VDSS sodba Pdp 1051/2013

Jedro

ZDCOPMD v 3. členu določa

, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.

Število nadur, ki jih je opravil tožnik (voznik tovornjaka) je tisto število ur, ki ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje ter števila dni vožnje, ter 1,5 dodatne ure vožnje na dan (toliko časa traja natovarjanje in raztovarjanje tovora), presega število ur, ki so razvidne iz plačilnih list in so bile tožniku plačane. Zato je tožnik upravičen do tako izračunanega števila nadur oziroma mesečnih zneskov prikrajšanj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I izreka, točke II, III, IV in V izreka), delno spremeni tako, da se v v tem delu v celoti na novo glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati iz naslova nadurnega dela:

- za marec 2006 neto znesek 115,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2006 dalje do plačila;

- za april 2006 neto znesek 241,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2006 dalje do plačila;

- za avgust 2006 neto znesek 79,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2006 dalje do plačila;

- za september 2006 neto znesek 139,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2006 dalje do plačila;

- za oktober 2006 neto znesek 131,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2006 dalje do plačila;

- za november 2006 neto znesek 56,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje do plačila;

- za januar 2007 neto znesek 156,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2007 dalje do plačila;

- za februar 2007 neto znesek 201,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 dalje do plačila;

- za marec 2007 neto znesek 406,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2007 dalje do plačila;

- za maj 2007 neto znesek 193,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2007 dalje do plačila;

- za avgust 2007 neto znesek 286,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila;

- za september 2007 neto znesek 351,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2007 dalje do plačila;

- za oktober 2007 neto znesek 334,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2007 dalje do plačila;

- za november 2007 neto znesek 103,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 dalje do plačila;

- za januar 2008 neto znesek 43,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2008 dalje do plačila;

- za februar 2008 neto znesek 80,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 dalje do plačila;

- za april 2008 neto znesek 319,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila;

- za junij 2008 neto znesek 170,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2008 dalje do plačila;

- za oktober 2008 neto znesek 286,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila;

- za november 2008 neto znesek 96,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila;

- za januar 2009 neto znesek 91,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila;

- za februar 2009 neto znesek 55,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 dalje do plačila;

- za marec 2009 neto znesek 117,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 dalje do plačila;

- za maj 2009 neto znesek 301,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 dalje do plačila;

- za avgust 2009 neto znesek 270,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 dalje do plačila;

- za oktober 2009 neto znesek 323,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 dalje do plačila,

vse v 8 dneh, pod izvršbo, ter na prisojene neto zneske obračunati davke in prispevke ter jih odvesti v 8 dneh, pod izvršbo.

II. V presežku, do 13.059,44 EUR s pp., se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti polovico stroškov za izvedenca A.A. v višini 1.150,29 EUR,

na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri UJP B.,

v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, preostale stroške postopka pa vsaka stranka krije sama.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 459,65

EUR

, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati prikrajšanje pri plači iz naslova dodatka za nadurno delo, od bruto zneskov prikrajšanja odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske prikrajšanja za mesece od februarja 2006 do vključno novembra 2009 v neto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Kar je iz naslova prikrajšanja pri plači zahtevanega več (zakonske zamudne obresti, vtoževane pred zapadlostjo posameznega zneska mesečnega dodatka za nadurno delo do dneva zapadlosti zneska mesečnega dodatka), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka za zastopanje po pooblaščencu v znesku 2.469,50 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka za delo sodnih izvedencev v znesku 3.101,36 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za kritje vseh stroškov sodne izvedenke finančne stroke plačati znesek 100,78 EUR in ga nakazati na depozitni račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (torej razen zoper odločitev v drugem odstavku točke I izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, vtoževane pred zapadlostjo posameznega mesečnega zneska za nadurno delo do dneva zapadlosti) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo stališč in napotkov, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 270/2012 z dne 13. 7. 2012. V skladu z napotki bi moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in pozvati izvedenko dr. C.C., da dopolni pisno mnenje ter razčisti nasprotujoče si trditve na strani 30 in 47 njenega pisnega mnenja, in se določno opredeli do višine zahtevanih nadur in dodatka za delovno dobo. V nasprotju s temi napotki pa je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca za tahografe, ki ga tožeča stranka sploh ni pravočasno predlagala, nato pa je za dopolnitev izvedenskega mnenja postavilo drugo izvedenko finančne stroke, ki je naredila povsem novo izvedensko mnenje. V mnenju je izvedenka prezrla podatke iz tahografa ter izdelala izvedensko mnenje z upoštevanjem metode, ki jo je enostransko določil tožnik. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča v smislu prvega odstavka 362. člena ZPP, je s svojim ravnanjem, torej z izvajanjem dokaznega postopka v nasprotju z navodili višjega sodišča, bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. To pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka ni opravila nobenih nadur, sodišče prve stopnje pa je ugotovitve v zvezi z domnevnim številom nadur zgolj nekritično povzelo iz izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke mag. D.D., medtem ko iz listinskih dokazov, torej tahografov in potnih nalogov, te nadure ne izhajajo. Sodišče prve stopnje ni sámo ugotavljalo števila opravljenih delovnih ur, temveč je to prepustilo izvedenki finančne stroke, ki je uporabila nepravilne predpise in napačno metodo. Ni naloga izvedenca, da ugotavlja dejansko stanje v zvezi s številom opravljenih ur dela, temveč je to naloga sodišča. Pavšalna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da listinska dokazila, ki vsebujejo evidence o opravljenih vožnjah tožnika, izkazujejo velika neskladja, za katere sta odgovorni obe stranki. V listinskih dokazih ni neskladij, sodišče prve stopnje pa po mnenju pritožbe ne upošteva dejstva, da so v potnih nalogih navedeni vsi datumi in kraji ter celotni čas trajanja posameznih prevozov, medtem ko je v tahografu zaveden samo čas, ki se v skladu s predpisi šteje v delovni čas in ne čas odmorov, počitka in čas razpoložljivosti. Zato čas iz tahografov in celotni čas, naveden v potnih nalogih, ne moreta biti enaka. Ravno iz razloga, ker gre pri mobilnih delavcih šoferjih za specifično delo in delavci ne opravljajo dela v prostorih delodajalca, pod njegovim nadzorom, ampak gre za več dnevno odsotnost, kjer morajo vozniki sami na tahografu evidentirati trajanje posameznih opravil, ki se štejejo v delovni čas, je za mobilne delavce sprejeta specialna zakonodaja, ki natančno določa, kaj se všteva v delovni čas. Sodišče prve stopnje je glede pravnega vprašanja delovnega časa upoštevalo stališča sodne izvedenke mag. D.D., zato je posledično nepravilno uporabilo 3. člen Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), v zvezi z Uredbo ES št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da iz 3. člena ZDCOPMD izhaja, da se v delovni čas mobilnih delavcev ne štejejo odmori iz 5. člena tega zakona, čas počitka iz 6. člena zakona in čas razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona. Sklicuje se tudi na mnenje Obrtno podjetniške zbornice z dne 18. 7. 2013, iz katerega izhaja, da je izvedensko mnenje izvedenke mag. D.D. neustrezno, saj ne upošteva relevantne zakonodaje s področja prevozov in sicer Direktive 2002/15 ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo vozniško dejavnost v cestnem prometu ter ZDCOPMD. V nasprotju z navedenimi predpisi je izvedenka nepravilno upoštevala delovni čas in vštela časa počitka in razpoložljivosti, ki se ne vštevata v delovni čas. Prav tako je nepravilno ugotavljala delovni čas tako, da je upoštevala število prevoženih kilometrov, ne pa z analizo tahografov. Dokazno breme glede opravljenih nadur je bilo na strani tožnika, saj tožena stranka ves čas zatrjuje, da nadur ni bilo. Tudi iz izvedenskega mnenja A.A. izhaja, da tožnik ni opravil nadur. Edini možni način za ugotavljanje delovnega časa so bili izpisi tahografa, saj je to zakonsko predpisan način evidentiranja delovnega časa. S tahografskim zapisom delavec sam evidentira svoj delovni čas, tožena stranka pa kot delodajalec v celoti sprejema rezultate zapisov na tahografu, ki jih je naredil tožnik sam. Izvedenka mag. D.D. ter tudi sodišče prve stopnje za ugotavljanje nadur tako nista upoštevala niti tahografov niti potnih nalogov, ampak nestrokovno metodo, ki jo je predlagal tožnik sam in sicer, da se je število nadur izračunalo tako, da se je število opravljenih kilometrov delilo z domnevno povprečno hitrostjo vožnje 67,5 km na uro, k temu pa se je prištelo še 1,5 ure za vsak dan. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 143. člena ZDR, ki določa največje dopustno število dovoljenega nadurnega dela, to je 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec ali največ 170 ur na leto. V nasprotju z izvedenskim mnenjem mag. D.D. pa je dr. C.C. po kritični presoji podatkov o domnevnih nadurah v celoti pravilno, v skladu z uporabo 3. člena ZDCOPMD ter Uredbo ES št. 561/2006, ugotovila, da tožnik ni mogel narediti zatrjevanih nadur.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi sámo izvajalo dokaznega postopka, temveč, da naj bi dokazni postopek „prepustilo“ izvedenki finančne stroke mag. D.D.. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je angažiralo izvedenca A.A., sodnega izvedenca in cenilca za tahografe in tahografske zapise, imenovalo sodno izvedenko za ekonomijo - plačilo za delo, mag. D.D., da izračuna višino pripadajoče plače tožnika po zapisih iz potnih nalogov ter tudi po tahografskih zapisih, z upoštevanjem izvedenskega mnenja A.A.. Izvedenka je podala svoje izvedeniško mnenje, v katerem je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, deloma zmotno upoštevala delovni čas tožnika, v nasprotju s 3. členom

Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Uradni list RS, št. 76/2005 in naslednji; ZDCOPMD), vendar pa zmotnih stališč sodne izvedenke, katere je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, ni mogoče razlagati tako, da

sodišče prve stopnje ne bi vodilo dokaznega postopka v skladu z določbami ZPP. Posledično je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča,

opr. št. Pdp 270/2012 z dne 13. 7. 2012. Pritožbeno sodišče je namreč v napotkih pojasnilo, da bo moralo sodišče prve stopnje, glede na podane tožnikove pripombe (list. št. 125 - 127), pozvati izvedenko (dr. C.C.), da dopolni pisno mnenje, ter da bo morala izvedenka razčistiti nasprotujoče ugotovitve, razvidne na 30. in 47. strani pisnega mnenja, ter se določno opredeliti do višine zahtevanih nadur in dodatka za delovno dobo. Ker je tožnik nasprotoval dopolnitvi mnenja (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 22. 1. 2013, list. št. 234), ki bi ga izdelala izvedenka dr. C.C., je sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, v novem sojenju imenovalo drugo izvedenko ekonomske stroke, mag. D.D.. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni nezakonito, in ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, pri čemer v obrazložitvi ni nejasnosti oziroma nasprotij, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenke mag. D.D., da je mogoče čas opravljanja dela tožnika ugotoviti tako, da se skupno število km, ki med strankama ni bilo sporno, deli s povprečno hitrostjo vožnje 67,5 km/h, tako dobljenemu času pa se za vsak dan dela prišteje še 1,5 ure, kolikor je po mnenju izvedenke potrebno za povprečno dnevno natovarjanje in raztovarjanje. Po določbi 3. člena

ZDCOPMD

se v delovni čas ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj citirani člen med drugim določa, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino, itd..

Sodišče prve stopnje navedene določbe 3. člena

ZDCOPMD

ni upoštevalo, čeprav je bil podatek o delovnem času razviden iz tahografov oziroma je bilo s tahografa (preden je tožnik začel voziti v oktobru 2008 z digitalno kartico) mogoče odčitati, zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, le ure vožnje, ki jih je tožnik dejansko opravil in ki se tudi vštejejo v delovni čas, ne pa tudi časa, ki ga je tožnik dnevno porabil za delo na natovarjanju in raztovarjanju tovora. Po ugotovitvah izvedenca A.A. (list. št. 210) je tožnik od oktobra 2008 dalje ustrezno evidentiral delovni čas z uporabo digitalne kartice, tudi čas dela oziroma natovarjanja in raztovarjanja tovora. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število nadur s tem, ko je upoštevalo mnenje izvedenke mag. D.D. ter število kilometrov, razvidnih iz potnih nalogov, delilo s povprečno hitrostjo 67,5 km/h. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na trajanje

natovarjanja in raztovarjanja

tovora, ki pa se šteje v delovni čas tožnika, ki pa niti v potnih nalogih niti v tahografih ni bil do vključno septembra 2008 ustrezno zaveden. Ugotovitev, da je tožnik upravičen do 1,5 delovne ure na dan za čas natovarjanja in raztovarjanja je prepričljiva, saj ji tudi tožena stranka ni argumentirano nasprotovala oziroma je tožnik v zadostni meri izkazal, da je prevoz zahteval tolikšno angažiranost oziroma tolikšno trajanje teh opravil. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz podatkov digitalnega tahografa od oktobra 2008 dalje, ko se je čas dela ustrezno evidentiral na digitalni kartici, saj mesečni seštevek dela, upoštevajoč delovne dni, utemeljuje sklepanje, da je tožnik dnevno porabil vsaj 1,5 ure dela zaradi natovarjanja in raztovarjanja.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določbe 3. člena ZDCOPMD in ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so nesporna in ki se nanašajo na dejanski čas opravljanja vožnje, kot izhaja iz tahografa, ter ob upoštevanju 1,5 ure delovnega časa na dan do septembra 2008, ugotovilo prikrajšanje, ki se nanaša na število delovnih ur oziroma nadur v posameznem mesecu. Od oktobra 2008 dalje pa je dejanski čas opravljanja dela razviden iz tahografa, zato ni treba k podatku o trajanju voženj prišteti še števila ur dela, ki bi ga dobili z množenjem delovnih dni in 1,5 ure na dan za natovarjanje in raztovarjanje. Iz izvedenskega mnenja A.A. (list. št. 208 in 209) je namreč po posameznih mesecih, za čas od februarja 2006 do novembra 2009, razviden čas tožnikove vožnje, ki se v skladu s 3. členom

ZDCOPMD šteje v delovni čas tožnika. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je treba pri ugotavljanju delovnega časa tožnika upoštevati tudi 1,5 ure natovarjanja in raztovarjanja, pri čemer so podatki o dnevih vožnje razvidni iz potnih nalogov, prav tako pa je število delovnih dni razvidno iz Tabele 3 k izvedenskemu mnenju izvedenke mag. D.D. (C1). Ker je tožena stranka tožniku izplačala število ur, kot je razvidno iz plačilnih list oziroma iz Tabele 3 k izvedenskem mnenju (C1), je število nadur tisto število ur, ki ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje ter števila dni vožnje, ter 1,5 dodatne ure vožnje na dan (od februarja 2006 do septembra 2008, ko je tožnik vozil z analognim tahografom), presega število ur, ki so razvidne iz plačilnih list in so bile tožniku plačane. Za čas od oktobra 2008 do novembra 2009 pa je čas nadur tisto število ur vožnje in dela po tahografu, ki presega plačane ure. V Tabeli 3 je izvedenka mag. D.D. ugotovila tudi neto urno postavko za posamezni mesec, ki pa se v primeru nadur poveča za 30%, v skladu z 39. členom Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Uradni list RS, št. 73/2008 in naslednji), ki se uporablja za toženo stranko. Ob upoštevanju navedenega je tožnik upravičen do naslednjega števila nadur oziroma mesečnih zneskov prikrajšanja, kot sledi:

- februar 2006: plačane ure: 56, skupaj ure: 53:26, skupaj nadure: 0 EUR;

- marec 2006: plačane ure: 184, skupaj ure: 207:38, nadure: 23:38, neto znesek nadure: 4,888 EUR, skupaj nadure neto 115,51 EUR;

- april 2006: plačane ure: 160, skupaj ure: 202:58, nadure: 42:58, neto znesek nadure: 5,629 EUR, skupaj nadure neto 241,85 EUR;

- maj 2006: plačane ure: 184, skupaj ure: 171:19, skupaj nadure: 0 EUR;

- junij 2006: plačane ure: 176, skupaj ure: 135:07, skupaj nadure: 0 EUR;

- julij 2006: plačane ure: 168, skupaj ure: 150:42, skupaj nadure: 0 EUR;

- avgust 2006: plačane ure: 184, skupaj ure: 200:18, nadure: 16:18, neto znesek nadure: 4,888 EUR, skupaj nadure neto 79,66 EUR;

- september 2006: plačane ure: 168, skupaj ure: 194:04, nadure: 26:04, neto znesek nadure: 5,356 EUR, skupaj nadure neto 139,60 EUR;

- oktober 2006: plačane ure: 176, skupaj ure: 201:43, nadure: 25:43, neto znesek nadure: 5,122, skupaj nadure neto 131,72 EUR;

- november 2006: plačane ure: 176, skupaj ure: 186:35, nadure: 10:55, neto znesek nadure: 5,122 EUR, skupaj nadure neto 56,18 EUR;

- december 2006: plačane ure: 168, skupaj ure: 161:15, skupaj nadure: 0 EUR;

- januar 2007: plačane ure: 184, skupaj ure: 205:12, nadure: 21:12, neto znesek nadure: 7,371 EUR, skupaj nadure neto 156,44 EUR;

- februar 2007: plačane ure: 160, skupaj ure: 183:48, nadure: 23:48, neto znesek nadure 8,476 EUR, skupaj nadure neto 201,72 EUR;

- marec 2007: plačane ure: 176, skupaj ure: 228:44, nadure: 52:44, neto znesek nadure: 7,709 EUR, skupaj nadure neto 406,51 EUR;

- april 2007: plačane ure: 168, skupaj ure: 159:52, skupaj nadure: 0 EUR;

- maj 2007: plačane ure: 184, skupaj ure: 210:17, nadure: 26:17, neto znesek nadure: 7,371 EUR, skupaj nadure neto 193,72 EUR;

- junij 2007: plačane ure: 168, skupaj ure: 144.49, skupaj nadure: 0 EUR;

- julij 2007: plačane ure: 176, skupaj ure: 152:39, skupaj nadure: 0 EUR;

- avgust 2007: plačane ure: 184, skupaj ure: 221:55, nadure: 37:55, neto znesek nadure: 7,533 EUR, skupaj nadure neto 286,38 EUR;

- september 2007: plačane ure: 160, skupaj ure: 200:28, nadure: 40:28, neto znesek nadure: 8,684 EUR, skupaj nadure neto 351,41 EUR;

- oktober 2007: plačane ure: 184, skupaj ure: 228:17, nadure: 44:17, neto znesek nadure: 7,533, skupaj nadure neto 334,47 EUR;

- november 2007: plačane ure: 176, skupaj ure: 187:53, nadure: 11:53, neto znesek nadure: 8,71 EUR, skupaj nadure neto 103,50 EUR;

- december 2007: plačane ure: 168, skupaj ure: 141:00, skupaj nadure 0 EUR;

- januar 2008: plačane ure: 184, skupaj ure: 189:47, nadure: 5:47, neto znesek nadure: 7,553 EUR, skupaj nadure neto 43,67 EUR;

- februar 2008: plačane ure: 168, skupaj ure: 177:43, nadure: 9:43, neto znesek nadure 8,268 EUR, skupaj nadure neto 80,33 EUR;

- marec 2008: plačane ure: 168, skupaj ure: 131:12, skupaj nadure: 0 EUR;

- april 2008: plačane ure: 176, skupaj ure: 216:29, nadure: 40:29, neto znesek nadure: 7,891 EUR, skupaj nadure neto 319,45 EUR;

- maj 2008: plačane ure: 176, skupaj ure: 162:55, skupaj nadure: 0 EUR;

- junij 2008: plačane ure: 168, skupaj ure: 188:36, nadure: 20:36, neto znesek nadure: 8,268 EUR, skupaj nadure neto 170,32 EUR;

- julij 2008: plačane ure: 184, skupaj ure: 61:34, skupaj nadure: 0 EUR;

- avgust 2008: plačane ure: 168, skupaj ure: 0 (ni podatka), skupaj nadure: 0 EUR;

- september 2008: plačane ure: 176, skupaj ure: 14:40, skupaj nadure: 0 EUR;

- oktober 2008: plačane ure: 184, skupaj ure: 221:59, nadure: 37:59, neto znesek nadure: 7,533 EUR, skupaj nadure neto 286,88 EUR;

- november 2008: plačane ure: 160, skupaj ure: 171:05, nadure: 11:05, neto znesek nadure: 8,684 EUR, skupaj nadure neto 96,24 EUR;

- december 2008: plačane ure: 184, skupaj ure: 152:14, skupaj nadure 0 EUR;

- januar 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 187:37, nadure: 11:37, neto znesek nadure: 7,891 EUR, skupaj nadure neto 91,66 EUR;

- februar 2009: plačane ure: 160, skupaj ure: 166:29, nadure: 6:29, neto znesek nadure 8,684 EUR, skupaj nadure neto 55,91 EUR;

- marec 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 190:53, nadure: 14:53, neto znesek nadure: 7,891 EUR, skupaj nadure neto 117,44 EUR;

- april 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 175:10, skupaj nadure: 0 EUR;

- maj 2009: plačane ure: 168, skupaj ure: 204:30, nadure: 36:30, neto znesek nadure: 8,268 EUR, skupaj nadure neto 301,77 EUR;

- junij 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 171:53, skupaj nadure: 0 EUR;

- julij 2009: plačane ure: 184, skupaj ure: 112:32, skupaj nadure: 0 EUR;

- avgust 2009: plačane ure: 168, skupaj ure: 200:46, nadure: 32:46, neto znesek nadure: 8,268 EUR, skupaj nadure neto 270,90 EUR;

- september 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 157:15, skupaj nadure: 0 EUR;

- oktober 2009: plačane ure: 176, skupaj ure: 216:56, nadure: 40:56, neto znesek nadure: 7,891 EUR, skupaj nadure neto 323,00 EUR;

- november 2009: plačane ure: 80, skupaj ure: 52:18, skupaj nadure: 0 EUR.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki določa, da lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da delavca ne smejo zadeti škodljive posledice zaradi kršitev delodajalca, ki ni upošteval kvote nadur, kot jo določa ZDR. Zato je delavec upravičen do plačila vseh nadur, ki jih opravi, tudi če število le-teh presega omejitev iz tretjega odstavka 143. člena ZDR. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012.

V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela, je dr. C.C., sodna izvedenka za ekonomijo - finance, v izvedenskem mnenju ugotovila, da je tožnik v spornem obdobju prejel iz naslova plače znesek 30.421,29 EUR na TRR in še izplačilo v gotovini v znesku 40.025,15 EUR, skupaj 70.446,44 (list. št. 112), kar je po ugotovitvah izvedenke pokrilo stroške malice, prevoza na delo in dnevnic. Pri tem je izvedenka pravilno izhajala iz izhodišča, da so upoštevani zneski za povračilo stroškov prevoza na delo na spodnji meji v višini, ki zadoščajo zakonskim predpisom, zneski za prehrano v obliki dnevnice pa na zgornji meji, ker je vsakokrat izračunala celotno dnevnico, ne glede na čas trajanja poti v tujini (list. št. 113). Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi zaključki, saj je izvedenka upoštevala pripadajočo plačo, upoštevaje določbe pogodbe o zaposlitvi. Po dogovoru med strankama se je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje plača obračunavala v višini 14% od doseženega bruto mesečnega prometa, ki je predstavljal plačo kot tudi vse dodatke in stroške tožnika v zvezi z delom. Imenovana izvedenka dr. C.C. je v svojih izračunih upoštevala tako določeno plačo, glede katere je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tak dogovor dopusten, saj je tožniku zagotavljal (vsaj) minimum pravic iz delovnega razmerja. Ker je torej znesek dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela upoštevan pri izplačilih, le glede nadur je bilo ugotovljeno, da je treba številu ur, ki izhajajo iz tahografa, dodati za vsak dan vožnje še 1,5 ure (za čas od februarja 2006 do septembra 2008, ko je tožnik vozil z analognim tahografom, od oktobra 2008 pa na podlagi podatkov digitalne kartice za vožnjo in delo), tožnik ob upoštevanju določbe pogodbe o zaposlitvi ni prikrajšan za dodatke in dnevnice, če se upošteva dosežen bruto promet. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu, ob pravilni uporabi materialnega prava, pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožniku prisodilo zgoraj navedene zneske nadur, višji tožbeni zahtevek iz naslova nadur ter dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela pa zavrnilo, do vtoževanega zneska 13.059,44 EUR s pp (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je sodišče prve stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Glede, na vse okoliščine primera, ko je

tožnik deloma uspel v sporu (4.956,24 EUR oziroma 37,95%), ki je bil posledica dejstva, ker tožena stranka ni vodila pravilne evidence delovnega časa mobilnega delavca oziroma ni zahtevala, da bi tožnik na analognem tahografu evidentiral celotni delovni čas v skladu s 3. členom ZDCOPMD, je pritožbeno sodišče odločilo, glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožena stranka pa je dolžna za tožnika povrniti polovico stroškov za izvedenca A.A. v višini 1.150,29 EUR, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), po katerem lahko sodišče naloži delodajalcu kritje stroškov za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu le delno uspe, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Navedeni stroški so bili plačani iz naslova BPP, zato mora tožena stranka ta znesek nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri UJP B., v roku 15 dni.

Tožena stranka je upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 62,05%. Glede na vrednost predmeta spora (13.059,44 EUR), je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 587,20 EUR, oziroma sorazmerno uspehu do 364,35 EUR. Skupaj s priglašenimi pavšalnimi stroški v znesku 20,00 EUR in 22% DDV je tožena stranka upravičena do pritožbenih stroškov v višini 459,65 EUR.

Datum zadnje spremembe:

17.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1050/2013
• VDSS Sklep Pdp 973/2016
• VDSS Sodba Pdp 94/2020