VSL Sodba VII Kp 85640/2010

Jedro

Kot posledica epidemije je bil sprejet ZZUSUDJZ, ki je začel veljati 29. 3. 2020. Ta je v prvem odstavku 3. člena (Ukrepi v sodnih zadevah) določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo; v drugem odstavku 3. člena pa, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Določbe navedenega zakona so veljale do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS - COV-1 (COVID-1), ki je začel veljati 1. 6. 2020.

Ker glede na določbo 83. člena ZS obravnavana zadeva ne spada med nujne, od 29. 3. 2020, v tej zadevi tudi materialni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 v času trajanja začasnih ukrepov na podlagi ZZUSUDJZ, ni tekel in se tudi ni mogel izteči, pač pa se je ta iztekel 1. 6. 2020.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A.,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je naklepoma pomagal storilcema, da sta kot uradni osebi, zato, da bi drugemu pridobila nepremoženjsko korist, izrabila svoj uradni položaj, s tem, da je

1. 3. 8. 2010 v ... na A. d. d., PE ..., poslovalnica ..., za meritve pripeljal vozilo znamke Ford Mondeo, reg. št. ..., da sta B. B. kot kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil in C. C. kot kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil v evidenci registriranih vozil potrdila, da je bil opravljen tehnični pregled osebnega avtomobila znamke Škoda Octavia reg. št. ... in da so evidentirani podatki meritev tega vozila, iz katerih izhaja, da je tehnično brezhibno, zato, da je lahko D. D. vozilo registriral, čeprav to ni bilo res, saj so bili v evidenco vneseni podatki meritev zavornih učinkov in teže vozila, ki ga je pripeljal A. A. in

2. 18. 10. 2010 v ... na A. d. d., PE ..., Poslovalnica ..., za meritve pripeljal vozilo znamke MAZDA PREMACY, reg. št. ..., da sta B. B. kot kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil in C. C. kot kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil v evidenci registriranih vozil potrdila, da je bil opravljen tehnični pregled osebnega avtomobila znamke Renault Laguna reg. št. ... in da so evidentirani podatki meritev tega vozila, iz katerih izhaja, da je tehnično brezhibno, zato, da je lahko E. E. vozilo registrirala, čeprav to ni bilo res, saj so bili v evidenco vnešeni podatki meritev vozila, ki ga je pripeljal A. A.,

pri čemer za obe kaznivi dejanji velja, da sta kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil in referent registracij motornih vozil strokovna delavca A., ki sta v skladu s 193. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in 205. členom ZVCP-1 pooblaščenca za opravljanje tehničnih pregledov in registracijo motornih vozil, tehnično brezhibnost vozila se ugotovi po opravljenem tehničnem pregledu, ki je na podlagi 204. člena ZVCP-1 uradno dejanje in se izvaja v skladu z 2., 4., 5. in 12., 15., 18. in 45. do 74. členom Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil, dokazilo o tehnični brezhibnosti je po 194. členu ZVCP-1 pogoj za registracijo vozila, registracija vozila pa je po 190. členu ZVCP, pogoj za udeležbo v prometu, pri čemer po 11. členu Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil, izpolnjevanje pogojev za registracijo ugotovi referent;

s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po določitvi posamičnih kazni za vsako od dejanj, v višini enega meseca zapora, po določbah o steku določilo enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora ter določilo preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka v višini 1.403,00 EUR in 136,00 EUR sodne takse, po temelju pa odločilo tudi o morebitnih ostalih stroških, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- obdolženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter kršitve materialnih in procesnih zakonskih določb, opozoril je tudi na zastaranje zadeve. Predlagal je ugoditev pritožbi, ugotovitev, da je zadeva zastarala in oprostitev vseh obtožb; podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in oprostitev vseh obtožb;

- obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženca oprosti, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovljen – zakonit postopek. Predlagal je tudi, da ga višje sodišče obvesti o seji senata.

3. Na pritožbi je odgovoril okrajni državni tožilec F. F. z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju in predlagal zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Oba pritožnika navajata, da je v obravnavani zadevi nastopilo „zastaranje postopka“ glede na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018, s katero je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. in je bila na podlagi te odločbe ter odločbe Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 85640/2010 z dne 5. 9. 2018, obsojenemu A. A. izrečena obsodilna sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Iz določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki ureja tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona, izhaja, da je v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Upoštevaje navedeno bi v obravnavani zadevi zastaralni rok potekel 29. 3. 2020.

7. Višje sodišče je pri pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da je bila obdolženemu A. A. v ponovljenem postopku izrečena obsodilna sodba 21. 11. 2019, pisni odpravek sodbe strankam pa posredovan 2. 3. 2020. Okrožno državno tožilstvo je sodbo prejelo 3. 3. 2020, obdolženec 16. 3. 2020, obdolženčev zagovornik pa 9. 3. 2020.

8. Kot posledica epidemije je bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS – COV-2 (COVID-19),¹ v nadaljevanju: ZZUSUDJZ), ki je začel veljati 29. 3. 2020. Ta je v prvem odstavku 3. člena (Ukrepi v sodnih zadevah) določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo; v drugem odstavku 3. člena pa, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Določbe navedenega zakona so veljale do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS – COV-1 (COVID-1), ki je začel veljati 1. 6. 2020.

9. Ker glede na določbo 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne spada med nujne, od 29. 3. 2020, v tej zadevi tudi materialni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 v času trajanja začasnih ukrepov na podlagi ZZUSUDJZ, ni tekel in se tudi ni mogel izteči, pač pa je ta iztekel 1. 6. 2020.

10. Čeprav je prvostopenjsko sodišče sodbo obdolženemu A. A. izreklo 21. 11. 2019, je zastaranje nastopilo še preden je bila zadeva predložena višjemu sodišču v odločanje, kar je bilo storjeno 17. 7. 2020. Ker kazenski pregon ni več dopusten, če je nastopilo zastaranje, do česar je prišlo tudi v obravnavanem primeru, je višje sodišče pritožbama v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo zavrnilno sodbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP. Glede na take ugotovitve se do siceršnjih navedb pritožnikov v zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, višjemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati.

11. Zaradi izrečene zavrnilne sodbe je višje sodišče odločilo tudi o stroških kazenskega postopka upoštevaje določbo prvega odstavka 98. in prvega odstavka 96. člena ZKP, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun, kar je posledica izrečene zavrnilne sodbe.

-------------------------------
¹ Ur. list RS, št. 36/20.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 13704/2015
• VSL Sklep PRp 182/2020
• Sodba I Ips 40/2009