VDSS sodba Pdp 1151/2009

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker je tožena stranka tožnico kot presežno delavko izbrala na podlagi diskriminatornega obravnavanja. Tožnica in sodelavec, kateremu pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, sta opravljala enako delo, različnega obravnavanja tožnice in njenega sodelavca (na podlagi spola) pa – kot je bilo ugotovljeno – ne opravičujeta vrsta in narava dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas (1. tč. izreka) in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2009 nezakonita (2. tč. izreka). Odločilo je, da tožnici pri toženi stranki preneha delovno razmerje z dnem 23. 9. 2009 (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 19. 4. 2009 do 23. 9. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas, ji izplačati nadomestila plač za navedeno obdobje, plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne plače pa do dneva plačila ter jo prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (4. tč. izreka), v presežku, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti znesek 532,20 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (6. tč. izreka).

Zoper 2., 3., 4. in 6. tč. izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, navedeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, oziroma podrejeno, da navedeno sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko podlago je napačno uporabilo materialno pravo, podane pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke je bila zakonita, ker je slednja kot delodajalec izpolnila vse v zakonu določene pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka listinsko izkazala, da so se bistveno znižala naročila za izdelek gred MUM 4/MFV AC44 in ZATI kuhalne enotes TAS in da se je pri toženi stranki za 15 % znižal celoten promet, kar je utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zaradi katerega je bila tožena stranka organizacijo dela prisiljena prilagoditi zmanjšanim naročilom. Tožena stranka pa je tudi izkazala, da pri izkazanem poslovnem razlogu ta razlog ni povezan s konkretnim delavcem, pač pa zgolj in izključno z objektivnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bilo na dan sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri njej na delovnem mestu „pomožni delavec“ zaposlenih 15 oseb, ki so opravljale isto delo kot tožnica. Ni jasno, zakaj si je sodišče prve stopnje zastavilo vprašanje, zakaj je bila izbira opravljena le na enem stroju, na katerem je delala tožnica. Odgovor je namreč jasen, izbira pri tem stroju je bila opravljena zato, ker so se naročila zmanjšala oziroma jih sploh ni bilo več, prav za delo na tem stroju. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo upoštevati vseh „pomožnih delavcev“ in jih enako obravnavati. Vsak pomožni delavec, ki je zaposlen pri toženi stranki, ima namreč svoje delo, pri čemer gre za delo na različnih strojih. Ob povečanih naročilih pa morajo ti delavci opravljati delo tudi pri drugih strojih, ki so iz tega razloga navedena v njihovih pogodbah o zaposlitvi. Takšen način dela je potreben zaradi nihanja naročil pogodbenih strank. Navedeno pa ne pomeni, da ni točno določeno, pri katerem stroju in kakšno delo posamezni „pomožni delavec“ opravlja. Nesporno je tožnica pri toženi stranki opravljala rezkanje oziroma izdelavo gredi MUM 4/MFV AC44, za katero delo so naročila upadla oziroma jih ni bilo več in posledično je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi delavcu, ki je to delo opravljal, torej tožnici, kar je nedvomno objektiven razlog, zakaj je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi prav njej. Pojem delovno mesto ne gre enačiti s pojmom dela, ki so ga dejansko opravljali na tem delovnem stroju. Izpovedbo zakonite zastopnice v delu, kjer je navedla, da je enako delo kot tožnica opravljalo še vsaj 20 drugih delavk, je sodišče prve stopnje iztrgalo iz konteksta. Slednje je štelo, da je sporno, da je tožena stranka izbirala le med dvema delavcema na stroju, kjer se je izdeloval MUM, če naj bi enako delo opravljalo še 20 delavk, kar pa je po mnenju tožene stranke neutemeljeno, ker je zakonita zastopnica na naroku pojasnila, da sta delo na stroju, kjer se je delala gred MUM in kjer je prišlo do padca naročil, opravljala samo dva delavca. Glede na dejstvo, da lažje na tem stroju dela moški, ki je pri njih zaposlen že 10 let, se je tožena stranka odločila, da odpove pogodbo o zaposlitvi prav tožnici, s čimer je izkazala objektivne razloge, zakaj je pogodbo o zaposlitvi odpovedala ravno njej. Da so se zmanjšala naročila del na stroju za izdelavo gredi MUM, da je na tem stroju poleg tožnice delal samo še en delavec, je namreč dovolj objektiven razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Nelogično in neobjektivno bi bilo pogodbo o zaposlitvi v takih okoliščinah odpovedati drugemu delavcu, ki dela na drugem stroju. Izpovedba zakonite zastopnice v delu, kjer je navedla, da je obravnavala vse delavce enako in da na njeno odločitev ni vplivala ne tožničina zahteva po delovnem razmerju za nedoločen čas kot tudi ne bolniški stalež, kaže na to, da je tožena stranka stremela k načelu zakonitosti in pravičnosti. Navedeno potrjuje tudi izpovedba tožnice v delu, kjer navaja, da se pri toženi stranki ni počutila odveč in je menila, da bo ostala za stalno. Sicer pa pri odločitvah o odpovedi pogodb o zaposlitvi ostali delavci niso bili izvzeti, saj je zakonita zastopnica pojasnila, da je bilo odpuščenih 5 delavcev. Meni, da je zato sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno sklepalo, da je časovno zaporedje pravnih sredstev indic, ki kaže, da je tožničina zahteva za odpravo kršitev razlog za njeno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana iz povsem utemeljenega poslovnega razloga, pri čemer je bila pojasnjena in dokazana objektivna izbira tožnice. Posledično njen tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu ni utemeljen, tožnica pa zato tudi ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in prav tako tudi ne bistvene kršitve določb postopka na katero se pavšalno sklicuje tožena stranka, saj sam izrek navedene sodbe ne nasprotuje razlogom, ki so navedeni v njeni obrazložitvi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničino delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 3. 7. 2006 do 19. 4. 2009 in da v zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2008 (priloga A11) ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, v posledici česar je na podlagi določbe 54. člena ZDR odločilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas (1. tč. izreka). Te odločitve tožena stranka ne izpodbija, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu že postala pravnomočna. Tožena stranka pa se ne strinja z nadaljnjo odločitvijo sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2009 (2. tč. izreka) in posledično tudi ne z odločitvijo, ki je zaobsežena v 3., 4. in 6. tč. izreka.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni dokazala njene objektivne izbire in da je bila obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz neutemeljenega odpovednega razloga, zaradi česar je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 17. 3. 2009 tožnici nezakonita. Glede na navedeno je nadalje tudi odločilo, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje z dnem 23. 9. 2009 in ugodilo tožničinemu reparacijskemu zahtevku za obdobje od 19. 4. 2009 do 23. 9. 2009. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja.

Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved (drugi odstavek 81. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani. Poslovni razlog definira ZDR v 1. alinei prvega odstavka 88. člena kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Znižanje naročil je lahko utemeljen poslovni razlog za ugotavljanje prenehanja potreb po delu določenih ali določenega števila delavcev, vendar sam po sebi ne zadošča za zaključek o zakonitem odpuščanju delavcev. Tudi če delodajalec v skladu z veljavnimi predpisi, v primeru prenehanja potrebe po delu manjšega števila delavcev, ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro le-teh izmed zaposlenih na prizadetih delovnih mestih in je zato v takšnem primeru izbira prepuščena delodajalcu, to še ne pomeni, da slednji ni dolžan opraviti objektivne izbire. Omejen pa je tudi z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. členu tega zakona neveljavna. Med neutemeljenimi odpovednimi razlogi, ki jih ZDR našteva v 89. členu je najti tudi vložitev tožbe ali udeležbo v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnimi, sodnimi ali upravnimi organi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da so se pri njej bistveno znižala naročila za izdelek gred MUM 4/MFV AC44 in za ZATI kuhalne enotes TAS in da se je pri njej za 15 % znižal celoten promet, kar je lahko utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, zaradi katerega je bila tožena stranka prisiljena svojo organizacijo dela prilagoditi zmanjšanim naročilom, vendar iz že navedenih razlogov to ni zadosten razlog za zaključek, da je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnici, zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pri tem ni dokazala objektivne izbire tožnice, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, strinja pa se tudi z nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine primera, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo (časovno zaporedje pravnih sredstev – tožničine zahteve za odpravo kršitev z dne 10. 3. 2009, obvestila tožene stranke o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2009 in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane dne 17. 3. 2009) kažejo na to, da je bila ravno tožničina zahteva za odpravo kršitev razlog, zaradi katerega ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz neutemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei 89. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema ter se v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanjo le sklicuje (stran 5, 6 in 7 obrazložitve), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa navaja:

Sodišče prve stopnje je na podlagi seznama zaposlenih (priloga B7) pravilno ugotovilo, da je bilo na dan 31. 5. 2009 pri toženi stranki na delovnem mestu „pomožni delavec“ zaposlenih 15 delavcev. Slednje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe upoštevalo in navedlo, da je tožnica izpovedala, da je bilo njeno osnovno delo rezkanje oziroma izdelava gredi MUM, pravilno pa je tudi ugotovilo, da je tožnica opravljala tudi druga dela, kot to izhaja iz opisa del in nalog, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi in zato pravilno zaključilo, da je imela tožnica širok obseg dela in ne le rezkanje oziroma izdelava gredi MUM. Navedeno je potrdila tudi tožnica, ki je izpovedala, da je opravljala tudi ostala pomožna dela, kar je bilo po njeni oceni velikokrat, zadnje čase celo večkrat, kot pa je delala na rezkanju. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in dokazno ocenilo tudi izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, ki je res izpovedala, da je tožnica delala na delovnem mestu, kjer se je delala gred MUM, kjer je prišlo do drastičnega upada naročil in da sta delo na tem stroju opravljala dva delavca (poleg tožnice še en moški). Pri tem pa je pravilno upoštevalo tudi, da je slednja po drugi strani vendarle pritrdila trditvam tožnice, da je delala na rezkanju, ribčenju, MUM-u in ravnanju komadov, valjanju, izpovedala pa je tudi, da imajo pri toženi stranki vsaj 20 delavk, ki so delale tako kot tožnica in da so to delavke, ki nimajo znanj, da bi stroje nastavljale. Te delavke delajo enostavna pomožna dela in ko je potrebno dokončati zelo veliko naročilo, jih razporedijo na mesto, kjer so nujne potrebe. Takšna izpovedba zakonite zastopnice v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (seznam zaposlenih – priloga B7, tožničina izpovedba) pa potrjuje dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so se pri toženi stranki, kadar je bila potreba, vsi pomožni delavci medsebojno nadomeščali in menjavali, kar pomeni, da narava dela pri toženi stranki vendarle ni bila takšna, da bi pri njej vsak pomožni delavec opravljal svoje delo izključno le na enem stroju. Tudi, če je bil posamezen pomožni delavec načeloma zadolžen za delo na enem stroju, pa je pomembna tudi ugotovitev, da je med njimi prišlo do medsebojnih nadomeščanj in zamenjav. Nenazadnje pa tudi sama tožena stranka v pritožbi navaja, da so ti delavci, ob povečanih naročilih, opravljali tudi delo pri drugih strojih.

Glede na gornje ugotovitve so tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene trdtive tožene stranke, da je opravila izbiro zgolj med dvema delavcema, ker sta le dva delavca opravljala svoje delo na stroju za izdelovanje gredi MUM, na katerem je prišlo do upada naročil. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne uspejo izpodbiti. To velja tudi za pritožbene navedbe, da ostali delavci iz te izbire niso bili izvzeti, ker je zakonita zastopnica na zaslišanju pojasnila, da je bilo odpuščenih pet delavcev. Predmet obravnavane zadeve je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Dokazno breme, da je bila izbira tožnice objektivna (torej da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi prav zaradi poslovnega razloga), je bilo na toženi stranki, slednja pa temu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni zadostila.

Tožena stranka je svojo izbiro drugega delavca, ki je delal na tem stroju utemeljila med drugim z navajanjem, da mu je v razmerju do tožnice dala prednost tudi iz razloga, ker je bil moški, kar pa pomeni, da je tožena stranka tožnico glede na spol diskriminatorno obravnavala. Na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. Glede na to, da sta enako delo pred obravnavano odpovedjo opravljala tako tožnica kot tudi ta delavec, kateremu tožena stranka pogodbe o zaposlitve ni odpovedala, pa se slednja tudi ne more uspešno braniti, da različno obravnavo opravičuje vrsta in narava dela.

Zaključek, da tožena stranka tožnici ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav zato, ker bi prenehala potreba po njenem delu (iz pogodbe o zaposlitvi), temveč zato, ker je uveljavljala varstvo svojih pravic, potrjuje tudi okoliščina, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi kmalu po tem, ko je ta preko svojega pooblaščenca pri toženi stranki podala zahtevek, da se ugotovi, da je pri njej zaposlena za nedoločen čas. Iz dokaznega postopka izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A11) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009, da je slab mesec pred iztekom delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki uveljavljala transformacijo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas (zahteva z dne 10. 3. 2009 – A12), da je le tri dni zatem prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (B1), 17. 3. 2009 (torej 14 dni pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas – A11) pa ji je bila podana še izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (A13).

Glede na izvedene dokaze je imelo tako sodišče prve stopnje zadostno podlago tudi za zaključek, da je navedeno časovno zaporedje pravnih sredstev pomemben element, ki kaže, da je bila ravno tožničina zahteva za odpravo kršitev oziroma njena zahteva, da se ugotovi, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas, pravi razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je tudi na podlagi druge alinee 89. člena ZDR neutemeljen odpovedni razlog, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki ji je bila s strani tožene stranke, sicer formalno podana iz poslovnega razloga, nezakonita in je zato odločitev sodišča prve stopnje, zaobsežena v 2. tč. izreka, pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene in te odločitve ne uspejo izpodbiti.

Posledično je pravilna odločitev sodišče prve stopnje tudi v preostalem izpodbijanem delu (tč. 3. 4. in 6. tč. izreka). Tudi sicer se konkretnejši razlogi nestrinjanja z odločitvijo sodišča prve stopnje nanašajo predvsem na odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožne stranke, zato je izpodbijano odločitev, zaobseženo v tem delu sodbe, pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 995/2009
• VDSS sodba Pdp 268/2016
• Sodba VIII Ips 131/2010