<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba III Kp 50717/2017
ECLI:SI:VSLJ:2019:III.KP.50717.2017

Evidenčna številka:VSL00031450
Datum odločbe:11.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:dokazi, pridobljeni v tujini - načelo proste presoje dokazov - pregled telefona - mednarodna pravna pomoč - prevzem pregona zoper državljana Republike Slovenije zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil v tujini - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zaslišanje soobdolženca kot priče - zaslišanje soobtožencev - skesanec - kontradiktornost - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - zagovor soobdolženca kot dokaz

Jedro

Pri presoji dokazov, pridobljenih v tujini, velja splošno načelo proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče torej ni vezano na zakonska pravila, kako naj ovrednoti posamezni dokaz, vendar pa mora pri tem upoštevati dokazne prepovedi in načela kazenskega postopka, ki jih določa ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 2.000,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen 30 (trideset) let zapora, v katero je vštelo čas pripora od 28. 11. 2017 od 14.30 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom sodišča prve stopnje, še podrejeno, da obtoženemu izreče milejšo kazensko sankcijo. V pritožbi je zagovornik obtoženega A. A. predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani njega in obtoženega povabi na sejo pritožbenega senata.

3. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegova zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo so pristopili obtoženi in njegova zagovornika, odvetnica B. B., iz Odvetniške družbe C. o. p., d. o. o., ki so priglasili pooblastilo po že razpisani pritožbeni seji, in odvetnik dr. D. D. Na sejo ni pristopil državni tožilec, vendar so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni, saj je bil o seji v redu obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka in kršitvam obtoženčevih ustavnih pravic

6. Pritožnik navaja, da izpodbijana sodba odločitev o kazenski odgovornosti obtoženega opira med drugim na ugotovitve glede domnevne medsebojne elektronske komunikacije med obtoženim A. A. in oškodovancem E. E. ter drugimi osebami pri čemer se sklicuje na vsebino zaseženih elektronskih naprav, predvsem izvid in mnenje dr. F. F. z dne 11. 11. 2014 in 7. 12. 2014 ter na analitično informacijo SKP PU Ljubljana z dne 29. 5. 2018, ki je bila izdelana v zvezi z zgoraj navedenim mnenjem dr. F. F., na podlagi odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pritožnik opozarja, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini, zato bi morali izpolnjevati vse standarde, zagotovljene v slovenski ustavi in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

7. Pritožbeno navajanje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj bi sodišče prve stopnje šele po opravljeni vsebinski presoji izpolnjenosti vseh pogojev za izdajo sodne odredbe lahko zaključilo, da so bili vsi v BIH pridobljeni elektronski podatki, pridobljeni na podlagi ustreznih odredb pristojnega sodišča BIH, prav tako tudi odredbe za forenzično analizo teh podatkov, bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti. V sklopu zatrjevane kršitve pritožnik navaja, da je v izpodbijani sodbi izostalo vrednotenje dokazov pridobljenih v tujini in sicer presoja skladnosti s standardi, ki jih zagotavljata slovenska ustava in EKČP. Pritožnik svojo pritožbeno navedbo med drugim utemeljuje s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 19969/2010 z dne 14. 2. 2012, pri čemer pritožnik spregleda, da je bila navedena sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Up-519/12 z dne 18. 9. 2014.

8. Zgoraj povzeti pritožbeni poudarek je neutemeljen. Zakon o kazenskem postopku ne določa na kakšen način je v sodnem postopku potrebno presojati dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini bodisi za potrebe tujega postopka, bodisi s sodelovanjem naše države. Pri presoji dokazov, pridobljenih v tujini, velja splošno načelo proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče torej ni vezano na zakonska pravila, kako naj ovrednoti posamezni dokaz, vendar pa mora pri tem upoštevati dokazne prepovedi in načela kazenskega postopka, ki jih določa ZKP. V zvezi z uporabo dokazov, pridobljenih v tujini, je ustavno sodna in sodna praksa Vrhovnega sodišča RS zavzela stališče, po katerem so dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini, veljavni tudi v Republiki Sloveniji pod pogojem, da so bile pri njihovi izvedbi človekove pravice, v katere je ukrep državnega organa posegel, zavarovane vsaj s primerljivo stopnjo, kot jo zagotavlja Ustava RS. Ukrep, ki se je izvajal v tujini, je lahko podlaga za sodbo, čeprav ni bil izveden na način, kot ga določa ZKP. Dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini, so lahko podlaga sodbe, le če niso bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Presojo ustavno skladnosti dokazov pridobljenih v tujini, pa slovenskim pravosodnim organom nalaga že 15. člen Ustave RS, ki določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave.1

9. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da izpodbijana sodba ne vsebuje vsebinske obrazložitve izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo predmetnih odredb v BIH in da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje skladnosti s standardi, ki jih zagotavljata slovenska ustava in EKČP glede vrednotenja dokazov, pridobljenih v tujini.

10. Sodišče prve stopnje je na strani 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno utemeljilo, zakaj so problematizirani dokazi, pridobljeni v tujini, lahko uporabljeni v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila za pregled telefonov in SIM kartic v kazenski zadevi zoper osumljene A. A., G. G., H. H. in I. I. zaradi kaznivega dejanja umora iz točke A drugega odstavka 166. člena v zvezi z 31. členom KZ FBIH izdana sodna odredba Kantonalnega sodišča v Bihaču, št. 001 z dne 7. 10. 2014 in sicer po predlogu Kantonalnega tožilstva USK BIHAČ št. 000. z dne 7. 10. 2014. Odredba se je nanašala na pregled elektronskih naprav, ki so bile zasežene, ne pa še pregledane in se sklicuje na že izdano odredbo o opravi preiskave zoper osumljence, ki je bila uvedena s sklepom pristojnega kantonalnega tožilca z dne 16. 9. 2014. Sklep o uvedbi preiskave je sodišče utemeljevalo na do tedaj zbranih obvestilih in izsledkih že do tedaj opravljenih ogledov, hišnih preiskav ter zasegov predmetov, pri čemer sodišče prve stopnje ugotavlja, da so za odredbe za hišne preiskave in zasege predmetov bili prav tako podani predlogi in izdane ustrezne odredbe bosanskih pravosodnih organov. Telefoni, ki so bili predmet pregleda na podlagi problematiziranih odredb, so bili zaseženi bodisi pri ogledih, opravljenih s strani policije, bodisi v primeru zaseženih elektronskih naprav oškodovanca, najdenih v njegovem vozilu, bodisi na podlagi izdanih odredb za hišne preiskave in preiskave vozil. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni v skladu z notranjo zakonsko in ustavno ureditvijo BIH. Iz predloženih odredb ne izhaja, da bi bile pri tem kršene tiste človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja slovenska ustavna ureditev in sprejeti mednarodni pravni akti in tako tudi izsledki pregleda telefonskih naprav, ki ga je po sodni odredbi opravil sodni izvedenec informacijsko komunikacijske tehnologije dr. F. F., ni v nasprotuju z 35. in 37. členom Ustave RS. Razlogi, ki jih je v zvezi z zakonitostjo dokazov, pridobljenih v tujini, navedlo sodišče prve stopnje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča narekujejo zaključek, da je sodišče prve stopnje opravilo vsebinsko presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo sodne odredbe. Iz zbranega spisovnega gradiva, ki ga problematizira pritožnik, izhaja, da je Kantonalno sodišče v Bihaču dne 7. 9. 2014 odredilo preiskavo mobilnih telefonov, SIM kartic, odhodnih in dohodnih klicev, poslanih in prejetih SMS sporočil, telefonskega imenika, fotografij, video zapisov z mobilnih telefonov, za mobilne telefone, navedene v točki 1 - 11 iste odredbe. Iz obrazložitve navedene odredbe je razvidno, da se sklicuje na odredbo o opravljanju preiskave zoper obtoženega A. A. in soobdolžene. Iz izreka problematizirane odredbe je razvidno, da se je preiskava nanašala na mobilne telefone, ki so jih uporabljali J. J., K. K., I. I., L. L., E. E., M. M. in N. N. Naknadno je bila izdana odredba še za preiskavo mobilnega telefona, ki ga je uporabljal O. O. Bistveno je, kar pritožnik prezre, da problematizirana odredba ni bila izdana za preiskavo mobilnega telefona obtoženega A. A. Torej izdaja navedene odredbe ni posegla v obtoženčeve pravice, zajamčene z Ustavo RS in EKČP, kot to zmotno navaja pritožnik, ki sicer niti ne konkretizira, katere pravice obtoženca naj bi bile s tem kršene. Po ustaljeni ustavno sodni praksi presojo skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov ne opravljajo naša sodišča, saj bi s tem posegli v suvereno odločanje tujih državnih organov. Tukajšnje sodišče je moralo v konkretnem primeru le preveriti, ali je imelo dejanje bosanske policije zakonito podlago, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in na podlagi tega tudi pravilno zaključilo, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini v skladu z notranjo zakonsko ureditvijo in da niso bile kršene tiste človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja slovenska ustava in sprejeti mednarodni pravni akti, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik tega niti ne zatrjuje. Glede na pojasnjeno, zatrjevana kršitev ni podana.

11. Pritožnik zatrjuje, da se izpodbijana sodba na več mestih sklicuje na izjave, ki so jih domnevni storilci G. G., P. P., H. H. in I. I. podali tekom postopka v BIH, pri čemer opozarja, da so slednji v postopku v BIH nastopali v povsem drugačni procesni vlogi, kot pri tukajšnjem sodišču, saj so v BIH nastopali kot osumljenci oziroma obtoženi, v posledici česar je za njih veljal drugačen pravni pouk kot v predmetnem postopku, ko so bili zaslišani kot priče in so bili dolžni izpovedovati po resnici. Pritožnik svojo pritožbeno navedbo utemeljuje s tem, da so se imenovani s prilagajanjem svojih izpovedb v postopku, ki je potekal v BIH, skušali razbremeniti glede lastne udeležbe in ravnanj v zvezi z očitkom uboja oškodovanca E. E., zato so krivdo za svoja dejanja naprtili A. A. Glede obtoženega I. I. pa pritožnik opozarja, da je sam navedel, da je v zameno za milejšo kazensko sankcijo in pod pogojem, da bo pričal zoper ostale soobtožene sklenil s tožilstvom v BIH sporazum o priznanju krivde, v posledici česar mu je bila izrečena bistveno nižja kazen. Pritožnik meni, da izpodbijana sodba kritične presoje izjav navedenih ne ponudi. Pritožnik navaja, da obramba obtoženega A. A. ni imela možnosti, da bi bila navzoča pri zaslišanju soobtoženih pred tujim pravosodnim organom in ji torej ni bila dana možnost, da bi jim lahko postavljala vprašanja ter na ta način preverila verodostojnost tako podanih izjav. Šele na tak način bi bila obrambi omogočena kontradiktornost pri pridobivanju izjav kot temeljna procesna pravica obtoženega v kazenskem postopku. Nadalje pritožnik zatrjuje, da kontradiktornost tudi ni bila zagotovljena kasneje v postopku pred slovenskim sodiščem, saj nobena od teh prič ni želela izpovedovati ter odgovarjati na vprašanja sodišča in obrambe, zato sodišče prve stopnje sodbe na izjave teh prič ne bi smelo opreti.

12. Sodišče druge stopnje zgoraj povzeta pritožbena naziranja zavrača. Najprej je pritožniku potrebno pojasniti, da se je obtoženi A. A. sam odpovedal sojenju za predmetno kaznivo dejanje v Federaciji BIH, saj je neposredno po dejanju državo zapustil in se s tem izognil kazenskemu postopku, zato so pritožbene navedbe, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, neutemeljene. Spisovno je razvidno, da je Kantonalno sodišče v Bihaču dne 19. 9. 2014 zoper osumljena A. A. in H. H. razpisalo mednarodno tiralico in odredilo pripor iz razlogov, ker se zoper njiju uvaja preiskava zaradi utemeljenega suma, da sta skupaj z ostalimi soobdolženci storila kaznivo dejanje umora po točki A drugega odstavka 166. člena v zvezi z 31. členom KZ FBIH ter da sta 14. 9. 2014 prek mejnega prehoda Jesenovec Gradina zapustila ozemlje države BIH in postala nedostopna pristojnim organom. Nobenega dvoma ni, da je obtoženi A. A. vedel, da zoper njega v BIH teče kazenski postopek, saj iz podatkov spisa izhaja, da je klical ožje sorodnike I. I. in jim ponujal finančno pomoč za zagovornika. Glede na izpostavljeno, ni moč pritrditi pritožbenemu naziranju, da je bila obtoženemu kršena pravica iz 29. člena Ustave, saj se je le-tej sam odpovedal, ko je neposredno po storjenem kaznivem dejanju ozemlje Federacije BIH zapustil in se na tak način izognil njeni sodni jurisdikciji.

13. Sodišče prve stopnje nosilnih razlogov za krivdorek ni utemeljevalo z zagovori obtoženih G. G., P. P. in H. H. in njihovimi izpovedbami v predmetnem kazenskem postopku kot zmotno trdi pritožnik, pač pa se je v tem delu oprlo predvsem na izpovedbo I. I., ki jo je podal pred Kantonalnim sodiščem v BIH in na glavni obravnavi, kjer mu je bila izpovedba tudi predočena. Pritrditi je sicer pritožnikom, da G. G., P. P. in H. H. zaslišani kot priče v predmetnem kazenskem postopku, niso potrdili svojih zagovorov, ki so jih podali v postopku v BIH. Zaslišani v predmetnem kazenskem postopku kot priče so več ali manj izpovedovali, da se dogodka ne spominjajo. Pojasnili so, da so zagovore, ki jim jih je sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka predočilo, podali pod prisilo oziroma so s takšnim načinom obrambe zasledovali cilj milejšega kaznovanja. V razlogih izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno opredelilo do njihovih izpovedb in navedlo prepričljive razloge v zvezi z oceno verodostojnosti imenovanih. Pritožnik zato s posplošeno pritožbeno kritiko, da izpodbijana sodba kritične presoje izjav imenovanih ne ponuja, ne more biti uspešen.

14. Pritrditi je pritožnikom, da so obtoženi G. G., P. P. ter H. H. v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njih pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču podali zagovore, ki jih zaslišani v predmetnem kazenskem postopku kot priče niso potrdili. Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o krivdoreku oprlo ravno na zagovore imenovanih. Eden od nosilnih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljevalo krivdorek, je izpovedba I. I. I. I. je bil s sodbo na podlagi sporazuma o priznanju krivde Kantonalnega sodišča v Bihaču št. 002 z dne 26. 3. 2015 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 166. člena v zvezi s 33. členom KZ FBIH. Kot priča je bil zaslišan v postopku zoper obtožene G. G., H. H. ter P. P. Kot priča je bil zaslišan tudi pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da sodišče prve stopnje na izpovedbo I. I. ne bi smelo opreti sodne odločbe. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani sicer priči I. I., v nasprotju z določbami ZKP, niti ni predočala njegove izpovedbe v postopku zoper soobtožene pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču, na kar je nenazadnje utemeljeno opozoril tudi pritožnik. Je pa to storilo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, po tem, ko je ugotovilo, da priča noče izpovedovati. V spontani izpovedbi je namreč I. I., zaslišan preko videokonference na glavni obravnavi dne 21. 12. 2018, povedal, da se dogodka ne spominja. Navedel je, da se ne spomni ničesar in da zaradi svoje varnosti in varnosti svoje družine ne želi ničesar povedati. Ponovno je izpovedal o grožnjah družine pokojnega oškodovanca. I. I. je zanikal kakršnokoli povezavo s soobtoženimi in je glede inkriminiranega dogodka povedal, da v lokal ni vstopil in ni ničesar videl. Sodišče prve stopnje je glede na takšno izpoved I. I., pravilno ocenilo, da priča ne želi izpovedovati in nato ravnalo povsem v skladu z določbo 335. člena ZKP po kateri predsednik senata, pričo, ki je na prejšnjem zaslišanju povedala dejstva, ki se jih več ne spominja, ali če spremeni svojo izpovedbo, opozori na njeno prejšnjo izpovedbo in jo vpraša, zakaj sedaj izpoveduje drugače, po potrebi ji prebere njeno prejšnjo izpovedbo ali njen del. Prejšnje izpovedbe se berejo predvsem v primerih, ko na glavni obravnavi zaslišana priča ali izvedenec izpove, da se zadeve več ne spominja, ali če trdi, da ni spremenil izpovedbe. Namen branja je, da se zaslišani osebi osveži spomin in omogoči, da pojasni razliko v izpovedbi, ne more pa takšno branje nadomestiti samega zaslišanja priče ali izvedenca na glavni obravnavi. Ta določba se nanaša na izpovedbo priče, ki je bila dana na procesno veljaven način na zapisnik pri zaslišanju. Namen te določbe je, da se sodišču omogoči presoja, na katero izpovedbo naj opre svojo odločitev.2 Iz izpovedbe I. I. izhaja, da je obtoženega A. A. spoznal tri mesece pred predmetnim dogodkom. Glede dogodka v lokalu je povedal, da so šli A. A., G. G., H. H. in P. P. na drugo stran, da fizično obračunavajo s fanti, ki so predhodno pretepli H. H. Potrdil je, da so prišli na parkirišče z vozili in da se je sam tja odpravil na podlagi klica A. A., ki je bil tam že z vozilom Passat, v katerem sta bila poleg A. A. še G. G. in H. H. Sam je bil v avtomobilu s P. P. Ko so prišli na parkirišče, so navlekli podkape in rokavice, ki so se nahajale v Passatu, vse z namenom, da jih fantje, ki jih je omenjal predhodno, ne bi prepoznali. V lokal je najprej vstopil A. A., potem H. H., P. P., nazadnje on. P. P. in G. G. sta imela puški, H. H. pa palico. Sam je stal pri vratih lokala, desno so šli P. P., G. G. in H. H., naravnost gor proti lokalu pa je odšel A. A. in nato zavil na levo. H. H. je razbijal inventar s palico, G. G. in P. P. pa sta imela puške spuščene in sta govorila naj se uležejo, eden od gostov pa je zbežal v WC. Po strelu je slišal besede "tecite". A. A. je imel pri sebi torbico, ki jo je vedno nosil, ni pa vedel, ali je imel tedaj tudi pištolo. Takrat ni vedel, da je na levi sedel E. E. Ko so tekli proti avtu, je A. A. rekel "ubil sem ga Alaha mi", sam je stekel proti avtu, z njim je bil P. P., usedla sta se v Opel Astro, peljala proti Prijedoru, ko je P. P. odvrgel puško nekje na poti pri betonski steni pri L. Po dogodku je A. A. z njegovo družino poskušal vzpostaviti stik, vendar so oni stike prekinili. Po predočenju tega dela izpovedbe je priča I. I. glede večine predočene izpovedbe iz postopka pred Kantonalnim sodiščem v BIH povedal, da se tega ne spominja, oziroma, da je bil pod pritiskom, tudi zaradi nacionalnosti, saj je edini, ki je bil pravoslavec oziroma Srb. Izpovedal je, da A. A. tam ni videl. Pojasnil je, da so nad njim izvajali pritisk, da so mu dali izjavo, ki jo je moral podpisati. Navedel je, da je bil na napačnem kraju, v napačnem času. Poudaril je, da ne želi še enkrat govoriti o tem zaradi svoje varnosti in varnosti svoje družine. Izpovedba I. I. na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje je očitno posledica strahu, vendar ne pred družino pokojnega E. E., pač pa strahu pred obtoženim A. A. Takšen zaključek sodišče druge stopnje utemeljuje s tistim delom izpovedbe I. I., ko je navedel, da se niti ne spominja, da je s tožilstvom sklenil sporazum. V kolikor bi se I. I. bal maščevanja sorodnikov pokojnega oškodovanca E. E. bi nedvomno izpostavil, da je sklenil sporazum, kar izkazuje, da je prevzel določeno krivdo za storjeno kaznivo dejanje, kot tudi odgovornost za nastalo posledico, kar vse je I. I. zanikal, saj iz njegove izpovedbe izhaja, da se niti ne spominja kakšna je bila v sporazumu dogovorjena kazen, kar je milo rečeno sprenevedanje priče. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je kot del izpovedbe I. I., štelo njegovo izpovedbo pred Kantonalnim sodiščem v BIH, ki jo je priči predočilo in poleg ostalih dokazov tudi na podlagi te izpovedbe utemeljevalo krivdorek. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, sodišče prve stopnje lahko opre sodno odločbo na dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini, saj je bilo ugotovljeno, da zapisnik o zaslišanju priče I. I. pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic, česar pritožnik niti ne zatrjuje.

15. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje priči I. I. na glavni obravnavi dne 21. 12. 2018 ni predočilo njegove izpovedbe iz kazenskega postopka pred Kantonalnim sodiščem v BIH je kot je bilo pojasnjeno že v točki 14 te odločbe, protispisna. Iz zvočnega prepisa zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje priči predočalo njegovo izpovedbo, pri čemer je pritožnik nasprotoval, da sodišče prve stopnje izpovedbo I. I. iz postopka pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču, predočuje. Sodišče prve stopnje je I. I. v smislu določbe 335. člena ZKP, ker v spontani izpovedbi o dogodku ni želel izpovedati, oziroma je navedel, da se ne spominja, posamezne izseke izpovedbe predočalo, pri čemer je takšen način predočanja v skladu z določbami ZKP, saj 335. člen ZKP ne določa, da je potrebno priči predočiti celotno izpovedbo, pač pa se predočanje lahko omeji tudi na dele le-te. V kolikor je pritožnik ocenil, da je priči potrebno predočiti celotno njegovo izpovedbo, je imel to možnost storiti, saj je iz zvočnega prepisa zapisnika razvidno, da je priči postavljal določena vprašanja, ni pa predlagal, da bi se priči predočila celotna izpovedba.

16. Pritrditi je pritožniku, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do izpovedb, ki so jih priče G. G., P. P. in H. H. podali pri tukajšnjem sodišču in v katerih so vsebino zagovorov, ki so jih podali pred Kantonalnim sodiščem v BIH v kazenski zadevi št. 001, ki se je vodila zoper njih, zanikali. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da imajo izjave G. G., P. P. in H. H., ki so jih podali v BIH, omejeno dokazno vrednost, saj imajo naravo uradnih zaznamkov, na vsebino katerih pa sodišče sodbe ne sme opreti, pri čemer pritožnik pritožbeno navedbo utemeljuje s sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007 in I Ips 100/2009 z dne 6. 11. 2009. Zagovori obtoženih, ki so jih podali v postopku pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču, vsekakor nimajo narave uradnega zaznamka v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP, kot zmotno meni pritožnik. Izjava v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP predstavlja izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP. Zapisniki o zaslišanju obtoženih G. G., P. P. in H. H., ki so del spisa Kantonalnega sodišča v BIH št. 001, so del tega predmetnega kazenskega spisa, saj je Republika Slovenija na podlagi zaprosila Kantonalnega tožilstva Unsko Sanskega kantona Federacije Bosne in Hercegovine št. 003 za prevzem kazenskega pregona, prevzela kazenski pregon zoper obtoženega A. A. v smeri uvodoma navedenega kaznivega dejanja. Obtoženi G. G., P. P. in H. H. so bili pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču pravnomočno spoznani za krive pomoči h kaznivemu dejanju uboja E. E. po prvem odstavku 166. člena v zvezi z 31. členom KZ FBIH, G. G. in P. P. pa še kaznivega dejanja nezakonitega posedovanja orožja ali eksplozivnih snovi po prvem odstavku 371. člena KZ FBIH. Sodišče prve stopnje je zato postopalo skladno z določbami ZKP, ko je navedene v predmetnem postopku zaslišalo kot priče.

17. Odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se pritožnik sklicuje in na podlagi katerih uveljavlja zatrjevano kršitev, obravnavajo primere, ko je sodišče sodno odločbo oprlo na uradne zaznamke o opravljenem razgovoru v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Pritožbeno naziranje, da imajo takšne izjave (pravilno zagovori) po analogiji naravo uradnega zaznamka, sodišče druge stopnje zavrača. G. G., P. P. in H. H. so v postopku pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču podali zagovore. V predmetnem postopku so bili zaslišani kot priče. I. I. je bil v postopku zoper prej imenovane zaslišan kot priča, pri čemer je zanj veljal isti pravni pouk kot ga določbe ZKP predvidevajo za zaslišanje prič. I. I., zaslišan v predmetnem postopku v zvezi z inkriminiranim dejanjem, ni želel izpovedovati, zato je sodišče prve stopnje, upoštevajoč določbo 335. člena ZKP, ravnalo pravilno, ko mu je njegovo izpovedbo, ki jo je podal pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču prebralo in s tem ni kršilo določb kazenskega postopka kot zmotno meni pritožnik. Glede na pojasnjeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje krivdorek utemeljevalo na podlagi zagovorov G. G., P. P. in H. H.

18. Pritožbeni poudarek, da je izostala kritična ocena izpovedb G. G., P. P. in H. H., je neutemeljen. Sodišče druge stopnje takšna pritožbena naziranja zavrača. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zaslišalo G. G., P. P. in H. H. in jim predočilo njihove zagovore iz postopka pred Kantonalnim sodiščem v Bihaču. Na tak način je bil dokaz z zaslišanjem prič pravilno izveden. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov kritično ocenilo izpovedbe G. G., P. P. in H. H. ter navedlo prepričljive razloge, zakaj ocenjuje, da so bile njihove izjave v prejšnjem postopku resnične in zakaj njihove izpovedbe v predmetnem postopku ocenjuje kot neverodostojne. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe, ker obrambi ni bilo omogočeno pričam zastavljati vprašanj, saj slednje niso želele izpovedovati. Spisovno je razvidno, da sta imela obtoženi in njegov zagovornik možnost neposredno zaslišati na glavni obravnavi navzoče priče in jim postavljati vprašanja, s čimer je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 355. člena ZKP zagotovilo kontradiktornost postopka. Sodišče prve stopnje je pričam G. G., P. P. in H. H. predočilo njihove zagovore. Slednji so skladno izpovedali, da se dogodka ne spominjajo, samega dogodka pa priče niti niso zanikale, kot v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem ko je sodišče pričam predočilo njihove zagovore iz omenjenega kazenskega postopka, je dokaz z zaslišanjem G. G., H. H. in P. P. pravilno izvedlo. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič G. G., H. H. in P. P. ocenilo in navedlo prepričljive in tehtne razloge, zakaj njihovim izpovedbam v tem postopku ne sledi. Pri zaslišanju prič na glavni obravnavi sta bila navzoča obtoženi in njegova zagovornika in je bila na tak način nedvomno zagotovljena kontradiktornost postopka v smislu prvega odstavka 355. člena ZKP, saj se je lahko soočil z obremenilnimi izjavami prič danimi v drugem kazenskem postopku kot je bilo v tej odločbi pritožniku že pojasnjeno, zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

K zatrjevanim kršitvam kazenskega zakona

19. Kršitev kazenskega zakona pritožnik vidi v okoliščini, da so slovenski pravosodni organi na podlagi zaprosila in v skladu s sklenjeno mednarodno pogodbo z BIH prevzeli kazenski pregon v okviru mednarodne pravne pomoči zoper obtoženega A. A. zaradi kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 166. člena KZ F BIH, medtem ko je bil obtoženi A. A. v predmetnem postopku procesuiran in tudi z izpodbijano sodbo obsojen za kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1, torej po strožji pravni kvalifikaciji, kot se je navajala v zaprosilu za prevzem kazenskega pregona. Nima prav pritožnik, da bi bilo potrebno po načelih mednarodnega prava (pri čemer le-teh ne konkretizira) obtoženca bodisi izročiti državi, ki zahteva izročitev, bodisi mu na podlagi zaprosila le te soditi. Stališče pritožnika je napačno iz več vidikov. Obtoženi A. A. je namreč državljan Republike Slovenije, ki je inkriminirano dejanje storil na ozemlju Federacije BIH. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da 12. člen Kazenskega zakonika določa, da Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljane Republike Slovenije, tudi če storijo v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, poleg kaznivih dejanj naštetih v 11. členu KZ-1. Po določbi tretjega odstavka 14. člena KZ-1 se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Pravilno je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo, da v Republiki Sloveniji ni nobenih ovir za pregon obtoženega A. A., saj se mu je po vloženi obtožnici očitalo kaznivo dejanje umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1. Takšno kaznivo dejanje je kot kaznivo dejanje uboja v osnovni in v kvalificirani obliki določeno tudi v prvem in drugem odstavku 166. člena KZ FBIH. Izključeni pa so razlogi, ki preprečujejo pregon storilca, ki so navedeni v drugem odstavku 14. člena KZ-1. Zakon o ratifikaciji pogodb med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči kot tudi določbe XXX. poglavja ZKP, ki urejajo prevzem kazenskega pregona določajo, da naše sodišče ne sme odločati o uvedbi kazenskega postopka na podlagi obtožbe, ki jo je v tej zadevi vložil tožilec tuje države. Obtožbo mora podati naš državni tožilec skladno z določbami ZKP, kar pomeni, da kaznivo dejanje opredeli po določbah Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sprejelo pravno kvalifikacijo umora po četrti točki 116. člena KZ-1 kot izhaja iz obtožbe, na podlagi katere je obtoženca spoznalo za krivega. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

K pritožbenemu razlogu zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

20. Pritožnik navaja, da se izpodbijana sodba glede ugotovljenega dejanskega stanja v bistvenem opira na izjave prič G. G., H. H., P. P. in I. I., ki so jih slednji podali pred pravosodnimi organi BIH. Imenovani so bili najprej zaslišani kot osumljenci, zoper katere velja privilegij zoper samoobtožbo, torej, da jim ni potrebno izpovedovati, predvsem pa ne izpovedovati zoper samega sebe in svoje bližnje, prav tako krivo pričanje ni sankcionirano. Pritožnik opozarja, da iz zagovorov slednjih izhaja, da je bila njihova vloga minorna, da niso imeli namen umoriti oškodovanca, pač pa ga zgolj prestrašiti in da je usodni strel sprožil obtoženi A. A. Pritožnik opozarja, da zagovori posameznih soobdolženih niso podprti z dokazi, v posledici česar njihovim zagovorom ni mogoče nekritično slediti. Nadalje pritožnik meni, da je verodostojnost posameznih izjav ključnih prič v tolikšni meri načeta, da jih je potrebno šteti za neuspešen dokaz, saj tudi sodišče prve stopnje tega dokaza ni moglo izvesti, niti preizkusiti, zato je sodbo oprlo na neko listino iz spisa iz postopka v BIH. Takšna pritožbena navedba je neutemeljena, nekonkretizirana in protispisna. Sodišče druge stopnje je že v odgovoru na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb kazenskega postopka pojasnilo, da je sodišče prve stopnje zaslišalo priče G. G., P. P. in H. H., kot tudi I. I. in jim predočilo njihove zagovore oziroma izpovedbe ter v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive in tehtne razloge, zakaj ocenjuje izpovedbe prič v predmetnem postopku kot neverodostojne, zato pritožniki z ponavljanjem pritožbenih navedb tehtne dokazne ocene, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ne morejo omajati.

21. Pritožbena navedba, da so si soobdolženci v kazenskem postopku v BIH izmislili peto osebo, ki naj bi sodelovala pri očitanem kaznivem dejanju kot njihov vodja in naj bi tudi umorila oškodovanca, nima podlage v spisovnem gradivu in jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljeno. Pritožnik več od posplošenega zanikanja vloge obtoženca pri predmetnem kaznivem dejanju, svoje pritožbene navedbe ne utemelji. Priča I. I. je natančno opisal način izvršitve kaznivega dejanja, opisal vlogo posameznega obtoženca, kot tudi svojo, zato pritožnik zgolj z izpostavljanjem, da ni bila najdena nobena sled, ki bi obtoženega A. A. povezala s predmetnim kaznivim dejanjem, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Pritrditi je sicer pritožniku, da nikjer ni bila identificirana biološka sled obtoženega A. A., kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne omogoča zaključka, da obtoženemu kaznivo dejanje ni dokazano.

22. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh neskladij in nelogičnosti v izjavah obtoženih, je protispisna. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo v tej odločbi že večkrat pojasnjeno, ocenilo izvedene dokaze, se skrbno in kritično opredelilo do izpovedb zaslišanih prič in drugih dokazov in na podlagi vsega tega napravilo celovito dokazno oceno, ki ji v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

23. Pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje gradi krivdorek na svoji ugotovitvi o domnevnem motivu, ki naj bi ga imel obtoženi A. A. in sicer, da naj bi bil s pokojnim oškodovancem v sporu, v zvezi s čimer sodišče prve stopnje ne pojasni v kakšni povezavi naj bi bil spor med H. H. in R. R., sodišče druge stopnje zavrača. Pritožnik prezre, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, da je R. R. H. H. napadel in da je H. H. ves čas dogodka do vstopa lokal mislil, da se bodo na tak način maščevali njegovim napadalcem, kar izhaja iz izpovedbe I. I. kot tudi iz ostalih izvedenih dokazov, zato pritožnik z posameznimi izseki izvedenih dokazov, brez celovite ocene slednjih, pravilnega zaključka izpodbijane sodbe, glede motiva obtoženega A. A., ne more omajati. Sodišče prve stopnje je motiv obtoženega A. A. za storitev predmetnega kaznivega dejanja med drugim utemeljevalo z okoliščino, da sta bila A. A. in E. E. v sporu. Podlago za tak zaključek je sodišče prve stopnje imelo v zbranem spisovne gradivu. Spisovno je izkazano, da je bil pred stanovanjsko hišo pokojnega oškodovanca odvržen eksploziv v jutranjih urah 7. 9. 2014. Nadalje je spisovno razvidno, da je dne 8. 9. 2014 pred lokalom S. prišlo do incidenta, v katerega sta bila vpletena H. H. in R. R. ter da je dne 9. 9. 2014 v nočnih urah prišlo do nastavitve eksplozivnega telesa pod osebno vozilo Ford K. K. oziroma njegovega sina Š. Š. pred hišo K. K. Iz analize SMS sporočil, narejenih na podlagi preiskave telefona oškodovanega E. E., nadalje izhaja, da E. E. omenja izročitev denarja K. K., ki je bil namenjen A. A. zgolj en dan pred E. E. smrtjo, kar potrjuje, da je že pred dogodkom v lokalu S. obstajal konflikt med obtoženim A. A. in pokojnim oškodovancem. Priča T. T. pa je potrdil, da sta ga A. A. in E. E. spraševala drug o drugem. Navedeno nedvomno tudi po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri utemeljuje motiv, ki ga je imel obtoženi A. A. za storitev predmetnega kaznivega dejanja.

24. Pritožbena navedba, da sta priči U. U. in L. L. ovrgla ugotovitve, razvidne iz SMS sporočil med oškodovancem E. E. in obtoženim A. A., na osnovi katerih sodišče prve stopnje zaključuje, da sta bila obtoženi A. A. in pokojni oškodovanec v sporu, je neutemeljena. Zgolj okoliščina, da sta priči U. U. in L. L. videla nekaj dni pred predmetnim dogodkom obtoženca in oškodovanca v lokalu, ko sta se družila, ne utemeljuje zaključka, da nista bila v sporu, saj pritožnik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami kritični in argumentirani analizi SMS sporočil, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ne more odvzeti utemeljenosti. Več kot očitno je tudi, da priči U. U. in L. L. v svojih izpovedbah nista hotela obremeniti A. A., kar je mogoče zaključiti tudi glede ostalih zaslišanih prič, katerih skupni imenovalec je, da nobena od njih obtoženca, razen V. V., očeta pokojnega oškodovanca, niso želeli obremenjevati.

25. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z elektronskimi sporočili, ki sta si jih izmenjavala pokojni oškodovanec in Z. Z., moralo slednjo tudi zaslišati. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo prepričljive razloge, na osnovi katerih je zaključilo, da je oseba „Ž.“ bivša žena obtoženca Z. Z. Na tem mestu je tudi pojasniti pritožniku, da izpis pogovorov iz Facebook profila med osebo z imenom Ž. in pokojnim oškodovancem ni nosilni dokaz, na podlagi katerega sodišče utemeljuje motiv obtoženega za predmetno kaznivo dejanje.

K pritožbi glede obtožencu izrečene kazenske sankcije

26. Pritožnik se zavzema za izrek nižje kazni, pri čemer slednje utemeljuje z okoliščino, da ni dokazano brezobzirno maščevanje, zato sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilne kvalifikacije ter posledično napačno odmerilo kazensko sankcijo. V tej odločbi je bilo že pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge o tem, da je obtoženi vzel življenje oškodovancu iz brezobzirnega maščevanja, zato je tudi upravičena pravna kvalifikacija kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen najmanj 15 let zapora. Pritožbeno zavzemanje za izrek nižje kazni sodišče druge stopnje ocenjuje kot neutemeljeno. Okoliščine, ki jih uvodoma izpostavlja pritožnik, torej da obtoženi še nikoli ni bil obsojen za kakršnokoli primerljivo kaznivo dejanje, da je bil oškodovanec problematična oseba, ki je bil večkrat pravnomočno obsojen, obtoženi pa je bil obsojen le za kazniva dejanja, ki se v Sloveniji obravnavajo kot prekršek, niso takšne narave, ki bi upravičevale izrek nižje kazni zapora. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so obteževalne okoliščine, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje takšne, da vsekakor utemeljujejo izrek kazni trideset let zapora. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da je pri odmeri kazni obtoženemu A. A. potrebno upoštevati njegovo predkaznovanost, sicer res za drugovrstna kazniva dejanja v tujini, predvsem pa dejstvo, da gre izjemno brezobzirno in brutalno kaznivo dejanje, da v konkretnem primeru ni nobenih okoliščin, ki bi obtoženčevo dejanje opravičevale in ga je potrebno razumeti kot izraz brezobzirnega maščevanja, da se obtoženi pri navedenem kaznivem dejanju ni oziral, da so v lokalu tudi drugi ljudje, ki bi bili lahko zaradi njegovega protipravnega ravnanja poškodovani. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni je tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečena kazen sorazmerna s težo, načinom storitve kaznivega dejanja ter kazensko odgovornostjo obtoženca.

27. Ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, se ne nanašajo na odločilna dejstva, ali pa se je sodišče prve stopnje do njih ustrezno opredelilo.

28. Preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo zagovornika obtoženega A. A. na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 2.000,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo po tarifni številki 7118, ki določa količnik za odmero takse v razponu od 600,00 do 1.400,00 EUR, pri čemer je odmerilo količnik v znesku 1.400,00 EUR. Za zavrnitev je pritožbeno sodišče upoštevalo količnik 1,5 tarifne številke 7122 Zakona o sodnih taksah.

-------------------------------
1 Prim.: Barbara Zobec „ Pravna presoja v tujini pridobljenih dokazov, pridobljenih za potrebe tujega postopka, brez sodelovanja naše države“ (Pravna praksa št. 44, leto 2015) in dr. Katja Šugman Stubbs “Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini“, (Odvetnik št. 2, letnik 2013)
2 Prim. Štefan Horvat v Komentarju Zakona o kazenskem postopku, str. 702 - 703


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 335
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 11, 12, 14, 14/2
Datum zadnje spremembe:
29.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMDI3