VDSS sodba Pdp 635/2012

Jedro

Dogovor o mirovanju pravic iz delovnega razmerja, ki sta ga sklenili stranki za čas, ko bo tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, daje tožniku (delavcu) manj pravic, ko so določene z ZJU, saj določa pravico do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja le, če do tega pride iz nekrivdnih razlogov. Takšna določba sporazuma ni veljavna, ampak je treba neposredno uporabiti zakonsko ureditev, po kateri se lahko delavec, ki mu pravice iz delovnega razmerja mirujejo (tožnik), vrne na delo k prvotnemu delodajalcu (toženi stranki) ne glede na razlog, zaradi katerega mu je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Ugotovi se, da med tožnikom in toženo stranko obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu pri toženi stranki, ki se opravlja v nazivu „sekretar“.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 16. 12. 2011 dalje vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu pri toženi stranki, ki se opravlja v nazivu „sekretar“, mu v podpis ponuditi ustrezno pogodbo o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, prijaviti v socialno zavarovanje, mu obračunati bruto plačo in po odvodu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.281,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 804,50 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med njim in toženo stranko za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu pri toženi stranki, ki se opravlja v nazivu „sekretar“. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 16. 12. 2011 dalje vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu pri toženi stranki, ki se opravlja v nazivu „sekretar“, mu v podpis ponuditi ustrezno pogodbo o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, prijaviti v socialno zavarovanje, mu obračunati bruto plačo in po odvodu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačil, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih . Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno šteje kot bistveno pravno razlago zapisanih pojmov v sporazumu o mirovanju pravic in obveznosti z delovnega razmerja z dne 21. 10. 2010 ter voljo pogodbenih strank. Glede na to, da 152. b člen Zakona o javnih uslužbencih vrnitve delavca ne pogojuje z ničemer drugim kot s prenehanjem delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, je omejitev, ki jo vsebuje 3. člen sporazuma, nedopustna, saj navedeno pravico ureja manj ugodno od zakona. Tožnik ima pravico do vrnitve na delo takoj po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ne glede na razlog prenehanja. Poleg tega je sodišče prezrlo izpoved tožnika glede volje pri sklepanju sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti, odločbo Ustavnega sodišča v zadevi opr. št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 pa je razlagalo v korist tožene stranke. Takšna razlaga ustavne odločbe, ki obravnava popolnoma drugačno situacijo (razrešitev položajnih uradnikov), ni dopustna, saj je nejasna pogodbena določila treba razlagati v korist šibkejše stranke. Razrešitve s funkcije po želji direktorja ni mogoče uvrstiti med krivdne razloge. Iz zakonske opredelitve krivdnega razloga v ZDR izhaja, da je krivda delavca kriterij, po katerem se razlogi za prekinitev delovnega razmerja oziroma razrešitev delijo na krivdne in nekrivdne razloge. Tožnik je upravičen do vrnitve na delo po 22. členu statuta Mednarodne ustanove – Foruma slovanskih kultur, nenazadnje pa je dejstvo, da tožniku funkcija direktorja ni prenehala iz krivdnega razloga, ugotovljeno tudi v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja. Voljo strank je sodišče prve stopnje ugotovilo v nasprotju z navedbami (izpovedjo) tožnika in s priloženo dokumentacijo v spisu ter je jasno pogodbeno določilo razlagalo v nasprotju z dejansko voljo strank. Sicer pa sodišču v konkretnem primeru sploh ni bilo treba ugotavljati pomena spornega pogodbenega določila, ker je besedilo sporazuma z dne 21. 10. 2010 jasno in nedvoumno. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih le pavšalno navaja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Za razsojo v obravnavani zadevi so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 1. 2006 za nedoločen čas s polnim delovnim časom in je opravljal naloge v nazivu “sekretar“;

- stranki sta 21. 10. 2010 sklenili sporazum o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za obdobje mandata direktorja Mednarodne ustanove A. (v nadaljevanju: MU A.);

- v skladu z navedenim sporazumom je tožnik z MU A. 25. 10. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za določen čas od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2014.

- tožnik je z MU A. 2. 11. 2011 sklenil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 15. 12. 2011, s tem dnem pa ga je uprava MU A. tudi razrešila s funkcije direktorja;

- tožnik je toženo stranko z dopisom z dne 2. 11. 2011 obvestil o nastali situaciji in ji sporočil, da se bo vrnil k njej naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja v MU A.;

- tožena stranka je tožniku z dopisom z dne 4. 11. 2011 odgovorila, da sporazum o prenehanju delovnega razmerja ne predstavlja podlage za predčasno vrnitev, poleg tega pa do razrešitve iz nekrivdnih razlogov še ni prišlo;

- tožnik je zato toženi stranki poslal še sklep o razrešitvi z obvestilom, da se bo na delovnem mestu pri toženi stranki zglasil 16. 12. 2011;

- tožena stranka je tožniku 17. 11. 2011 ponovno pojasnila, da ni podlage za predčasno vrnitev, saj je do sklenitve sporazuma o prenehanju delovnega razmerja v MU A. prišlo na tožnikovo pobudo in ne zaradi razrešitve iz nekrivdnih razlogov.

Po prvem odstavku 152. b člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) se lahko predstojnik in javni uslužbenec sporazumno dogovorita o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. V času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja lahko javni uslužbenec sklene delovno razmerje pri drugem delodajalcu v skladu z dogovorom. V času mirovanja pravic javnemu uslužbencu miruje tudi naziv. Po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu se javni uslužbenec brez javnega natečaja takoj vrne na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je dosegel pred pričetkom mirovanja pravic (drugi odstavek 152. b člena ZJU).

Stranki sta na podlagi navedene določbe sklenili sporazum o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za čas mandata direktorja pri drugem delodajalcu (MU A.) v trajanju štirih let, tj. od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2014. V 3. členu citiranega sporazuma sta se pogodbeni stranki dogovorili, da ima tožnik pravico do vrnitve na delo k toženi stranki po prenehanju štiriletnega mandata, za katerega je bil imenovan, pred tem pa le v primeru, da drugi delodajalec (MU A.) preneha z delovanjem ali če je (tožnik) razrešen iz nekrivdnih razlogov, o čemer je tožnik dolžan obvestiti toženo stranko takoj po seznanitvi s predčasnim prenehanjem mandata. Obenem pa sta se stranki v 4. členu sporazuma dogovorili, da ima tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu brez javnega natečaja pravico do vrnitve na delovno mesto pri toženi stranki, ki se opravlja v nazivu, ki ga je (tožnik) dosegel pred pričetkom mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, in nadaljnje zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Tožnik se je dolžan vrniti na delo k toženi stranki prvi naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.

Z dogovorom strank o mirovanju pravic se običajno urejajo tista vprašanja, kjer ZJU izrecnih določb nima, na primer glede načina in rokov za vrnitev. V 4. členu citiranega dogovora pa je izrecno povzeta določba drugega odstavka 152. b člena ZJU v delu, v katerem določa, da ima javni uslužbenec po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu pravico do vrnitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je dosegel pred pričetkom mirovanja pravic in obveznosti in delovnega razmerja. Glede na vsebino sporazuma je tožnik upravičen do vrnitve na delo k toženi stranki po 3. členu sporazuma ob poteku štiriletnega mandata direktorja, pred tem pa le v primerih prenehanja delovanja drugega delodajalca ali razrešitve (tožnika) iz nekrivdnih razlogov, po izrecni določbi 4. člena dogovora pa tudi po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Na podlagi 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) se določila pogodbe uporabijo tako, kot se glasijo. Vsebina določbe 4. člena dogovora strank o mirovanju pravic pa je jasna: javnemu uslužbencu omogoča vrnitev na delo po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.

Tožniku je z dnem 15. 12. 2011 pri drugem delodajalcu prenehalo delovno razmerje s sporazumom, ki temelji na določbah (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), iz izvedenih dokazov pa tudi izhaja, da je tožnik obvestil toženo stranko o vrnitvi na delo in s tem izpolnil svoje obveznosti po dogovoru o mirovanju, vendar pa do (ponovne) vzpostavitve oziroma nadaljevanja delovnega razmerja ni prišlo. Glede na navedeno je potrebno pritrditi pritožbi, da je določilo 3. člena dogovora, ki pravico do vrnitve na delo omejuje na posamezne primere predčasnega prenehanja mandata, za delavca (javnega uslužbenca) manj ugodnejše od 4. člena dogovora in zakonske ureditve tega instituta v drugem odstavku 152. b člena ZJU, po katerem zadošča prenehanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Tako tudi tožniku kot javnemu uslužbencu, ki mu je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo s sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, torej na način, kot je predviden v , ni mogoče zagotoviti manjših pravic, kot jih določajo predpisi s področja delovnega prava, kar pomeni, da je treba ob uporabi načela „v korist delavca“ uporabiti zanj ugodnejšo normo, tj. določbo 4. člena Sporazuma. Navedeno pomeni, da ima tožnik neposredno na podlagi kogentne določbe 152. b člena ZJU (in določbe 4. člena dogovora strank) pravico do vrnitve na delo k toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno presodilo, da tožnik ni upravičen do vrnitve na delo k toženi stranki, ker je bil predčasno razrešen pri drugem delodajalcu na svojo željo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alinee 358. člena in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu, ki se opravlja v nazivu „sekretar“. V primeru mirovanja pravic delavcu zaradi sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu namreč dejansko sporazumno preneha delovno razmerje pri dotedanjem delodajalcu in pravica do vrnitve pomeni pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg vrnitve je tožniku zagotovljena ohranitev naziva in doseženih napredovanj ter razporeditev na temu ustrezno delovno mesto, torej sklenitev temu ustrezne pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa mu je dolžna izplačati tudi neto plače ter druge pravice in denarne prejemke za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 16. 12. 2011 dalje.

Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zmotna že iz razlogov, navedenih v 8. in 9. točki te obrazložitve, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev, ni opredelilo ().

Pritožbeno sodišče je po določilu ponovno odločalo o povrnitvi stroškov ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s tožbenim zahtevkom, zato mu mora tožena stranka na podlagi povrniti prvostopenjske pravdne stroške, obračunane po veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki znašajo 544,70 EUR (nagrada za postopek – tarifna številka 3100), 502,80 EUR (nagrada za narok – tarifna številka 3102), 20,00 EUR (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev – tarifna številka 6002) ter 20 % DDV ali skupaj 1.281,00 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT. Iz tega naslova mu skladno s tarifno številko 3210 – nagrada za postopek s pritožbo (670,40 EUR) in prištetjem 20 % DDV pripada skupaj 804,50 EUR.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 414/2020
• Sodba VIII Ips 402/2008
• Sodba VIII Ips 276/2005