VDSS sodba Pdp 995/2009

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da ni bila podana iz diskriminatornega razloga – ker ni dokazala, da na izbiro delavca, ki je prejel odpoved, ni vplivala tožnikova družinska povezava z osebo, s katero ima direktor tožene stranke na sodišču vrsto sporov, ampak je bil tožnik kot presežni delavec izbran iz objektivno upravičenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 3. 2009 nezakonita in se razveljavi; ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja do 31. 8. 2009 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 5. 2009 do 31. 8. 2009 obračuna razliko v plači, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prejetim denarnim nadomestilom za brezposelnost ter druge prejemke iz delovnega razmerja, odvede ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posamezne terjatve do dne plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (2. tč. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 13.110.60 EUR neto ter za tožnika plača pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni in pod izvršbo (3. tč. izreka); nadalje, da odvede ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od bruto zneska 3.322,24 EUR neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 dalje do plačila, od bruto zneska 3.322,24 EUR neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do plačila ter od bruto zneska 665,00 EUR neto regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (4. tč. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da za tožnika plača vse davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, od oktobra 2007 do maja 2009, v roku 8 dni (5. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (vpis delovne dobe tožnika v delovno knjižico za čas od 1. 5. 2009 do 31. 8. 2009; iz naslova plače za čas od 1. 5. 2009 do 31. 8. 2009 nad dosojeno višino iz 1. tč. izreka sodbe (pravilno 2. tč. izreka sodbe); iz naslova odškodnine v višini 45.887,10 EUR s pp; odpravnino v višini 19.933,44 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2009 dalje do plačila ter plačilo ustreznih davkov in prispevkov iz tega naslova; podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini šestih povprečnih mesečnih plač (6. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.039,44 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo; tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (7. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, v delu ugoditve zahtevka, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, posebej pa poudarja, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR in sicer tako glede formalnih zahtev, kakor tudi glede vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da obstaja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je v izpodbijani sodbi samo ocenilo, da ne dvomi v dejstva, da je finančna situacija pri toženi stranki resnično zelo kritična, kar izhaja tudi iz zapisnika 1. seje Komisije za revizijo poslovanja tožene stranke z dne 19. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je prav tako ocenilo, da dejstvo, da je tožena stranka v letu 2008 poslovala z veliko izgubo, res pomeni razlog, zaradi katerega bi lahko utemeljeno sprejela določene ukrepe za izboljšanje svojega finančnega stanja, seveda tudi na področju zmanjšanja zaposlenih delavcev. Kljub navedenemu pa je nato zmotno zaključilo, da poslovni razlog ni obstajal. Tožena stranka je v letu 2008 poslovala z 1.528.094,00 EUR izgube, kar tekom dokaznega postopka ni bilo sporno in kar izkazujeta tudi poslovni izid in bilanca stanja. Zaradi navedenega je bil direktor tožene stranke za vzpostavitev normalnega poslovanja prisiljen sprejeti ukrepe racionalizacije stroškov, med katerimi so tudi stroški dela. Direktor je dne 10. 3. 2009 obvestil sindikat, da je družba v preteklem letu poslovala z izgubo in da je prisiljen sprejeti ukrepe racionalizacije. Tožena stranka je delovno mesto, na katerem je delal tožnik, ukinila z dnem 31. 3. 2009, posledično pa je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je upoštevala vse relevantne določbe ZDR. Poslovna odločitev tožene stranke ni v nikakršni povezavi s šikaniranjem tožnika, predvsem pa nima nobene veze s tem, da je tožnik nečak F.G. Sodišče prve stopnje bi moralo pri dokazni oceni upoštevati, da je F.G., ki mu je poklonilo vero, v sorodstveni vezi s tožnikom ter ima zato več kot očiten interes za pričanje v prid tožniku, kakor tudi škodovati direktorju tožene stranke. Sodišče se tudi ni v ničemer opredelilo do razlogov, zakaj ni sprejelo izpovedbe priče M.S., ki je navedel, da so pri toženi stranki ocenili, da je projekt sanacije družbe nujen. Samo dejstvo, da med posameznimi osebami navedenih družb tečejo spori pred sodiščem, samo po sebi ne more biti zadosten dokaz, da je bil razlog za odpoved sorodstvena vez s F.G., predvsem upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka dejansko izkazala izgubo za leto 2008. Glede na dejstvo, da je podana odpoved po mnenju tožene stranke zakonita, je tudi prisojena odškodnina neutemeljena, zato tožena stranka iz previdnosti prereka tudi višino odškodnine. Le ta je močno pretirana. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik mlad delavec, da ima dobre možnosti za zaposlitev na področju komerciale ter da je sam izpovedal, da se dogovarja za novo službo. Navedeno pomeni, da ne spada med težko zaposljive delavce, saj nima nobenih težav pri iskanju nove službe. Tožnik ne živi v težkih socialnih razmerah, ves čas pa je zaposlena tudi njegova žena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in se opredelilo do vseh bistvenih dejstev in okoliščin ter na podlagi tega pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. Šesti odst. 88. člena ZDR pa še določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 10. 2007 za delovno mesto „vodja prodaje za področje razstreliv“ (priloga A1).Tožena stranka se je zaradi racionalizacije stroškov v družbi, kamor spadajo tudi stroški dela, odločila delovno mesto „vodja prodaje za področje razstreliv“ ukiniti. Tožniku je tako dne 13. 3. 2009 izdala obvestilo o nameravani odpovedi (priloga A7), dne 16. 3. 2009 pa redno odpoved iz poslovnih razlogov (priloga A8). V postopku pred sodiščem je delodajalec z listinami (priloga B5 - podatki bilance stanja) in pričami dokazoval, da je bila odpoved dejansko posledica slabih poslovnih rezultatov družbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka v letu 2008 dejansko poslovala z veliko izgubo, kar pomeni, da bi tožena stranka lahko sprejela določene ukrepe za izboljšanje svojega finančnega stanja, tudi na področju zmanjšanja števila zaposlenih delavcev, vendar pa je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz diskriminatornih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov, sodba sodišča prve stopnje je jasno in argumentirano obrazložena, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. To velja tako za redno odpoved, formalno podano iz kateregakoli odpovednega razloga v smislu določb prvega odstavka 88. člena ZDR, kot tudi za izredno odpoved. V prvem odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca zaradi različnih osebnih okoliščin (med njimi je tudi družinsko stanje), tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ZDR v šestem odstavku navedenega člena v korist delavca posebej ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujejo vrsta in narava dela, na strani delodajalca.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožniku odpoved ni bila podana iz diskriminatornega razloga. Tožena stranka ni dokazala, da na izbiro delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni vplivala tožnikova družinska povezava s F.G., temveč objektivno upravičeni razlogi, ki izhajajo iz vrste in narave dela. Nasprotno, tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel dejstva, ki so opravičevala domnevo, da gre v konkretnem primeru za kršitev prepovedi diskriminacije na podlagi družinskega stanja ter navedeno tudi uspel dokazati. Natančno je opisal dogodke, ki so se odvijali v času pred podano odpovedjo (predvsem v zvezi s prepovedjo vstopa v delovne prostore) in katere so potrdile tudi druge zaslišane priče (F.G., J.P., celo M.S.). Dogodki, kot so se odvili pred podajo odpovedi tožniku in katerih tožena stranka niti ni zanikala, saj je tožnik zanje predložil tudi listinske dokaze (prilogi A2, A4), kažejo na to, da je direktor tožene stranke posebne ukrepe racionalizacije poslovanja sprejel glede na dejstvo, da je tožnik sorodnik F.G., s katerim ima direktor tožene stranke na sodišču vrsto sporov in ne glede na objektivno upravičene razloge, ki se nanašajo na tožnikovo delovno mesto in potrebe v zvezi z njim. Tožena stranka, kljub slabemu poslovanju, ki ga je dokazovala pred sodiščem prve stopnje, ne v redni odpovedi ne pred sodiščem prve stopnje, ni navedla nobenih drugih ukrepov, ki bi jih povzela za izboljšanje finančne situacije podjetja, temveč je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bil edini ukrep ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, čeprav je navedeno delovno mesto po izpovedbi prič, izjemno odgovorno (tožnik ima tudi licenco za odgovorno osebo pri prodaji z razstrelivi). Tožena stranka ni podala nikakršne razumne in logične utemeljitve, zakaj naj bi njeno finančno stanje in slabo poslovanje zahtevalo izključno ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede na to, da proizvodnja razstreliva obstaja še naprej in jo opravlja 80 delavcev, tožena stranka tudi ni ustrezno pojasnila, zakaj je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ravno v tožnikovem primeru. Celo priča tožene stranke M.S., je v zvezi z dogodki pred redno odpovedjo (predvsem v zvezi s prepovedjo vstopa v družbo tožniku) izpovedala, da je za F.G. in J.P. obstajal sum, da bosta odnesla dokaze, ki so potrebni v drugih odprtih postopkih na sodiščih in so obremenjujoči za njih ter da bi tožnik, kot sorodnik F.G., pri takšnih postopkih lahko sodeloval.

Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča brez dvoma pokazal, da je tožena stranka očitno želela odpustiti prav tožnika in sicer iz razloga, ker je bil sorodnik F.G. Tožena stranka je na način, ki ga je izvedla, želela zadostiti samoformalnim pogojem v zvezi s postopkom in vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dejansko pa so jo vodili diskriminatorni razlogi, kar je nedopustno. Tako je bil v celoti izpolnjen dejanski stan, ki ga opisuje 6. čl. ZDR (prepoved diskriminacije), in ki v nobenem primeru ne sme biti izpolnjen, če naj govorimo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede odškodnine po 118. čl. ZDR. Pri odmeri odškodnine po 118. čl. ZDR, je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja, najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini upoštevalo vsa pravno relevantna izhodišča. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo vsa bistvena dejstva, med njimi tudi tožnikovo izobrazbo, socialne razmere, starost ter možnost pridobitve nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevanje vseh teh elementov ustrezno in da prisojena odškodnina v višini štirih mesečnih plač v konkretnem primeru predstavlja primerno nadomestilo za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi z delom zahtevka iz naslova plač, regresa in plačila davkov in prispevkov za obdobje od oktobra 2007 do maja 2009. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1151/2009
• VDSS sodba Pdp 268/2016
• Sodba VIII Ips 131/2010