<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 487/2006
ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CPG.487.2006

Evidenčna številka:VSL0063025
Datum odločbe:06.07.2006
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - pridobitev ločitvene pravice - prenos zastavne pravice skupaj s cesijo terjatve - napačen napotitveni sklep

Jedro

Zmotno je pravno stališče, da se v primeru napačnega napotitvenega sklepa že s sklenitvijo zastavne pogodbe "ustanovi", torej pridobi zastavna pravica.

Noben zakon ne določa, da se že s cesijo terjatve, zavarovane s hipoteko, prenese tudi zastavna pravica. Zato določilo v pogodbi o odstopu terjatve, s katero je A d.o.o. kot cedent na toženo stranko kot cesionarja prenesla terjatev do tožeče stranke kot cesusa, da se hkrati s terjatvijo prenaša tudi zastavna pravica, ne more imeti pravnega učinka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

1. v izpodbijani 2./ točki izreka tako, da se tistemu delu tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da prijavljena ločitvena pravica ne obstoji,ugodi;

2. v izpodbijani 3./ točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. V tistem delu izpodbijane 2. točke izreka, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nima pravnega učinka proti stečajni masi sklenitev 2. točke zastavne pogodbe z dne 10.5.1999, s katero je tožeča stranka ustanovila zastavno pravico v zavarovanje terjatve tožene stranke v znesku 450.000.000,00 SIT s pripadki, pa se pritožba zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 632.250,00 SIT.

Obrazložitev

I.

1. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitev, da nima pravnega učinka proti stečajni masi sklenitev 3. člena Pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 7.9.1999, s katerim je tožeča stranka ustanovila zastavno pravico v zavarovanje terjatve tožene stranke v znesku 100.000.000,00 SIT s pripadki in sicer v delu, v katerem terja prednostno poplačilo svoje terjatve v višini 50.000.000,00 SIT s pripadki, zaradi česar naj prijavljena ločitvena pravica v znesku 52.682.113,55 SIT ne obstojala, zavrglo (1./ točka izreka, sklep). Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da nima pravnega učinka proti stečajni masi sklenitev 2. točke Zastavne pogodbe z dne 10.5.1999, s katero je tožeča stranka ustanovila zastavno pravico v zavarovanje svoje terjatve v znesku 450.000.000,00 SIT s pripadki, zaradi česar ločitvena pravica tožene stranke v znesku 459.231.874,20 SIT s pripadki ne obstoji, pa je zavrnilo (2./ točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 3.537.080,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2006 do plačila (3./ točka izreka).

2. Še sporni del tožbenega zahtevka (2./ točka izreka izpodbijane sodbe), je prvostopno sodišče zavrnilo zaradi nesklepčnosti tega dela tožbe. Presodilo je, da zatrjevana izpodbojnost 2. člena Zastavne pogodbe z dne 10.9.1999 (A9), ne bi mogla rezultirati zahtevane ugotovitve neobstoja ločitvene pravice tožene stranke.

II.

1. Ker proti sklepu (1./ točka izreka) ni bilo pritožbe, je ta postal pravnomočen.

2. Proti 2./ točki izreka pa je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in se toženi stranki naloži v plačilo vse njene pravdne stroške tožeče stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

III.

1. Drži prvostopna ugotovitev, da v modificiranem tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka uveljavljala z vlogo z dne 15.10.2005, svojih nepremičnin, za katere zahteva ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, ni idenfiticirala (list. št. 103). Glede na navedbe pravdnih strank pa med njima, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče, ni sporno, da gre za nepremičnine tožeče stranke, vknjižene pri vl. št. 2616 k.o. x.. Ker pa odločitev o tožbenem zahtevku na zemljiškoknjižne vpise ne bo imela vpliva pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da omenjena pomanjkljivost izreka ne pomeni, da zaradi nje izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

2.1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka res ne more imeti ločitvene pravice na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 2616 k.o. x.. Tožbeni zahtevek (še sporni del) pa je kljub temu zavrnilo. Navedlo je, da ga v celoti zavrača zato, "ker na podlagi dejstev, ki jih navaja tožeča stranka, popravljen tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen".

2.2. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tisti del tožbenega zahtevka, ki ga je prvostopno sodišče zavrnilo (2./ točka izreka izpodbijane sodbe), tožeča stranka v ponovnem sojenju oblikovala tako, da prvi del tožbenega zahtevka, ki se glasi "ugotovi se, da nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke sklenitev 2. točke Zastavne pogodbe z dne 1.5.1999, s katero je tožeča stranka ustanovila zastavno pravico v zavarovanje terjatve tožene stranke v znesku 450.000.000,00 SIT s pripadki", poleg tožbenega zahtevka predstavlja tudi obrazložitev za drugi del tožbenega zahtevka, ki se glasi "prijavljena ločitvena pravica tožene stranke v znesku 495.231.874,20 SIT s pripadki ne obstoji". Na to, da prvi del tožbenega zahtevka predstavlja tudi obrazložitev za drugi del tožbenega zahtevka, kaže besedica "zato", ki se nahaja med prvim in drugim delom tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je drugi del tožbenega zahtevka tožeča stranka utemeljevala tudi z navedbo, da se "zastavne pravice prenašajo z ustrezno listino, na kateri mora biti podpis overjen pri notarju, take listine (ki bi utemeljevala prijavljeno ločitveno pravico) pa tožena stranka nima" (glej 3. stran tožbenih navedb).

K zavrnitvi pritožbe in potrditvi izpodbijane sodbe

3.1. Ob pritožbenem ponavljanju, da tožena stranka ne razpolaga s pogodbo, sposobno za zemljiškoknjižni vpis za pridobitev zastavne pravice, je zmotno pritožbeno stališče, iz katerega izhaja, da že napačni napotitveni sklep ustvarja stvarnopravne učinke. Res je sicer, da bi se tožena stranka iz stečajne mase poplačala kot ločitveni upnik, če tožeča stranka v tem sporu ne bi uspela. K temu pritožbeno sodišče pripominja, da bi se tako poplačala tudi v primeru, če tožbe sploh vložila ne bi. Vendar pa to ne pomeni, da bi za tako poplačilo imela ustrezno pravno podlago. Glede na navedeno je neupoštevno sklicevanje pritožnika na komentar ZPPSL, GV 2000, stran 542 - 543. Ta del se (vključno s komentarjem na straneh 540 - 541) nanaša na primere, ko je ločitvena pravica ločitvenega upnika nastala, pa je pravno dejanje, na podlagi katerega je nastala, izpodbojno in ne primere, ko ni nastala.

3.2. Ker torej že iz navedb tožeče stranke same izhaja njeno zmotno pravno stališče, da se v primeru napačnega napotitvenega sklepa že s sklenitvijo zastavne pogodbe "ustanovi", torej pridobi zastavna pravica, je prvi del tožbenega zahtevka nesklepčen. Iz tega sledi, da pritožba proti prvemu delu 2./ točke izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena.

3.3. Pritožnik ne konkretizira svojih pritožbenih navedb, da "so listine in dokazi v spisu (prijava terjatve tožene stranke, sklep o napotitvi) v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe". Ker pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo proti temu delu sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo.

K spremembi izpodbijane sodbe.

4.1. Zaradi drugega dela tožbenega zahtevka in navedb, da tožena stranka ločitvene pravice sploh pridobila ni, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ker je (v zadnjem odstavku na 2. strani izpodbijane sodbe), sklicujoč se na ustrezna določila stvarnopravnih predpisov, obrazložilo, zakaj je ni mogla pridobiti. K razlogom prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče le še dodaja, da je zastavna pravica stvarna pravica. Njeno pridobivanje in prenehanje ureja zakon (za nastanek zastavne pravice takrat veljavni 64. člen ZTLR). Noben zakon pa ne določa, da se že s cesijo terjatve, zavarovane s hipoteko, prenese tudi zastavna pravica. Zato določilo v pogodbi o odstopu terjatve z dne 10.5.1999 (A12), s katero je A d.o.o. kot cedent na toženo stranko kot cesionarja prenesla terjatev do tožeče stranke kot cesusa v višini 450.000.000,00 SIT, da se hkrati s terjatvijo prenaša tudi zastavna pravica, ne more imeti pravnega učinka, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče (primerjaj III Ips 96/99). Iz tega sledi, da je neupoštevno sklicevanje pritožnika tudi na že omenjeni Komentar ZPPSL na straneh 539 do 540. Komentar tudi na tem mestu izhaja iz stališča, da je ločitvena pravica (hipoteka), ki je bila prerekana, nastala z vpisom v zemljiško knjigo.

4.2. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je prvostopno sodišče po nepotrebnem spuščalo v vprašanje, ali je zastavna pravica nastala ali ne in po nepotrebnem razglabljalo, kaj je potrebno za nastanek zastavne pravice. Če prvostopno sodišče tega ne bi storilo, trditvene podlage tožeče stranke, ne bi v celoti izčrpalo.

4.3. Ob neprerekanih navedbah tožeče stranke, da tožena stranka nima niti ustrezne listine za ustanovitev hipoteke, pa je utemeljen tisti del pritožbenih navedb, iz katerih izhaja, da bi prvostopno sodišče, ko je ugotovilo, da tožena stranka ne razpolaga z ustrezno listino, moralo razsoditi, da ločitvena pravica tožene stranke ne obstoji. Ker je tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP v drugem delu 2./ točke izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke ugodilo.

IV.

Odločitev o pravdnih stroških je pritožbeno sodišče oprlo na določilo 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Po tem slednjem določilu takrat, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, pritožbeno sodišče glede na uspeh v pravdi odloči, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške. Ker je je z delom tožbenega zahtevka (neobstoj ločitvene pravice) uspela tožeča stranka, z delom (izpodbijanje pravnih dejanj) pa tožena stranka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Delna pravnomočnost prvostopne sodbe namreč na višino tožbenega zahtevka glede na število odvetniških točk, od katerih se v tem sporu odmerja nagrada, nima nobenega vpliva.

V.

Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo tožeči stranki po istem principu kot pravdne stroške. Nagrada za sestavo pritožbe znaša 3750 točk, upoštevajoč 20% DDV pa 4500 točk, kar ob vrednosti točke na dan izdaje te sodbe (110,00 SIT), znaša 495.000,00 SIT. Taksa za pritožbo znaša 765.500,00 SIT. Skupni pritožbeni stroški tedaj znašajo 1.264.500,00 SIT. Ker pa je, kot rečeno pritožnica s

pritožbo do polovice uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki le polovico njenih pravdnih stroškov.


Zveza:

ZPPSL člen 143.
ZTLR člen 64.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyNzg3