VDSS sodba Pdp 1050/2013

Jedro

ZDCOPMD v 3. členu določa

, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.

Število nadur, ki jih je opravil tožnik (voznik tovornjaka) je tisto število ur, ki ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje ter števila dni vožnje, ter 1,5 dodatne ure vožnje na dan (toliko časa traja natovarjanje in raztovarjanje tovora), presega število ur, ki so razvidne iz plačilnih list in so bile tožniku plačane. Zato je tožnik upravičen do tako izračunanega števila nadur oziroma mesečnih zneskov prikrajšanj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati iz naslova nadurnega dela:

- za november 2008 neto znesek 125,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila;

- za februar 2009 neto znesek 71,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 dalje do plačila;

- za april 2009 neto znesek 122,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do plačila;

- za maj 2009 neto znesek 154,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 dalje do plačila;

- za julij 2009 neto znesek 39,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje do plačila:

- za september 2009 neto znesek 67,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila;

- za oktober 2009 neto znesek 84,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 dalje do plačila;

- za november 2009 neto znesek 123,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila,

vse v 8 dneh, pod izvršbo, ter na prisojene neto zneske obračunati davke in prispevke ter jih odvesti v 8 dneh, pod izvršbo.

II. V presežku, do 5.268,85 EUR s pp., se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti polovico stroškov za izvedenca A.A. v višini 677,82 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, preostale stroške postopka pa vsaka stranka krije sama.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku

382,24 EUR

, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati prikrajšanje pri plači iz naslova dodatka za nadurno delo, od bruto zneskov prikrajšanja odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske prikrajšanja ter stroške v zvezi z delom, za mesece november in december 2008 ter januar, februar, april, maj, junij, julij, avgust, september, oktober, november in december 2009, v zneskih, kot so razvidni iz izreka sobe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska prikrajšanja, ki tečejo od 18. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka). Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka v znesku 3.519,83 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v novem sojenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč in napotkov, ki jih je pritožbeno sodišče podalo v sklepu opr. št. Pdp 270/2012 z dne 13. 7. 2012. Sodišče prve stopnje namreč ni sámo izvajalo dokaznega postopka, temveč je dokazni postopek prepustilo izvedencu finančne stroke. Preden je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca, bi moralo ugotoviti dejstva, pomembna za obračun plač in terjatev iz delovnega razmerja in šele po ugotovitvi teh dejstev, v kolikor bi bilo potrebno, postaviti izvedenca finančne stroke, da bi opravil računski preizkus pravilnosti obračuna prejemkov iz delovnega razmerja. Niti izvedenec za branje tahografov niti izvedenka finančne stroke dr. B.B. nista potrdila tožnikovih navedb glede števila opravljenih ur. Zato je tožnik naknadno predlagal, da se z novim izvedencem finančne stroke izračuna število ur po formuli, ki jo je sam predlagal. Čeprav je tožena stranka ves čas postopka nasprotovala takšnemu vodenju dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje vse predloge tožnika nekritično sprejelo in izdalo sodbo na podlagi ugotovitev izvedenke mag. C.C., predvsem pa je ignoriralo mnenje izvedenca A.A. ter izvedenke dr. B.B. ter vso listinsko dokumentacijo v spisu. Tožnik ni opravil nadur, sodišče prve stopnje pa je ugotovitve o domnevnem številu nadur in stroškov zgolj povzelo iz izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke mag. C.C., medtem ko iz nobenega listinskega dokaza, niti iz tahografov ali potnih nalogov, nadure ne izhajajo. Tožniku so bili vsi stroški v zvezi z delom plačani. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila opravljenih ur in stroškov, ampak je to prepustilo izvedenki finančne stroke, ki pa je pri tem uporabila napačno zakonodajo in napačne metode. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da so v potnih nalogih navedeni vsi datumi in kraji ter celotni čas trajanja posameznih prevozov, medtem ko je v tahografu zaveden samo čas, ki se v skladu s predpisi šteje v delovni čas in ne čas odmorov, počitka in čas razpoložljivosti. Zato čas iz tahografov in celotni čas, naveden v potnih nalogih, ne moreta biti enaka. Pri mobilnih delavcih šoferjih gre za specifično delo, saj delavci ne opravljalo dela v prostorih delodajalca, pod stalnim nadzorom, temveč gre za večdnevno odsotnost. Zato morajo vozniki sami na tahografu evidentirati trajanje posameznih opravil, ki se štejejo v delovni čas. Za njih torej velja sprejeta specialna zakonodaja, ki natančno določa, kaj se šteje v delovni čas. Opozarja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je nekritično sledilo izvedenki mag. C.C., ki se je postavila na stališče, da je Zakon o delovnem času mobilnih delavcev nerelevanten za ugotavljanje delovnega časa tožnika, in se uporablja zgolj z vidika vožnje, napačno uporabilo materialno pravo. Z napačno uporabo 3. člena

Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), v

povezavi z Uredbo ES št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006, je podana napačna uporaba materialnega prava iz 341. člena ZPP. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz 3. člena ZDCOPMD izhaja, da se v delovni čas mobilnih delavcev ne vštevajo odmori iz 5. člena, čas počitka iz 6. člena in čas razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona. Pritožba se sklicuje na mnenje Obrtno - podjetniške zbornice z dne 18. 7. 2013, iz katerega izhaja, da je mnenje izvedenke mag. C.C. neustrezno, saj ne upošteva relevantne zakonodaje s področja prevozov in sicer Direktive 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo vozniško dejavnost v cestnem prometu ter ZDCOPMD. V nasprotju s tema predpisoma je izvedenka nepravilno upoštevala delovni čas, saj ni odštela odmorov, počitka in časa razpoložljivosti. Dokazno breme za opravljanje nadure je na strani tožnika, saj tožena stranka zatrjuje, da nadur ni bilo. Edini možni čas za ugotavljanje delovnega časa so izpisi tahografa. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ne želi upoštevati rezultatov tahografa, saj na drugačen način ni mogoče ugotoviti delovnega časa mobilnih delavcev. Izvedenka je z nestrokovno metodo, ki jo je predlagal tožnik, izračunala število ur delovnega časa tako, da se je število opravljenih km delila z domnevno povprečno hitrostjo 67,5 km/h ter k temu prištela še 1,5 ure za vsak dan. Tožena stranka se ni strinjala z navedeno metodo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo omejitve pri plačilu nadur v skladu s 143. členom ZDR, torej plačilo za največ 8 nadur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Opozarja, da je tožnik samostojno razpolagal z delovnim časom, saj ga tožena stranka ni mogla nadzorovati, vse navedene omejitve in določila ZDCOPMD pa je za razliko od sodišča prve stopnje in izvedenke mag. C.C. upoštevala izvedenka dr. B.B., ki je po kritični presoji podatkov, ki jih je posredoval tožnik, ugotovila, da ob upoštevanju predpisanih odmorov, počitka in časa razpoložljivosti, tožnik dejansko ni mogel narediti zatrjevanih nadur in zato ne more zahtevati njihovega plačila. Izpodbijana sodba je v določenih delih nejasna, razlogi so sami s seboj v nasprotju, tožnik pa ni podal ustrezne trditvene podlage, oziroma navedb glede števila domnevno opravljenih nadur ter glede zneskov prikrajšanja pri stroških za prevoz na delo in z dela. Sodišče je neutemeljeno tožniku prisodilo vseh 5.434,14 EUR prikrajšanja iz naslova dnevnic in prehrane, ki sploh niso predmet tožbenega zahtevka. Kot je razvidno iz obrazložitve je sodišče ugotovilo, da je bilo prikrajšanje v zvezi z plačilom dela 3.095,42 EUR vendar ta znesek vključuje poleg stroškov za prevoz tudi prikrajšanje pri dnevnicah in pri hrani, ki pri toženi stranki sploh nista v nobeni zvezi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi sámo izvajalo dokaznega postopka, temveč, da naj bi dokazni postopek „prepustilo“ izvedenki finančne stroke mag. C.C.. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je angažiralo izvedenca A.A., sodnega izvedenca in cenilca za tahografe in tahografske zapise, imenovalo sodno izvedenko za ekonomijo - plačilo za delo, mag. C.C., da izračuna višino pripadajoče plače tožnika po zapisih iz potnih nalogov ter tudi po tahografskih zapisih, z upoštevanjem izvedenskega mnenja A.A.. Izvedenka je podala svoje izvedeniško mnenje, v katerem je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, deloma zmotno upoštevala delovni čas tožnika, v nasprotju s 3. členom

Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Uradni list RS, št. 76/2005 in naslednji; ZDCOPMD), vendar pa zmotnih stališč sodne izvedenke, katere je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, ni mogoče razlagati tako, da sodišče prve stopnje ne bi vodilo dokaznega postopka v skladu z določbami ZPP. Posledično je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča,

opr. št. Pdp 270/2012 z dne 13. 7. 2012. Pritožbeno sodišče je namreč v napotkih pojasnilo, da bo moralo sodišče prve stopnje, glede na podane tožnikove pripombe (list. št. 125 – 127), pozvati izvedenko (dr. B.B.), da dopolni pisno mnenje, ter da bo morala izvedenka razčistiti nasprotujoče ugotovitve, razvidne na 30. in 47. strani pisnega mnenja, ter se določno opredeliti do višine zahtevanih nadur in dodatka za delovno dobo. Ker je tožnik nasprotoval dopolnitvi mnenja, ki bi ga izdelala izvedenka dr. B.B., je sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, v novem sojenju imenovalo drugo izvedenko ekonomske stroke, mag. C.C.. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni nezakonito, in ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, pri čemer v obrazložitvi ni nejasnosti oziroma nasprotij, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenke mag. C.C., da je mogoče čas opravljanja dela tožnika ugotoviti tako, da se skupno število km, ki med strankama ni bilo sporno, deli s povprečno hitrostjo 67,5 km/h, tako dobljenemu času pa se za vsak dan dela prišteje še 1,5 ure, kolikor je po mnenju izvedenke potrebno za povprečno dnevno razkladanje in nakladanje. Po določbi 3. člena

ZDCOPMD

se v delovni čas ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj citirani člen med drugim določa, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.

Sodišče prve stopnje navedene določbe 3. člena

ZDCOPMD

ni upoštevalo, čeprav je bil podatek o delovnem času razviden iz tahografov oziroma je bilo s tahografa mogoče odčitati, zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, le ure vožnje, ki jih je tožnik dejansko opravil in ki se tudi vštejejo v delovni čas. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število nadur s tem, ko je upoštevalo mnenje izvedenke mag. C.C. ter število kilometrov, razvidnih iz potnih nalogov, delilo s povprečno hitrostjo 67,5 km/h. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na trajanje

natovarjanja in raztovarjanja

tovora, ki pa se šteje v delovni čas tožnika, ki pa niti v potnih nalogih niti v tahografih ni bil ustrezno zaveden. Ugotovitev, da je tožnik upravičen do 1,5 delovne ure na dan za čas natovarjanja in raztovarjanja je prepričljiva, saj ji tudi tožena stranka ni argumentirano nasprotovala oziroma je tožnik v zadostni meri izkazal, da je prevoz zahteval tolikšno angažiranost oziroma tolikšno trajanje teh opravil.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določbe 3. člena ZDCOPMD in ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so nesporna in ki se nanašajo na dejanski čas opravljanja vožnje, kot izhaja iz tahografa, ter ob upoštevanju 1,5 ure delovnega časa na dan, ugotovilo prikrajšanje, ki se nanaša na število delovnih ur oziroma nadur v posameznem mesecu. Iz izvedenskega mnenja A.A. (list. št. 201) je namreč po posameznih mesecih, za čas od oktobra 2008 do novembra 2009, razviden čas tožnikove vožnje, ki se v skladu s 3. členom

ZDCOPMD šteje v delovni čas tožnika. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je treba pri ugotavljanju delovnega časa tožnika upoštevati tudi 1,5 ure natovarjanja in raztovarjanja, pri čemer so podatki o dnevih vožnje razvidni iz potnih nalogov, prav tako pa je število delovnih dni razvidno iz priloge 4 k izvedenskemu mnenj izvedenke mag. C.C. (C1). Ker je tožena stranka tožniku izplačala število ur, kot je razvidno iz plačilnih list oziroma iz priloge 5 k izvedenskem mnenju (C1), je število nadur tisto število ur, ki ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje ter števila dni vožnje, ter 1,5 dodatne ure vožnje na dan, presega število ur, ki so razvidne iz plačilnih list in so bile tožniku plačane. V prilogi 5 je izvedenka mag. C.C.

ugotovila tudi neto urno postavko za posamezni mesec, ki pa se v primeru nadur poveča za 30%, v skladu z 39. členom Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Uradni list RS, št. 73/2008 in naslednji), ki se uporablja za toženo stranko. Ob upoštevanju navedenega je tožnik upravičen do naslednjega števila nadur oziroma mesečnih zneskov prikrajšanja, kot sledi (za oktober 2008 s pripravljalno vlogo in modifikacijo zahtevka z dne 20. 5. 2013 nadur ne zahteva):

- november 2008: plačane ure: 160, skupaj ure: 182:15, nadure: 22:15, neto znesek nadure: 5,629 EUR, skupaj nadure neto 125,23 EUR;

- december 2008: plačane ure: 184, skupaj ure: 163:35, skupaj nadure 0 EUR;

- januar 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 155:58, skupaj nadure 0 EUR;

- februar 2009: plačane ure: 160, skupaj ure: 172:40, nadure: 12:40, neto znesek nadure 5,692 EUR, skupaj nadure neto 71,29 EUR;

- marec 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 165:34, skupaj nadure: 0 EUR;

- april 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 199:51, nadure: 23:51, neto znesek nadure: 5,122 EUR, skupaj nadure neto 122,15 EUR;

- maj 2009: plačane ure: 168, skupaj ure: 196:53, nadure: 28:53, neto znesek nadure: 5,356 EUR, skupaj nadure neto 154,69 EUR;

- junij 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 175, skupaj nadure: 0 EUR;

- julij 2009: plačane ure: 184, skupaj ure: 192:03, nadure: 8:03, neto znesek nadure: 4,901 EUR, skupaj nadure neto 39,44 EUR;

- avgust 2009: plačane ure: 168, skupaj ure: 82:28, skupaj nadure: 0 EUR;

- september 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 189:13, nadure: 13:13, neto znesek nadure: 5,122 EUR, skupaj nadure neto 67,68 EUR;

- oktober 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 192:32, nadure: 16:32, neto znesek nadure: 5,122, skupaj nadure neto 84,69 EUR;

- november 2009: plačane ure: 168, skupaj ure: 191:02, nadure: 23:02, neto znesek nadure: 5,356 EUR, skupaj nadure neto 123,35 EUR;

V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela, je dr. B.B., sodna izvedenka za ekonomijo - finance, je v izvedenskem mnenju ugotovila, da je tožnik

v spornem obdobju prejel iz naslova plače znesek 7.745,46 EUR in še izplačilo v gotovini v znesku 10.371,74 EUR, kar je po ugotovitvah izvedenke pokrilo stroške malice, prevoza na delo in dnevnic (list. št. 83). Pri tem je izvedenka pravilno izhajala iz izhodišča, da so upoštevani zneski za povračilo stroškov prevoza na delo na spodnji meji v višini, ki zadoščajo zakonskim predpisom, zneski za prehrano v obliki dnevnice pa na zgornji meji, ker je vsakokrat izračunala celotno dnevnico, ne glede na čas trajanja poti v tujini (list. št. 84). Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi zaključki, saj je izvedenka upoštevala pripadajočo plačo, upoštevaje določbe pogodbe o zaposlitvi. Po dogovoru med strankama se je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje plača obračunavala v višini 14% od doseženega bruto mesečnega prometa, ki je predstavljal plačo kot tudi vse dodatke in stroške tožnika v zvezi z delom. Imenovana izvedenka dr. B.B. je v svojih izračunih upoštevala tako določeno plačo, glede katere je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tak dogovor dopusten, saj je tožniku zagotavljal (vsaj) minimum pravic iz delovnega razmerja. Ker je torej znesek dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela upoštevan pri izplačilih, le glede nadur je bilo ugotovljeno, da je treba številu ur, ki izhajajo iz tahografa, dodati za vsak dan vožnje še 1,5 ure, tožnik ob upoštevanju določbe pogodbe o zaposlitvi ni prikrajšan za dodatke in dnevnice, če se upošteva dosežen bruto promet. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu, ob pravilni uporabi materialnega prava, pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožniku prisodilo zgoraj navedene zneske nadur, višji tožbeni zahtevek iz naslova nadur ter dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela pa zavrnilo, do vtoževanega zneska 5.434,14 EUR s pp (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je sodišče prve stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Glede, na vse okoliščine primera, ko je tožnik deloma uspel v sporu (788,52 EUR oziroma 14,96%), ki je bil posledica dejstva, ker tožena stranka ni vodila pravilne evidence delovnega časa mobilnega delavca oziroma ni zahtevala, da bi tožnik na tahografu evidentiral celotni delovni čas v skladu s 3. členom ZDCOPMD, je pritožbeno sodišče odločilo, glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti polovico stroškov za izvedenca A.A. v višini 677,82 EUR, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), po katerem lahko sodišče naloži delodajalcu kritje stroškov za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu le delno uspe, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.

Tožena stranka je upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 85,04%. Glede na vrednost predmeta spora (5.268,85 EUR), je

tožena stranka upravičena do nagrade za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 350,40 EUR, oziroma sorazmerno uspehu do 293,98 EUR. Skupaj s priglašenimi pavšalnimi stroški v znesku 20,00 EUR in 22% DDV je tožena stranka upravičena do pritožbenih stroškov v višini 382,24 EUR.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1051/2013
• VDSS Sklep Pdp 973/2016
• VDSS Sodba Pdp 94/2020