<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1134/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1134.2020

Evidenčna številka:VSL00039136
Datum odločbe:20.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Majda Lušina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vmesna sodba - prometna nesreča - fingirana prometna nesreča - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija - dokazni standard - dokazovanje - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja

Jedro

Po četrtem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke kasneje navajajo nova dejstva, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Obstoj krivde je treba razlagati ob upoštevanju namena in učinkov določbe o prekluziji, ki na eni strani zagotavljajo sodno varstvo v razumnem roku, na drugi strani pa posegajo v strankino pravico do izjave. Presoja v posamičnem primeru mora odražati ustrezno ravnotežje med obema načeloma. Stranki gre načeloma v breme, če ni zbrala dovolj informacij, ki bi ji omogočale učinkovito uveljavljanje zahtevkov ali obrambnih ugovorov, a se to lahko nanaša le na trditve, za katere je mogoče od povprečno skrbne stranke pričakovati in zahtevati, da bo prepoznala njihovo relevantnost in da bi zanje morala vedeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek vsakega od tožnikov po podlagi utemeljen.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbena zahtevka zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se ne bi smelo opreti na dopolnitev izvedenskega mnenja, ker temelji na prepoznih dejstvih in dokazih. Izvedenec je v prvem mnenju navedel, da poškodbe na vozilu toženkinega zavarovanca izključujejo možnost nastanka poškodb koles in nosilca. Morale bi biti močnejše. Izvedenec je ponudil štiri možnosti naleta, nobena pa ni bila identična opisu tožnikov, po katerem se je njen zavarovanec naletu umikal. Željo po lažnem prikazu nastanka prometne nesreče kaže tudi pritrditev nepoškodovane registrske tablice na zadnjo letev nosilca s prozornim lepilnim trakom, ki naj bi dajal vtis poškodb. Izvedenec je podal mnenje na podlagi dolgoletnih izkušenj in znanja, tožnika pa sta svoje zaključke podala na podlagi laičnih zaključkov in nepravočasnih trditev in dokazov. Ti so le izkrivljali dejansko stanje. Tožnika sta ga med postopkom ves čas spreminjala. To velja za dodatne in spremenjene navedbe o vrstnem redu koles po prometni nesreči in za trditve o strigi pritrdilnega vijaka na nosilcu kolesa. Ker je bila skica o domnevni deformaciji prečk nosilca koles predložena šele v zadnji vlogi, trditev o strižni sili ni bila dokazana. Potrdil je ni niti izvedenec. Z domnevno poškodbo vijaka sta bila tožnika seznanjena že pred prvim narokom. Iz dopolnitve mnenja in njunih izpovedb namreč izhaja, da sta nosilec koles skupaj z vijakom zavrgli. Razlog, s katerim sta upravičila svoje ravnanje, češ da nista vedela za pomembnost načina poškodbe nosilca koles na avtu, je v nasprotju z njunimi ravnanji in navedbami v postopku. Vse priče in tožnika so bili na naroku 15. 10. 2018 natančno in izčrpno izprašani o poškodbah nosilca, o načinu njihovega nastanka in o silah, ki so delovale na nosilec ob trčenju. Oba tožnika sta povedala, da o tem ne znata povedati ničesar oziroma da se tega ne spomnita. Najkasneje tedaj bi jima moralo biti jasno, da gre za pomembno okoliščino v pravdi. Izjemno nenavadno je, da sta bila ob prejemu mnenja podkrepljena z obširnim znanjem o strižnih silah, prej pa se o tem nista znala izjasniti. Dejstvo, da na naroku nista odgovorila na vprašanja, ne more iti v škodo toženki. Čeprav sta vedela, da bo v pravdi izvedenec ugotavljal skladnost poškodb, sta odvrgla še nosilec. Že pred pravdo sta v nasprotju s toženkinimi navodili odvrgla poškodovane dele. S svojim ravnanjem sta ji preprečili ugotavljanje in cenitev poškodb.

Ker izvedenec ni mogel potrditi obstoja strižne sile, tožnika nista zadostila dokaznemu bremenu. Dostop do ključnih dejstev je bil izvedencu onemogočen zaradi ravnanja tožnikov in ne zaradi toženkinega ravnanja. Sama je ves čas ravnala strokovno pravilno in pravočasno podajala navedbe in dokaze.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Iz njunih izpovedb jasno izhaja, da se ne spoznata na avtomobilsko stroko in da poškodb ne znata pojasniti s tehničnimi izrazi. Izvedenec je potem, ko sta tožnika podrobno pojasnila, kaj se je prelomilo in kaj se je zgodilo z vijakom, pojasnil, da je dejansko stanje povsem jasno in da navedeno potrjuje zatrjevani potek škodnega dogodka. Toženka je imela možnost in znanje, da bi natančno ugotovila dejansko stanje. Vedela je, da sta tožnika poravnala nosilce, a ni napravila natančnejših fotografij, ki bi jasno pokazali stanje vijakov in poškodovanega nosilca. Tožnika nista mogla vedeti, da je stanje vijaka odločilno, toženka kot profesionalec pa je za pomembnost tega dejstva morala vedeti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata povrnitev škode zaradi uničenja koles, ki jima je nastala v prometni nesreči 22. 12. 2016, ko je toženkin zavarovanec s svojim vozilom mercedes vito zaradi premajhne varnostne razdalje trčil v nosilec koles, pritrjen na vozilo, na katerem so bila nameščena štiri karbonska kolesa v lasti tožnikov. Izpodbijana vmesna sodba temelji na ugotovitvah, da sta tožnika dokazala nedopustnost ravnanja toženkinega zavarovanca, obstoj škode ter vzročno zvezo med njima in da toženkin ugovor nameščene prometne nesreče ni utemeljen.

6. Ključni dokaz, na kateri temelji stališče sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora nameščene prometne nesreče, predstavlja dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec je v prvotnem mnenju navedel, da do prometne nesreče ni moglo priti na način, kot sta ga zatrjevala tožnika. Menil je, da poškodbe na mercedesu niti po lokaciji niti po intenziteti ne izkazujejo, da bi bilo to vozilo udeleženo v zatrjevani prometni nesreči. Potrdil pa je obstoj zatrjevanih poškodb na prečnih nosilcih in na lučeh na zaključni letvi ter povezanost poškodbe zadnjega nosilca s poškodbami na ostalih treh nosilcih in na kolesih. Po pripombah tožnikov, da izvedenec ni upošteval, da je nastanek večjih poškodb na mercedesu preprečil strig vijaka na zaključni letvi, na kateri je bil pritrjen nosilec za registrsko tablico, je izvedenec navedel, da je v primeru striga vijaka mogoče potrditi, da je do nesreče prišlo na tak način, kot sta trdila tožnika, in da je tak način nastanka poškodb verjetnejši od 50 %, ni pa ga mogoče z gotovostjo potrditi.

7. Neutemeljen je očitek o neupoštevnosti navedbe tožnikov, da je prišlo do striga vijaka. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke kasneje navajajo nova dejstva, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Obstoj krivde je treba razlagati ob upoštevanju namena in učinkov določbe o prekluziji, ki na eni strani zagotavljajo sodno varstvo v razumnem roku, na drugi strani pa posegajo v strankino pravico do izjave. Presoja v posamičnem primeru mora odražati ustrezno ravnotežje med obema načeloma. Stranki gre načeloma v breme, če ni zbrala dovolj informacij, ki bi ji omogočale učinkovito uveljavljanje zahtevkov ali obrambnih ugovorov, a se to lahko nanaša le na trditve, za katere je mogoče od povprečno skrbne stranke pričakovati in zahtevati, da bo prepoznala njihovo relevantnost in da bi zanje morala vedeti.1

8. Kot je obrazloženo že v izpodbijani sodbi, sta tožnika do zaključka prvega naroka podala trditve o poteku dogajanja, v katerem je prišlo do poškodb koles, in o poškodbah na obeh udeleženih vozilih ter posameznih sestavnih delih nosilca koles. Fizikalna razlaga nastanka posameznih poškodb ni bila v domeni tožnikov, ampak v domeni izvedenca. Zgolj dejstvo, da sta po prejemu izvedenskega mnenja, ki ni potrjevalo njunih navedb, opozorila na dejstvo, ki bi lahko potrdilo njune trditve o poteku oziroma načinu trčenja, ne pomeni, da bi nanj morala pomisliti že prej. Pojma strig vijaka in strižna sila sta strokovna pojma s področja strojništva, s katerima je mogoče razložiti mehanizem nastanka poškodb, nastalih v obravnavanem škodnem dogodku.

9. Ni izkazano, da bi bila tožnika že pred izvedbo dokaznega postopka ta pojem poznala in vedela za njegov pomen v obravnavani zadevi. Iz dejstva, da sta zavrgla nosilec koles, ne izhaja nujno, da sta želela prikriti ključen dokaz. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo stališče, da toženka ni dokazala, da bi tožnika ravnala v nasprotju z jasnim navodilom, naj poškodovane dele shranita. Pritožnica ni navedla nasprotnih argumentov. Ni izkazano niti zatrjevano nasprotje med zavrženjem poškodovanih delov s strani tožnikov in njunimi procesnimi ravnanji. Iz pritožbene trditve, da sta bila tožnika natančno izprašana o poškodbah nosilca in načinu nastanka njihovih poškodb ter o silah, ki so delovale na nosilec, ne izhaja sklep, da bi jima moralo biti jasno, da je strig vijaka pomembna okoliščina v pravdi, niti da bi jima bil ta pojem sploh poznan. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o spreminjanju navedb glede vrstnega reda koles po nesreči. V sodbi je izčrpno ovrednotena ta toženkina trditev in zavzeto stališče, da ravnanje tožnikov v pravdi ne kaže na prikrivanje resničnih okoliščin nastanka škode (24. točka obrazložitve). S ponovitvijo svoje trditve in ne da bi oporekala argumentom v izpodbijani sodbi, toženka ne more doseči preizkusa pravilnosti stališča v izpodbijani sodbi. Neobrazložena je tudi trditev o "izjemni nenavadnosti" razkoraka med védenjem tožnikov o strižnih silah pred in po seznanitvi z izvedenskim mnenjem. Prepričljivejša je ocena v izpodbijani sodbi, da je njun angažma po pridobitvi izvedenskega mnenja razumljiv. Tedaj sta ugotovila, da izvedenec ni potrdil njunih navedb in sta zato pričela ugotavljati razloge za tako mnenje. Prejkone bi bilo njuno poznavanje specifičnih strokovnih pojmov ob vložitvi tožbe bolj nenavadno od njunega kasnejšega raziskovanja, ali je izvedenec upošteval vsa dejstva, ki bi potrdila njune trditve o načinu nastanka škode. O tem, da sta tožnika pred vložitvijo tožbe vedela, da je prišlo do strige vijaka na prečki nosilca, na katero je bila pritrjena zadnja zaključna letev, pa ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da sta obstoj tega dejstva zatrjevala med pravdo, nosilec pa sta zavrgla že pred vložitvijo tožbe. Ob odsotnosti vsakršnih drugih indicev, ki bi kazali na njuno védenje o (odločilnem) pomenu striga vijaka, njune trditve o obstoju tega dejstva, podane po prejemu izvedenskega mnenja, ni mogoče razumeti kot trditev o tem, da sta prestrižen vijak sama videla, ampak kot opravo potrebnega procesnega dejanja. Če ne bi zatrjevala obstoja navedenega dejstva, ga namreč ne bi mogla dokazovati.

10. Pravilno je po navedenem stališče v izpodbijani sodbi, da je trditev tožnikov o prestriženju vijaka, podana v pripombah na izvedensko mnenje, upoštevna. Iz enakih razlogov je upoštevna tudi skica, ki sta jo tožnika priložila k pripombam na izvedensko mnenje in ki grafično pojasnjuje njuno trditev o strigi vijaka.

11. Neutemeljen je tudi očitek o nedokazanosti trditve, da je prišlo do strige vijaka. Trditev ni v nasprotju s prej podanimi navedbami tožnikov, ampak jih le natančneje pojasnjuje in utrjuje. Izvedenec je resda ni potrdil, a ta pritožbena trditev – glede na to, da gre za s čutili vsakomur zaznavno dejstvo – pomeni le, da prestriženega vijaka ni videl, ne pomeni pa, da se o verjetnosti obstoja tega dejstva ni izrekel. Še več: povedal je, da je glede na ugotovitve o poškodbah (ki jim pritožnica ne nasprotuje) verjetnost, da je do striga vijaka prišlo, več kot petdeset odstotna.

12. Sodišče prve stopnje se je izčrpno izreklo tudi o razlogih za zavrženje poškodovanih delov koles (26. do 29. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da toženka ni dokazala, da sta tožnika kljub jasnim in izrecnim navodilom zavestno postopala drugače. Neizkazana je tudi njena pritožbena trditev, da sta ji tožnika s svojim ravnanjem preprečila ugotavljanje in cenitev poškodb. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je imela na voljo strokovnjake za raziskavo prometnih nesreč, ki bi mogli pomisliti na to, da bi trditev o prestriženju vijaka potrdila zatrjevani način nastanka škode (tožbena trditev je skladna s skico v evropskem poročilu, ki sta jo tožnika predložila na zavarovalnici), in ki je hkrati imela tudi možnost opraviti natančen ogled nosilcev in zadnje prečke in ugotovitve dokumentirati na tak način, da bi omogočale ugotovitev, ali je do striga vijaka prišlo ali ne.

13. Neutemeljen je nazadnje tudi smiselno uveljavljen očitek o prenizkem dokaznem standardu, na katerem temelji sklep o dokazanosti trditve o prestriženju vijaka. Od tega dejstva je bila odvisna tako utemeljenost tožbene trditve o obstoju zavarovalnega primera kot tudi utemeljenost nasprotne toženkine trditve, da zavarovalni primer ni nastal. Že navedeno narekuje znižanje dokaznega standarda.2 Poleg tega sta ne le tožnika, ampak je – kot je obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve – tudi toženka imela možnost ugotoviti obstoj navedenega dejstva. Ob upoštevanju obeh okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot dokazan tisti način nastanka škode, ki se je pokazal kot pretežno verjeten.

14. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

-------------------------------
1 Glej sodbo VS RS II Ips 70/2016 z dne 19. 5. 2016.
2 V sodni praksi je utrjeno stališče o nujnosti prožnih dokaznih standardov, prilagojenih naravi spora, položaju strank, usodnosti posledic odločitve, objektivni dostopnosti dokazi ipd., ki jo terja temeljno procesno jamstvo enakopravnega obravnavanja (22. člen Ustave). Glej npr. sodbo VS RS II Ips 328/2016 z dne 26. 1. 2017 v zadevi, podobni obravnavani.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/4
Datum zadnje spremembe:
19.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0OTQ2
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*