VSL Sodba VII Kp 36644/2015

Jedro

Pri izračunu izteka roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 na tek rokov. Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe ima rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka (ustaljena sodna praksa: I Ips 22807/2014, 6. 5. 2021, II Kp 46744/2015, 20. 7. 2021, IV Kp 54100/2017, 4. 11. 2021, VII Kp 43814/2015, 15. 9. 2021). V nujnih zadevah so procesni roki sicer tekli ves čas epidemije, zadeve preklica pogojne obsodbe pa niso nujne zadeve, kot jih opredeljuje Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 83. člena in kot so bile dodatno opredeljene v 2. točki Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. 165/2020 s 13. 11. 2020). V nenujnih zadevah je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov. Prvič z že navedeno odredbo v času od 16. 03. 2020 do 31. 5. 2020 in ponovno v času od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS 2/21 s 7. 1. 2021), vsakič za 77, skupno za 154 dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojenemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 36644/2015 s 25. 1. 2017 (v nadaljevanju: sodba III K 36644/2015), pravnomočna istega dne, in mu izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Obsojenemu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP naložilo povrniti stroške postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v višini 65,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje zagovornik obsojenega zaradi kršitev po 5. točki 372.č člena ZKP in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek preklica pogojne obsodbe po sodbi III K 36644/2015 ustavi, stroški postopka pa bremenijo proračun.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik najprej navaja, da do preklica pogojne obsodbe ni prišlo v zakonsko predvidenem roku. Pogojno obsodbo se v skladu z drugim odstavkom 62. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) sme preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe. Sodba III K 36644/2015 je postala pravnomočna 25. 1. 2017, z njo pa je obsojenemu bila določena preizkusna doba štirih let. Preizkusna doba je torej potekla 25. 1. 2021, kar pomeni, da je rok za preklic pogojne obsodbe iztekel 25. 1. 2022, sodba o preklicu pogojne obsodbe pa do izteka roka, zaradi vložitve pritožbe, še ni postala pravnomočna.

5. Pri izračunu izteka roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 na tek rokov. Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe ima rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka (ustaljena sodna praksa: I Ips 22807/2014, 6. 5. 2021, II Kp 46744/2015, 20. 7. 2021, IV Kp 54100/2017, 4. 11. 2021, VII Kp 43814/2015, 15. 9. 2021). V nujnih zadevah so procesni roki sicer tekli ves čas epidemije, zadeve preklica pogojne obsodbe pa niso nujne zadeve, kot jih opredeljuje Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 83. člena in kot so bile dodatno opredeljene v 2. točki Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. 165/2020 s 13. 11. 2020). V nenujnih zadevah je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov. Prvič z že navedeno odredbo v času od 16. 03. 2020 do 31. 5. 2020 in ponovno v času od 16. 11. 2020 - 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS 2/21 s 7. 1. 2021), vsakič za 77, skupno za 154 dni. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče s postopkom preklica pogojne obsodbe začelo 27. 6. 2019, z narokom za preklic pogojne obsodbe. Do obeh navedenih prekinitev teka roka je prišlo znotraj roka za preklic pogojne obsodbe, zato mu je treba prišteti 154 dni, kar pomeni, da bo rok iztekel 28. 6. 2022. Rok za preklic pogojne obsodbe obsojenemu torej še ni iztekel.

6. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je obsojenemu bila kršena pravica do izjave, ker je prvostopno sodišče odločitev sprejelo brez njegovega predhodnega zaslišanja. Zatrjevana kršitev ni podana, saj, kot navaja tudi prvostopno sodišče (tč. 5), v času, ko je prvostopno sodišče odločilo o preklicu pogojne obsodbe izvedba posebnega naroka ni bila več obvezna, pač pa se ga opravi le po potrebi, obsojeni je bil v celotnem teku postopka preklica neodziven in nedosegljiv, pri čemer je vsaj dvakrat bil pravilno obveščen o seji (5.9. 2019) oziroma vabljen na narok (6. 5. 2021).

7. Nadalje pritožnik navaja, da dejansko dohodkovno in premoženjsko stanje obsojenca ni bilo ugotovljeno za območje Bosne in Hercegovine. Podatki so le za prihodke na območju Republike Slovenije v letu 2018, za kasnejše obdobje pa ni izkazano, da bi prejemal kakršnekoli prihodke ali imel premoženje; dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Prav tako niso bili pridobljeni podatki od organov Bosne in Hercegovine, ki bi jih lahko pridobili iz javnih evidenc, česar pa sodišče ni dodatno razjasnjevalo, bi pa lahko vodili do zaključka, da obsojeni ni mogel izpolniti svojih obveznosti iz objektivnih razlogov.

8. Izhodišče za presojo teh pritožbenih zatrjevanj, ki ga je pravilno upoštevalo tudi prvostopno sodišče (tč. 9) je, da je dokazno breme v postopku preklica pogojne obsodbe na obsojencu. Ta mora navesti razloge, ki bodo sodišče privedli do spoznanja, da obsojeni naloženih obveznosti ni mogel izpolniti iz upravičenih razlogov. Ob ugotovitvah, ki jih je upoštevalo prvostopno sodišče, da je obsojeni za svoje obveznosti vedel že od 25. 1. 2017, da je imel izkazane dohodke v letu 2017 in vsaj še v začetku leta 2018, da se na pravilno vročeni poziv s 26. 9. 2017 (l. št. 218, prejel osebno 13. 11. 2017, vročilnica pripeta) v zvezi z obveznostjo do B. transport d.o.o. ni odzval, da oškodovancu Transport C. C. s. p. ni plačal niti dela svoje obveznosti, da je glede na očetove navedbe utemeljeno sklepanje, da ima prihodke tudi še sedaj (uradni zaznamek na l. št. 402), da je v postopku preklica pogojne obsodbe ostal popolnoma neodziven (6. točka zgoraj) in upoštevanju razporeditve dokaznega bremena, je tudi po presoji pritožbenega sodišča obsojenčeva neizpolnitev obveznosti posledica njegove nepripravljenosti to storiti, ne pa, da jih ne bi mogel izpolniti iz upravičenih razlogov.

9. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Zagovornik obsojenega s pritožbo ni uspel, zato mora obtoženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter tarifno številko 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

06.06.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 22807/2014
• VSM Sklep IV Kp 54100/2017
• VSM Sodba II Kp 46744/2015