<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1140/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1140.2020

Evidenčna številka:VSL00038636
Datum odločbe:23.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Matjaž Voglar (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje kot pravni standard - poseg v lastninsko pravico - opustitev poseganja v lastninsko pravico - vzpostavitev prejšnjega stanja - zahteva na odstranitev škodne nevarnosti - neodpravljiva nesklepčnost - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - dokazovanje pravno odločilnih dejstev

Jedro

Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje že pravna teorija, v vsakem posameznem primeru pa napolnjuje sodna praksa. Do takšnega poseganja lahko pride, če si tretji na lastnikovi stvari lasti kakšno pravico ali pa so poseganja tretjega takšne narave, da onemogočajo ali otežujejo lastniku rabo njegove stvari oziroma ga ovirajo v izvrševanju njegove pravice (gre za poseg v uporabo stvari). Vznemirjanje je mogoče vršiti na več načinov, in sicer z aktivnim vznemirjanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja, poseg pa mora imeti trajno ali ponavljajočo se naravo. Zgolj besedno zatrjevanje in besedno prisvajanje kakšne pravice s strani toženca ni vznemirjanje, pred katerim je lastnik stvari varovan z negatorno tožbo. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice.

Okoliščina morebitne spremembe cestnoprometnega režima že pojmovno ne more predstavljati vznemirjanja lastninske pravice, saj je urejanje cestnega prometa predmet upravnega in ne civilnega (stvarnega) prava.

Pravno upoštevno vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ je tisto, ko obstoji (fizična) ovira ali (fizična) sprememba v zvezi s stvarjo.

Ker niso izkazani (niti zatrjevani) toženkini posegi v nepremičnine, ki bi jih bilo možno definirati kot vznemirjanje tožnikove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ (tožba je bila neodpravljivo nesklepčna), presoja (morebitne) protipravnosti toženkinih ravnanj ni pomembna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na opustitev poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na nepremičninah parc. št. 895/12, 895/13, 895/14, 895/15 in 895/16, vse k. o. X,1 s tem, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) s spolnitvenimi pomočniki izvajala gradnjo pločnika na parc. št. 2240/3 ob mejni liniji s parc. št. 895/13 (1. odstavek I. točke izreka) ter na vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da toženka na svoje stroške iz parc. št. 2240/3 odstrani vse robnike pločnika in v ta predel vgrajeni in nasuti material ter da zatem na istem predelu izdela asfaltno vozišče, tako da bo ponovno vzpostavljen cestni priključek iz parc. št. 895/13 na parc. št. 2240/3 in bodo možne nemotene vožnje z vsemi vozili, tako pa omogočena nemotena raba navedenih tožniku lastnih nepremičnin in izvrševanje lastninske pravice na njih (2. odstavek I. točke izreka) ter tožniku naložilo v plačilo 1.007,96 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Proti sodbi se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico.

V obsežni pritožbi v bistvenem napada stališče sodišča, da ni izkazal obstoja vznemirjanja lastninske pravice in da toženkini posegi v nepremičnino niso protipravni. Meni, da toženkina izgradnja pločnika ob njegovih nepremičninah, četudi s poglobljenimi robniki, predstavlja trajno vznemirjanje lastninske pravice, ker je spremenila v pločnik prej obstoječe asfaltirano vozišče legalnega cestnega priključka; ker se je s tem spremenil cestnoprometni režim v škodo tožnikovih nepremičnin, ki jim je priključek služil, npr. ker imajo sedaj prednost pešci, kolesarji in mopedi iz obeh smeri; ker zaradi spremembe vozišča cestnega priključka v pločnik ne more na svojih nepremičninah graditi, jih rekonstruirati ali spremeniti njihove namembnosti, saj je za vse te posege predpisano gradbeno dovoljenje, ki ga ob sedanjem stanju cestnega priključka ne more pridobiti. Svoja stališča v zvezi z navedenim podrobneje utemeljuje. Obsežno utemeljuje tudi stališče, da je zatrjevano vznemirjanje protipravno. Meni, da je njegov zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), 73. člena SPZ, prvega in drugega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter petega in šestega odstavka 99. člena Zakona o cestah (ZCes-1). Obrazloženo uveljavlja tudi procesne kršitve, in sicer iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev 5., 8., 213. in 243. člena ZPP ter kršitev pravic iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva pravno varstvo svoje lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 895/12, 895/13, 895/14, 895/15 in 895/16. Meni, da je toženka z izgradnjo pločnika za pešce in kolesarje s pogreznjenimi robniki po robu svoje nepremičnine parc. št. 2240/3, ki meji na parc. št. 895/13, izvedla poseg, pred katerim ga zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice varuje negatorna tožba. Trdi, da je vznemirjan v izvrševanju lastninske pravice zaradi odvzema »legalnega cestnega priključka« do lokalne ceste, ki je potekal po nepremičnini parc. št. 985/13, spremembe cestnoprometnega režima v predelu priključka ter onemogočanja pridobitve dovoljenj za gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti nepremičnin. V tem postopku si zato prizadeva za vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu, da toženka iz dovoza/izvoza na nepremičnine odstrani (še) v tla pogreznjene robnike in da novo zgrajeni pločnik zaključi z robniki ob stiku s tožnikovim priključkom ter ohrani asfaltirano vozišče na tožnikovem cestnem priključku. Sodišče prve stopnje je odločitev za zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na presoji, da toženka s spornim posegom ni vznemirjala tožnikove lastninske pravice. Oprlo jo je tudi na stališče, da toženki očitano ravnanje ni protipravno.

6. Materialnopravni temelj za odločitev v konkretnem primeru predstavlja določba prvega odstavka 99. člena SPZ,2 ki ureja negatorno tožbo. Z njo daje zakon pravno varstvo tistemu lastniku (ali domnevnemu lastniku), ki ga kdo tretji protipravno vznemirja kako drugače, kot z odvzemom stvari; ta lahko zahteva, da tretji z vznemirjanjem preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Tožnik zmotno meni, da so njegove trditve podlaga za zahtevek, ki ga predvidevata oziroma urejata prvi in drugi odstavek 133. člena OZ; navedeni člen govori o zahtevi, da se odstrani škodna nevarnost (t. i. popularna tožba); za utemeljitev tega zahtevka je treba zatrjevati vse elemente t. i. splošnega odškodninskega delikta, ki pa jih tožnik pred sodiščem prve stopnje sploh ni navajal. Tudi določba 99. člena ZCes-1 ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku, saj ureja upravni postopek ukinitve cestnega priključka.

7. Za utemeljenost negatorne tožbe mora tožnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico (ali domnevno lastninsko pravico) in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja. Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje že pravna teorija,3 v vsakem posameznem primeru pa napolnjuje sodna praksa. Do takšnega poseganja lahko pride, če si tretji na lastnikovi stvari lasti kakšno pravico ali pa so poseganja tretjega takšne narave, da onemogočajo ali otežujejo lastniku rabo njegove stvari oziroma ga ovirajo v izvrševanju njegove pravice (gre za poseg v uporabo stvari). Vznemirjanje je mogoče vršiti na več načinov, in sicer z aktivnim vznemirjanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja, poseg pa mora imeti trajno ali ponavljajočo se naravo. Zgolj besedno zatrjevanje in besedno prisvajanje kakšne pravice s strani toženca ni vznemirjanje, pred katerim je lastnik stvari varovan z negatorno tožbo.4 Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice.

8. Tožnik neutemeljeno napada presojo sodišča prve stopnje, da s toženkinimi posegi na svoji nepremičnini ni bil vznemirjan v izvrševanju svoje lastninske pravice. V konkretni zadevi dobrina, ki je varovana s prvim odstavkom 99. člena SPZ (mirno uživanje lastninske pravice), ni okrnjena ali ogrožena. Za odločitev v konkretnem primeru je ključna (neizpodbijana) ugotovitev, da izvedba pločnika s poglobljenimi robniki, ki so zravnani s cestno površino, tožniku v ničemer ne onemogoča dosedanjega načina vožnje5 in da bo tožnik ob normalnem teku stvari pravico dostopa užival tudi v prihodnje. Da ima tožnik zagotovljen prost dovoz ali izvoz iz parcele št. 895/13 na parcelo št. 2240/3 po isti poti kot pred izgradnjo pločnika (in s tem zvezo z lokalno občinsko cesto), je razvidno tudi iz fotografij v prilogah spisa (priloge B4, B5 in predvsem B8). Tožnik v bistvu niti v tožbi niti v pritožbi ne trdi, da je zaradi toženkinih posegov fizično oviran pri dostopu do svojih nepremičnin (ne trdi, da npr. po dostopni poti ne more voziti, da je otežena vožnja preko dostopa, da je dostop po spremenjenem priključku nevaren), zato njegova lastninska pravica ni v ničemer okrnjena.

9. Tožnik v pritožbi (neutemeljeno) vztraja na stališču, da je v izvrševanju svoje lastninske pravice vznemirjan zaradi odvzema »pravo veljavno urejenega« (legalnega) cestnega priključka na lokalno občinsko cesto. Upravnopravni status cestnega priključka oziroma potencialna spornost načina izvedbe priključka s stališča upravnih predpisov na sprejeto odločitev v tem postopku6 ne more vplivati, saj teh okoliščin nikakor ni mogoče opredeliti kot vznemirjanje lastninske pravice v smislu 99. člena SPZ. Domnevna protipravnost, ki jo zatrjuje tožnik, je smiselno podobna besednemu vznemirjanju lastninske pravice, ki pa nima zagotovljenega varstva z negatorno tožbo.7 Zato je ugotavljanje morebitne neskladnosti izvedbe spornega dela pločnika s Pravilnikom o cestnih priključkih na javne ceste nepomembno, saj ne bi v ničemer moglo vplivati na sprejeto odločitev.

10. Tudi okoliščina morebitne8 spremembe cestnoprometnega režima že pojmovno ne more predstavljati vznemirjanja lastninske pravice, saj je urejanje cestnega prometa predmet upravnega in ne civilnega (stvarnega) prava. Vsa pritožbena prizadevanja po uveljavitvi nasprotnega stališča so v izhodišču zmotna in ne zahtevajo dodatne razprave. Zmotno je tudi tožnikovo mnenje, da je situacija spremembe cestnoprometnega režima primerljiva s tisto, v kateri bi upravljavec ceste na del cestnega priključka postavil oviro, zaradi katere bi morala vozila, ki pripeljejo po cestnem priključku, ustaviti in manevrirati ali napraviti ovinek (česa takega tožniku zaradi pločnika s poglobljenimi robniki ni treba početi); kot je bilo že pojasnjeno, je pravno upoštevno vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ tisto, ko obstoji (fizična) ovira ali (fizična) sprememba v zvezi s stvarjo. Takih ovir ali sprememb pa v konkretnem primeru ni.

11. Tudi tožnikove navedbe, da zaradi obravnavanih toženkinih posegov ne bo mogel pridobiti ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti na svojih nepremičninah, ne dajejo podlage za negatorno tožbo, saj je tudi presoja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja stvar upravnega prava. Takšno dejstvo (če je resnično) tudi pojmovno ne more predstavljati vznemirjanja lastninske pravice.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sploh niso izkazani (niti zatrjevani) toženkini posegi v nepremičnine, ki bi jih bilo možno definirati kot vznemirjanje tožnikove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ (drugače povedano – tožba je bila neodpravljivo nesklepčna), presoja (morebitne) protipravnosti toženkinih ravnanj ni pomembna. Pritožbeno sodišče se do tožnikovih (obsežnih) pritožbenih očitkov v tem oziru zaradi njihove brezpredmetnosti ne bo opredeljevalo.

13. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženka v času gradnje pločnika delno in za kratek čas posegla v tožnikovo lastninsko pravico (ki ne predstavlja protipravnega vznemirjanja, ampak le omejitev lastninske pravice, ki jo je kot lastnik sosednje nepremičnine dolžan trpeti, kar je sodišče prve stopnje tudi podrobneje utemeljilo). To pa za odločitev v konkretnem primeru niti ni pomembno, saj je tožnik postavil tožbeni zahtevek na opustitev poseganj v lastninsko pravico v stanju po koncu del, ko je pločnik že izveden s poglobljenimi robniki. Pritožbene navedbe v zvezi z omejitvami lastninske pravice v času gradnje tako niso relevantne (in posledično ne utemeljene), saj nimajo zveze s postavljenim zahtevkom in ne morejo vplivati na sprejeto odločitev.

14. Prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti (kot bistvene značilnosti te kršitve), kar izhaja že iz zgoraj obrazloženega. Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih. Do brezpredmetnih trditev, ki v ničemer ne bi mogle vplivati na odločitev, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati.9 S tem tudi ni kršilo tožnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

15. Ker toženki očitano ravnanje že pojmovno ne more predstavljati vznemirjanja lastninske pravice in ker tožnikove trditve o protipravnosti vznemirjanja ne morejo vplivati na sprejeto odločitev o konkretnem sporu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi potrdil tožnikove trditve, da območje dosedanjega cestnega priključka (dovoza) ni več vozišče, ki bi bilo izvedeno skladno z ustreznimi dovoljenji in predpisi. Isto velja za izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj bi potrdil tožnikove trditve, da se je s posegom spremenil cestnoprometni režim v škodo tožnikovega priključka in nepremičnin. Tožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem kršilo 213. in 243. člen ZPP. Ker se dokazni predlog ne nanaša na dokazovanje pravno pomembnih dejstev, z zavrnitvijo izvedbe teh dokazov sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane kršitve tožnikove pravice do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo niti s tem, da tožniku na (prvem) naroku za glavno obravnavo ni odobrilo 15–dnevnega roka za odgovor na (nove) trditve in dokaze, ki jih je toženka podala ustno na zapisnik. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da je toženka na prvem naroku navedla nov sklop odločilnih dejstev, ki bi imel vpliv za sprejeto odločitev, za katerega bi tožnik zaradi varstva svoje pravice do izjave potreboval dodaten rok za izjasnitev. Na naroku podane trditve toženke so namreč zgolj dodatna utemeljitev predhodno podanih trditev,10 ki pa so, kot pojasnjeno že zgoraj, za odločitev o konkretnem sporu brezpredmetne, saj vprašanje (upravnopravne) ustreznosti izvedbe priključka ne vpliva na civilnopravno vznemirjanje lastninske pravice. Tudi novi dokazi, fotografije, niso takšni, da bi zahtevali dodaten rok za opredelitev. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je tožniku na naroku dalo možnost, da na vse toženkine trditve odgovori in se opredeli do novo vloženih dokazov na zapisnik, ustrezno varovalo njegovo pravico do izjave (ter pravico do poštenega sojenja, vključno s pravico [obeh strank] do sojenja brez nepotrebnega odlašanja).

17. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženka pa je v pritožbenem postopku uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo 750 točk, kar znese ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 450,00 EUR, 2 % administrativnih stroškov ali 9,00 EUR, kar znaša skupaj z 22 % DDV-jem 559,98 EUR. Odmerjene stroške je tožnik dolžan toženki plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (387. člen OZ) od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

-------------------------------
1 Vse parcele se nahajajo v k. o. X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel.
2 73. člen SPZ določa le prepoved medsoseskega vznemirjanja in ne predvideva pravne poti za varstvo pravic lastnika.
3 Glej Juhart, M., et. al., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 502 in 503.
4 Ibidem.
5 Prek uvoza/izvoza je le dodatno speljan pločnik za pešce in kolesarje, ki so pred izgradnjo tega ravno tako lahko hodili po istem delu vozišča.
6 Morebitna spornost v tem oziru se bo reševala v upravnem postopku, če bo do njega prišlo.
7 Juhart et. al., op. cit.
8 Pritožbeno sodišče je sicer prepričano, da do spremembe cestnoprometnega režima v konkretnem primeru sploh ni prišlo, saj so ob strani vozišča že do sedaj lahko hodili pešci in kolesarji (ne gre za umestitev dodatnih udeležencev v promet), in sicer z istim režimom prednosti in ob isti zahtevi za skrb za varnost vseh udeleženih. Tožnikove navedbe o poslabšanju položaja pri vključevanju voznika iz tožnikovih nepremičnin na lokalno cesto so v bistvu le navedbe o običajem dogajanju v prometu, v katerem so vključene različne skupine, ne pa ovire, ki bi predstavljale protipravno vznemirjanje lastninske pravice.
9 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001. Enako teorija: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 242.
10 Da izvedeni priključek predstavlja enega od štirih tipov izvedbe cestnega priključka na javno cesto po Pravilniku o cestnih priključkih na javne ceste in o tem, da je toženka z izgradnjo pločnika poskrbela zgolj za varnejše gibanje in prehajanje šibkejših udeležencev v prometu, kot to zahteva Pravilnik o cestnem prometu.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 73, 99, 99/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 133, 133/1, 133/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 213, 243
Datum zadnje spremembe:
12.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMzYx