<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba in sklep I Cpg 298/2019
ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CPG.298.2019

Evidenčna številka:VSL00035210
Datum odločbe:17.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Helena Miklavčič (preds.), Vesna Jenko (poroč.), Renata Horvat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - posebni naknadni sklep o stroških - dopolnilni sklep o pravdnih stroških - pritožba zoper sklep o stroških postopka - pritožba zoper odločitev o glavni stvari - rok za pritožbo - skrajšanje roka - ugovor pobotanja v pravdi - prepoved prodaje blaga - pogodbena kazen - odškodninska terjatev - odškodninska odgovornost - kršitev dogovora - vzročna zveza - dokazna ocena izpovedi prič - zavarovanje z začasno odredbo - neutemeljena začasna odredba - škoda, povzročena z začasno odredbo - sprememba sklepa o začasni odredbi - zmanjšanje vrednosti vozila - stroški postopka zavarovanja - stroškovna ločenost postopka z začasno odredbo - samostojni postopek

Jedro

Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožeče stranke je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila ravno ona tista, ki je v zvezi s spornimi avtomobili kršila dogovor prepovedi oglaševanja in preprodajanja (saj je toženka trdila, da je v posledici njene kršitve prišlo do izreka pogodbene kazni). Tožena stranka bi morala dokazati, da je prepoved kršila konkretno tožnica s spornima avtomobiloma. Prav tako bi morala dokazati, da je pogodbeno kazen svojemu principalu plačala zaradi kršitev tožeče stranke (tako je namreč zatrjevala sama). Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kako iz izpovedb priče E. E. izhaja, da sta prepoved oglaševanja in preprodaje kršili tako B. d. o. o. kot tožnica in da je priča E. E. „ves čas govoril, da je X obe družbi tretiral kot eno in isto osebo“, zato niso upoštevne. Toženka na tak način ne more 'vzpostaviti' odgovornosti tožeče stranke. Še posebej, ker v pritožbi sama tudi pravilno navaja, da kršitve družbe B. d. o. o. niso pogoj za odgovornost tožeče stranke.

Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga - glede na podatke, s katerimi je razpolagal - dejansko videti potrebna, bremeni predlagatelja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper II. in III. točko izreka sodbe se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.985,75 EUR, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 12. 2018 ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 95.172,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da obstoji tudi terjatev tožene stranke v višini 10.057,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2017 do plačila (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Po izvedenem pobotanju terjatev iz I. in II. točke izreka te sodne odločbe do višine 10.057,00 EUR je nato razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 91.831,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Sodišče prve stopnje je dne 9. 1. 2019 sklenilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema (tega) sklepa tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.657,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

3. Zoper odločitev, ki izhaja iz II. in delno iz III. točke izreka sodbe (gre za odločitev v delu, v katerem toženkinemu pobotnemu ugovoru ni bilo v celoti ugodeno - tožena stranka je namreč v pobot uveljavljala znesek 60.057,00 EUR s pripadajočimi obrestmi1) ter zoper predhodno citirani sklep o stroških je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da pobotni ugovor toženke prizna v celoti, posledično pa ustrezno spremeni še izpodbijani sklep o stroških tako, da tožeči stranki naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno je pritožnica pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obeh primerih je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku.

4. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbo vložila tudi tožeča stranka. Prav tako je uveljavljala vse pritožbene razloge, in sicer zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je primarno predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pobotni ugovor tožene stranke zavrne, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku.

5. Tožeča stranka je poleg tega odgovorila na pritožbo tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno v celoti zavrne.

6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E.

O pritožbi tožene stranke zoper II. in III. točko izreka sodbe

8. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

O pritožbenih rokih

9. Pritožnica uvodoma neutemeljeno opozarja na nepravilnost postopanja prvostopenjskega sodišča v zvezi z izdajo ločenega sklepa o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kolikšnem deležu. Kot sicer pravilno ugotavlja sama, ima sklep z dne 9. 1. 2018, s katerim je odločeno o stroških postopka, pravno naravo dopolnilnega sklepa (v njegovi obrazložitvi je to sodišče prve stopnje tudi pojasnilo), ni pa pravilen njen zaključek, da se je zaradi 15-dnevnega roka za pritožbo zoper sklep de facto skrajšal tudi 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 21. 12. 2018.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sodbo (s katero je odločeno o glavni stvari) izdalo dne 21. 12. 2018. Sodba je bila toženi stranki vročena dne 3. 1. 2019. Pritožbeni rok za sodbo se je iztekel 4. 2. 2019.

11. Po vročitvi sodbe toženi stranki je sodišče dne 9. 1. 2018 izdalo še sklep, s katerim je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 11.657,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (list. št. 302). Sklep je bil toženi stranki vročen 14. 1. 2019, 15-dnevni pritožbeni rok pa je iztekel 29. 1. 2019.

12. Tožena stranka je tako pritožbo zoper sodbo kot tudi pritožbo zoper sklep vložila dne 29. 1. 2019 priporočeno po pošti (z isto vlogo). Obe pritožbi sta glede na obrazloženo vloženi v pritožbenih rokih in torej pravočasni. Nikakor pa ni res, da se je zaradi 15-dnevnega roka za pritožbo zoper sklep dejansko skrajšal tudi rok za pritožbo zoper sodbo (saj namreč odločitve o stroških postopka ni možno izpodbijati brez izpodbijanja odločitve o glavni stvari, ker prva sloni na drugi). Rok za pritožbo zoper sodbo in rok za pritožbo zoper sklep o stroških sta tekla ločeno. Tožena stranka je zato pritožbo zoper sklep lahko vložila do 29. 1. 2019, pritožbo zoper sodbo pa bi lahko vložila ločeno vse do 4. 2. 2019. 30-dnevni pritožbeni rok za pritožbo zoper sodbo se zaradi krajšega roka za pritožbo zoper sklep dejansko ni skrajšal. Pritožbeno sodišče pa pritožbe zoper sklep tudi ne bi obravnavalo, dokler ne bi potekel rok za pritožbo zoper sodbo in dokler ne bi odločilo o tej, saj je odločitev o stroških postopka vezana na odločitev o glavni stvari, s tem pa na uspeh v pravdi.

13. Trditev pritožnice, da postopanje sodišča prve stopnje, ki v sodbi ne odloči o stroških postopka, dejansko posega v pritožbeni rok zoper odločitev o glavni stvari, se glede na obrazloženo izkaže za neutemeljeno. Prav tako tudi očitek, da je takšno postopanje nedopustno z vidika procesnih pravic in z vidika pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

O pobotnem ugovoru iz naslova plačane pogodbene kazni v višini 30.000,00 EUR

14. Tožena stranka je svojo terjatev v višini 30.000,00 EUR v pobot uveljavljala v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2018, in sicer iz naslova pogodbene kazni, ki naj bi jo zaradi kršitev tožeče stranke morala sama plačati svojemu principalu X Group. Pri tem je (kot že prej ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje) navajala, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o prepovedi oglaševanja in prodaje novih vozil X, da je tožeča stranka predmetni vozili oglaševala in nameravala prodati kot novi, da je s tem kršila izrecni dogovor in da je morala zaradi ravnanj tožeče stranke plačati pogodbeno kazen svojemu principalu. Škoda (plačana pogodbena kazen) je bila po trditvah toženke za tožečo stranko predvidljiva, saj je bil pred sklenitvijo kupoprodajnih pogodb za vozili X-b in X-a enak posel za isti vozili sklenjen tudi z družbo B. d. o. o., za katero stojijo isti ljudje, ki vodijo in delajo tudi za tožnico in so ti isti ljudje sami vedeli, da je bila toženka primorana razdreti vse pogodbe z B. d. o. o., po tem ko je X Group ugotovil, da ta družba preprodaja in oglašuje nova vozila X.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v zvezi s pobotnim ugovorom, ki se nanaša na odškodninski zahtevek iz naslova plačane pogodbene kazni (kateremu je tožeča stranka konkretizirano nasprotovala), sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napravilo temeljito dokazno oceno, pri čemer je najprej ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka seznanjena s prepovedjo oglaševanja in preprodaje spornih vozil pred potekom štirih mesecev in prevoženimi 4.000,00 kilometri ter ali je ta dogovor kršila. Tožena stranka se je namreč sklicevala na ugotovitve družbe X GmbH, ki da je na spletu zasledila oglase tožeče stranke (oziroma druge pravne osebe) za sporni vozili, ki sta bili v prodajo ponujeni z 0 prevoženimi kilometri.

16. Da je dokaze, na katere se izrecno sklicuje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje zmotno presodilo, tožena stranka v obravnavani pritožbi ne zatrjuje. Ne izpodbija torej ugotovitev, (1) da je zakoniti zastopnik tožeče stranke zaslišan kot stranka potrdil, da je bil seznanjen s prepovedjo oglaševanja in preprodaje, (2) da iz obvestila z dne 13. 4. 2017 (B 21) sicer izhaja, da je bila med toženo stranko in principalom dogovorjena pogodbena kazen, da pa iz tega obvestila ne izhaja, da je bila pogodbena kazen med strankama dogovorjena prav zaradi kršitev tožeče stranke - iz obvestila izhaja zgolj, da se pogodbena kazen nanaša na poročilo o statusu; (3) da dejstvo, da je vozili oglaševala tožeča stranka in da sta bili oglaševani prav sporni vozili, ne izhaja niti iz priloge B 9 oziroma prevoda B 24, saj se na strani 7 priloge B 24 navedene številke ne ujemajo s številkami, navedenimi v oglasih prezentacije in (4) da iz prezentacije (B 9, B 24 in B 27) na strani z naslovom Selektivna distribucija – A. d. d. nadaljnje dobave B.-ju, ki niso omenjene v poročilu o stanju izhaja, da sta bili vozili s številko 109 in številko 498 dobavljeni stranki 23. 12. 2016, da pa na podlagi zapisa o dobavi vozil tožeči stranki ni mogoče sklepati tudi na kršitev dogovora o prepovedi oglaševanja in preprodaje novih vozil.

17. Zatrjuje pa, da je očitno napačen in protispisen zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati vzročne zveze med pogodbeno kaznijo X-a in kršitvami tožnice zato, ker ni predlagala zaslišanja predstavnika X-a. Njena navedba je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena.

18. Sodišče prve stopnje ni spregledalo dokaza z zaslišanjem E. E., in sicer v zvezi s trditvami, ki jih je tožena stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi2, tj. da je X Group zahteval telefonsko konferenco s toženko, kjer so predstavniki X Group (E. E., sales manager pri X Group Slovenia) predstavili svoje ugotovitve o tem, kako tožnica oglašuje in preprodaja nova vozila X navkljub izrecni prepovedi oglaševanja in preprodaje novih vozil, dogovorjeni med pravdnima strankama, in da je X Group na tej telefonski konferenci pojasnil, da je zato vsem svojim prodajalcem po celotni EU prepovedal vsakršno poslovno sodelovanje s tožnico in B. d. o. o. Dokaz z njegovim zaslišanjem je izvedlo na naroku za glavno obravnavo dne 28. 5. 20183, njegovo izpovedbo pa v delu povzelo tudi v obrazložitev izpodbijane sodbe oziroma je zapisalo, da iz nje izhaja, da je služba (družbe X) v Nemčiji kot kršitev pogodbe ugotovila isto lastniško strukturo B. d. o. o. (tj. B. d. o. o.) in tožeče stranke ter da je izpovedal tudi, da je bila pogodbena kazen nižja, saj je bila tožena stranka pri postopku ugotavljanja kršitev „kooperativna in je obljubila, da tega ne bo več počela“. Njegovo izpovedbo je torej upoštevalo, vendar na njeni osnovi ni moglo pritrditi toženi stranki v navedbi, da ji je bila pogodbena kazen izrečena zaradi tožničine kršitve dogovora o prepovedi oglaševanja in preprodaje. Iz izpovedbe je razvidno, da E. E. ni bil tisti, ki je kršitve neposredno ugotavljal, saj naj bi to počela služba družbe iz Nemčije.4 Prvostopenjsko sodišče je zato toženki v obrazložitvi izpodbijane sodbe upravičeno očitalo, da (ker iz predloženih pisnih dokazov ne izhaja, da je tožeča stranka omenjeno prepoved kršila, prav tako tudi ne vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in plačilom pogodbene kazni v višini 30.000,00 EUR) ni predlagala zaslišanja zaposlenih pri X GmbH, ki so, kot je sama zatrjevala, ugotavljali kršitve, na podlagi katerih je tožena stranka plačala denarno kazen (B 25). Sporni vozili imata št. šasije 001 in 000 in toženka bi morala dokazati, da je tožeča stranka ravno ti dve vozili oglaševala in prodajala kot novi (z 0 prevoženimi kilometri) ter da je bil to razlog za izrek pogodbene kazni toženki.

19. Po presoji pritožbenega sodišča iz izpovedi priče E. E. ne izhaja, da bi bila plačana pogodbena kazen posledica ravnanja tožeče stranke kot ga zatrjuje tožena stranka. Zaključek prvostopenjskega sodišča iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni v neposrednem nasprotju s tistim, kar je izpovedal E. E. Iz v pritožbi citiranih odsekov prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 28. 5. 2018 oziroma izpovedbe navedene priče ni mogoče ugotoviti, da je bila toženi stranki s strani njenega principala pogodbena kazen izrečena ravno zaradi kršitev prepovedi s strani tožeče stranke5. Prav tako ne, kar v 15. točki svoje pritožbe trdi toženka, da je priča E. E. potrdila, da je tožeča stranka kršila prepoved prodaje in oglaševanja novih vozil. Priča E. E. je izpovedala (kot povzema pritožnica), da je bilo takrat 11 vozil vseh skupaj, v paketu, in da so bila to vozila, ki jih je podjetje C. prodalo B.-ju oziroma C. Consulting, na vprašanje sodišča, v koliko primerih od teh vozil se je ugotovila kršitev prepovedi preprodaje, pa je odgovoril, da se je večina vozil pojavila na internetu in da so se prodajala kot nova vozila in da se je zaradi dejstva, da so se ta vozila pojavila na internetu in so se prodajala kot nova vozila naprej s strani nekoga, ki ni pooblaščen prodajalec za X-e, C. pozvalo k odpravi kršitve pogodbe in kazen je bila izrečena.

20. Ker na podlagi te izpovedbe (v povezavi z drugimi dokazi) ni mogoče zaključiti, da so se kot nova oglaševala in preprodajala ravno vozila, ki jih je kupila tožeča stranka in da je omenjeno prepoved kršila ravno tožeča stranka, pritožnica v zvezi s tem drugačne dokazne ocene, kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, ne more doseči. Na podlagi citirane izpovedbe ni mogoče ločiti med avtomobili, ki so bili prodani družbi B. d. o. o. in tistimi, ki so bili prodani tožeči stranki, ter ugotoviti, da so se kot novi prodajali prav tisti avtomobili, ki jih je kupila tožeča stranka, sploh v povezavi z dokumentom, na katerega se v svoji trditveni podlagi kot izkaz zatrjevanih kršitev sklicuje toženka (enako tudi ne, da sta avtomobile tržili obe omenjeni družbi). Prav tako na podlagi izjave priče E. E. ni mogoče ugotoviti, da je bila toženi stranki pogodbena kazen izrečena v posledici kršitve prepovedi oglaševanja in preprodaje spornih vozil pred potekom štirih mesecev in prevoženimi 4.000,00 kilometri. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem zato ni očitno in nesporno dejstvo, da je bila kazen toženi stranki izrečena in zaračunana zato, ker sta tožeča stranka in družba B. d. o. o. oglaševali in preprodajali nova vozila X. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika in prič tožene stranke ter priloge B 24 na strani z napisom Selektivna distribucija - A. d. d. naročila prenesena z B. na C. Consulting mogoče sklepati, da je bila toženi stranki izrečena kazen že iz razloga, ker je prenesla naročilo avtomobilov iz B. d. o. o. na tožečo stranko6. Pritožbena razloga, da je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da je izpodbijana sodba v 13. točki obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena.

21. Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožeče stranke je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila ravno ona tista, ki je v zvezi s spornimi avtomobili kršila dogovor prepovedi oglaševanja in preprodajanja (saj je toženka trdila, da je v posledici njene kršitve prišlo do izreka pogodbene kazni). Tožena stranka bi morala dokazati, da je prepoved kršila konkretno tožnica s spornima avtomobiloma. Prav tako bi morala dokazati, da je pogodbeno kazen svojemu principalu plačala zaradi kršitev tožeče stranke (tako je namreč zatrjevala sama). Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kako iz izpovedb priče E. E. izhaja, da sta prepoved oglaševanja in preprodaje kršili tako B. d. o. o. kot tožnica in da je priča E. E. „ves čas govoril, da je X obe družbi tretiral kot eno in isto osebo“, zato niso upoštevne. Toženka na tak način ne more 'vzpostaviti' odgovornosti tožeče stranke. Še posebej, ker v pritožbi sama tudi pravilno navaja, da kršitve družbe B. d. o. o. niso pogoj za odgovornost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je z njimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe torej ukvarjalo po nepotrebnem, vendar pa to ne pomeni, da se razlogi izpodbijane sodbe medsebojno križajo oziroma da so argumenti medsebojno kontradiktorni, niti pritožbeno sodišče tega ni ugotovilo.

O pritožbi tožeče stranke

22. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba v zvezi z zahtevkom za povračilo škode na podlagi določil 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč pravilna trditev pritožnice, da sodišče prve stopnje zavzame zgolj materialnopravno stališče o tem, da gre za primer odgovornosti za škodo ne glede na krivdo, da pa ni pojasnilo, katero škodo je upnik dolžniku s predlogom za izdajo začasne odredbe povzročil ter da je le pavšalno obrazložilo višino prisojenega zneska. Iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da gre za škodo zaradi padca vrednosti avtomobila7; razvidno je tudi, zakaj je sodišče prve stopnje odločilo, da terjatev iz tega naslova obstoji v višini 10.057,00 EUR.

23. Sodišče prve stopnje v nasprotju z navedbami pritožnice v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni zapisalo, da je samo dejstvo, da je bila začasna odredba po višjem sodišču razveljavljena, podlaga za prisojo odškodnine, ampak je v 16. točki obrazložitve obširneje pojasnilo pomen in smisel pravila iz 279. člena ZIZ ter se pri tem sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi III Ips 173/2006 z dne 31. 7. 2008.

24. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (ob upoštevanju sodbe III Ips 173/2006 z dne 31. 7. 2008) poudarilo, da okoliščina, da se je izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, pomeni, da je podan element škodnega ravnanja (ne pa podlaga za prisojo odškodnine). Ker je (kot izpostavlja sama pritožnica) sodišče prve stopnje dne 1. 12. 2017 ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo in začasno odredbo VII Pg 721/2017 z dne 16. 6. 2017 glede avtomobila X-b razveljavilo (pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev s sklepom I Cpg 499/2018 z dne 20. 6. 2018 potrdilo - list. št. 274), je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča torej pravilen in se mu z obstojem (ne)krivde tožeče stranke ni bilo potrebno ukvarjati. Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga - glede na podatke, s katerimi je razpolagal - dejansko videti potrebna, bremeni predlagatelja. Tožeča stranka z navedbami, ki jih ponavlja v pritožbi (da ne gre za nikakršno protipravno ravnanje tožeče stranke, ki se je (prvič celo povsem utemeljeno8) poslužila pravnega sredstva za varstvo svojih pravic in da je šele po razveljavitvi v pritožbenem postopku odločilo drugače; da tudi časovno nesorazmerje odločanja sodišča o začasni odredbi nikakor ne more biti v breme tožeče stranke; da škoda nastaja njej, ker ji tožena stranka vse do danes ni izročila vozil niti ji ni vrnila kupnine, kar zanjo pomeni nastanek gospodarske škode, saj v tem času ni mogla razpolagati z lastnimi (likvidnimi) sredstvi), zato ne more uspeti. Citirane navedbe so glede na pojasnjeno nerelevantne in tudi sodišče prve stopnje se z njimi ni bilo dolžno ukvarjati. Glede na pravnomočno ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 95.172,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 do plačila (in da bo po izdaji te odločitve ostal izrek v III. točki izpodbijane sodbe nespremenjen) pa pritožbeno sodišče tudi sicer ne vidi razloga za očitek prvostopenjskemu sodišču, da je bila tožeča stranka (z odločitvijo, po kateri se je začasna odredba izkazala za neutemeljeno) prizadeta v svojih pravicah. Tudi ni sodišče tisto, ki naj bi povzročilo, da je bila začasna odredba neutemeljena več kot leto dni.

25. Ključne za obstoj tožničine odškodninske odgovornosti po 279. členu ZIZ so naslednje okoliščine: sprememba sklepa o začasni odredbi (iz ugodilnega v zavrnilni) oziroma neutemeljena začasna odredba; nastanek škode (v tem primeru zaradi znižanja vrednosti avtomobila) in vzročna zveza (med izdajo začasne odredbe in padcem vrednosti vozila). Navedbe pritožnice, da je v obravnavanem primeru potrebno nujno ugotoviti odgovornost (tj. krivdo) na strani povzročitelja škode in se pri tem sklicuje na sodbo II Ips 405/2005, zato niso utemeljene.

26. Prav tako niso utemeljeni očitki, da je odločitev neobrazložena v delu, ki se nanaša na obseg zatrjevane škode in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je bila začasna odredba v veljavi več kot eno leto in da se višina zahtevka po tej podlagi zdi utemeljena, saj je tožeča stranka sama v dokaz izgubljanja vrednosti avtomobila v spis vložila izvedensko poročilo, iz katerega je razvidno, da vozilo X-b v enem letu izgubi 26 % oziroma 10.057,00 EUR (da je torej padec vrednosti avtomobila v tej višini zatrjevala sama). Trditvena podlaga tožene stranke se je namreč nanašala na padec vrednosti omenjenega vozila v času trajanja začasne odredbe (prim. list. št. 206 oziroma pripravljalno vlogo z dne ...).

27. Sodišču prve stopnje ugovora tožeče stranke v smeri, da toženka ni izkazala, da v tem času vozila ni uporabljala (oziroma da bi bila dolžna navesti in dokazati, kaj se je v obdobju veljavnosti začasne odredbe dogajalo s spornim vozilom), ni bilo dolžno presojati. Takšen ugovor je po presoji pritožbenega sodišča nerelevanten. Prepoved odtujitve in obremenitve na sporni premičnini je bila namreč vpisana v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (prim. tudi list. št. 184). Drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke so neutemeljene.

28. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene in tožeče stranke zoper II. in III. točko izreka sodbe prvostopenjskega sodišča, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper sklep (stroški postopka zavarovanja)

29. Glede na odločitev pritožbenega sodišča (ki je pritožbi tožene in tožeče stranke zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo) se uspeh pravdnih strank v postopku ni spremenil. Pritožbena navedba, da je stroškovni sklep napačen, ker je napačno izračunan delež uspeha v postopku, saj ne upošteva pobotnega ugovora za plačano pogodbeno kazen (ki je po stališču pritožnice utemeljen), se torej izkaže za neutemeljeno.

30. V obravnavanem primeru je bil predlog za izdajo začasne odredbe glede vozila X-a, št. šasije 000, pravnomočno zavrnjen dne 11. 10. 2017 z odločbo pritožbenega sodišča I Cpg 846/2017 (pritožbeno sodišče je v tem sklepu odločanje o pritožbenih stroških pridržalo za končno določbo). Glede drugega spornega vozila je bil predlog pravnomočno zavrnjen oziroma začasna odredba pravnomočno razveljavljena dne 20. 6. 2018 s sklepom pritožbenega sodišča I Cpg 499/2018 (list. št. 274).

31. V postopku zavarovanja z začasno odredbo je bila tožeča stranka torej v celoti neuspešna, medtem ko je s svojim tožbenim zahtevkom v pravdi uspela praktično v celoti.

32. V dopolnilnem sklepu z dne 9. 1. 2018, v katerem je sodišče odločalo o pravdnih stroških, je med slednje vključilo tudi stroške zavarovanja. Obema od pravdnih strank je tako priznalo vsaki svoje stroške v zvezi s postopkom zavarovanja, nato pa jih odmerilo glede na uspeh v pravdi ter jih na koncu pobotalo. Po pobotu je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.657,17 EUR. Pred tem je v dopisu z dne 31. 8. 2017 tožeči stranki pojasnilo, da je v primeru, ko se odloča o izdaji začasne odredbe v pravdnem postopku, odločitev o začasni odredbi del pravdnega postopka, ne glede na to, da se ob izdaji začasne odredbe uporabljajo tudi določila ZIZ ter da to pomeni, da se o stroških postopka, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (tako na list. št. 109).

33. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je samostojen postopek, ki je urejen v ustreznih določilih ZIZ. Ta postopek je zaključen z odločitvijo sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zato nima podlage, da bi odlašalo z odločitvijo o stroških tega postopka (prim. VSL sklep I Cpg 931/2015).

34. Sodišče prve stopnje je o stroških zavarovanja v sklepu z dne 9. 1. 2018 nedvomno moralo odločiti. V nobenem sklepu v zvezi z zavarovanjem z začasno odredbo namreč ni. V sklep VII Pg 721/2017 z dne 9. 1. 2018 je zato odločitev o stroških zavarovanja utemeljeno vključilo. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča, kot pravilno opozarja pritožnica, o teh stroških odločilo nepravilno. Ker se po določbi 15. člena ZIZ v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno, bi sodišče prve stopnje o stroških zavarovanja moralo odločiti glede na uspeh v postopku zavarovanja ne pa glede na uspeh v pravdi. Ker je v postopku zavarovanja v celoti propadla, ji sodišče teh stroškov torej ne bi smelo priznati, toženi stranki pa priznati vse stroške, ki so ji nastali v zvezi s postopkom zavarovanja. Pritožbenim razlogom tožene stranke je zato potrebno v tem delu pritrditi, njeni pritožbi delno ugoditi, sklep sodišča prve stopnje pa delno spremeniti tako, da se tožeči stranki stroški zavarovanja ne priznajo. Pravdne stroške je potrebno odmeriti po uspehu, kar pa je pravilno storilo že sodišče prve stopnje. Ker posameznih postavk tožena stranka ne izpodbija, je pritožbeno sodišče pri odmeri upoštevalo vse tiste stroške, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

35. Po ponovnem preračunu (torej ob upoštevanju, da se tožeči stranki stroški zavarovanja ne priznajo) znaša nagrada 8380 točk. K temu je pritožbeno sodišče prištelo še materialne stroške v višini 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk, kar znaša 93,80 točk. Za odvetniške stroške je tožeči stranki, upoštevaje še 22 % DDV, tako priznalo 4.745,28 EUR. Po prištetju potnih stroškov v skupni višini 739,18 EUR, stroškov prevajanja po priloženih računih v višini 70,00 EUR in 45,73 EUR, stroškov izdelave izvedenskega mnenja v višini 488,00 EUR in sodne takse za tožbo v višini 1.893,00 EUR tako stroški tožeče stranke skupaj znašajo 7.981,19 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi (96,60 %) ji tako pripadajo pravdni stroški v višini 7.710,62 EUR.

36. Toženi stranki pa gredo stroški postopka zavarovanja, kot jih je odmerilo prvostopenjsko sodišče, v celoti in sicer s pripadajočimi materialnimi stroški 2.578,99 EUR ter sorazmerni del pravdnih stroškov od 4.290,71 EUR, glede na njen uspeh v pravdi (3,40 %) 145,88 EUR, skupno torej 2.724,87 EUR.

37. Po medsebojnem pobotu se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.985,75 EUR, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

38. Kljub delnem uspehu tožene stranke zoper sklep z dne 9. 1. 2018 se njen končni uspeh (v zvezi z glavno stvarjo) v tej pravdi ni spremenil. S pritožbo zoper izpodbijani del sodbe namreč ni uspela. Prav tako s svojo pritožbo ni uspela tožeča stranka, stroški odgovora na pritožbo pa za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Opomba pritožbenega sodišča.
2 Na kar opozarja pritožba.
3 Kar ugotavlja tudi sama pritožnica.
4 Tožena stranka v 16. točki pritožbe sama navaja, da je specializirana služba X-a iz ... našla oglase za prodajo novih vozil, ki sta jih kupili bodisi B. d. o. o. bodisi tožeča stranka.
5 Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je ves čas (tj. v postopku pred sodiščem prve stopnje) trdila, da je kazen prejela in plačala ravno zaradi tega, ker je tožeča stranka kršila prepoved oglaševanja in preprodaje spornih vozil pred potekom štirih mesecev in prevoženimi 4.000,00 kilometri.
6 Pritožnica v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je na podlagi predloženih dokazov z veliko verjetnostjo mogoče sklepati na dejstvo, da je bila toženi stranki izrečena pogodbena kazen, ker je sporni vozili sploh prodala kupcu, za katerega je s strani X GmbH v Nemčiji že obstajala prepoved prodaje, ker nobena od pravdnih strank ni postavila trditev v tej smeri. Tožeča stranka je v vlogi z dne 22. 1. 2018 navajala, da toženka ni izkazala, da ji je dobavitelj kazen naložil ravno zaradi domnevnih ravnanj tožnice, saj tega iz elektronskih sporočil in računa za plačilo kazni ni mogoče razbrati, in da je dobavitelj toženki kazen naložil zaradi kršitve 1.4 dela sporazuma med njo in toženko, ta pa določa le, da toženka ne sme prodajati vozil nepooblaščenim prodajalcem - list. št. 190.
7 Iz 8. točke izhaja, da gre za škodo, ki je toženi stranki nastala v času, ko z vozilom ni mogla razpolagati na podlagi določila 279. člena ZIZ.
8 Sodišče prve stopnje je namreč najprej zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 279
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239, 239/2
Datum zadnje spremembe:
29.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMDI2