VDSS Sodba Pdp 475/2021

Jedro

Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je potrebno upoštevati tudi načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se čas odmora všteva v delovni čas in je plačan. Ta pravica zato ni kršena, če je delavec med odmorom na delovnem mestu v bližini delovnega mesta, kar je seveda odvisno od načina opravljanja dela na njegovem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v višini 153,00 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati nadomestilo v skupni višini 2.696,40 EUR razlike, ki je nastala v obdobju od januarja 2014 do vključno novembra 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo za obdobje od januarja 2014 do junija 2016 od 6. 7. 2016 in za obdobje od julija 2017 do novembra 2018 od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 459,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dnevnem roku. Navaja, da na mejnem prehodu A. v nočni izmeni delo opravljata le dva policista, in sicer eden pri vstopu drugi pa pri izstopu iz države in je zato tehnično nemogoče, da bi v času odmora enega izmed njiju, drugi opravljal delo tako pri vstopu kot tudi pri izstopu. Nadzor mejnega prehoda na B., C., D. – E. in F. pa v eni izmeni opravlja le en policist, ki prehoda ne sme pustiti nenadzorovanega. Nihče izmed predpostavljenih tožniku ni določil ali zagotovil, kdaj lahko koristi odmor in zato tožnik zaradi narave dela odmora ni mogel koristiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da ni v nasprotju s pravico do odmora, da ga delavec koristi na delovnem mestu in je na razpolago oz. v pripravljenosti na delo. To je v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES, ki kot delovni čas določa čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, kot čas počitka pa se šteje vsak čas, ki ni delovni čas. ZDR-1 v pojem delovni čas šteje efektivni delovni čas (delavec je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti) in čas odmora med delovnim časom ter čas upravičenih odsotnosti z dela. Tako je efektivni delovni čas po ZDR-1 enak pojmu delovnega časa po direktivi. Kljub temu da delavec skladno s 126. členom ZDR-1 za čas odmora med dnevnim delom prejme plačilo, delodajalec ne sme delavcu odrediti oz. narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Ta je namenjen povrnitvi psihofizičnih sposobnosti delavca, kar se lahko doseže le s tem, da dela ne opravlja in da ni na razpolago delodajalcu za opravljanje dela. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz obvestila komandirja z dne 9. 6. 2010 izhaja, da čas počitka posameznika in policista, ki opravlja potrebno menjavo, določi vodja izmene, kar pomeni, da je tožena stranka po tem dopisu dolžna tožniku določiti čas izrabe odmora med delovnim časom. Tožena stranka se je tako zavedala, da je tožnik upravičen do odmora vsak dan, ko opravlja delo in da je ona dolžna koriščenje zagotoviti. Tega v celotnem vtoževanem obdobju tožniku ni zagotovila, šele od decembra 2018. Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES opredeljuje čas, med katerim morajo delavci na zahtevo delodajalca ostati na delovnem mestu in biti na razpolago, da po potrebi zagotovijo storitve, kot delovni čas, tudi če v tem času ne opravljajo nalog. Tožnik ni imel odmora, ker mu ni bilo zagotovljeno, da mu med odmorom nalog ne bi bilo potrebno opravljati. Tožnik mejnega prehoda ni smel zapuščati, zato je bil nenehno na razpolago delodajalcu in tudi če mu je uspelo pojesti sendvič, ni mogel odmora koristiti skladno z njegovim namenom, zato ne drži, da bi lahko odmor koristil v več kosih. Peti odstavek 18. člena KPP velja zgolj za primere, ko policistu narava dela omogoča koriščenje odmora med delom in si lahko sam določi čas odmora. To pri tožniku ni bilo možno, ker mu narava dela tega ni omogočala, za koriščenje odmora pa bi moral dobiti zamenjavo tako, kot v dnevni izmeni. Gre za ustaljeni način dela, ki ne predstavlja izjemne situacije po šestem odstavku 18. člena KPP. Ni pomembno koliko prehodov se v posamezni izmeni dejansko opravi, saj je dejstvo, da tožnik nikoli ni mogel predvideti, kdaj bo moral opraviti nadzor potnika. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist v G., Postaji H. in je v spornem obdobju opravljal delo mejnega kontrolorja med drugim tudi na mejnih prehodih D. – E., F., C., A. in B. Delo je opravljal v dveh izmenah. Razen na mejnem prehodu A. je bil v izmeni sam in v času odmora ni smel zapuščati delovnega mesta ali prehod zapreti. Zamenjave za čas odmora se niso izvajale avtomatično, ampak je moral delavec za zamenjavo poklicati vodjo izmene. Med strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku zagotovila pravico do odmora skladno z določbo 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in naslednji).

7. Sodišče je pravilno in skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 54/2021 ugotovilo, da Direktiva 2003/88/ES v peti točki uvodnih določil določa, da je v Skupnosti treba delavcem zagotoviti ustrezne odmore, v 4. členu pa, da države članice sprejemajo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni čas je daljši od šestih ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo. Tako direktiva ne določa trajanja odmora in tudi ne ali mora biti zagotovljen v nepretrganem trajanju ali v delih, iz direktive pa tudi ne izhaja ali se čas odmora všteva v delovni čas.

8. Po določbah ZDR-1 ima skladno s 154. členom delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora v trajanju 30 minut, v primeru prekomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa se dolžina odmora določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa, čas odmora pa se všteva v delovni čas in tudi za ta čas delavcu skladno s 3. odstavkom 126. člena pripada plačilo, kot če bi delal, ZDR-1 pa nima določbe, ki bi določala, da mora delavec odmor koristiti v enem delu.

9. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v navedeni zadevi in pravilnem stališču sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je potrebno upoštevati tudi načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se čas odmora všteva v delovni čas in je plačan, zato ta pravica ni kršena, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta, kar je seveda odvisno od načina opravljanja dela na njegovem delovnem mestu.

10. Za pravico delavca do odmora med delom je dolžan poskrbeti delodajalec in z ustrezno organizacijo dela delavcu omogočiti izrabo odmora, ne more pa določiti kdaj naj odmor izrabi, kar določa tudi 18. člen Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in naslednji), ker je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim mestom odvisen od intenzivnosti in narave dela, ki ga delavec opravlja.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so maloobmejni prehodi C., D., B. ponoči izjemno nizko obremenjeni prehodi, ki jih večinoma uporabljajo le domačini za prihod oz. odhod z dela, da se je vsakodnevno dogajalo, da tudi po pol ure ni bilo nobenega avtomobila, tožnik pa je tudi sam izpovedal, da včasih tudi do dve uri ni bilo dela. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na teh prehodih tožniku pravica do odmora med delom ni bila kršena, saj je odmor lahko koristil.

12. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da mu je bila kršena pravica do odmora tudi na mejnem prehodu A., kjer tožnik dela v izmeni ni opravljal sam, saj ni navedel, kdaj so delo v izmeni opravljali trije policisti, ko je za čas odmora dobil zamenjavo in kdaj dva, ko zamenjave ni dobil.

13. Kot izhaja iz navedenega, so neutemeljene pritožbene navedbe, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške, toženi stranki pa je dolžan skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) 250 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno zanaša 153,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

30.05.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 285/2022
• VDSS Sodba in sklep Pdp 47/2022
• VDSS Sodba Pdp 638/2022