazovati lastninske pravice na kolesarnici. Ker z omenjenim dovoljenjem ni mogoče dokazovati lastninske pravice, je to toliko manj mogoče s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče. Če je sporna kolesarnica garsonjera, potem v stavbi D ni več nobene kolesarnice, kar pa je v nasprotju z listinami v spisu, ki kolesarnico vse izrecno omenjajo (pritožba pojasnjuje, zakaj shrambe koles ne more biti pod stopnicami, kot je navedeno v projektni dokumentaciji iz leta 1999). V zvezi z vpisom v zemljiško knjigo naj bi sodišče prezrlo okoliščine, ki naj bi bile ključne za razumevanje primera. Tako je predlagatelj že vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice do 157/5000-in na parceli št. X 758/3, a je bil njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen. Okoliščine vpisa predlagatelja v zemljiško knjigo kažejo na to, da je prišlo do zlorabe vpisa v zemljiško knjigo. Delež 157/5000 bi lahko glede na kvadraturo predstavljal kvečjemu garažo v izmeri 14,1 m2 (glede katere je sodišče pravilno odločilo, da je lastnik A. Z.), ne pa kolesarnice v izmeri približno 28 m2. Sodišče je povsem nekritično in brez posebne obrazložitve upoštevalo dejstvo, da je predlagatelj v zemljiško knjigo vpisan kot solastnik parcele št. 758/3, pri tem pa zanemarilo, koliko znaša njegov delež. Da solastniški delež 314/10000 oziroma 157/5000 predstavlja garažo in ne kolesarnice, naj bi bilo razvidno iz (v pritožbi predstavljene) tabele, ki je bila podlaga za izdajo zamudne sodbe in ki povzema podatke GURS ter iz katere so razvidni solastniški deleži posameznih solastnikov - imetnikov posameznih delov stavbe. Ti podatki so razvidni tudi iz odločbe GURS, na podlagi katere je bila stavba vpisana v kataster stavb. Iz tabele je razvidno, da se delež 157/5000 nanaša na garažo s površino 14,72 m2 in nima nobene zveze s kolesarnico, ki v površini meri okrog 28 m2, torej dvakrat več, ob upoštevanju korekcijskih faktorjev pa bi moral biti delež celo štirikrat večji. Preprost matematični izračun naj bi pokazal, da nima delež 157/5000 nobene zveze z domnevno garsonjero oziroma kolesarnico, ki meri 28 m2. Delež 157/5000 ne ustreza površini kolesarnice, temveč površini garaže. Sodišče zato ni imelo podlage, da bi ta vpis štelo kot relevanten za ta postopek. Hkrati je z izpodbijanim sklepom predlagatelju prisodilo dvakrat več površine stavbe, kot bi mu pripadalo glede na njegov solastniški delež iz zemljiške knjige. Solastniški delež 157/5000 v naravi predstavlja garažo, katere lastnik je Z. Z. (pritožba se sklicuje na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1546/2015). Sodišče naj bi spregledalo, v zvezi s čim sta tekla postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 1546/2015 (kjer je bil tožnik Z. Z.) in I P 1282/2015 (kjer je bil tožnik predlagatelj). Postopka sta se pravnomočno zaključilo tako, da je Z. Z. uspel z ugotovitvenim zahtevkom, da je lastnik garaže, čeprav ni vpisan kot imetnik solastniškega deleža v zemljiški knjigi pri sporni parceli 758/3. Predlagateljev zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, vendar se je v dogovoru z A. A. vpisal kot imetnik solastniškega deleža v zemljiški pri sporni parceli 758/3 pri deležu 157/5000, ki naj bi predstavljal garažo. Predlagatelj ne glede na to, da je kot lastnik prej omenjene parcele vpisan v zemljiški knjigi, ni lastnik kolesarnice. Sodišče bi v izpodbijanem sklepu lahko odločilo, da je lastnik garaže bodisi Z. Z. bodisi predlagatelj, ne pa da je odločilo, da je Z. Z. lastnik garaže, predlagatelju pa je pripisalo lastništvo kolesarnice, torej splošnega skupnega dela. Nadalje je napačno določilo posamezni del stavbe št. 12 in zanj zmotno ugotovilo lastninsko pravico predlagatelja. Omenjeni posamezni del v naravi predstavlja hodnik, ki hkrati pomeni tudi edini možen dostop iz dela prve etaže, kjer sta dve garaži in štiri kleti, do drugega dela prve etaže, kjer sta hodnik in dve kleti v izmeri 5 m2 oz. 5,6 m2. Pritožba omenja, kaj naj bi v zvezi s tem izvedenec navedel v svojem poročilu z dne 4. 2. 2017. Odločitev sodišča je napačna iz razloga, ker omenjeni posamezni del predstavlja hodnik, ki je splošni skupni del, in ker je zaradi določitve posameznega dela št. 12 lastnikom dveh kleti onemogočen dostop do njiju in s tem njuna uporaba, na kar je opozoril že izvedenec. Sodišče tudi ni določilo posameznega dela - garaže in je to napačno priključilo med stanovanjsko rabo. Kot izhaja iz terenske skice na 7. strani izvedeniškega poročila, sta v prvi etaži stavbe dve garaži s površino 14,1 m2. Sodišče je le za eno od teh garaž določilo posamezen del (št. 7), drugo pa je štelo kot del posameznega dela št. 1, ki predstavlja stanovanje. Tako je torej dva funkcionalno, namensko in lokacijsko ločena posamezna dela stavbe nepravilno določilo kot en posamezen del. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ima posamezni del stavbe ID znak 1 stanovanjsko rabo in da je površine 71,1 m2, kar ne drži. Kot izhaja iz zamudne sodbe in tudi iz etažnega elaborata - izvedenskega poročila z dne 4. 2. 2017, ni vseh 71,1 m2 stanovanjske rabe. Ob koncu pritožniki poudarjajo, da je sodišče v predmetnem postopku povsem spregledalo pravno naravo ozadja spora, ki je dejansko v sporu med investitorjem A. A. in predlagateljem. Svoja razmerja naj ta dva rešujeta v ločenem postopku in z njunim premoženjem (ne pa s premoženjem lastnikov stanovanj v objektu D).

3. Predlagatelj je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 24. člen ZVEtL-12 konkretno in hkrati prepričljivo pojasnilo, zakaj je v konkretni zadevi verjetneje (oziroma na večji stopnji verjetnosti), da sporna dela predstavljata posamezna dela,3 na katerih je lastninsko upravičenje pridobil predlagatelj (glej predvsem 13. - 15. stran izpodbijanega sklepa). Pritožbeni očitek, da naj bi bilo relevantno dejansko stanje s strani omenjenega sodišča sicer pretežno pravilno ugotovljeno, a da je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno apliciralo materialno pravo, ni utemeljen. Z ozirom na to, da pritožniki (s potrebno večjo verjetnostjo4) niso izkazali, da naj bi šlo za skupen del, pritožba ne prepriča niti z navajanjem, da ga (ju) družba L. d.o.o. ni mogla (ker naj bi šlo za stvar izven pravnega prometa oziroma ker bi bilo to v nasprotju s kogentnimi določbami četrtega in petega odstavka 105. člena SPZ5) samostojno prodati predlagatelju.

6. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno navajanje, da naj bi bila odločitev sprejeta v izpodbijanem sklepu v nasprotju s pravnomočno odločitvijo Okrožnega sodišča v Ljubljani v odločbi I P 1282/2015 z dne 22. 3. 2016 (priloga C23), s katero je bil predlagateljev tožbeni zahtevek zavrnjen. Kot pritožniki sami pojasnjujejo v nadaljevanju (točka II. 5. pritožbe), se je predlagatelj v zemljiško knjigo kot solastnik nepremičnine (parcele 758/3) vpisal na podlagi izvensodne poravnave z dne 11. 2. 2016, sklenjene z A. A.,6 na katero se v omenjeni pravdni zadevi ni skliceval. Predlagatelj se je torej vpisal na drugi (pravni) podlagi, kot to (na str. 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ne oporeka). Tudi to je eden od razlogov, zaradi katerih pritožbeno navajanje o manjši verjetnosti, da je predlagatelj lastnik spornih delov, ni prepričljivo. Na drugi strani so pritožbene trditve, da sta skušala predlagatelj ter A. A. že v pravdni zadevi I P 1282/2015 izigrati solastnike parcele X-758/3, nato pa še med trajanjem predmetnega postopka kljub prepovedi sodišča7 sklenila izvensodno poravnavo, s katero sta posegla v pravice drugih oseb (vključno s sklicevanjem na zlorabo pravic oziroma (zvijačno) ravnanje, ki naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter celo izpolnjevalo zakonske znake kaznivega dejanja8), ne le (nedopustno) nove910 (337. člen ZPP11 v zvezi s 37. členom ZNP12 in 3. členom ZVEtL-113), ampak tudi sicer presplošne (in neizkazane). Poleg tega je v obravnavanem primeru bistvena okoliščina, da je predlagatelj vknjižen in da bi morali pritožniki, če menijo, da je ta vknjižba nezakonita, uporabiti sredstva, ki jih pravni sistem za take primere predvideva.

7. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju lastninske pravice predlagatelja napačno ugotovilo vsebino pogodbe oziroma jo napačno razlagalo. Na 14. in 15. strani izpodbijanega sklepa je podalo prepričljivo razlago vsebine pogodbe z dne 8. 12. 1997 (v prilogi B3; v nadaljevanju Pogodba), sklenjene med družbo L. d.o.o. in O. d.o.o.. Tako Pogodba v prvem odstavku 2. člena kot predmet prodaje (nakupa) res omenja celoten stanovanjski objekt D, a nato v drugem odstavku izrecno opredeljuje, kaj obsega stanovanjski objekt D, ki je njen predmet, pri čemer je omenjena samo ena kolesarnica (shramba za kolesa v kleti). Pritožba v utemeljenost svojega očitka ne prepriča niti s sklicevanjem na pogodbo za stanovanjski objekt A (z dne 11. 11. 1997), ki naj bi se nahajal v bližini stanovanjskega objekta D in katerega je L. d.o.o. prav tako prodal kupcu O. d.o.o. (glej prilogo B17). Kaj je predmet prodaje, je moč opredeliti na različne načine. Tako je to možno storiti, kot je bilo to v pogodbi za stanovanjski objekt A, v kateri je bila prodaja male garsonjere v pritličju objekta (glej 2. in predvsem 5. člen omenjene pogodbe) izrecno izvzeta, hkrati pa v drugem odstavku 2. člena še posebej opredeljeno, kateri prostori (deli) so predmet prodaje, ali pa kot v konkretnem primeru (torej v primeru pogodbe za stanovanjski objekt D), v kateri je (v drugem odstavku 2. člena) opredeljeno, kateri deli objekta (prostori) so predmet pogodbe (in ne posebej tudi, kateri niso), v tem okviru pa je navedena (samo) ena kolesarnica,14 medtem ko ostalih skupnih delov, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje15 (glej 14. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa), pogodba ne omenja. V tem ni nobenega nasprotja oziroma razhajanja, sodišče prve stopnje pa v tem pogledu ničesar ni spregledalo, kakor to očita pritožba, prav tako se pri iskanju „prave“ volje pogodbenih strank ni sklicevalo na nobeno drugo dokumentacijo, ampak je izhajalo iz samega besedila pogodbe z dne 8. 12. 199716 (glej prvi odstavek 82. člena OZ17). Sam izbrani način opredelitve tudi sicer ni bistven, je pa v primerih obeh pogodb (tako za objekt A kot objekt D) dovolj jasen (oziroma kar se tiče objekta D zgolj iz razloga, ker v pogodbi ni (še) posebej/izrecno navedeno, kaj ni predmet prodaje, ni nič manj jasen). Pritožba zatrjuje, češ da ugotovitev sodišča prve stopnje (tretja alineja na str. 14 izpodbijanega sklepa), da v pogodbah družbe O. d.o.o. s kupci posameznih stanovanj niso bili navedeni skupni deli,18 ni relevantna, a ne pojasni, zakaj naj bi bilo temu tako. Sodišče prve stopnje v okviru podanih razlogov res omenja tudi gradbeno dovoljenje iz leta 2004, a je to le ena od medsebojno povezanih okoliščin, s katerimi (skupaj) utemeljuje večjo verjetnost obstoja predlagateljevih lastninskih upravičenj na spornih delih (prostorih). Bistveno večjo težo je omenjeno sodišče (upravičeno) pripisalo dejstvu predlagateljeve vknjižbe (glej str. 15 izpodbijanega sklepa). Pritožbene trditve o njeni nezakonitosti so ne le neizkazane in nove, ampak tudi sicer nebistvene. Kot je bilo že poudarjeno, bi morali pritožniki v zvezi s tem uporabiti pravne možnosti (sredstva), ki jih pravni sistem za take primere (torej zatrjevane nezakonitosti vknjižbe) predvideva. V tem trenutku pa je predlagatelj (še zmeraj) vknjižen.19 Pritožniki sicer pravilno navajajo, da s splošnim skupnim delom ni mogoče ločeno razpolagati (da gre za res extra commercio), a jim glede spornega prostora (prostorov) ni uspelo (s potrebno verjetnostjo) izkazati, da gre za tak del oziroma da naj bi šlo za tak predmet prodaje20 v pogodbi z dne 8. 12. 1997, sklenjeni med L. d.o.o. in kupcem O. d.o.o. Ker torej osnovna trditev, da gre za skupen del ne drži, ni (ustrezno) izkazana, je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da bi, četudi bi bil res izvzet iz prodaje družbi O. d.o.o., sporni prostor že po zakonu prešel na kupce stanovanj (in da bi bil vsak morebiten drugačen dogovor ničen).

8. Sodišče prve stopnje nikjer ne trdi (kot to neupravičeno navaja pritožba), da naj bi dejstvo, da pogodbe, ki jih je O. d.o.o. sklenil s posameznimi kupci, niso omenjale skupnih delov stavbe, kazalo na to, da naj skupni deli na njih ne bi prišli avtomatično s prodajo posameznih delov, ampak (ugotavlja), da sporna dela skupnih delov ne predstavljata (oziroma točneje da gre za posamezna dela stavbe - glej predvsem str. 14 - 16 izpodbijanega sklepa).21 Za presojo njune pravne narave (statusa) tudi ni odločilno,22 da stanovalci ta prostor (ves čas) uporabljajo kot kolesarnico ter da načrt (kot to navaja pritožba), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje (glej 11. stran izpodbijanega sklepa23) in iz katerega izhaja, da naj bi sporna dela predstavljala posamezni del (garsonjero), ni bil „realiziran“ oziroma da (pretekla) uporaba tega ni odražala. Bistveno je, da takšen načrt obstaja in da prav tako potrjuje predlagateljeve trditve o tem, čemu sta bila dela predvidena oziroma kot kaj sta mu bila prodana.24 Sodišče prve stopnje nadalje ne trdi, da naj bi predlagatelj lastninsko pravico na spornih delih stavbe št. 11 in 12 priposestvoval, niti na ogledu (ne z vidika dejanske in ne možne uporabe posameznih delov/prostorov) ni ugotovilo, da naj bi bila v kleti predmetnega objekta (D) samo ena kolesarnica (glej zapisnik o naroka na kraju samem z dne 15. 1. 2015, iz katerega ugotovitev o (spornem prostoru kot) edini (samo eni) kolesarnici25 ni razvidna26). Ugotovilo je le (glej 11. stran izpodbijanega sklepa), da je v projektu oziroma načrtu tlorisa kleti iz meseca avgusta 199727 vrisana samo ena shramba za kolesa v izmeri 10,25 m2.

9. Prav tako iz odločbe Geodetske uprave RS z dne 12. 5. 2004 (priloga B12) ne izhaja (kot to navaja pritožba), da sta sporna dela (v resnici) ena sama kolesarnica. Kakor je na 15. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarilo že sodišče prve stopnje, zadnji katastrski vpis pred začetkom tega postopka spornega dela v izmeri 28,25 m2 ni posebej opredeljeval, vendar pa je hkrati pravilno pojasnilo, da je predmetni postopek med drugim namenjen prav zagotovitvi pravilnih katastrskih vpisov (27. člen ZVEtL-1). Na drugi strani je pritožbeno sklicevanje na etažni načrt družbe U. d.d. z dne 4. 5. 200428 (prvenstveno) novo. Ker ni izkazano, da gre za splošni skupni del, ki bi kot tak obstajal, še preden je bila glede njega med predlagateljem in družbo L. d.o.o. sklenjena kupoprodajna pogodba, pritožbeno navajanje, da predlagatelj ni mogel postati njegov lastnik (češ da je bila celotna stavba pred tem že prodana in da s splošnim skupnim delom ni mogoče ločeno razpolagati), ni prepričljivo. Prav tako ni moč slediti (s tem povezanemu) navajanju, da prej omenjena družba (ker ni bila (več) lastnik) dne 22. 10. 2001 ni imela (več) razpolagalne sposobnosti, da bi predlagatelju lahko prodala kateri koli prostor v stanovanjskem objektu D. Zakaj to ne drži oziroma (točneje) zakaj je predlagatelj svojo pravico izkazal na večji stopnji verjetnosti, je (kot rečeno) prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je na strani 13 in 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavilo vse (relevantne) okoliščine, ki govorijo v prid predlagatelja (to je okoliščino, da svojo pravico izkazuje na večji stopnji verjetnosti), omenilo tudi gradbeno dovoljenja, ki naj bi ga slednji izposloval dne 19. 11. 2004. To gradbeno dovoljenje je torej omenilo (zgolj) kot eno od okoliščin29 in ne kot tisto (takšno), ki bi že sama za sebe (oziroma kot ključna) izkazovala njegovo lastninsko (močnejšo) pravico. To je očitno razvidno tudi iz strani 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v okviru katere je izpostavilo ključne argumente (okoliščine), ki govorijo v prid predlagatelja, pri čemer pa omenjenega gradbenega dovoljenja ni navedlo. Zato za presojo pravilnosti glavnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sklicevanje na odločbo VSM I Cp 186/2017 z dne 21. 3. 201730 oziroma (nadaljnje) pojasnjevanje, da naj bi (in zakaj) gradbeno dovoljenje (kasneje) prenehalo veljati, ni bistveno. Da je v objektu kolesarnica (shramba koles), ki ni eden od obeh v tem postopku spornih delov in ki je bila predvidena v načrtu iz avgusta 1997,3132 je na 11. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno oporekanje, da v stavbi ni druge kolesarnice, ni prepričljivo, pojasnjevanje, da naj ta ne bi bila uporabna (za shranjevanje koles) pa neizkazano.33 Za v tej zadevi ključno presojo, ali sporni prostor (prostora) predstavlja(ta) posamezen del, ki je v lasti predlagatelja, oboje tudi sicer ni odločilno.

11. Pritožbeno navajanje, da okoliščine vpisa predlagatelja v zemljiško knjigo, ki naj bi jih sodišče prve stopnje (domnevno) prezrlo, kažejo na to, da je prišlo do zlorabe vpisa v zemljiško knjigo, je posplošeno (in neizkazano), prvenstveno pa tudi sicer novo. Predlagatelj se je na svoj zemljiško-knjižni vpis (solastništvo) skliceval že v vlogi z dne 13. 5. 2016 in predložil izpisek, iz katerega izhaja njegov lastniški delež 157/5000 (na nepremičnini parc. št. 758/3 k.o. X). Pritožniki ničesar v tem oziru (oziroma kot sedaj v pritožbi) niso ugovarjali. Povsem novo je tako tudi pojasnjevanje (ob sklicevanju na „tabelo“, ki naj bi bila podlaga zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 4149/2004 z dne 20. 4. 200534 in ki naj bi povzemala podatke odločbe GURS35 ter iz katere naj bi bili razvidni solastniški deleži posameznih solastnikov/lastnikov posameznih delov stavbe), kateri del (prostor v objektu) bi glede na kvadraturo (kvečjemu) lahko predstavljal (odražal) predlagateljev solastninski delež36 kot tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje to zanemarilo.37 Kot je bilo predhodno poudarjeno, ničesar v tem oziru pritožniki v postopku na prvi stopnji niso navajali.38 Nadalje ni moč slediti njihovemu navajanju, da naj bi sodišče prve stopnje predlagateljev vpis v zemljiški knjigi (glej prilogi A14 in B23) neutemeljeno štelo kot relevanten za ta postopek. Ta okoliščina je nedvomno ena od ključnih, saj dokazuje, da je tudi predlagatelj eden od lastnikov posameznih delov39 (torej da je lastnik posameznega dela40). Ali v njegovo korist vpisani delež (157/5000) ustreza površini posameznega dela oziroma delov, lastnik katerih naj bi bil, je za odločitev v predmetni zadevi (katere primarni namen je vzpostavitev etažne lastnine v skladu z določbami zakona) manj pomembno. Zato je brezpredmetno (tudi sicer pritožbeno novo in neprepričljivo) navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlagatelju prisodilo dvakrat več površine stavbe, kot bi mu pripadalo glede na njegov (v zemljiški knjigi vpisan) lastniški delež. Kakšen je njegov pravi solastniški delež na skupnih delih (kamor sodita tudi parceli, ki predstavljata zemljišče pod njo) predmetne stavbe, je bilo določeno z izpodbijanim sklepom (glej III. točko izreka).

12. V skladu s 1. točko četrtega odstavka 23. člena ZVEtL-1 se v primerih, ko so stavba in njeni deli že v celoti vpisani v katastru stavb, sodišče pa v postopku ne zagotovi izvedbe sprememb oziroma novega vpisa v katastru stavb, šteje, da so tisti prostori, ki so v katastru stavb evidentirani kot prostori v skupni rabi ali gre za stopnišča, veže, hodnike, kolesarnice, pralnice, sušilnice, zaklonišča in podobno, skupni deli stavbe. Ker je sodišče prve stopnje41 v konkretnem primeru (na podlagi izvedeniškega poročila/elaborata, ki ga je v postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke mag. T. T.) zagotovilo izvedbo spremembo oziroma nov vpis v katastru stavb, z ozirom na katerega sporna prostora predstavljata posamezna dela (št. 11 in 12), uporaba omenjene zakonske domneve ne pride v poštev. Iz istega razloga ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da del št. 12 predstavlja splošni skupni, prav tako pa v nasprotno ne prepriča niti pojasnjevanje pritožnikov (ki se sklicujejo na izvedensko poročilo), da naj bi bil zaradi sprejete odločitve lastnikom dveh kleti onemogočen dostop do njiju in s tem njuna uporaba. Pritožniki v postopku na prvi stopnji nikoli niso zatrjevali, da bi bil zaradi določitve spornega prostora kot posameznega dela42 (ki naj bi pripadal predlagatelju), posamičnim lastnikom onemogočen prehod in uporaba njihovih kleti.43 Tudi po tistem, ko je izvedenec T. T. oba sporna dela (v elaboratu) opredelil kot posamezna in je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 19. 12. 2017 Geodetski upravi RS odredilo, da na podlagi mnenja/elaborata (elaboratov) omenjenega sodnega izvedenca (z dne 4. 2. 2017) evidentira spremembe v zemljiškem katastru in katastru stavb,44 pritožniki niso ugovarjali niti, da iz razloga, ker gre za hodnik, ta ne more biti skupen del, niti da bi bila v posledici določitve posameznega dela komurkoli onemogočena dostop in uporaba njegove kleti.45

13. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje eno od garaž neutemeljeno štelo kot del posameznega dela št. 1 (ki predstavlja stanovanje). V skladu s tretjim odstavkom 4. člena SZ-146 so individualni prostori, ki pripadajo določenim posameznim delom, lahko atriji, kleti, drvarnice kot tudi garaže, balkoni, terase, lože, če niso sestavni del posameznega dela.47 Iz pogodbe, ki sta jo dne 23. 2. 1998 z družbo O. d.o.o. sklenila J. J. in M. M. (priloga B4), izhaja, da se je predmetna garaža prodajala skupaj s stanovanjem.4849 Da naj bi garaža (površine 14,1 m2) predstavljala del posameznega dela št. 1 (s skupno površino 71,1 m2), izhaja iz v tem postopku izdelanega izvedeniškega poročila (elaborata) z dne 4. 2. 2017, ki mu v tem oziru pritožniki nikoli niso ugovarjali oziroma niso navajali, da iz razloga, ker gre za funkcionalno, namensko in lokacijsko ločena dela stavbe, ni moč govoriti o enem posameznem delu,50 kar pomeni, da gre prav tako za nedovoljene pritožbene novote.51

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi neuspeha s pritožbo pritožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP). Tudi predlagatelj sam nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (nasprotnih) udeležencev (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
1 Pravilno št. 5.
2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017.
3 In ne kolesarnico oziroma skupni del, kot zatrjuje pritožba.
4 Sodišče v postopku, kot je predmetni, o spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno, udeleženci pa imajo, če s končno odločitvijo v tem postopku niso zadovoljni, možnost, da spore v zvezi z lastništvom in o pravicah na skupnih in posameznih delih stavbe rešujejo v kasnejši pravdi (glej VSL sklep I Cp 1340/2019 z dne 11. 9. 2019 oziroma 24. člen ZVEtL-1). Da imajo (nasprotni) udeleženci pravico svoje zahtevke glede spornih delov stavbe z ident. št. 11 in št. 12 (ne glede na odločitev sprejeto v tem postopku) uveljavljati v pravdi ali morebitnem drugem postopku, je na 16. strani izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 35. člen ZVEtL-1).
5 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
6 Glej prilogo B28.
7 Kakšno prepoved sodišča ima pritožba točno v misli, ni (po)jasn(jen)o.
8 Navedba, da sta oba vedela, da je A. A. pred tem že prodal celotno stavbo na naslovu Cesta, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da do take prodaje ni prišlo.
9 Kar velja tudi za pritožbi priložene listine, s katerimi trditve o domnevni nedopustnosti takšnega postopanja (sklenitvi izvensodne poravnave) dokazujejo. Predlagatelj se je na zemljiško-knjižni vpis svojega solastništva skliceval že v vlogi z dne 13. 5. 2016 in predložil zemljiško-knjižni izpisek, v katerem je naveden njegov solastninski delež 157/5000 (priloga A14), a pritožniki temu (na način kot to počnejo sedaj) niso ugovarjali.
10 Tudi v t.i. imenovanih predlagalnih nepravdnih postopkih (kot je predmetni) velja glede navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov prekluzija (glej npr. sklepe tega sodišča I Cp 2033/2017 z dne 17. 1. 2018, II Cp 781/2018 z dne 5. 12. 2018 (opomba št. 14), II Cp 2451/2014 z dne 3. 12. 2014).
11 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
12 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.
13 Glej tudi 13. člena Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi/ZVEtL, Uradni list RS, 45/2008, s kasnejšimi spremembami.
14 In ne dve.
15 Čemur pritožba (ustrezno) ne oporeka, prav tako pa ne uspe (prepričljivo) pojasniti, zakaj naj bi bila v pogodbi z dne 8. 12. 1997 (kljub temu, da sta v projektu/načrtu tlorisa kleti iz aprila 1997 - glej ugotovitve sodišča prve stopnje na 11. strani izpodbijanega sklepa - vrisani dve shrambi koles) kot predmet prodaje (izrecno) omenjena samo ena kolesarnica.
16 Glej drugi odstavek na strani 14 in stran 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
17 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
18 A (ki hkrati poudarja) da se te pogodbe sklicujejo na pogodbo sklenjeno med L. d.o.o in O. d.o.o., ki pa izrecno navaja samo eno kolesarnico.
19 Njegov vpis v zemljiško knjigo pa je dokaz (njegovega) lastništva nad posameznim delom.
20 Medtem, ko je bila druga kolesarnica (čeprav gre za skupen del) izrecno omenjena.
21 Drži seveda (kot trdi pritožba), da splošni skupni deli v vsakem primeru delijo usodo posameznih delov, a v konkretnem primeru, kar se tiče spornih prostorov, ni bilo (ustrezno) izkazano, da predstavljajo skupen del (skupne dele).
22 Enako velja za okoliščino, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da naj bi šlo pri spornih prostorih (delih) za nestanovanjsko rabo (glej tudi pojasnilo v 8. točki obrazložitve sklepa II N 155/2013 z dne 19. 12. 2017). V konkretni zadevi je bistveno predvsem to, da je predlagatelj (ki bi imel edini interes odločitev sodišča prve stopnje v tem oziru izpodbijati) s potrebno (večjo) verjetnostjo izkazal, da gre za posamezna dela (ki sta v njegovi lasti).
23 Gre za projekt/načrt tlorisa kleti iz meseca avgusta 1997, ki ga je izdelala družba P. d.o.o. (priloga A8).
24 Prav tako ni bistveno, ali se pogodba na omenjeni načrt (projekt) sklicuje oziroma ali je bil kupec z njim seznanjen.
25 Točneje o (edinem) prostoru, ki se za ta namen (lahko) uporablja.
26 Takšne ugotovitve ni sodišče prve stopnje podalo niti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.
27 Glej prilogo A8.
28 Elaborat za vpis stavbe v kataster (priloga C15).
29 Pri čemer se (v prvi alineja na strani 14 in strani 15 izpodbijanega sklepa) utemeljeno sklicuje tudi na projektno dokumentacijo iz avgusta 1997 (glej prilogo A8), ki naj bi predvidela spremembo (druge) kolesarnice v garsonjero.
30 Iz obrazložitve katere izhaja, da gradbeno dovoljenje ne predstavlja dokaza (temelja) za pridobitev lastninske pravice. Česa takega sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ne trdi.
31 Priloga A8.
32 In na katero se očitno nanaša tudi omemba v 2. točki drugega odstavka 2. člena (v katerem je opredeljen predmet prodaje) pogodbe sklenjene med L. d.o.o. in O. d.o.o..
33 Pri čemer ni (po)jasn(jen)o, iz kje naj bi izhajalo, da kolesarnica (kot to zatrjuje pritožba) meri (le) 4 m2 (glej ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na načrt tlorisa kleti iz meseca avgusta 1997, o shrambi koles v izmeri 10,25 m2 v tretjem odstavku na 11. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa).
34 Priloga B19.
35 Iz katere odločbe GURS naj bi bili ti deleži razvidni, tudi sicer ni pojasnjeno. Pritožniki so predložili odločbi GURS z dne 12. 5. 2004 (B12) in z dne 18. 10. 2013 (priloga B11), iz katerih pa kakršnikoli deleži niso razvidni. Prav tako ni jasno pritožbeno omenjanje deleža O. d.o.o. v višini 314/10000 oziroma 157/5000. Kakor je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska v prilogi B2, ki sta ga predložila prva dva nasprotna udeleženca, je bila kot imetnica tega deleža vpisana L. d.o.o..
36 Pri čemer je pritožbeno navajanje, da solastniški delež 157/5000 v naravi predstavlja garažo (v izmeri 14,1 m2), katere lastnik je (kot zatrjuje pritožba) nesporno Z. Z., nejasno (protislovno) in neizkazano.
37 To velja tudi za pritožbeno (novo) sklicevanje na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1546/2015 (glej omenjeno odločbo v prilogi D14, v kateri ni navedenega nobenega solastniškega deleža v višini 157/5000, ki naj bi predstavljal garažo, last Z. Z., kot to zatrjuje pritožba; na drugi strani je prava višina predlagateljevega deleža na skupnih delih razvidna iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa) in poudarjanje, da je sodišče prve stopnje spregledalo v zvezi s čim sta tekla postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 1546/2015 in Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 1282/2015. V zvezi z odločbo sprejeto v zadnje omenjenem postopku (glej sodbo v prilogi C23) je bilo že predhodno pojasnjeno, da se je predlagatelj v zemljiško knjigo vpisal na drugi podlagi (in ne tisti, na katero se je skliceval v navedenem pravdnem postopku). Novo, presplošno in neizkazano pa je tudi pritožbeno pojasnjevanje, kaj naj bi bilo pravo ozadje spora (VI. točka pritožbe).
38 Že iz tega razloga je brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu lahko odločilo, da je lastnik garaže bodisi Z. Z. bodisi predlagatelj (glej tudi razloge podane v sprotni opombi št. 36 tega sklepa). Slednji česa takega ni ne uveljavljal in ne zatrjeval.
39 Glej ugotovitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 9. strani izpodbijanega sklepa), da imamo v konkretnem primeru opravka z zunaj-knjižno etažno lastnino (1. točka tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1).
40 Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je lastnik posameznega dela (delov) in ne kolesarnice oziroma splošnega dela (kot to navajajo pritožniki, ki niso uspeli prepričati, da gre za splošen del, oziroma dvomov v razloge sodišča prve stopnje niso uspeli vzbuditi).
41 Glej sklep II N 155/2013 z dne 19. 12. 2017 (zoper katerega pritožba ni bila vložena) in potrdilo (obvestilo) Geodetske uprave RS z dne 14. 3. 2018.
42 Oziroma delov.
43 V odgovoru na predlog (z dne 23. 1. 2014) so zatrjevali „zgolj“, da naj bi bil s takšno določitvijo (posameznega dela stavbe) stanovalcem onemogočen dostop do preostanka kolesarnice (to je prostora, v katerem bi morala biti shranjena kolesa). Potrebnih (a izostalih) navedb v tem pogledu pa pritožbeno sklicevanje na vsebino dokaza (konkretno na izvedeniško poročilo) ne more sanirati (nadomestiti).
44 Glej tudi pojasnilo v predzadnjem in zadnjem odstavku na 6. strani (ki se nadaljuje na 7. strani) obrazložitve izpodbijanega sklepa.
45 Poleg tega okoliščina „oviranja“ dostopa do drugih prostorov (delov) niti ne more biti ključna za presojo, ali imamo opravka s splošnim ali posameznim delom.
46 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami.
47 Ti prostori torej lahko pripadajo določenim posameznim delom ali pa so njihovi sestavni deli (glej npr. tudi VSL sklep II Cp 1551/2018 z dne 10. 10. 2018).
48 To je posameznim delom stavbe št. 1, katerega lastnika (vsak do 1/2) sta J. J. in M. M.
49 Glej tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v okviru druge alineje na 12. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa.
50 Oziroma da ni vseh 71,1 m2 stanovanjske rabe (kar v postopku, kot je predmetni, ki je namenjen prvenstveno vzpostavitvi etažne lastnine, tudi sicer ni bistvena okoliščina).
51 Da pritožbeno sklicevanje na funkcionalno, namensko in lokacijsko ločenost prostorov kot razlog za obstoj posameznega dela stavbe ni odločilno, kaže dejstvo, da v konkretnem primeru tudi vseh šest kleti (shramb), čeprav so ločene od stanovanj (saj se nahajajo v prvi etaži), ne predstavlja posameznih delov stavbe, ampak so „vključene“ v posamezne dele stavbe št. od 1 do 6 (in temu pritožba ne oporeka).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 105
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 23, 24
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 4, 4/3
Datum zadnje spremembe:
19.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0OTQ5
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*