<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 3140/2017
ECLI:SI:VSMB:2020:IV.KP.3140.2017.1

Evidenčna številka:VSM00036572
Datum odločbe:15.06.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Aleksander Karakaš (preds.), Barbara Debevec (poroč.), Simona Skorpik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zalezovanja - pogojna obsodba - videz nepristranskosti sodišča - varnostni ukrep - prepoved približevanja - sposobnost za sodelovanje na glavni obravnavi - izvedensko mnenje - zloraba pravic v postopku - predlog za kazenski pregon - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - nepristransko sojenje - nestrinjanje z vodenjem postopka - procesno vodstvo glavne obravnave - predlog za prenos krajevne pristojnosti - Sodni red - umik predloga za pregon - izključitev kazenskega pregona - zahteva za izločitev dokazov - ovadba oškodovanca - zakonitost odredbe - prepoznava oseb po fotografijah - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku.

Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje.Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve.

Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.

Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za izločitev sodnika. Prek analogne uporabe določbe petega odstavka 42. člena ZKP je zato mogoče zavreči tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno predložiti predloga za prenos krajevne pristojnosti sodišču, ki bi o predlogu sicer odločalo, ko je ugotovilo, da gre za ponavljanje razlogov, ki so že bili podani in da je predlog podan z namenom zavlačevanja postopka.

Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Ta izjava je lahko ustna ali pisna, zakon obličnosti ne predpisuje, pomembno je, da je volja izražena jasno in nedvoumno. Zakon tudi za umik predloga za pregon posebne obličnosti ne predpisuje, vendar pa mora biti procesna izjava o umiku predloga za pregon izrecna, nedvoumna in brezpogojna ter zanjo ni potrebno obdolženčevo soglasje. Oškodovanec mora biti v takšnem psihičnem stanju, da je sposoben razumeti pomen izjave o umiku predloga za pregon in izjava volje ne sme biti posledica vpliva sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva, sicer gre za pravno neveljaven umik.

Oškodovanec izgubi pravico, da po podanem pravnem pouku ponovno vloži predlog za pregon za dejanje (iste historične dogodke), za katere je že podal umik.

Zbrani do umika predloga za pregon sami po sebi niso nezakoniti in za njihovo izločitev v določbi 83. člena ZKP ni zakonske podlage, vendarle so sankcionirani s prepovedjo uporabe - na njih sodišče ne sme opirati svoje odločbe. Če sodišče to prepoved krši, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Poziv policije k ravnanju (dati ali ne dati dovoljenje za pregled) ne pomeni nedovoljenega vpliva na voljo obdolženca, ki bi pomenila negativen poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti V nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče šteti nobene izjave ali dejanja za prostovoljnega.

Izrek

Pritožbama obdolženega S.O. in njegovega zagovornika se delno ugodi in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

I.

na novo izreče:

Obdolženi S.O. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi),

je kriv,

ker je T.K. v času od 20. 10. 2016 do 7. 12. 2016 v Mariboru, v V. D. in v S. B. s ponavljajočim se vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika in stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, zalezoval in pri njej s tem povzročil prestrašenost in ogroženost, ko ji je potem, ko mu je K. povedala, da ne želi več z njim intimnega razmerja,

- dne 20. 10. 2016 v Mariboru po elektronski pošti poslal T.K. določilo 140. člena Kazenskega zakonika z vsebino kaznivega dejanja nedovoljena objava zasebnih pisanj,

- dne 21. 10. 2016 ob 12:49 uri po elektronski pošti vabil T.K. na srečanje,

- dne 3. 11. 2016 klical v D. starejših I. v V. D. ter hotel s K. vzpostaviti stik,

- dne 8. 11. 2016 ob 14:28 uri iz telefonske številke 041/...-050 poslal K. SMS sporočilo: »Plačaj že ukradene zavese in šotor. Mojega p. pa pusti v bloku primiri. Veliko si jih pohabila«,

- dne 25. 11. 2016 ob 13:29 uri iz telefonske številke 041/...-706 poslal K. SMS sporočilo: »K., kada češ prestati, da ubijaš. Ljudi sve vide. Podpisi se sakupljajo i nečeš više dugo blefirati. Prestani sa tim. Tvoje vrijeme, da ubijaš stanare dowa se polako bliža kraju. Priznaj grešku i pomoli za oproštaj. Nema ti spasa znaj«, (kar v prevodu pomeni: "K., kdaj boš prenehala moriti? Ljudje vse vidijo. Podpisi se zbirajo in ne boš več dolgo blefirala. Prenehaj s tem. Tvoj čas, da moriš stanovalce doma, se počasi izteka. Priznaj napako in moli za odpuščanje. Vedi, da ti ni več odrešitve."),

- dne 28. 11. 2016 ob 12:17 uri iz telefonske številke 041/...-177 poslal K. SMS sporočilo: »K. kada češ prestati da ubijaš. Ljudi sve vide. Podpisi se sakupljajo i nečeš više dugo blefirati. Prestani sa tim. Tvoje vrijeme da ubijaš stanare doma se polako bliža kraju. Priznaj grešku i pomoli za oproštaj. Nema ti spasa znaj...«,(kar v prevodu pomeni: "K., kdaj boš prenehala moriti? Ljudje vse vidijo. Podpisi se zbirajo in ne boš več dolgo blefirala. Prenehaj s tem. Tvoj čas, da moriš stanovalce doma, se počasi izteka. Priznaj napako in moli za odpuščanje. Vedi, da ti ni več odrešitve...") nato pa ob 12:21 uri iz telefonske številke 041/...-177 poslal K. SMS sporočilo: »Kako je sad. Gubi se k.. M. tvoj otac i ti isto govno«, (kar v prevodu pomeni: "Kako je zdaj. Izgini, K.. M., tvoj oče in ti, isto govno") nato ob 12:26 uri poslal takšno SMS sporočilo še enkrat,

- dne 29. 11. 2016 ob 12.00 uri iz telefonske številke 041/...-177 poslal K. SMS sporočilo: »Sedaj se baviš še z mamili. Daleč si zabredla k..«, ob 12:29 uri je K. s predhodno navedene telefonske številke poslal SMS sporočilo: »Kdor seje veter bo žel vihar in ti k. to počneš že celo življenje. Sedaj se dela obračun za vse dnbro in za vse slabo«,

- dne 30. 11. 2016 ob 12:22 uri iz telefonske številke 041/866-056 poslal K. SMS sporočilo: »K. a si danes spet nafiksana ali ne. Kriminalci končajo na vislicah ali v zaporu. Kje boš ti? Nehaj že ubijati, se ti stari nič ne smilijo. Tudi ti si staro odsluženo kljuse dovolj si se najebala in nisi več za nobeno rabo«,

- dne 7. 12. 2016 ob 13:48 uri iz telefonske številke 041/...-302 poslal K. SMS sporočilo: »Prasica k., kaj zdaj si se spravila še na mojo mamo. Tudi njo hočeš ubiti. Ti si še vedno tudi tu. Ne boš več dolgo da veš. Prasica si bila si in kot prasica boš končala. Samo to si zaslužijo takšni kriminalci kot ti. Tudi mamila ti ne bodo pomagala, razen da si si nakopala denar. Sreče in ljubezni se ne kupi. Zgini takoj in za vedno«,

zaradi česar se je T.K. počutila ogroženo in prestrašeno.

S tem je storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika.

Po 57. in 58 členu Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče

pogojna obsodba,

v okviru katere se mu po prvem odstavku 134a. člena Kazenskega zakonika določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V določeno kazen zapora se v skladu z določbo 56. člena Kazenskega zakonika všteje čas pridržanja od 20. 12. 2016 od 8.15 ure do 20. 12. 2016 do 20.35 ure.

Po 71a. členu Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja za čas 2 (dveh) let, v okviru katerega se obdolžencu določi:

- prepoved namernega približevanja oškodovanki T.K. na razdaljo manjšo od 100 metrov,

- prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov s T.K., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev,

- prepoved dostopa do bivališča oškodovanke T.K. na naslovu X, S. B.Č. in do njenega delovnega mesta na naslovu D. starejših I. d.o.o., V. d. št., J., na razdaljo manjšo od 100 metrov.

Trajanje prepovedi približevanja in komuniciranja se šteje od pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Sodišče sme odločiti, da varnostni ukrep preneha, če je poteklo šest mesecev od začetka izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obdolženega, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Pogojna obsodba bo preklicana, če obdolženec prekrši prepoved približevanja ali komuniciranja z oškodovanko T.K..

V skladu z določbo prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

Oškodovanko T.K. se v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 26.000,00 EUR v celoti napoti na pravdo.

II.

obtožba zoper obdolženega S.O.,

se iz razloga po 5. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne

glede dejanja, opisanega v delu, ki glasi:

ker je T.K. v času od 31. 8. 2016 do 19. 10. 2016 v Mariboru, v V. D. in v S. B. s ponavljajočim se opazovanjem in z vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika in stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, zalezoval in pri njej s tem povzročil prestrašenost in ogroženost, ko ji je potem, ko mu je K. povedala, da ne želi več z njim intimnega razmerja,

- dne 31. 8. 2016 iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. SMS sporočilo: »…če me nočeš objeti živega, me objemi mrtvega…«,

- dne 1. 9. 2016 iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. SMS sporočilo, da jo vabi na kolesarjenje,

- dne 7. 9. 2016 iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. SMS sporočilo, da želi z njo vzpostaviti kontakt, ker je ne more dobiti na telefon,

- dne 8. 9. 2016 med 08:20 uro in 20:41 uro iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. 8 (osem) SMS sporočil, da naj se mu javi na telefon,

- dne 9. 9. 2016 med 08:18 uro in 21:34 uro iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. 10 (deset) SMS sporočil, da naj se mu javi na telefon ter mu javi termin za Bownovo terapijo, istega dne pa se sestal v prostorih DSM z A.R., direktorico T. K., da bi preko nje vzpostavil kontakt s K.,

- dne 10. 9. 2016 med 11:26 uro in 22:41 uro iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. 6 (šest) SMS sporočil ter jo prosil za terapijo in lajšanje bolečin,

- dne 11. 9. 2016 ob 8:08 in 12:26 uri iz telefonske številke 041/...-227 poslal K. SMS sporočili, v katerih jo je prosil za terapijo in lajšanje bolečin,

- dne 12. 9. 2016 poslal K. iz telefonske številke 041/...-227 dve SMS sporočili, da želi z njo vzpostaviti kontakt,

- dne 13. 9. 2016 med 9:40 uro in 19:47 uro z telefonske številke 041/...-227 poslal K. 4 (štiri) SMS sporočila in želel vzpostaviti kontakt z njo,

- dne 18. 9. 2016 v S. B. zvonil na vratih stanovanja T.K., vendar mu ni hotela odpreti;

- dne 19. 10. 2016 v Domu starejših I. v V. D. po telefonu zagrozil T. K., da naj »spakira iz Slovenije, ker jo bodo sicer Albanci nosili v krsti«, zatem pa jo še večkrat poklical in želel z njo vzpostaviti kontakt,

s čimer bi naj storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika.

Po 98. členu v zvezi s prvim odstavkom 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanko T.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III.

V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 3140/2017 z dne 4. 10. 2019 obdolženega S.O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V določeno kazen zapora mu je v skladu z določbo 56. člena Kazenskega zakonika vštelo čas pridržanja od 20. 12. 2016 od 8.15 ure do 20. 12. 2016 do 20.35 ure. Po 71. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi približevanja in komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja za čas dveh let, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno, oškodovanko pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženec, ki je znotraj pritožbenega roka pritožbo še dopolnil, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji, odločbe o stroških kazenskega postopka ter zaradi izrečenega varnostnega ukrepa. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novega sodnika;

- zagovornik obdolženega uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novega sodnika.

3. Pritožnika sta v pritožbah predlagala, da se ju o seji obvesti, navajajoč razloge v smeri koristi iz 445. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je razpisalo javno sejo, o kateri je skladno s prvim odstavkom 378. členom ZKP obvestilo oba pritožnika in pristojno državno tožilstvo. Javno sejo je opravilo 9. 6. 2020 v navzočnosti obdolženčevega zagovornika in odsotnosti pravilno obveščenega obdolženca in državnega tožilca. Slednji je z vlogo, ki jo je sodišče druge stopnje prejelo 5. 6. 2020, obvestil, da se seje ne bo udeležil. Istega dne je sodišče prejelo tudi obdolženčevo vlogo, v kateri ta opravičuje svoj izostanek s staležem bolnih in terminom 9. 6. 2020 ob 12.10 uri za pregled v angiološki ambulanti. V vlogi obdolženec navaja, da je njegovo zdravstveno stanje izključna posledica tega kazenskega postopka, zaradi česar je od 16. 3. 2020 neprekinjeno v staležu bolnih. Glede na podatke spisa je bil obdolženec v času postopka na prvi stopnji v staležu bolnih od 19. 3. 2018 dalje (za čas od 4 do 14 dni oziroma enega, treh in šestih mesecev z vmesnimi prekinitvami), glavne obravnave pa so se vršile 1. 6. 2018 in 8. 6. 2018 ter v času od 25. 1. 2019 oziroma 31. 5. 2019 dalje tako, da je bil obdolžencu, ki je med obravnavo sedel, po vsaki eni uri zagotovljen desetminutni odmor, trajanje obravnav pa omejeno na štiri ure dnevno (sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju izvedencev Medicinske fakultete v Ljubljani, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja - list. št. 1079, 1600, 1601 in 2190 spisa). Iz priloženih vabil za pregled Oddelka za kardiologijo, angiološke ambulante UKC Maribor z dne 5. 2. 2020 in 1. 6. 2020 izhaja, da je obdolženec v ambulanto vabljen na pregled 9. 6. 2020 ob 12.10 uri in še, da v primeru, če se pregleda ne more udeležiti, svojo odsotnost še pred pregledom opraviči. Glede na podatke spisa je bil obdolženec vabljen na pregled v angiološko ambulanto 12. 3. 2019 in 10. 9. 2019 (list. št. 1694, 2391 spisa), v obeh primerih mu je sodišče prve stopnje odhod na specialistični pregled omogočilo med drugim tudi tako, da je upoštevajoč uro pregleda narok preklicalo ali ga razpisalo na poznejšo uro. V predmetni zadevi je bila pritožbena seja razpisana za ob 9.00 uri, zato zdravniški pregled ni predstavljal razloga, da obdolženec na sejo ne bi mogel pristopiti. Priložena zdravstvena dokumentacija tudi ne izkazuje, da bi obdolženčevo zdravje ogrožala nalezljiva bolezen koronavirus SARS-CoV-2. Seja je bila opravljena v skladu s tretjim odstavkom 378. člena ZKP.

4. Po seji in opravljenih posvetovanjih je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sta pritožbi delno utemeljeni.

Glede pritožb v zvezi z izločitvami sodnikov in prenosov krajevne pristojnosti

5. Obdolženec in njegov zagovornik v prvem delu pritožb grajata odločitve predsednika sodišča prve stopnje in sodnice posameznice, ki se nanašajo na zahteve obrambe za izločitev sodnice. V zvezi s tem zagovornik navaja, da sodničine kontinuirane kršitve pravil postopka lahko kažejo vsaj na objektivno pristranskost, če že ne na subjektivno pristranskost sodnice. Sodišče prve stopnje je po mnenju zagovornika kršilo pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP in 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 42. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Obdolženec uveljavlja kršitve 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave.

6. V obravnavani zadevi je obdolženec bodisi sam bodisi po svojih zagovornikih vložil deset zahtev za izločitev sodnice posameznice (13. 3. 2018, 24. 4. 2018, 25. 4. 2018, 22. 6. 2018, 12. 2. 2019, 22. 5. 2019, 31. 5. 2019, 22. 6. 2019, 2. 7. 2019 in 16. 9. 2019). Prvih pet navedenih je kot neutemeljene s posebnim sklepom zavrnil predsednik sodišča prve stopnje, zadnjih pet pa je kot očitno neutemeljene in podane z namenom zavlačevanja kazenskega postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča zavrgla sodnica posameznica na glavnih obravnavah. Bistvo vseh zahtev je sodničino procesno vodstvo in odločitve v zvezi s tem, s katerimi pa se pritožnika ne strinjata. Po njunem mnenju je sodnica posameznica s procesnimi kršitvami zlorabila sodniško funkcijo, zaradi česar je podan dvom o njeni nepristranskosti. Vendar nimata prav.

7. Obdolženec in njegov zagovornik sicer pravilno razlagata pravico do sojenja pred nepristranskim sodiščem, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave.1 Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, medtem ko je pristranskost dajanje prednosti eni stranki in pomeni neenako obravnavanje.2 Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku.3 Pravica do nepristranskega sojenja se med drugim varuje z institutom izločitve sodnika, ki ga ZKP opredeljuje v določbi 39. člena, pri čemer je kršitev pravil o obvezni izločitvi sodnika (1. do 5. točka prvega odstavka 39. člena ZKP) sankcionirana kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), medtem ko je kršitev določbe 6. točke 39. člena ZKP mogoče upoštevati le, če se izkaže njen vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP). Prisotnost odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP se v skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice presoja po subjektivnem in objektivnem testu, kot to izpostavljata pritožnika. Odklonitveni razlog je podan, če se ugotovi, da ima sodnik takšno posebno prepričanje, da bo o zadevi odločil pristransko (subjektivni test), ali pa da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari legitimen dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test). Povedano drugače, v okviru subjektivnega testa nepristranskosti se presoja osebno prepričanje ali vedenje sodnika, ki bi nakazovalo njegovo pristranskost, pri čemer je potrebno izhajati iz domneve nepristranskosti sodnika, v kolikor niso podani dokazi, iz katerih izhaja nasprotno. V okviru objektivnega testa nepristranskosti pa se presoja, ali je sodnik zagotovil tudi ustrezne postopkovne garancije za izključitev dvoma o njegovi nepristranskosti. Gre torej za okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnika.4

8. Pritožnika izpostavljata več procesnih odločitev sodnice posameznice, ki jih sodišče druge stopnje zaradi dinamike poteka kazenskega postopka obravnava po pomembnosti in kronološko. Kot prvo obdolženec in zagovornik grajata sedežni red v razpravni dvorani. Navajata, da je sodnica posameznica kršila obdolženčeve pravice, ker mu ni dovolila sedeti skupaj z zagovornikom, svoje navedbe pa podkrepita s sklicevanjem na sklepe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ločena mnenja ustavnih sodnikov dr. E. K. H., M. Š. in dr. K. J..5 Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikoma, da je obdolženčevo mesto v razpravni dvorani praviloma na sodnikovi desni strani. Določba drugega odstavka 77. člena Sodnega reda (ki velja od 1. 1. 2017) namreč določa, da je na glavnih obravnavah v razpravnih dvoranah mesto tožilca na sodnikovi levi strani, zagovornika in obdolženca pa na sodnikovi desni strani, razen če sodnik v posamezni zadevi določi drugače. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženčev zagovornik šele na peti glavni obravnavi dne 13. 2. 2018 predlagal, da obdolženec sedi na mestu za zagovornike poleg svojega zagovornika, kar sodnica posameznica ni dovolila. Sodnica formalno svoje odločitve sicer ni opredelila kot sklep, vendar iz vsebine zapisnika izhaja, da je o predlogu zagovornika dejansko odločila. Iz njene izjave z dne 13. 3. 2018, ki jo je le-ta v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZKP v postopku izločitve podala še isti dan, ko je zagovornik zaradi navedenega predlagal njeno izločitev (kar je storil šele čez en mesec), pa je takšno odločitev tudi tehtno utemeljila. Obdolženec je tedaj sedel za mizo na desni strani razpravne dvorane, nekoliko odmaknjeno od sedežev za javnost in približno tri metre od zagovornika, še vedno pa na desni strani, gledano s stališča sodnika. Na mizi je lahko imel listine ter si delal zapiske, prav tako pa je lahko pristopil do njega zagovornik, kjer sta se lahko nemoteno posvetovala glede obrambe. Navedeno vodi do zaključka, da v obravnavani zadevi ni šlo za tipično zatožno klop in posedanje obdolženca v soju žarometov na sredo sodne dvorane, kot to skušata prikazati pritožnika, zaradi česar obdolženec neutemeljeno uveljavlja kršitev načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kot izhaja iz sodničine izjave pa je bil poglavitni razlog za njeno odločitev, da obdolžencu na glavni obravnavi dne 13. 2. 2018 ni dovolila sedeti ob zagovorniku, ta, da so se izpovedbe prič na glavni obravnavi navedenega dne snemale (kot tudi na prejšnjih glavnih obravnavah), kar pomeni, da se obdolženec in zagovornik ne bi mogla tajno pogovarjati o obrambi, saj bi bilo njuno zaupno dogovarjanje posneto in s tem dostopno vsem, ki lahko vpogledajo v kazenski spis. Ker so na navedenih sedežih mikrofoni, pa bi bilo njuno dogovarjanje slišno vsem v razpravni dvorani. S takšnimi razlogi je sodnica dejansko varovala obdolženčevo pravico do obrambe, hkrati pa zagotavljala enakopravnost strank v postopku, zaradi česar kršitve uveljavljanih ustavnih pravic niso podane. Da bi sodnica posameznica omejevala ali prepovedala pogovore med obdolžencem in zagovornikom (oziroma zagovorniki) tekom glavne obravnave, pritožnika ne konkretizirata, niti kaj takšnega nista protokolirala na zapisnik o glavni obravnavi. Sodnica pa z določitvijo izjeme od običajnega sedežnega reda v razpravni dvorani (v kolikor je sploh mogoče govoriti o izjemi, saj je obdolženec še vedno sedel na sodničini desni strani) ni kršila obdolženčeve pravice do neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Ob okoliščini, da so tega dne bile zaslišane priče, ki so izpovedovale v korist obdolženca,6 sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov, da je obdolženec, ki je sedel tri metre stran od svojega zagovornika, neposredno zaznal priče. Sicer pa obdolženec in njegov zagovornik na sami glavni obravnavi nista problematizirala, da obdolženec ne more zaznati mimike zaslišanih prič oziroma da bi le-ta kakorkoli vplivala na njihove izpovedbe, kaj takšnega pa pritožnika ne navajata niti v pritožbi. Morebitnih pripomb na prepise zvočnega posnetka predmetne glavne obravnave pa obdolženec in njegov zagovornik nista imela. Ob vsem navedenem je potrebno še dodati, da je obdolženec od naslednjega naroka glavne obravnave dalje (na katerega je pristopil) sedel neposredno ob zagovorniku, v nadaljevanju kazenskega postopka pa se je zaradi ravnanj obdolženca glavna obravnava začela znova, kjer pa je bil sedežni red v razpravni dvorani v skladu s primarno predpisanim v Sodnem redu. Da bi obdolženec zaradi tega, ker je sedel tri metre stran od svojega zagovornika in za svojo mizo ter še vedno na sodničini desni strani, bil v neenakem položaju v primerjavi z državno tožilko, s čimer bi naj bilo kršeno enakost orožij (fair balance) oziroma načelo enakopravnosti strank kazenskega postopka (uveljavljana kršitev 22. člena Ustave), ob obrazloženem ni mogoče ugotoviti. Niti ni utemeljen očitek, da obdolžencu ni bila zagotovljena enaka obravnava v primerjavi z drugimi obdolženci v drugih kazenskih postopkih.

9. Pritožnika neutemeljeno grajata tudi sodničino posredovanje predmetnega kazenskega spisa disciplinski tožilki, vrhovni sodnici M. Š. Š., v disciplinskem postopku zoper obdolženca. Sodnica posameznica je zakonsko pooblastilo za takšno ravnanje imela ne samo v določbi 44. člena Zakona o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) v zvezi s 142. členom ZKP, na katero se je v svoji prošnji z dne 30. 5. 2018 sklicevala disciplinska tožilka (tako tudi sklep predsednika sodišča prve stopnje Su 158/2019 z dne 19. 4. 2019), temveč tudi v določbi četrtega odstavka 8. člena ZSSve, v skladu s katero morajo drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil Sodnemu svetu na njegovo pisno zahtevo z navedbo razlogov zagotoviti podatke in informacije iz njihove pristojnosti. Disciplinski tožilec je namreč kot posebno delovno telo Sodnega sveta (14. člen Poslovnika Sodnega sveta) upravičen do pridobitve podatkov in informacij od navedenih organov, kar je nenazadnje ugotovilo tudi disciplinsko sodišče Sodnega sveta Republike Slovenije v sklepu Ds-ss 2/2018 z dne 5. 3. 2019 (točka 12 obrazložitve), zaradi česar privolitev obdolženca in drugih udeležencev kazenskega postopka glede posredovanja podatkov iz spisa ni bila potrebna, uveljavljani kršitvi 29. in 38. člena Ustave, ki urejata pravna jamstva v kazenskem postopku in varstvo osebnih podatkov, pa zato nista podani. Na obrazloženo ne more vplivati niti okoliščina, da je sodnica izključila javnost iz posameznih delov glavne obravnave, medtem ko vprašanje, ali je sodnica s tem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov iz 143. člena KZ-1, ni predmet presoje tega pritožbenega postopka.

10. Glede v pritožbah izpostavljenih sodničinih ravnanj v zvezi z ugotavljanjem obdolženčeve sposobnosti sodelovati na glavni obravnavi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov. Povsem logična in izkustvena ter v skladu s sodnikovo nepristransko naravo je odločitev sodnice posameznice, da, kljub izvedenskemu mnenju dr. M. K., odredi izdelavo novega izvedenskega mnenja pri Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja. Kot je to že sodnica posameznica pojasnila v svoji izjavi z dne 24. 4. 2018, je izvedenca dr. M. K. dvakrat vabila na glavno obravnavo, katerih pa se zaradi preobremenjenosti ni mogel udeležiti (izvedenec je navedel, da ima tri mesece vse termine v ordinaciji zasedene, pacientov pa ne more prenaročiti - list. št. 984). Da je njegovo dodatno zaslišanje potrebno, je ocenila na podlagi nejasnosti v njegovem pisnem izvedenskem mnenju z dne 15. 4. 2018. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje so v delu izvedenca posamezne vrzeli, ki so terjale razjasnitev. Izvedenec je namreč ocenil, da obdolženec ni sposoben pristopiti na glavno obravnavo zaradi izrazitejših simptomov duševne motnje za čas treh mesecev, na drugi strani pa je glede obdolženčevega dela, ki obsega tudi vodenje glavnih obravnav, ocenil, da je eden od načinov sproščanja ter bistveno za zagotavljanje duševnega miru. Zaradi takšnih nejasnosti je sodnica posameznica utemeljeno vabila izvedenca na glavno obravnavo, katere se ni mogel udeležiti, zaradi česar je, upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka iz 15. člena ZKP ter drugi odstavek 299. člena ZKP, ravnala povsem pravilno in zakonito, ko je določila novega izvedenca (Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, ki je mnenje izdelala dne 3. 5. 2018), postavitvi katerega zagovornik na glavni obravnavi dne 17. 4. 2018 niti ni oporekal. Na tem mestu sodišče druge stopnje dodaja, da pritožnika neutemeljeno grajata sodničino postopanje na glavni obravnavi dne 17. 4. 2018. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč ne izhaja, da bi sodnica kakorkoli komunicirala s predstavniki medijev. Glavna obravnava je bila javna, na njej sta bila navzoča tudi novinarja, sodnica pa je po oklicu zadeve prebrala nove listine, med drugimi tudi izvedensko mnenje dr. M. K.. Da bi zgolj medijem, torej izven okvirov procesnega vodstva, dajala kakršnekoli informacije, še zlasti negativno mnenje glede obdolženca in same zadeve, pa iz podatkov spisa in pregledu v pritožbah navedenih člankov ni razvidno, zaradi česar tudi ni mogoče ugotoviti, da je sodnica ravnala v nasprotju s Sodnim redom, kot to navajata pritožnika. Okoliščina, da je sodnica na koncu odločila, da se glavna obravnava ne opravi (obdolženec nanjo ni pristopil), pa na vse ugotovljeno ne more vplivati. Sodišče lahko namreč posamezna procesna dejanja opravi tudi izven glavne obravnave, kar nenazadnje zahteva 15. člen ZKP.

11. Prav tako je pravilno in zakonito postopanje sodnice na glavni obravnavi dne 10. 5. 2018, ki se je opravila v nenavzočnosti obdolženca (op. sodišča: glavna obravnava se je zaradi poteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP kasneje začela znova). Obdolženec se pri tem v pritožbi sklicuje na izvedensko mnenje dr. M. K. z dne 15. 4. 2018 in okoliščino, da z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 3. 5. 2018, iz katerega izhaja, da je obdolženec ob ustreznih razbremenitvah sposoben sodelovanja na glavni obravnavi, ni bil seznanjen. Vendar takšno samovoljno ravnanje obdolženca, ki je bil o razpisanem naroku obveščen že marca 2018, ne opravičuje njegove odsotnosti, še zlasti, ker mu v času od 26. 4 do 8. 5. 2018 ni bilo možno vročiti sodnih pisanj, čeravno je obdolženec v tem času sam pošiljal vloge na sodišče (med drugim je sodišče obvestil, da ima dne 10. 5. 2018 ob 13.00 uri, torej v času, ko je bil razpisan narok, pregled pri psihiatru). Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Sodnica posameznica je, upoštevaje izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in okoliščino, da je obdolženec za dne 12. 5. 2018 planiral dopust na Tenerifih, narok dne 10. 5. 2018 utemeljeno izvedla v obdolženčevi nenavzočnosti.

12. Ni neobičajno, da je sodnica pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije preverila pristnost zdravniškega potrdila obdolženčeve osebne zdravnice z dne 19. 3. 2018. To ji namreč omogoča 7. alineja drugega odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), v skladu s katero imenovani zdravnik v osmih dneh od prejema zahteve sodišča poda pisno mnenje o upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Da pa sodnica te možnosti v nadaljevanju postopka ni uporabila, je logična posledica vseh izvedenskih mnenj v postopku. Njihova vsebina je namreč od sodnice zahtevala vnovične dopolnitve izvedenskega mnenja, zaradi česar ni bilo potrebe po preverjanju zdravniških potrdil pri imenovanem zdravniku. Dopolnitve izvedenskih mnenj so bila torej bodisi posledica ravnanja obdolženca (npr. kolaps dne 15. 6. 2018) bodisi predhodnega izvedenskega mnenja oziroma dopolnitve (npr. dopolnitev z dne 28. 6. 2018 je zaradi potrebe obravnave obdolženca tudi pri izvedencu nevrologu terjala novo dopolnitev, ta je bila opravljena dne 4. 9. 2018, iz katere izhaja, da bi za obdolženca bilo varneje, da se ne izpostavlja stresorjem do 28. 12. 2018, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, v nadaljevanju pa odredilo ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja, ravno iz razloga, da ugotovi, ali je obdolženec sposoben udeležbe na glavni obravnavi (dopolnitev z dne 25. 1. 2019)), vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je sodnica odredila več izvedenskih mnenj in njihovih dopolnitev, ker bi bila nezadovoljna z mnenji. Obdolženec zato v tej zvezi še neutemeljeno uveljavlja, da je sodnica posameznica z angažiranjem izvedencev namenoma povzročala velike stroške postopka. Zagovornik ne more tudi uspeti, ko navaja, da je sodnica izvedla narok dne 17. 4. 2018, kljub zdravniškemu potrdilu z dne 19. 3. 2018 za upravičeno odsotnost za en mesec. Prezre namreč, da je v nadaljevanju obdolženčeva osebna zdravnica zdravniško potrdilo spremenila tako, da je navedla, da je obdolženec bil upravičeno odsoten v času od 19. do 23. 3. 2018 zaradi bolniškega staleža in ne torej za en mesec, kot to zmotno navaja zagovornik.

13. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o ravnanju sodnice posameznice, ko je po tem, ko je obdolženec dne 15. 6. 2018 v službi padel v nezavest, odredila dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodnica je tako ravnala (njena izjava z dne 4. 7. 2018), ker je obdolženec sodišče obvestil o hospitalizaciji, pri tem pa ni predložil kakršnegakoli dokazila, sodišče pa ni vedelo, kako dolgo bo zadržanost obdolženca trajala, medtem ko so z DSM sporočili, da so preklicali obdolženčeve glavne obravnave, razpisane za dne 19. 6. 2018, glede ostalih pa še niso vedeli, če jih bodo preklicali. Sodnica posameznica bi namreč lahko v primeru opravičene odsotnosti obdolženca številne razpisane termine uporabila za druge kazenske zadeve, zaradi česar je njena procesna odločitev, ko je dne 20. 6. 2018 odredila dopolnitev izvedenskega mnenja Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja, povsem pravilna in zakonita. Očitek pritožnikov, zakaj sta izvedenca obdolženca pregledala tekom hospitalizacije, pa ni na mestu, saj gre za strokovnjaka na področju medicine, ki bi v primeru morebitne nevarnosti za obdolženca nedvomno poskrbela za njegovo zdravje oziroma odklonila pregled, iz samega izvedenskega mnenja pa izhaja, da je bil obdolženec v času pregleda pri zavesti, pogovorljiv ter ustrezno orientiran.

14. Sporna za pritožnika je tudi odreditev prisilne privedbe za obdolženca na glavno obravnavo dne 18. 6. 2019, vendar sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede pravilnosti ravnanja sodnice posameznice. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da je bil obdolženec, potem ko je sodišču napovedal svojo odsotnost v času od 3. do 14. junija 2019, ko bi naj ženo spremljal pri njenih službenih zadevah na Poljskem, obveščen o razpisanih narokih glavne obravnave za dne 31. 5. 2019, 6. 6. 2019, 18. 6. 2019 in druge, kar pomeni, da sodišče njegovemu predlogu, da v času od 3. do 14. 6. 2019 ne razpiše narokov, ni ugodilo. Na glavni obravnavi dne 31. 5. 2019 se je obdolženčev zagovornik strinjal, da se glavna obravnava dne 6. 6. 2019 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, obdolženec pa je sodišče z dopisom istega dne prosil za preklic naroka. Dne 4. 6. 2019 je zagovornik vložil prošnjo za preklic naroka, razpisanega za dne 6. 6. 2019, z navedbo, da ga je obdolženec obvestil, da je od 3. 6. hospitaliziran v Varšavi. Isto prošnjo je zagovornik vložil dne 5. 6. 2019, ko je tudi izrazil nestrinjanje, da se narok dne 6. 6. 2019 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti. Dokazov o obdolženčevi hospitalizaciji zagovornik ni predložil. Glede na vse navedeno, kot tudi upoštevaje dopolnitev izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 25. 1. 2019, iz katere izhaja, da je čez šest mesecev potrebno ponovno oceniti obdolženčevo sposobnost sodelovati na glavni obravnavi, je sodnica posameznica ravnala povsem pravilno, ko je glavno obravnavo razpisala v času nameravane odsotnosti obdolženca in njegovi prošnji za preklic obravnave ni ugodila, niti po tem, ko je bila obveščena o obdolženčevi domnevni hospitalizaciji v Varšavi, saj dokazov za to pred 6. 6. 2019 ni imela, zato njegove odsotnosti utemeljeno ni opravičila. Tako je povsem zakonito odredila prisilno privedbo obdolženca na naslednji narok dne 18. 6. 2019. Glede na to, da odredbe za prisilno privedbo obdolženca sodnica ni preklicala, pa je upravičeno od pristojne policijske postaje zahtevala pojasnilo, zakaj odredba ni bila izvršena. Na tem mestu je še dodati, da je obdolženec dokazila o hospitalizaciji predložil dne 7. 6. 2019 v poljskem jeziku. Upoštevaje določbo prvega odstavka 7. člena ZKP, v skladu s katero se vloge pri sodišču podajajo v slovenskem jeziku, pa pritožnika tudi nimata prav, da bi zdravstveno dokumentacijo sodišče moralo prevesti po uradni dolžnosti (kar je nenazadnje zaradi pridobitve dopolnitve izvedenskega mnenja in oklevanja obrambe sodišče prve stopnje tudi storilo).

15. Pritožnika veliko besed namenjata vročitvi sklepa z dne 31. 5. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za izločitev dokazov, podanem na predobravnavnem naroku dne 23. 5. 2017. Navajata namreč, da sklep ni bil vročen obdolžencu, zaradi česar ima le-ta še vedno pravico do pritožbe. Vendar nimata prav. Sodišče druge stopnje je že v sklepu z dne 8. 7. 2019 pojasnilo, da dejstvo, ali je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 5. 2017 vročen obdolžencu, ni nerazjasnjeno, saj je sodišče prve stopnje okoliščine vročenja podrobno raziskalo ter pri tem pravilno zaključilo, da je bil obdolžencu sklep osebno vročen 9. 6. 2017, ko je bil tudi poučen o pravici do pritožbe v roku osem dni od vročitve sklepa. O datumu vročitve sklepa obdolžencu se je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolženec zanikal vročitev, utemeljeno prepričalo z opravljanjem poizvedb pri Pošti Slovenije, saj je vročilnico, ki je izkazovala vročitev obdolžencu, nekdo iztrgal iz spisa. Da bi to storil obdolženec, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri popolnoma neutemeljene. Na tem mestu pa je potrebno dodati, da je problem vročitve sklepa z dne 31. 5. 2017 nastal šele 24. 4. 2019, torej skoraj dve leti po izdaji sklepa, čeprav sta tako obdolženec kot zagovornik redno pregledovala spis, prav tako pa je obdolženec po svojem takratnem zagovorniku že na glavni obravnavi dne 14. 12. 2017 vložil nov predlog za izločitev dokazov, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo, medtem ko obramba takrat ni z ničemer zanikala vročitev predhodno izdanega sklepa z dne 31. 5. 2017.

16. Dvoma v nepristranskost pa ni mogoče ugotoviti niti v naslednjih ravnanjih sodnice posameznice. Skladno s sodno prakso v podobnih primerih je sodnica povsem pravilno in zakonito pribavila obdolženčev izpisek iz kazenske evidence še pred koncem dokaznega postopka, s tem pa ni prejudicirala odločitve v obravnavani zadevi. Prav tako niso sporna poizvedovanja sodnice posameznice pri sodnem osebju o posameznih procesnih situacijah, saj je sodnica to storila z namenom ugotoviti oziroma razjasniti nepredvidene in neobičajne „dogodke“ v spisu. Takšna poizvedovanja pa na meritorno odločitev sodišča prve stopnje niso imela nobenega vpliva. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede vodenja glavne obravnave in pisanja zapisnikov, niti glede navzočnosti tolmačke na glavni obravnavi, ki je bila vabljenja zaradi potreb oškodovanke. Tudi okoliščina, da je obdolženec tekom postopka zoper sodnico posameznico vložil kazensko ovadbo in nato obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, ne kaže na dvom v nepristranskost sodnice. Še zlasti, ker je bil obtožni predlog obdolženca na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP pravnomočno zavržen s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 42425/2018 z dne 13. 2. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 42425/2018 z dne 4. 6. 2019. Da pa sodnica naj ne bi podpisala svoje izjave z dne 24. 4 .2018, kot to uveljavlja obdolženec, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

17. Po drugi strani se je bilo treba strinjati s pritožnikoma, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo oškodovankinega umika predloga za pregon z dne 20. 10. 2016, kot bo to sodišče druge stopnje pojasnilo v nadaljevanju. Kljub takšni odločitvi sodnice posameznice pa ni mogoče ugotoviti, da je sodnica posameznica ravnala pristransko. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Takšno stališče je sprejeto tudi v ustaljeni sodni praksi, v skladu s katero sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o kazenski zadevi ali povezavo s samo zadevo ali stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa, takih okoliščin pa pritožnika niti ne zatrjujeta. Zgolj subjektivno prepričanje pritožnikov o pristranskosti sodnice, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi pri njiju ali drugih osebah lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnice, pa ne more biti razlog za pristranskost sodnice posameznice.7 V tej zvezi je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo ostala uveljavljana ravnanja sodnice posameznice, ki jih je sodišče druge stopnje obravnavalo zgoraj. Da pa dokazi niso bili pridobljeni nezakonito, zaradi česar ni razlogov za izločitev sodnice posameznice po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, bo sodišče druge stopnje pojasnilo v nadaljevanju.

18. Po vsem navedenem sodišče druge stopnje ugotavlja, da povzeti način procesnega vodstva sodnice posameznice ter v zvezi s tem sprejete odločitve, vsaka zase in vse skupaj, ne predstavljajo uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa ne potrjujejo pritožbenega videnja, da je sodnica druge stopnje ravnala pristransko. Pri tem je potrebno poudariti, da zadeva s procesnega vidika presega običajne zadeve okrajnega sodišča (spis ima, v pretežni meri zaradi procesnih ravnanj obrambe, več kot 3000 listovnih številk). Od prvega do zadnjega naroka glavne obravnave sta, kljub prizadevanju sodnice posameznice, upoštevaje, da je bil obdolženec vrsto let predsednik DSM ter s tem toliko bolj seznanjen s procesnimi pravili kot tudi pomembnostjo uspešne izvedbe postopka, minili kar dve leti. Obramba je v tem času (neutemeljeno) vložila deset zahtev za izločitev sodnice ter štiri predloge za prenos krajevne pristojnosti, obdolženec pa je ob svojih ravnanjih često izkoriščal funkcijski položaj ter se namesto kot obdolženec predstavljal kot predsednik sodišča (pri varnostni službi, izvedencih...), medtem ko je sodnica dokazni postopek lahko uspešno zaključila šele, ko je zagovornika drugič denarno kaznovala. Iz obdolženčevih ravnanj je tudi ugotoviti, da se je prosto odločal, kaj bo delal oziroma katerih procesnih ravnanj se bo poslužil. Tako je pravočasno sprejemal zgolj tista sodna pisanja, ki so bila očitno njemu v korist (npr. dopolnilno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 28. 6. 2018), pri ostalih pa je sodišče prve stopnje imelo izrazite težave pri vročanju (obdolžencu ni bilo mogoče vročiti pisanj na delovnem mestu, niti preko pooblaščenega vročevalca, celo v času, ko je bil v bolniškem staležu - zgolj primeroma sodišče druge stopnje navaja, da je vročevalec skozi zamegljeno steklo na vhodnih vratih obdolženčeve stanovanjske hiše jasno opazil postavo osebe, ki se je približala do vrat, vendar jih ni želela odpreti (list. št. 1671 spisa ), in da je obdolženec ob prihodu vročevalca sedel v osebnem vozilu in ni hotel izstopiti (list. št. 1850 spisa)). Preračunljivost obdolženčevih ravnanj se dodatno kaže v tem, da je obdolženec, ki je dobro vedel, da ga na pošti čakajo sodna pisanja, prav tako pa je sam določal kdaj bo prevzel sodna pisanja, zaradi česar so se pisanja še pred vročitvijo obdolžencu vrnila na sodišče (list. št. 1185 spisa), pri tem pa upravičenih razlogov, da pisanj ne bi mogel prevzeti prej, ni imel. V vsem tem času, ko ni prejemal pošte, je obdolženec redno vlagal vloge v kazenski spis. Prav tako je sodišče prve stopnje imelo težave z navzočnostjo obdolženca na pregledih pri izvedencih, s katerimi se je obdolženec očitno prosto dogovarjal, mimo vednosti sodnice posameznice, pri tem pa se je naslavljal kot predsednik DSM in ne kot obdolženec. Zaradi vsega navedenega je sodnica ravnala pravilno, ko je zaporedoma razpisala več narokov za opravo glavne obravnave in ji pristranskosti zaradi prizadevanja po dokončanju kazenskega postopka v razumnem roku ni mogoče očitati. Enako je mogoče ugotoviti glede načina vabljenja prič, ki ni bilo diskriminatorno.

19. Sodnica posameznica je ves čas postopka tako pri razpisu kot preložitvi glavne obravnave korektno upoštevala obdolženčeve predhodne napovedi njegove odsotnosti in prošnje za preložitev (npr. prošnje za preložitev glavne obravnave, razpisane za dneve 10. 10. 2017, 22. 3. 2018, 15. 6. 2018, 22. 6. 2018, 29. 6. 2018; upoštevala je njegovo vnaprej načrtovano odsotnost v času od 11. do 12. 9. 2017, 26. 9. 2017, od 27. do 29. 9. 2017, od 2. do 14. 10. 2017, 26. 10. 2017, 2. 11. 2017, od 8. do 10. 11. 2017, 14. 11. 2017, za marsikatere odsotnosti pa se je kasneje izkazalo, da niso opravičene, npr. obdolženec je vpogledal v spis dne 11. 10. 2017, ko bi naj bil po svojih navedbah na Dunaju). Tako mu je opravičila odsotnost zaradi delovnih obveznosti, zdravniških pregledov in zdravstvenega stanja, nenazadnje tudi brez posebnega razloga (npr. za 15. 6. 2018), prav tako ni razpisala narokov v času obdolženčevega dopusta na Tenerifih od 12. do 19. 5. 2018, ko je obdolženec sicer bil formalno v bolniškem staležu. Edino, kar mu (utemeljeno) ni opravičila, pa je napovedana odsotnost v času od 3. do 14. 6. 2019, ko bi naj bil z ženo na Poljskem. Tudi zaradi vloženih zahtev za izločitev sodnice in predlogov za prenos pristojnosti je bila sodnica posameznica primorana preklicati številne razpisane naroke, npr. za dneve 30. 11. 2017, 13. 2. 2019, 1. 3. 2019, 8. 3. 2019, 12. 3. 2019, 15. 3. 2019, 19. 3. 2019, 21. 3. 2019, 26. 3. 2019, 28. 3. 2019, 4. 4. 2019, 9. 4. 2019, 11. 4. 2019, 18. 4. 2019. Zaradi težav z vročitvijo ni mogla izvesti npr. naroka dne 25. 5. 2018. Obdolženec, ki je bil v redu obveščen, svojega izostanka pa vnaprej ni opravičil, ni prišel na narok dne 17. 4. 2018, čeprav formalno še ni bil seznanjen s psihiatričnim izvedenskim mnenjem dr. M. K., da tri mesece ni sposoben sodelovanja na glavni obravnavi, zaradi česar tudi ni mogel vedeti za obstoj razloga za odsotnost z glavne obravnave. Nezanemarljivo je še dejstvo, da se je obdolženec bodisi sam bodisi preko svoje žene naročil na zdravniške preglede na dan (in ob uri), ko je bila razpisana glavna obravnava (npr. 10. 5. 2018 ob 13.00 uri- po vnaprejšnjem dogovoru z ženo (list. št. 1103 spisa)).

20. Vse navedeno pritožnika očitno prezreta ter se sklicujeta zgolj na posamezna ravnanja sodnice, ne da bi dejansko upoštevala povode za njene procesne odločitve, procesno vodstvo pa ocenila kot celoto. Na ugotovljeno tudi ne more vplivati denarno kaznovanje obdolženčevega zagovornika, kar ni predmet presoje tega pritožbenega postopka. Enako je mogoče ugotoviti glede sklicevanja na sklep disciplinskega sodišča Sodnega sveta. Predmet disciplinskega postopka so namreč bila obdolženčeva ravnanja, ne pa postopanje sodnice v predmetnem kazenskem postopku.

21. Ob vsem obrazloženem so vsi predlogi za izločitev sodnice posameznice neutemeljeni, tudi zadnjih pet, katere je sodnica pravilno zavrgla kot očitno neutemeljene, podane z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča.

22. Relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa ni mogoče ugotoviti niti v zavrnitvi zahteve za izločitev predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru, okrajnega sodnika M. P.. Predsednik sodišča ni bil seznanjen z nezakonitimi dokazi, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, niti ni podan kakšen drug izločitveni razlog. Razlogom sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 147/2019 z dne 15. 4. 2019 je namreč v celoti pritrditi, tudi glede v pritožbah izpostavljene osebne vpletenosti sodnika M. P.. Slednji je zanikal, da bi opravljal pripravništvo pri obdolženčevi ženi na DSM, Zunanjem oddelku Ptuj, prav tako je zanikal globlje prijateljske odnose z obdolžencem, medtem ko znanstvo in srečevanje na srečanju predsednikov sodišč tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne utemeljujeta njegove izločitve. Dvom v nepristranskost predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru, okrajnega sodnika M. P., tako ni podan.

23. Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zavrglo predlog za izločitev višjih sodnikov mag. A. K., B. D. in S. S., ki ga je zagovornik vložil na pritožbeni seji dne 9. 6. 2020. Zagovornik je kot razlog izločitve navajal, da so višji sodniki že sodelovali pri odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zagovorniku izrečena denarna kazen zaradi zavlačevanja kazenskega postopka, ter se pri tem „postavili na stran“ sodnice posameznice, zaradi česar so po mnenju zagovornika že opredeljeni v obravnavani zadevi. Takšne okoliščine pa dvoma v nepristranskost sodnikov ne vnašajo. Subjektivna (osebna) nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, katerega pa zagovornik s sklicevanjem na sodelovanje sodnikov pri odločanju o pritožbi zoper sklep tekom obravnavane zadeve in na nestrinjanje z vsebino odločitve, ni zagotovil ter hkrati prezrl, da so imenovani višji sodniki v drugi kazenski zadevi s sklepom IV Kp 45092/2019 z dne 2. 4. 2020 odločili obdolžencu v korist. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje predlog zagovornika za izločitev sodnikov mag. A. K., B. D. in S. S. kot očitno neutemeljen zavrglo. S tem so se predlogi o njegovem nadaljnjem predlogu za izločitev podpredsednika Višjega sodišča v Mariboru, višjega sodnika B. R., ter predlogu za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, mag. D. F., in podpredsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, dr. M. Đ. izkazali za brezpredmetne.

24. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z navajanji, da sodnica posameznica ni imela podlage za zavrženje njegovega predloga za prenos krajevne pristojnosti z dne 21. 5. 2019, saj za to ni bila stvarno pristojna. Zagovornik nima prav. Sodišče druge stopnje je že v sklepu z dne 8. 7. 2019, s katerim je odločalo o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za prenos krajevne pristojnosti z dne 21. 5. 2019, sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kr 54941/2013 z dne 2. 7. 2018, pojasnilo, da je zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za izločitev sodnika in da je prek analogne uporabe določbe petega odstavka 42. člena ZKP zato mogoče zavreči tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno predložiti predloga za prenos krajevne pristojnosti sodišču, ki bi o predlogu sicer odločalo, ko je ugotovilo, da gre za ponavljanje razlogov, ki so že bili podani in da je predlog podan z namenom zavlačevanja postopka. Glede predloga z dne 21. 5. 2019 se je sodišče druge stopnje že opredelilo in tako je ponovno zaključiti, da so v predlogu podani razlogi, ki jih je obdolženec že uveljavljal in o katerih je že bilo odločeno, medtem ko določbe ZKP o izločitvah sodnikov in prenosu pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče stranke ne morejo uporabiti, ker niso zadovoljne s procesnim vodstvom in odločitvami sodišč glede vodenja postopka in utemeljenosti predlogov za izločitev sodnikov in prenos pristojnosti. Morebitnih kršitev 2., 22., 23. in 29. člena Ustave, ki jih pavšalno uveljavlja zagovornik, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

25. Iz istih razlogov je sodišče druge stopnje tudi zavrglo predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je zagovornik vložil na pritožbeni seji dne 9. 6. 2020. Zagovornik v predlogu namreč navaja, da so bili praktično vsi sodniki sodišča druge stopnje (sedem od desetih) izločeni, zaradi česar je kršena pravica do naravnega sodnika in okrnjen videz nepristranskosti. Prav tako je bil izločen predsednik Višjega sodišča v Mariboru, višji sodnik M.P., ki ima negativen odnos do obdolženca, kar so verjetno ponotranjili tudi člani pritožbenega senata. Po mnenju zagovornika pred mariborskim višjim sodiščem ni mogoče zagotoviti sojenja na način, da bi bil zagotovljen objektivni videz nepristranskosti. Do vsega navedenega se je opredelilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v sklepu z dne 30. 1. 2020 odločalo o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obramba vložila skupaj s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (podrobneje v točkah 6 in 7 razlogov sklepa vrhovnega sodišča). Glede na navedeno in upoštevaje, da od 30. 1. 2020 ni nastala nobena nova okoliščina, ki bi utemeljevala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, je sodišče druge stopnje predlog zagovornika za prenos krajevne pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljen.

Glede pritožb v zvezi z umikom predloga za pregon - odločitev pod točko II. drugostopenjskega izreka:

26. Zagovornik v pritožbi uveljavlja kršitev določb 19. člena ZKP in 57. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s trditvijo, da je sodišče prve stopnje sprejelo popolnoma napačno stališče, da bi naj oškodovanka umaknila predloga za pregon dne 20. 10. 2016 pod vplivom grožnje in zmote ter pod pogojem, da bo v prihodnje imela pred obdolžencem mir (ta pogoj pa se naj ne bi izpolnil); ker naj ne bi bila poučena o pravnih posledicah umika, pa zmotno štelo umik za pravno neveljaven. S pritožbeno navedbo, da iz izjave o umiku predloga izhaja, da oškodovanka podaja izjavo, ker ne želi kazenskega pregona zoper S.O., v izjavi pa je tudi izrecno zapisano, da je seznanjena, da ji zaradi umika predloga za pregon kaznivih dejanj ne gredo pravice, ki bi jih imela kot oškodovanka kot tožilka po drugem in četrtem odstavku 60. člena ZKP, obdolženec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanke.

27. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 15 do 17 obrazložitve ugotovilo, da je oškodovanka dne 20. 10. 2016 podala umik predloga za pregon (podanega dne 21. 9. in dne 20. 10. 2016), vendar glede na vsebino samega umika in okoliščine, v katerih je podala umik predloga za pregon, umika ni štelo za pravno veljavnega. Umika ni upoštevalo, ker je ocenilo, da je oškodovankina izjava volje - umik predlogov za pregon, obremenjena z grožnjo in zmoto, poleg tega je bil umik podan pod pogojem, da bo imela pred obdolžencem mir (ta pogoj pa se niti ni izpolnil). V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da je iz predloga za pregon z dne 20. 10. 2016 in umika predloga za pregon z istega dne vidno, da oškodovanka predloga za pregon z dne 20. 10 in z dne 21. 9. 2016 umika pod pogojem (torej ne brezpogojno), da obdolženec z ravnanjem ne bo nadaljeval in v posledici prejšnjega dne (19. 10.) izrečene grožnje, da “spakira“ s Slovenije, sicer jo bodo Albanci nosili v krsti. Oškodovanka je tudi na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe dne 2. 12. 2016 navedla, da je umik predloga za pregon podala pod vplivom te grožnje, in ponovno ob zaslišanju na sodišču, ko je izpovedala, da je bila tedaj prestrašena in brez moči in ni vedela ali jo bo obdolženec ubil. Sodišče prve stopnje je ocenilo (v povezavi z izpovedbami prič Š.L., A.R. in J.T.), da je imel oškodovankin strah pred obdolžencem objektivno osnovo (bil uperjen v to, da oškodovanko prestraši), njen dejanski namen ob podaji predloga za pregon in hkratnem umiku pa ta, da se počaka ali bo še obdolženec s takimi dejanji nadaljeval in če bo, bo tudi ona z njegovim pregonom. V točki 18 obrazložitve je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da umik predloga za pregon ne more biti pravno veljaven, ker oškodovanka ni bila poučena o pravnih posledicah umika, in da se predlog za pregon nanaša tudi na ravnanja obdolženca po dne 20. 10. 2016 vse do dne 7. 12. 2016, predloga za pregon pa sta v tej zvezi bila podana dne 2. 12. 2016 in dne 8. 12. 2016.

28. V pisni izjavi o umiku predloga za pregon št. 3F312-05 z dne 20. 10. 2016, dani pri Sektorju kriminalistične policije policijske uprave Maribor, podpisani s strani oškodovanke T.K. in policista J.T. je zapisano, da T.K. kot oškodovanka umika predlog za pregon kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a/I členu KZ-1, ki je bilo prijavljeno oziroma ovadeno dne 21. 9. 2016 in predlog za pregon za kaznivo dejanje grožnje po 135/I členu KZ-1, ki je bilo prijavljeno oziroma ovadeno dne 20. 10. 2016, ker ne želi kazenskega pregona zoper obdolženca S.O. (list. št. 37 spisa).

29. Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in nadaljuje kazenski pregon (drugi odstavek 19. člena ZKP). Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Ta izjava je lahko ustna ali pisna, zakon obličnosti ne predpisuje, pomembno je, da je volja izražena jasno in nedvoumno.8 Koncept ZKP je glede umika predloga za pregon tak, da določa, da mora biti dan pred sodiščem, pred katerim teče postopek do konca glavne obravnave, pred tem pa pristojnemu državnemu tožilcu; če je izjava podana nepristojnemu organu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu ali sodišču (prvi odstavek 57. člena ZKP), v teh primerih oškodovanec izgubi pravico, da vnovič poda predlog (tretji odstavek 57. člena ZKP). Zakon tudi za umik predloga za pregon posebne obličnosti ne predpisuje, vendar pa mora biti procesna izjava o umiku predloga za pregon izrecna, nedvoumna in brezpogojna ter zanjo ni potrebno obdolženčevo soglasje. Oškodovanec mora biti v takšnem psihičnem stanju, da je sposoben razumeti pomen izjave o umiku predloga za pregon in izjava volje ne sme biti posledica vpliva sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva, sicer gre za pravno neveljaven umik.9

30. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikoma, da gornjim kriterijem zadošča umik predloga za pregon z dne 20. 10. 2016 s strani oškodovanke, zaradi česar pravna ocena sodišča prve stopnje, da gre za pravno neveljaven umik, ni pravilna. Gre za izrecno in nedvoumno izjavo oškodovanke, ki je bila dana uradni osebi, to je kriminalistu v prostorih policije. Iz kazenske ovadbe, vložene pred tem istega dne, je razbrati, da je oškodovanka že med podajanjem kazenske ovadbe zoper obdolženca za kaznivo dejanje grožnje umik le-te napovedala (list. št. 36 spisa). Prav tako se v postopku ni nikoli pojavil sum, da bi kriminalist (ki je prejel kazensko ovadbo dne 4. 10. in dne 20. 10. 2016) zlorabil policijska pooblastila in postopal nezakonito, z namenom vplivati na oškodovankino voljo, da umakne predloge za pregon obdolženca. Zato je pritrditi pritožbi zagovornika, da ni mogoče zaključiti, da je bila izjava dana pod vplivom grožnje in zmote ter pod pogojem. Kriminalist J.T. je izjavo o umiku predloga za pregon štel za odraz oškodovankine prave volje, sicer je ne bi zapisal ter spisal poročilo namesto kazenske ovadbe (deseti odstavek 148. člena ZKP) ter jo posredoval Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru. Pristojna državna tožilka je po proučitvi poročila in izjave o umiku ocenila, da na podlagi podanega oškodovankinega umika ni podlage za kazensko ovadbo. Policiji, kateri je poslala v preveritev novo kazensko ovadbo oškodovanke z dne 2. 12. 2016 (ovadba, sprejeta na državnem tožilstvu, v kateri je zapisano, da je oškodovanka predlog za pregon umaknila zaradi obdolženčeve grožnje, če bo še naprej kontaktirala s policijo (op. sodišča: v sodnem postopku nepotrjeno), je naročila, da pri tem upoštevajo, da je ovaditeljica predlog za pregon dejanj, ki bi jih naj storil osumljenec S.O. do dne 20. 10. 2016, dne 20. 10. 2016 umaknila (list. št. 26 spisa). Policija je zaradi umika predloga tudi odstopila od analize zavarovanih podatkov iz elektronskega poštnega predala ...@gmail.com. dne 7. 10. 2016 oškodovanki zaseženega mobilnega telefona Samsung (uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 13. 12. 2016 - list. št. 77 spisa), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

31. Iz izpovedbe J. T., zaslišanega kot priče izhaja, da je bilo oškodovanki pojasnjeno, kaj pomeni umik predloga za pregon, torej, da ne more biti kaznivo dejanje preganjano, če oškodovanec tega ne želi, in da je bila volja oškodovanke umakniti vse kazenske ovadbe in predloge za pregon, vložene zoper obdolženca, to je za kaznivo dejanje zalezovanja in grožnje. To pomeni tudi kazenske ovadbe s predlogom z dne 4. 10. 2016, katere zapis je v pisni izjavi o umiku izostal oziroma ga kriminalist ni posebej omenjal, ker je štel predlog za pregon z dne 4. 10. 2016 kot sestavni del predloga za pregon z dne 21. 9. 2016 (list. št. 498 spisa). V povezavi s postopanjem državnega tožilstva ob seznanitvi z oškodovankinim umikom predloga za pregon se ocena sodišča prve stopnje, da oškodovanka predloga za pregon z dne 4. 10. 2016 ni umaknila, pokaže za napačno. Napačni razlogi v izpodbijani sodbi v zvezi z oceno umika predloga za pregon pa ne predstavljajo procesne kršitve, zato v pritožbah zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

32. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da državno tožilstvo v zvezi z umaknjenimi kazenskimi ovadbami do vložitve obtožnega predloga ni izdalo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. A na pravno oceno obstoja procesne predpostavke za kazenski pregon v obravnavani zadevi nima upoštevnega vpliva. Upoštevna je zgolj volja oškodovanke, ki je bila pri umiku predloga za pregon dne 20. 10. 2016 nedvomno izkazana.

33. Priča J. T. je izpovedal, da je oškodovanka ob podaji kazenske ovadbe dne 20. 10. 2016 delovala prizadeto in prestrašeno, videlo se je, da zaradi dejanj, ki jih je navajala v ovadbi, trpi; navajala je, da se zadeva nadaljuje in da nima miru; njena želja je bila, da se zadeva evidentira in da v kolikor bi obdolženi nadaljeval s tem početjem, se uporabi to, kar je predhodno izpovedovala; hotela je zaščititi sebe in svoje bližnje, predvsem v službi (list. št. 492 spisa). Glede umika predloga za pregon, podanega takoj za tem, je navajala, da si želi samo miru pred obdolžencem in da bi umaknila predlog in ostala pri umiku, če bi le imela mir (list. št. 493 spisa); zaradi svojega miru je želela umakniti predlog in da ne želi nadaljevati sodnih postopkov, bala se je obdolženca in postopka, skrbelo jo je spopadanje z njim na sodišču, bala se je biti z njim na sodišču, saj si je mislila, da bo postopek z njim izgubila (list. št. 499 spisa); verjela je, da (on) ne bo nadaljeval s kaznivimi dejanji, da bo imela mir; želela je zadevo končati na tem mestu, na katerem je bila (list. št. 2519 spisa). Oškodovanka, zaslišana kot priča, je glede umika predloga za pregon izpovedovala, da se je sesula, ko je izvedela, da bo prijava (predlog za pregon z dne 20. 10.) poslana na državno tožilstvo in da jo je J.T. opozoril, da bo nastal pritisk; spraševala se je ali je obdolženec sposoben to narediti, kar ji je dan pred tem po telefonu zagrozil, in kaj bo z njo, če ga ne prijavi; ni imela moči, zato je rekla, da ne more; sesula se je; rekla je, da če bo on nadaljeval, bo nadaljevala s postopkom (list. št. 2230 spisa); na vprašanje obrambe ali je bil umik skladen z njeno voljo, je odgovorila, da je bila v takšnem psihičnem stanju, v katerem ni mogla ločiti čustev in občutkov, da je bila prestrašena, policistu je dejala, da če bo obdolženec z dejanji nadaljeval10, bo tudi ona nadaljevala (list. št. 2235 spisa).

34. Povzetih delov izpovedb oškodovanke samih zase in v povezavi z izpovedbo priče J.T. ni mogoče razumeti tako, da umik predloga za pregon ne predstavlja njene prave volje, ampak da se je na policiji po pouku (že med podajanjem kazenske ovadbe) odločila, da z umikom konča postopek zoper obdolženca, in za tem umik na zapisnik tudi podala. Dejstva, ki ga izpostavljata pritožnika, da je oškodovanka na zapisnik delavcem Finančne uprave RS, ki so opravljali inšpekcijski pregled dela na črno na njenem domu, izrecno navedla, da je umaknila predlog za pregon zoper obdolženca, enako pa je povedala svoji mami in sodelavki Š.L., ni mogoče zaobiti in razlagati v škodo obdolžencu, da oškodovanka umika predloga za pregon ni podala prostovoljno in s pravo voljo. Izpovedbe priče Š.L., ki je vedela povedati o tem, da je oškodovankin umik predloga za pregon posledica obdolženčeve grožnje, sodišče druge stopnje ni prezrlo, a glede na predstavljene okoliščine primera za oceno prostovoljnosti oškodovankinega umika nima ključnega pomena. So pa razumljivi oškodovankini pomisleki, saj sodni postopek pomeni hujši poseg v njeno intimno sfero kot dejanje samo. Zaključek sodišča prve stopnje, da umik predloga za pregon nima pravnega učinka, ker je podan pod vplivom grožnje in zmote ter pogoja, ki ni bil izpolnjen, se zato pokaže za nepravilen, pritožbeni graji dokazne ocene prvostopenjskega sodišča v tem delu pa za utemeljeni.

35. Pomislek prvostopenjskega sodišča ali ima umik predloga za pregon v predkazenskem postopku pravni učinek prepovedi ponovne vložitve, je glede dikcije 57. člena ZKP, ki časovno umešča možnost umika predloga za pregon na potek postopka pred sodiščem, na mestu. Vendar je to pravno praznino zapolnila sodna praksa. Po stališču, sprejetem v sodni praksi11 ima izjava o umiku predloga za pregon, dana sodišču po začetku postopka in v predkazenskem postopku, dana policiji, pa poslana državnemu tožilstvu, enake pravne učinke.12 Oškodovanec izgubi v obeh primerih pravico, da po podanem pravnem pouku ponovno vloži predlog za pregon za dejanje (iste historične dogodke), za katere je že podal umik. Pritožbeni graji stališča prvostopenjskega sodišča, da bi morala biti oškodovanka poučena, da v primeru umika predloga za pregon, le tega ne bo več mogla vložiti, sta po mnenju pritožbenega sodišča na mestu. Za takšen pravni pouk, ki ga terja sodišče prve stopnje, v določilu 57. člena ZKP (in drugih) ni pravne podlage. ZKP izrecno predvideva primere, ko mora biti obdolženec ali drugi procesni udeleženec postopka s strani tožilstva, policije, sodišča, poravnalca poučen o določenih pravicah ali dolžnostih oziroma drugih procesnih situacijah. Po stališču pritožbenega sodišča je pomembno oškodovančevo vedenje, da ima umik predloga za posledico končanje postopka. Iz izjave o umiku izhaja, da je bila oškodovanka seznanjena, da ji zaradi umika predloga za pregon kaznivih dejanj ne gredo pravice, ki bi jih imela kot oškodovanka kot tožilec po drugem in četrtem odstavku 60. člena ZKP (list. št. 37 spisa), kar pomeni, da je bila poučena, da z umikom predloga izgubi pravico, da vnovič poda predlog.

36. Zato, četudi sodišče prve stopnje ne bi bilo prepričano ali je podana procesna predpostavka ali ne, glede na podani oškodovankin umik kazenskih ovadb s predlogi za pregon, vloženih do dne 20. 10. 2016, bi bilo treba to dejstvo šteti obdolžencu v korist. Drugačna odločitev bi predstavljala odmik od sodne prakse in povzročila različno upoštevanje procesne volje oškodovanca, da se zoper obdolženca kazenski pregon nadaljuje oziroma da se predkazenski ali kasneje kazenski postopek tudi konča.

37. Iz navedenih podatkov tako nedvomno izhaja, da je oškodovanka podala izjavo o umiku predloga za pregon (dne 20. 10. 2016 - za do tedaj ovadena dejanja obdolženca) pred izrekom obsodilne sodbe in celo pred vložitvijo obtožnega akta (dne 19. 1. 2017). Glede na navedeno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanke, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima za posledico razveljavitev sodbe. Hkrati pa gre tudi za okoliščino, ki po določbi tretjega odstavka 134.a člena KZ-1 izključuje kazenski pregon, torej za trajno oviro kazenskega pregona obdolženca (3. točka 372. člena ZKP). V nastali procesni situaciji, ko se navedeni kršitvi kazenskega procesnega in materialnega zakona delno prikrivata, je bila za sprejem odločitve (procesni sklep ali sodba) ključna presoja pravne narave procesne ovire. V primeru ugotovljene bistvene kršitve iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in začasne procesne ovire iz prvega odstavka 352. člena ZKP, ki zgolj preprečuje kazenski pregon, bi bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom delno razveljaviti in obtožbo na podlagi 393 člena v zvezi s 402. členom ZKP zavreči. V konkretnem primeru pa gre za okoliščino, ki izključuje kazenski pregon, zato je sodišče druge stopnje nepravilno uporabo kazenskega materialnega in procesnega zakona (izjema) odpravilo s sodbo. Sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo in obtožbo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP (delno) zavrnilo.13

Glede pritožb v zvezi z zakonitostjo dokazov:

38. Zagovornik zastopa stališče, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe določbe drugega odstavka 18. člena ZKP in 83. člena ZKP ter kršitev pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navaja, da obsodilna sodba temelji na obvestilih in dokazih, ki so jih policisti zbrali v zvezi z umaknjenim predlogom za pregon, ki niso bili izločeni, pa bi morali biti (katerih izločitev je bila tudi zahtevana).

39. Sodišče druge stopnje se s takšnim naziranjem ne strinja. Iz podatkov spisa izhaja, da sta z vlogo z dne 2. 3. 2017 in na predobravnavnem naroku dne 23. 5. 2017 obdolženec in njegov zagovornik podala zahtevi za izločitev dokazov in sicer zapisnikov o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 21. 9. 2016, dne 4. 10. 2016 in dne 20. 10. 2016, vseh obvestil, ki so jih policisti zbrali v zvezi z umaknjenim predlogom za pregon do vključno dne 20. 10. 2016, in vseh podlag za zaslišanje prič, navedenih v obtožnem predlogu in sicer prič L., Le., Z., M., Š. in R.. Zahtevi za izločitev dokazov je sodišče prve stopnje s sklepom II K 3140/2017 z dne 31. 5. 2017 zavrnilo kot neutemeljeni, pri čemer je pravilno ocenilo naravo kazenske ovadbe, ki pomeni predvsem obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (in v primeru predlagalnega delikta, da oškodovanec želi, da se to kaznivo dejanje preganja). V utemeljitev svoje odločitve je zapisalo, če je ovaditelj oškodovanec ter tako kot v obravnavanem primeru v skladu z drugim odstavkom 147. člena ZKP opozorjen na dolžnost resničnosti izjave in na posledice krive ovadbe, je ovaditelj v smiselno podobnem položaju kot priča, ki je opozorjena na posledice krive ovadbe. Ovadba oškodovanca je tedaj dopusten dokaz, katerega dokazna vrednost se ocenjuje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP.14 Ovadba oškodovanca, tudi v primeru predlagalnega delikta, je dokaz, ne glede na to ali je predlog za pregon kasneje umaknjen. Sam umik predloga za pregon namreč ne vpliva na zakonitost ovadbe kot dokaza, temveč je posledica pravno veljavnega umika predloga za pregon zgolj izostanek procesne predpostavke za pregon kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog, v posledici česar sodišče obtožni predlog zavrže ali pa izda zavrnilno sodbo, v kolikor je do kazenskega postopka že prišlo. Zahtevi za izločitev vseh obvestil, zbranih s strani policije do dne 20. 10. 2016, pa je zavrnilo iz razloga, ker nista bili konkretizirani (list. št. 293-296 spisa).

40. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje argumentiranim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je to po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno utemeljilo. Zapisnikov o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predlogov za pregon, ki jih je oškodovanka podala dne 21. 9. 2016, dne 4. 10. 2016 in dne 20. 10. 2016 ne gre šteti za nedovoljene dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ne gre za dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne za dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti (148a., 154., 204., 219., 219. a., 227., 228. ,237. in 251.člen ZKP) in ne za dokaze, ki bi bili pridobljeni na podlagi takšnega dokaza, zaradi česar jih posledično tudi ne gre izločiti iz kazenskega spisa. Nedovoljen dokaz niso niti obvestila, ki so jih v predkazenskem postopku podale osebe, ki imajo v kazenskem postopku položaj navadnih (nepriviligiranih) prič. Z drugimi besedami to pomeni, da dokazi, zbrani do umika predloga za pregon sami po sebi niso nezakoniti in za njihovo izločitev v določbi 83. člena ZKP ni zakonske podlage, vendarle so sankcionirani s prepovedjo uporabe - na njih sodišče ne sme opirati svoje odločbe. Če sodišče to prepoved krši, zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). S to kršitvijo pa obsodilni del sodbe (po posegu sodišča druge stopnje) ni obremenjen.

41. Glede na sprejeto argumentacijo odredba za hišno preiskavo z dne 19.12. 2016, v kateri preiskovalni sodnik obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 utemeljuje na zapisnikih o sprejemu ustnih kazenskih ovadb, ki jih je podala oškodovanka dne 21. 9. 2016, dne 4. 10. 2016, dne 18. 10. 2016 (gre za uradni zaznamek-op.sodišča), dne 20. 10. 2016, dne 2. 12. 2016 in dne 8. 12. 2016 ni nezakonita, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi.

42. Neutemeljen in delno protispisen je pritožbeni očitek zagovornika, da obrazložitev odredbe o hišni preiskavi temelji na dokazih, ki bi morali biti izločeni: na umaknjenih ustnih kazenskih ovadbah in dokazih, pridobljenih dotlej in sicer uradnem zaznamku z dne 18. 10. 2016 o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja - izpisu medsebojne komunikacije preko SMS sporočil med obdolžencem in oškodovanko do dne 13. 9. 2016, izpisu klicev med obdolžencem in oškodovanko v obdobju od dne 19. 8. 2016 do dne 10. 9. 2016, uradnem zaznamku z dne 18. 10. 2016 o zbranih obvestilih od M.L., zapisniku o zavarovanju in preiskavi elektronske naprave/elektronskih podatkov z dne 7. 10. 2016 za elektronski poštni predal ...@gmail.com in za oškodovankin telefon Samsung ter uradnem zaznamku o zbranih obvestilih z dne 4. 10. 2016 od A. R.

43. Ne gre za dokaze, na katere bi po navedbah pritožbe preiskovalni sodnik utemeljeval obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je osumljenec (sedaj obdolženec) storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, ampak za dokaze, ki jih je policija zbrala po 148. členu ZKP do dne 20. 10. 2016 in so navedeni v Poročilu službe kriminalistične policije policijske uprave Maribor št. 2310-596/2016-10 z dne 1. 12. 2016, posredovanem Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru skupaj s pisno izjavo T.K. o umiku predloga za pregon z dne 20. 10. 2016 ( list. št. 136-139 spisa).

44. Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru dne 2. 12. 2016 na zapisnik podala kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja zalezovanja po 134. a členu KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 z jasnim namenom nadaljevanja kazenskega pregona. K ovadbi je priložila kronološki izpis posameznih klicev za obdobje od dne 19. 10. 2016 do dne 30. 11. 2016 z opisi, s katere telefonske številke je bilo klicano, dan in ura ter kdo se je oglasil, ter sms sporočil z nadležno, neprimerno, grozilno vsebino, in navedla, da sumi, da za vsem tem stoji obdolženec. Dne 8. 12. 2016 je na na Sektor kriminalistične policije policijske uprave Maribor na zapisnik podala novo kazensko ovadbo s predlogom za pregon obdolženca zaradi kaznivega dejanja zalezovanja in grožnje z navedbo telefonske številke, s katere je nazadnje dne 7. 12. 2016 prejela grožnjo anonimneža, ter vsebino sporočila, poslanega dne 20. 10. 2016 in dne 21. 10 2016 z obdolženčevega elektronskega naslova (list. št. list. št. 24, 25 in 39-40 spisa). Kriminalisti so pri pregledu podatkov o lastnikih in uporabnikih določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, na podlagi tretjega odstavka 149. b člena ZKP ugotovili, da je bilo za komunikacijo z oškodovanko uporabljenih več telefonov, med drugim 02/...-0852 in prednaročniške telefonske številke 041/...-706, 041/...-050, 041/...-302, 041/...-056, 041/...-177 in 041/...-054, ki so bile aktivne v mobilnem omrežju družbe Telekom Slovenije d.d. v časovnem obdobju od dne 7. 10. 2016 do dne 12. 12. 2016, pri čemer so bile vse vstavljene v mobilni aparat z IMEI številko ….. (v nadaljevanju z IMEI ...; list;št. 90, 92-97 spisa). Iz odgovora družbe Telekom Slovenije d.d. izhaja, da je bila SIM kartica s telefonsko številko 040/...-706 dne 22. 11. 2016 kupljena v T. Centru - TC v M., R. na G. ulici (list. št. 98 spisa), nakup je zabeležila nadzorna kamera, na zavarovanih posnetkih nadzorne kamere pa je bil prepoznan obdolženec (list. št. 107-113 spisa).

45. Da so preiskovalnemu sodniku ti dokazi predstavljali podlago za izdajo odredbe za hišno preiskavo, izhaja iz zapisa v točki 4 obrazložitve odredbe z dne 19. 12. 2016. Utemeljeni razlogi za sum, da je osumljeni S.O. storil kaznivo dejanje izhajajo iz zbranih obvestil in listin v predkazenskem postopku, predvsem zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon T.K., prepisa elektronskih sporočil, podatkov družbe Telekom Slovenije, uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 12. 12. 2016 (za telefonske številke), uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 16. 12. 2016 (za telefonsko številko 041/...-706), uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 15. 12. 2016 (TC R. - pregled posnetka), poročila o preiskavi in primerjavi fotografij z dne 19. 12. 2016, uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od M.Š. z dne 13. 12. 2016, elektronskega sporočila M.Š. s 14. 12. 2016 s prilogo uradnega zaznamka z dne 13. 7. 2016 o anonimni prijavi za delodajalca I., uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od D.Š. z dne 12. 12. 2016 in uradnega zaznamka z izjavo A.R. z dne 4. 10. 2016 (list. št. 102-110 spisa I Kpd 53763/2016). Pri tem je ugotoviti, da se le zadnji navedeni uradni zaznamek nanaša na čas pred dne 20. 10. 2016, pa še ta se nanaša na izvršitveno dejanje pod del obtožbe, ki je bil z odločitvijo pritožbenega sodišča zavrnjen, in na škodovanje ugleda T.K. z neresničnimi navedbami obdolženca o njenih aktivnostih.

46. V zvezi s pritožbeno navedbo zagovornika na 46 strani pritožbe, sodišče druge stopnje odgovarja, da je oškodovanka policiji dne 9. 12. 2016 izročila svoj mobilni telefon Samsung (zapisnika o zasegu predmetov na list. št. 41 spisa), podala novo privolitev za preiskavo elektronske naprave in elektronskega poštnega predala (list. št. 41, 46 spisa) in po opravljenem postopku zavarovanja elektronskih podatkov (list. št. 52, 54 spisa) je bila dne 10. 12. 2016 opravljena analiza zavarovanih podatkov na mobilnem telefonu (pred tem že dne 7. 10. 2016 in se vsebina zavarovanih podatkov nahaja na list. št. 155-166 spisa) in dne 13. 12. 2016 analiza zavarovanih podatkov iz elektronskega predala ...@gmail.com. (pred tem zaradi umika predloga za pregon ni bila opravljena). Ugotovitve opravljenih analiz izhajajo iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 10. 12. 2016 (list. št. 57-70 spisa) in uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 13. 12. 2016 (list. št. 77-78 spisa), nanje pa veže preiskovalni sodnik presojo razlogov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zalezovanja. Glede na takšne ugotovitve pritožbena prizadevanja, s katerimi zagovornik poskuša izpodbiti zakonitost odredbe za hišno preiskavo, torej da se odredba za hišno preiskavo opira na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 18. 10. 2016 z vsebino dne 7. 10. 2016 zavarovanih podatkov na mobilnem telefonu oškodovanke, zaseženem dne 4. 10. 2016, niso utemeljena.

47. Pritožbena obrazložitev, da je obdolženec dal privolitev za pregled elektronskih naprav, zaseženih ob hišni preiskavi, iz razloga, ker mu je bila „predhodno opravljena hišna preiskava na domu in delovnem mestu (na podlagi nezakonite odredbe) in seveda je bil pod pritiskom preteče nove nezakonite preiskave, ki bi se razkrivala javnosti in krnila poleg načel kazenskega postopka, tudi njegovo dobro ime“ je nerazumljiva. Če jo je razumeti, da obdolženec ni dal dovoljenja (privolitev, soglasje) za preiskavo elektronskih naprav, ker je poziv k takšnemu ravnanju štel kot svojo dolžnost, ni upoštevna. Poziv policije k ravnanju (dati ali ne dati dovoljenje za pregled) ne pomeni nedovoljenega vpliva na voljo obdolženca, ki bi pomenila negativen poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti V nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče šteti nobene izjave ali dejanja za prostovoljnega.15 Ni prezreti, da se je dvom v zakonitost odredbe za hišno preiskavo obrambi pojavil več kot mesec dni po opravljeni hišni preiskavi, za tem, ko je državno tožilstvo zoper obdolženca vložilo obtožni predlog (z dne 19. 1. 2017) zaradi storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 z opisom ravnanj, ki se nanašajo na obdobje pred 20. 10. 2016, pri tem pa ni upoštevalo, da je dne 20. 10. 2016 oškodovanka umaknila predlog za pregon zoper obdolženca za vsa do tedaj prijavljena dejanja. Pritožbeni očitek zagovornika, da je obdolženec sicer podal privolitev za pregled elektronskih naprav, zaseženih ob hišni preiskavi, a sodišče prve stopnje njegove prave volje sploh ni ugotavljalo (v nasprotju z voljo oškodovanje glede umiku predloga za pregon), privolitev pa naj ne bi bila izraz obdolženčeve prave volje, je zato neutemeljen.

48. Pritožbene graje (v okviru pritožbe zoper sodbo) odločitve sodišča prve stopnje, ki je na glavni obravnavi 3. 10. 2019 s sklepom predlog za izločitev dokazov po četrtem odstavku 340. člena ZKP zavrnilo (2750 spisa), pritožnika s pritožbenimi navedbami v konkretnem primeru nista uspela izkazati. Drži, da razlogi izpodbijane sodbe v toči 10. temeljijo na napačnem naziranju sodišča prve stopnje, ki šteje umik predloga za pregon za pravno neveljaven, umik pa se ni nanašal na predlog za pregon, podan dne 4. 10. 2016. V tem delu sodišče druge stopnje pritožnikoma pritrjuje, vendar s tem sodišče prve stopnje ne zagreši bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, taki imenovane protispisnosti, ki jo uveljavlja pritožba obdolženca. sodišče druge stopnje ugotavlja, da predlog za izločitev ostalih dokazov (zapisnikov o izpovedbah vseh zaslišanih prič, skupaj s prepisi zvočnih posnetkov narokov ter drugih dokazov z izjemo zagovora obdolženca ter njegove žene in izvedenskih mnenj) ni konkretiziran in se ne da preizkusiti, zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje že iz tega razloga ni nepravilen. Zatrjevano materialnopravno kršitev zakona (obstoj procesne predpostavke za pregon kaznivega dejanja) pa je odpravilo sodišče druge stopnje s spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, kot je bilo že na več mestih pojasnjeno.

49. Zagovornik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zavrglo predlog za izločitev uradnega zaznamka v zvezi z izjavo priče T.V. in v zvezi s prepoznavo, ki jo je opravila ter predlog za izločitev njene izpovedbe, ki ga je podal. Pojasnjuje, da je predlog za izločitev teh dokazov podal iz razloga, ker prepoznava ni bila opravljena na način, ki ga predpisuje 242. člen ZKP, ki določa prepoznavo pred preiskovalnim sodnikom, je pa te kriterije potrebno upoštevati tudi v fazi predkazenskega postopka, da se lahko ta šteje kot verodostojen dokaz v kazenskem postopku. Pritožba nima prav. Zapisnik o prepoznavi oseb po fotografijah ni nezakonit dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisa niti takrat, ko prepoznava ni opravljena na način, določen z 242. členom ZKP,16 terja pa slednje večjo pazljivost sodišča pri presoji verodostojnosti takšnega dokaza, katero je sodišče druge stopnje opravilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede na zavzeto stališče sodišča druge stopnje ni obstajala zakonska podlaga za izločitev predlaganih dokazov, napačni razlogi prvostopenjskega sodišča pa na pravilnost in zakonitost sodne odločbe niso imeli vpliva.

50. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je priča T.V. dne 6. 9. 2018 opravljala prepoznavo po fotografijah na policiji, pri čemer je bil sestavljen uradni zaznamek o prepoznavi (1443 spisa), iz katerega izhaja, da je slednja pred pregledom pokazanega ji foto albuma fotografij osumljencev (teh je bilo 12, list. št. 1438-1440 spisa), podala opis moškega, ki je v Cvetličarni ... v S. B. večkrat v letih 2016, 2017 in 2018 naročil cvetje z dostavo pred vrata stanovanja številka 15, na naslovu K. ulica .../D v S. B. (op. sodišča: naslov oškodovanke), pri čemer je nekajkrat prišel naročilo oddat in račun poravnat osebno, kasneje pa naročila opravljal po telefonu, denar za plačilo storitev in blaga pa pošiljal po pošti (enaka izjava v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih), in navedla, da je star okoli 50 let, srednje postave, zelo urejenega videza, s posebnostjo na enem od obeh očes v obliki škiljenja ali poškodbe, nato pa v albumu fotografij prepoznala to osebo pod število 11 s trditvijo, da jo je prepoznala po laseh, obrazu in po posebnosti na očesu (list. št. 1443, 1444 spisa). Iz albuma fotografij, ki ga je pregledala, pa izhaja, da je na pokazani fotografiji obdolženec. Priča je bila zaslišana tudi na glavni obravnavi 3. 9. 2019 in opisala, da je imela oseba, ki se ji je predstavila za I.K., neko poškodbo na očesu, „levo oko je bilo drugačno“, na vprašanje državne tožilke ali vidi to osebo v razpravni dvorani, pokazala na obdolženca, na predlog zagovornika pa pogledala obdolženca v oči in na vprašanje kaj vidi, odgovorila “da ima neke spremembe na levem očesu“ (list. št. 2485 spisa), iz zapisnika o njenem zaslišanju pa izhaja, da ji sodišče ni predočalo fotografij, na podlagi katerih je opravljala prepoznavo leto dni pred tem na policiji (2479-2490 spisa). Takšna telesna značilnost obdolženca izhaja tudi iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga prvostopenjsko sodišče pravilno povzema. Takšno izpovedbo priče je sodišče prve stopnje ocenjevalo v okviru proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in pravilno ocenilo, da ji ne gre odrekati verodostojnosti. Sodišče druge stopnje takšno oceno sprejema kot pravilno in pritrjuje izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje v točki 37 na strani 27 izpodbijane sodbe.

51. Sodišče druge stopnje po obrazloženem ugotavlja, da dokazi niso bili pridobljeni nezakonito, zaradi česar ni razlogov za njihovo izločitev po 83. členu ZKP in tudi ne za izločitev sodnice posameznice mag. K.K. in predsednika Okrajnega sodišča M.P. po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Pritožbeni očitek pritožnikov o seznanjenosti sodnikov z nezakonitimi dokazi v spisu se pokaže za neutemeljen. Da nepravilna odločitev sodnice posameznice kot posledica napačne ocene glede umika oškodovankinega predloga za pregon z dne 20. 10. 2016 ni okoliščina, ki bi kazala na sodničino pristranskost, pa je sodišče druge stopnje že pojasnilo v točki 17 drugostopenjske sodbe.

Glede preostalih procesnih kršitev:

52. Obdolženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, z navedbo, da je sodišče prve stopnje dne 17. 4. 2018 in dne 10. 5. 2018 neopravičeno opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti. Sodišče je razpolagalo z izvedenskim mnenjem dr. M.K., v katerem je bilo zapisano, da pritožnik tri mesece ni sposoben sodelovati v postopku, tega mnenja pa sodnica ni bila pripravljena upoštevati. Po mnenju pritožbe je imel obdolženec za odsotnost z obeh narokov opravičen razlog, ravnanje sodnice pa kaže na njeno pristranskost.

53. Pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče je dolžno presoditi, ali so podani pogoji za to, da v skrajšanem postopku opravi glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, in če ugotovi, da je bil na narok pravilno vabljen, da je že bil zaslišan in da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, je dolžno glavno obravnavo opraviti in izvesti dokaze, ki so bili za to predvideni, ko jo je razpisalo.

54. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec na narok dne 17. 4. 2018 v redu povabljen, a je svoj izostanek opravičil z zamudo. Zagovornik je šele dne 24. 4. 2018 poslal na sodišče zdravniško potrdilo, ki ga je sodišče prejelo dne 25. 4. 2018, o upravičeni odsotnosti z naroka za glavno obravnavo z dne 17. 4. 2018 za čas treh mesecev (list. št. 1020 spisa). Na tem naroku je sodišče po prebranih listinah, ki so za isto obdobje izkazovale različen stalež obdolženca (po zdravniškem potrdilu, izdanim dne 19. 3. 2018, stalež en mesec, po zdravniškem potrdilu, izdanim dne 30. 3. 2018, stalež tri dni, obdolženec pa je bil dejansko odsoten z delovnega mesta na podlagi staleža za čas 19. 3. 2018 do 23. 3. 2018) in izvedenskem mnenju dr. M.K., njegovim ugotovitvam glede obdolženčeve (ne)zmožnosti sodelovanja na glavni obravnavi sta nasprotovali državna tožilka in pooblaščenka, izvedenec pa je za ta dan opravičil svojo odsotnost z naroka s službeno zadržanostjo, presodilo, da glavne obravnave ne opravi in da bo na naslednji glavni obravnavi, razpisani na že znani datum (dne 20. 4. 2018) izvedenca neposredno zaslišalo (list. št. 974, 975 spisa). Tega procesnega dejanja ni bilo mogoče opraviti zaradi izvedenčevega opravičila, sodišče pa je dne 23. 4. 2018 odredilo novo izvedenstvo, in njegovo izdelavo tokrat zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja, za potrebe izdelave novega mnenja pa preklicalo narok za glavno obravnavo za dne 3. 5. 2018, za dne 10. 5. 2018 pa na narok, s katerim je bil obdolženec seznanjen že dne 26. 3. 2018 (preklic za dne 22. 3. 2018 in novo vabilo za dne 20. 4.2018, dne 3. 5. 2018 in dne 10. 5. 2018, povratnica pripeta k list. št. 874 spisa) vabilo izvedenca dr. P.P.. Na narok obdolženec ni pristopil, sodišče pa je sprejelo procesni sklep, da se glavna obravnava opravi kljub njegovi nenavzočnosti (list. št. 1124 spisa). V obrazložitvi je navedlo, da je bil obdolženec pravilno vabljen, sodišče pa njegovega izostanka glede na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, po katerem je obdolženec sposoben pristopiti na glavno obravnavo in sodelovati z določenimi omejitvami, glede na to, da po podatkih Turistične agencije ... 12. 5. 2018 odpotuje v tujino na dopustovanje, ne šteje za opravičenega. Obdolženec je tudi seznanjen z dokazi, ki se bodo izvajali v zvezi z očitki iz obtožnega predloga, njegova navzočnost pa ni nujna in je pred tem že bil zaslišan. V opisanem ravnanju sodnice posameznice ni zaznati kakršnekoli sodničine pristranskosti, temveč pravilno izvedbo procesnega dejanja kot je določeno v prvem odstavku 442. člena ZKP.

55. Po stališču zagovornika je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 16. in 18. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopenjske sodbe. Obramba je dokazovala obstoj pravno relevantnega dejstva to je, da je oškodovanka imela v posesti mobilni telefon z IMEI št. 356963016171570, s katerim so bile vzpostavljene oblike nasilnega vsiljivega prizadevanja vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, s pisnimi izjavami prič, katere je obdolženec predložil sodišču pred njihovim neposrednim zaslišanjem, sodišče prve stopnje pa je to dejstvo štelo obdolžencu v škodo in ga neenakopravno obravnavalo v primerjavi z državnim tožilstvom in policijo, katerim je dovoljeno pridobivanje izjave od prič (po pritožbi temu služijo uradni zaznamki o pridobljenih obvestilih, ki so tudi dokaz v kazenskih postopkih).

56. Kršitev ni podana. Drži, da ima obdolženec v skladu s 16. členom ZKP pravico navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so mu v korist, vendar o kršitvi načela proste presoje dokazov v obravnavanem primeru ne gre govoriti. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 236. člena določa, da lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Ta določba, ki v praksi ni zaživela, 17 je lastna civilnemu postopku, v katerem sodišče izvaja dokaze, ki jih predlagajo stranke, in dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti, ne pa kazenskem postopku, v katerem sodišče zavezuje načelo materialne resnice. Sodišče prve stopnje pridobitev dokaza obdolžencu ni štelo v škodo, je pa podvomilo v pristnost in verodostojnost pisnih izjav prič in njihove izpovedbe. Sodišče druge stopnje v zadržanosti sodišča prve stopnje do izjav in izpovedb prič ne zazna pristranskosti, saj ni mogoče prezreti, da je pisne izjave zbral obdolženec samoiniciativno, večine od njih (priloga B3, B4, B5, B6,B8 spisa) v času, ko novela ZPP-E še ni veljala (februar, marec 2017), ter jih predložil sodišču na predobravnavnem naroku dne 23. 5. 2017, pri pojasnjevanju kako so izjave prišle v njegove roke pa ni bil prepričljiv. Tem dokazom tudi sodišče druge stopnje odreka dokazno moč, ki bi v povezavi z obdolženčevim zagovorom pripeljala do izreka oprostilne sodbe obdolžencu.

57. Pritožba zagovornika uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev vidi v tem, da je sodišče prve stopnje v izreku samo spremenilo vsebino sms sporočil z dne dne 8. 11., dne 25. 11., dne dne 28. 11., 29. 11., dne 30. 11. in dne7 . 12. 2016 iz obtožnega predloga, ki naj ne bi bila skladna dejanski vsebini teh sms sporočil. Pritožba je neutemeljena in protispisna. Sodišče prve stopnje je v točki 58 izpodbijane sodbe navedlo, da je v izreku zapisalo dobesedni zapis poslanih SMS sporočil, torej s pravopisnimi napakami vred. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da s takšnimi popravki ni ravnalo v škodo obdolženca in ugotavlja, da poseg ni imel vpliva na objektivno in subjektivno identiteto med obtožbo in sodbo, ki sta v celoti ohranjeni.

58. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je oškodovanki vsiljiva sms sporočila pošiljal obdolženec, sodišče prve stopnje pa je obrazložilo, da vsebina sms sporočil, sosledje dogodkov konec leta 2016 in obdolženčevo siceršnje ravnanje konec leta 2016, s katerim je zalezoval oškodovanko na podoben način kot v letu 2016, to je s klici in sms sporočili s službene stacionarne in mobilne telefonske številke, dokazujejo, da je oškodovanki ta sms sporočila poslal prav obdolženec. Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, zlasti ne takšnega, da bi bilo mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne predstavljajo razlogi sodbe, da tudi za anonimnimi klici na oškodovankin mobilni telefon in v njeno službo (oškodovanka je na glavni obravnavi dne 9. 7. 2019 povedla, da sta jo klicala neki moški in ženska ter govorila v obdolženčevem imenu in da je obdolžencu novembra 2016 napisala sms sporočilo, da ji naj dajo on in njegovi pomočniki mir), stoji obdolženec s svojimi pomočniki. Uveljavljanje procesne kršitve z navedbo, da bi naj obdolženec določena ravnanja, opredeljena kot zalezovanje, izvrševal po neznanih osebah, kar izhaja iz obrazložitve, ne pa tudi iz izreka sodbe, se pokaže za neuspešno, zagovornika pritožba pa za neutemeljeno.

59. Obdolženec in zagovornik v pritožbi neutemeljeno pogrešata oceno obdolženčevega zagovora, da je od dne 18. 9. 2016 bila oškodovanka tista, ki je zalezovala obdolženca (tega dne poslala njegovi ženi in otrokoma elektronsko pošto, da ga naj ustavijo, saj jo nadleguje) in sodišču prve stopnje očitata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima takšno oceno v točki 45 izpodbijane sodbe, torej oceno o tem, zakaj ne verjame obdolžencu v smeri upravičenosti napada na oškodovanko.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov:

60. Obdolženec in zagovornik uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo tretje alineje 29 člena Ustave s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič zakonite zastopnice G. d.o.o., N.A., tožilke, ki zastopa obtožbo, Š.L., V.Š., dr. B.N., J.T., R.W., D.T., V.T., T.W., M.T., K.T., M.G., E.G., I.K., B.B., M.P., R.S., N.S., Z.B. in ni ugodilo dokaznim predlogom za postavitev izvedenca za Bownovo terapijo, izvedenca grafologa, izvedenca za telekomunikacije, za pridobitev določenih podatkov pri pošti na policiji in pri Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, obdolžencu kršilo pravico do obrambe. Po pritožbi obdolženca je zavrnitev dokaznih predlogov nezakonita, zgolj pavšalna in brez argumentacije.

61. Pritožbena graja ni utemeljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki jih povzemata pritožbi, kar je v točki 9 na strani 11 in 12 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, in ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Dokaznemu predlogu mora ugoditi in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Obramba obdolženca je sicer izkazala obstoj predlaganih dokazov ter njihovo povezanost z dejstvi, ki so z vidika ugotavljanja obdolženčevega dejanja pravno pomembna, ne pa tudi takšne stopnje verjetnosti, ki bi omogočala sklepanje, da bi izvedba teh dokazov lahko spremenila ugotovljena odločilna dejstva. V izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno povzelo in jih tudi presodilo, je imelo dovolj podlage za sprejeto odločitev. Dokazni predlogi so se glede na pomen vseh izvedenih dokazov za odločitev v obravnavani kazenski zadevi izkazali kot nepotrebni, tako izvedba dodatno predlaganih dokazov ne bi mogla privesti k drugačni odločitvi, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Po drugi strani pa neizvedeni dokazi, tudi z utemeljitvijo na strani 24 in 31 (obdolženec) in 51-55 (zagovornik) pritožb, ne ustvarjajo dvoma, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Po presoji sodišča druge stopnje z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice obrambe. Ker je v sodbi navedlo, zakaj ni sprejelo dokaznih predlogov obrambe, ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. V kolikor se obdolženec s temi razlogi ne strinja, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je pritožbeni razlog, ki ga posebej uveljavlja.

Glede pritožbenih navedb kršitve kazenskega zakona:

62. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v povezavi s kršitvijo prvega odstavka 435. člena, 2. točke prvega odstavka 269. člena v zvezi s 429. členom, četrtega odstavka 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot je to razbrati iz pritožbene obrazložitve. Navaja, da iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in v izreku sodbe ne izhajajo objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje zalezovanje kot „prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga; skrivaj, pritajeno opazovati koga; s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kakšno neugodno, nezaželeno stanje“ Takšnih zakonskih znakov pa na podlagi opisa v obtožnem predlogu, da bi naj od 31. 8. 2016 do 21. 10. 2016 skušal vzpostaviti kontakt z oškodovanko preko njej znane obdolženčeve službene stacionarne številke ter službenega mobilnega telefona ter oškodovanki znane elektronske pošte obdolženca, ni mogoče ugotoviti. To pa bi moralo ugotoviti že sodišče prve stopnje ob preizkusu obtožnega predloga.

63. Do te kršitve in vprašanja (v primeru, da kršitve sodišče druge stopnje ne bi ugotovilo) ali je bil obdolženec v dejanski zmoti, kar spada v pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se sodišče druge stopnje zaradi ugotovljene bistvene kršitve 5. točke 371. člena ZKP in zavrnitve obtožbe v delu, ki se nanaša na del opisa kaznivega dejanja za čas od dne 31. 8. 2016 do vključno dne 19. 10. 2016, ni posebej opredeljevalo. Na tem mestu pojasnjuje, da je opis kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe potrebno brati kot celoto, in da je potrebno pritožbeno trditev, da je bilo zalezovanje izključeno, ker so bila obdolženčeva prizadevanja skladna njunemu predhodnemu dogovoru in praksi (dne 10. 7. 2016 mu je napisala sms sporočilo, da kadarkoli bo v zdravstvenih težavah, mu je voljna pomagati) povezati z oškodovankino izpovedbo na glavni obravnavi dne 3. 10. 2019, da je obdolženec iskal Bownovo terapijo v septembru 2016, po tem, ko mu je že povedala, da mu ne more nuditi terapije (terapijo mu je nudila junija in julija 2016, kasneje pa mu povedla, da mu je ne bo nudila - „gre za posege za vlečenje po akupunkturnih točkah in ima vzporednico z akupunkturo“, list. št. 2752 spisa). Ob pravilni pravni opredelitvi obdolženčevih ravnanj kot zalezovanje ter odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo zmotno prepričanje, da ima podano soglasje oškodovanke za klice in sms sporočila, tako ni mogoče govoriti o dejanski zmoti in obdolženčevi odsotnosti zavedanja o obstoju zalezovanja kot zakonskega znaka kaznivega dejanja.

Glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v povezavi z odločitvijo drugostopenjskega sodišča pod točko I :

64. Nimata prav obdolženec in njegov zagovornik, ko v pritožbah zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbah uveljavljata vrsto okoliščin in dejstev, za katere menita, da so zmotno ali nepopolno ugotovljene: zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja je zmoten in temelji na nepravilni dokazni oceni izpovedb oškodovanke in prič J.L., T.V. in M.P., da jim gre verjeti, ker so prepričljive; v izpovedbi oškodovanke je toliko dokazljivih laži, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo (med drugim je lažnivo izpovedovala, da ni želela zapustiti delovnega mesta, da ni delala na črno, lažnivo navajala, da je obdolženec dal M.L. 100,00 EUR in pomagal I.J.; zamolčala, da so imele v preteklosti tudi druge osebe prepoved približevanja...); izpovedbe prič V.O., T.O., B.O., Z.K., M.V., R.T., B.J., S.S., B.T., M.L., B.G. in S.K., katerih zaslišanje je predlagal obdolženec, je v izpodbijani sodbi z enim stavkom označilo za neverodostojne; sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, ki bi obdolženca neposredno obremenjevali, zavrnilo pa je izvedbo dokazov, s katerimi obramba dokazuje, da v času obravnavnega kaznivega dejanja obdolženec ni imel v posesti spornega telefona.

65. Pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne sprejema. Strinja se z oceno izpodbijane sodbe, da je vsiljiva sms sporočila iz telefonskih številk 041/...-050, 041/...-706, 041/...-177, 041/...-056 in 041/...-302 oškodovanki poslal obdolženec in da je vsebina ponavljajočih sporočil z dne 8. 11., dne 25. 11., dne 28.11, dne 29. 11., dne 30. 11 in dne 7. 12. 2016 (opisana v izreku pod točko I. drugostopenjske sodbe, povzeta v točki 29 in analizirana v točka 31 izpodbijane sodbe) nezaželjena, žaljiva, tudi grozilna, kar je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost in ogroženost. Ocena je pravilna in tako popolna, da razlagi, ki jih v obširnih pritožbah ponujata pritožnika, zaradi izkustvene nepotrjenosti, nelogičnosti in splošne neprepričljivosti ne gre pritrditi. Nasprotno od takšne razlage so razlogi sodišča prve stopnje v tej zvezi razumljivi, izkustveno in logično sprejemljivi ter v splošnem do te mere prepričljivi, da jim v odločilnem ni kaj dodati. Glede na to se sodišče druge stopnje osredotoča na glavne pritožbene poudarke, s katerimi pritožnika v jedru utrjujeta vsebino obdolženčevega zagovora in njuno dokazno oceno, ki ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

66. Jedro obdolženčevega zagovora je, da je oškodovanka zlorabila mobilni telefon, ki ji ga je podaril ter sama sebi pošiljala sms sporočila z namenom, da ga očrni, kar mu je tudi napisala, da ga bo osebno in službeno uničila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec edini, ki je v kazenskem postopku navajal, iz katerega mobilnega telefona so bila sms sporočila poslana (za IMEI številko je zvedel iz odredbe za hišno preiskavo), in zatrjeval, da so bila poslana iz njegovega starega službenega mobilnega telefona znamke Nokia. Za dokazovanje tega dejstva je predlagal številne dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Storilec kaznivega dejanja je namreč za komunikacijo z oškodovanko uporabljal en mobilni telefon, pri čemer pa menjaval predplačniške kartice oziroma telefonske številke. Vendar posest in lokacija telefonskega aparata pri tem nista ključna, ampak je bistveno kdo je uporabljal SIM kartice z obremenilnimi telefonskim številkami, torej kdo je bil klicatelj in pošiljatelj sms sporočil ter kdo je imel za to motiv. Nadaljnje ugotavljanje posestnika telefonskega aparata za sodišče druge stopnje ni relevantno, zato prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki bi dokazovali to dejstvo (po pritožbi zagovornika z zaslišanjem N.A. in izvedenca za telekomunikacije, po pritožbi obdolženca pa z izvedbo vseh predlaganih dokazov, navedenih v četrtem odstavku na 24 strani pritožbe) ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot to v pritožbah zatrjujeta pritožnika.

67. Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema pritožbene trditve zagovornika, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva na podlagi posrednih dokazov in da gre za indično obsodilno sodbo. Pritožnik prezre, da so bile pri obdolžencu zaseženi številni predmeti, med drugim: štiri obremenilne SIM kartice, nakup ene od teh je zabeležila varnostna kamera Telekomove poslovalnice v Mariboru (najdene pod redniki v omari pisarne, v pepelniku osebnega avtomobila, ki ga je uporabljal in je njegova last, ter doma v notranjem žepu suknjiča v spalnici), listič z zapisom obremenilne telefonske številke, s katere je oškodovanka prejela večje število klicev ter 8. 11. 2016 vsiljivo sms sporočilo (najden v predalu armaturne plošče v osebnem avtomobilu), telefonske kartice slovenskega in hrvaškega Telekoma, listič z zapisom dveh telefonskih številk oškodovankine službe-D.S.I. (vse najdeno v torbici obdolženca v pisarni), pismo z začetkom „Draga moja T.“ in koncem „tvoj S. in poljub“ (najdeno v službi v notranjem žepu plašča obdolženca), ob katerih se zagovor obdolženca pokaže za neživljenjski, nelogičen in neverjeten. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, ki je zagovor obdolženca podrobno analiziralo samega zase in v povezavi z najdenimi SIM karticami (priloga A 19, A 22, točka 41) ter z izpisi elektronske pošte (priloga A19, A 5, točka 42), ki ga ponovljena pritožbena zatrjevanja ne morejo omajati, kaj šele ovreči.

68. V nasprotju z zagovorom obdolženca je izpovedba oškodovanke prepričljiva in vsebinsko skladna. Do izpostavljenih delov njene izpovedbe, v pritožbi označenih za lažnive, se je opredelilo že sodišče prve stopnje skozi celotno sodbo, zlasti v točkah 37, 43, 44 izpodbijane sodbe in argumentaciji ne gre oporekati. Za sodišče druge stopnje pa v pritožbah zatrjevane okoliščine in dejstva niso niti relevantne. Oškodovanka je izpovedala, da je dne 30. avgusta 2016 obdolžencu dala jasno vedeti, da je njunega ljubezenskega razmerja in razmerja, v katerem je bil uporabnik njene Bownove terapije, konec, kar se ujema tudi z obdolženčevim zagovorom, da je v septembru oškodovanka spremenila odnos do njega, ni želela nadaljevati njune zveze in postala nedosegljiva na telefon. V oškodovankini izpovedbi, da obdolženec tega dejstva ni hotel sprejeti in se je še naprej vmešaval v njeno življenje, jo dnevno klical na domači in službeni telefon, kar je postalo nevzdržno in moteče tudi za sodelavce, ji pošiljal sms sporočila ter elektronsko pošto, se zadrževal v bližini njenega prebivališča, pred vrata stanovanja pa je dobivala vrtnice, kar je bilo lastno obdolžencu, ki ji je v času njune zveze na ta način izkazoval pozornost, ni zaslediti ničesar takšnega, kar izkustveno ne bi bilo mogoče povezati z ravnanji zavrnjenega intimnega partnerja. Iz sms sporočil in elektronske pošte z zaseženega telefona Samsung izhaja močna naklonjenost in intimna povezanost med oškodovanko in obdolžencem, zaradi česar je verjeti izpovedbi oškodovanke, ki njuno ljubezensko razmerje kot takšno opisuje, in ne zagovoru obdolženca.

69. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikoma, da zgolj prepričanje, da je oškodovanka zanesljiva kot priča, ne zadostuje za obsodilno sodbo, a v danem primeru tudi listinski dokazi njeno izpovedbo potrjujejo. Te dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vrednostno ocenilo in v sodbi tudi argumentiralo, z argumenti pa sodišče druge stopnje soglaša. Oškodovankini sodelavci M.Z., M.M., Š.L. in A.R., zaslišani kot priče, so v okviru svoje seznanjenosti z obravnavanim dejanjem izpovedovali enako kot oškodovanka, da do konca leta 2016 v D. starejših I. niso prejemali številnih anonimnih klicev za oškodovanko oziroma v zvezi z njo, sploh pa ne z žaljivo vsebino, temveč le od septembra do decembra 2016, klice, med katerimi so bili tudi klici ženske in starejšega moškega, pa na oškodovankino prošnjo zapisovali (točka 44 izpodbijane sodbe, priloga A3 spisa). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da klici sovpadajo s časovnim obdobjem, ko je oškodovanka prekinila intimno razmerje z obdolžencem, mu nedvoumno pokazala, da z njim ne želi komunicirati, stike z njim odklanjala, v ta namen dne 13. 9. 2016 zamenjala telefonsko številko, dne 18. 9. 2016 poslala elektronsko pošto obdolženčevi ženi in otrokoma, v kateri je razkrila intimno razmerje z obdolžencem, obdolženec pa si je prizadeval z njo vzpostaviti stik še dne 20. 10. in dne 21. 10. 2016 po elektronski pošti (prva in druga alineja drugostopenjske sodbe) in dne 3. 11. 2016 s klicema v službo s stacionarne in mobilne službene telefonske številke (tretja alineja drugostopenjske sodbe). Oškodovanka je tudi anonimne telefonske in sms sporočila, ki jih je prejemala v tem času, povezovala z obdolžencem. Njena utemeljitev, da je dne 2. 9. 2016 sprejela anonimni klic, in jo je klicatelj seznanil, da je obdolženec naredil samomor in da naj živi s takšno vestjo, dne 21. 9. 2016 anonimno sms sporočilo, da naj izgine iz Slovenije in dne 19. 10. 2016 klic obdolženca, da ima do konca meseca čas, da spakira iz Slovenije, sicer jo bodo Albanci nosili v krsti (list. št. 2234 spisa; pogovor je slišala sodelavka v pisarni Š.L., obdolženec klica ne zanika, pripisuje mu le drug pomen) je prepričljiva in dokazno podprta, zato ji ne gre odreči resnicoljubnosti.

70. Ne sme ostati prezrto, da je obdolženec doživel zavrnitev, ponižanje, zasebne težave so bile razkrite družini in znancem, kar vse ga je pripeljalo v neprijetno in nevarno situacijo. Tako je le on imel interes prikriti svojo identiteto in nadaljevati z nezaželjenim komuniciranjem z oškodovanko (zato tudi ni izdal vira, ki mu je priskrbel oškodovankino novo telefonsko številko). Izdajanje za drugo osebo pa mu tudi ni bilo tuje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 38 izpodbijane sodbe, saj se je v zasebnem življenju lažno predstavljal z imenom in priimkom M.P. in I.K., tudi kot sosed oškodovanke, ki jo je prijavil na Finančni upravi RS zaradi dela na črno.

71. Glede na takšno izpovedbo oškodovanke, ki jo kot rečeno potrjujejo tudi listinski dokazi, se za pravilno pokaže ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženčev zagovor, skupaj z izpovedbami zanj razbremenilnih prič, način obrambe, oblikovan na podlagi najdenih, objektivnih dokazov zoper njega (pri njemu najdenih SIM kartic in posnetka nakupa SIM kartic), ki nima podlage v stvarnem dejanskem stanju. Obdolženec bi naj oškodovanki kupoval SIM kartice v strahu pred njenim ravnanjem, to je razkritjem njunega intimnega, po njegovi oceni neobstoječega razmerja, ki ga je prekinil on sam, ker bi naj od njega zahtevala, da ji plačuje stanovanjski kredit, kar je odklonil in želel imeti pred oškodovanko mir, ona pa je nadlegovala njega. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da povprečno razumen človek z osebo, ki ga izsiljuje in mu želi škodovati, na take načine ne bi poskušal priti v stik in si tudi ne bi prizadeval za neposredne stike (točka 41, 42 obrazložitve sodbe). K temu sodišče druge stopnje dodaja, da za osebo, ki želi imeti mir po prekinjenem ljubezenskem razmerju, enostavno ni razumno in življenjsko sprejemljivo, da pri sebi (v aktovki, torbici, plašču) nosi predmete, neposredno povezane z osebo, ki ga je zavrnila, da s to osebo želi nadaljevati stike, jo na skrivaj, pritajeno videti, po telefonu slišati vsaj njen glas in biti obdan s predmeti, ki jo nanj spominjajo, tako kot je obdolženec, ki je imel pri sebi ljubezensko pismo, ki ga je pisal oškodovanki, na listu zapisani telefonski številki njene službe, telefonske kartice za klice z javne telefonske govorilnice v Sloveniji in na Hrvaškem (oškodovanka je klice iz Hrvaške prejela čez vikend 10. 12 in 11. 12. 2016 - uradni zaznamek z dne 12. 12. 2016 in dne 23. 12. 2016 na list. št. 104, 209, zapisnik o zasegu predmetov 112-125 spisa, s čimer se je potrdila njena domneva ob podaji kazenske ovadbe na državnem tožilstvu 2.12. 2016, da je šlo za klice iz javne govorilnice, zaradi česar niti zaslišanje N.A. v zvezi s to okoliščino ni bilo potrebno), še naprej naročal dostavo cvetja na njen dom (izpovedbi prič T.V. in J.L.), se za kratek čas z osebnim avtomobilom pripeljal iz M. v S.B. pred stanovanje oškodovanke (izpovedba priče M.P., ki je opisal nenavadno obnašanje obdolženca s premiki avtomobila po parkirnem prostoru), kar vse pritožbi prezreta ali tem okoliščinam pripisujeta drugačen pomen kot sodišče prve stopnje. Obdolženec, ki je doživel zavrnitev, je očitno sebe dojemal kot žrtev in s tem opravičeval svoja dejanja. Poznavajoč oškodovankino željo menjati službo in začeti na novo, je oškodovanko prijavil na Finančni upravi RS zaradi dela na črno in jo očrnil pred direktorico D. starejših I. (številni zrežirani inšpekcijski postopki zoper I. po dne 9. 9. 2016 - izpovedba A.R. in dne 14. 10. 2016 anonimna prijava oškodovanke na Finančni upravi RS zaradi dela na črno - izpovedba D.Š. - točka 35 izpodbijane sodbe), kar je nedvomno škodilo njenemu poklicnemu delu fizioterapevtke, ki izvaja Bownovo tarapijo, in ugledu. Pridobil si je tudi zaupne podatke o oškodovankinem zasebnem življenju in njenih intimnih partnerjih ter težavah, ki so ji ti povzročali ter jih zlorabil (v ta namen je navezal stik z zaupno prijateljico M.L. - točka 20, 57 izpodbijane sodbe), pri čemer je vedel, da bo oškodovanko vse to spravilo v žalost in stres.

72. Verjeti gre oškodovanki, da so jo takšna ponavljajoča ravnanja obdolženca spravljala v živčnost in stres, po dne 18. 9. 2016, ko je s končanim intimnim razmerjem seznanila tudi obdolženčevo družino in se je obdolženčeva prej prijazna in naklonjena komunikacija spremenila v grožnjo z napovedjo posledice, če bo vsebino pisanj še naprej objavljala brez njegovega dovoljenja, pa jo je ob takšnih dogodkih (grožnje je dobivala z neznanih telefonskih številk tudi na svojo novo telefonsko številko, katero je zaupala le najbližjim osebam, in so se ponavljale), postalo tudi strah za lastno varnost. Takšno oškodovankino spremenjeno razpoloženje so opisali sodelavci M.Z., M.M., Š.L. in A.R., ki so bili zaradi dogodkov tudi sami vznemirjeni (točka 30 izpodbijane sodbe).

73. Pritožbeni poskus obdolženca prepričati sodišče druge stopnje, da mu M.L. ni izdala oškodovankine nove telefonske številke se pokaže za neuspešen. Ni bistveno od koga je pridobil telefonsko številko, ampak, da mu je bila oškodovankina telefonska številka znana. Ne gre prezreti obdolženčeve komunikacije z M.L. s prošnjo za posredovanje pri oškodovanki v septembra, oktobru in novembru 2016, da jo je seznanjal z deli poslanih sms sporočil oškodovanki (tako že 31. 8. 2016, list. št. 2738 in priloga A 23 spisa), dne 1. 11. 2016 ji napisal, da ima T. zelo zelo rad, če mu bo pomagala pri tem, pa bo v primeru, če in ko bo ona kaj želela, lahko računala na njegov čimprejšnji odziv (izpovedba oškodovanke na list. št. 2232 spisa, pregled podatkov na obdolžencu zaseženem mobilnem telefonu Nokia in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 28. 12. 2016, priloga A23 spisa ), kar dokazuje, da je obdolženec tudi preko nje poskušal in vzpostavljal kontakt z oškodovanko in v primeru pomoči bo tudi (on) njej pomagal oziroma bo lahko računala na njegovo pomoč. M.L. pa je v septembru in oktobru 2016 pogosto komunicirala tudi z oškodovanko, tudi dnevno večkrat vse do 9. 12. 2016 (list. št. 2695 spisa, priloga A 19). Prav tako ne gre prezreti komunikacije obdolženca z vodjo Sektorja kriminalistične policije policijske uprave Maribor v času, ko so policisti zoper njega po 148. členu ZKP že zbirali obvestila (klic dne 28. 11.- izpovedba priče R.M. na list. št. 238, 2685 spisa, dne 15. 12. in dogovorjeno srečanje za dne 22. 12. 2016 kot zapiše sam obdolženec na list. št. 238 spisa, do katerega ni prišlo zaradi dne 20. 12. 2016 opravljene hišne preiskave pri obdolžencu). Sodišče druge stopnje na podlagi pregleda spisa ugotavlja, da je bila oškodovankina nova telefonska številka zapisana v vloženih kazenskih ovadbah zoper obdolženca, sam obdolženec pa je povedal, da je bil v pogovorih s policistom in preverjal resničnost oškodovankinega umika predloga za pregon, ki mu je bil tudi potrjen (dne 20. 10. 2016 umik predloga za pregon, prvi sms z nadležno vsebino oškodovanka prejme dne 3. 11. 2016). Glede na obdolženčev statusni položaj, ugled in vpliv, ki ga sodišče prve stopnje ugotavlja tudi na podlagi njegovih ravnanj tekom obravnavanega kazenskega postopka, do katerih se je sodišče druge stopnje v tej sodbi že opredelilo, ugotovitev oškodovankine telefonske številke zanj ni mogla predstavljati posebne težave. Ob tako drznem ravnanju obdolženca se pritožbeni očitek pritožnikov, da je oškodovankina izpovedba neverodostojna zaradi tega, ker je iskala pomoč kriminalista (glede uradne prijave anonimnih klicev, prav tako pomoč pri pridobitvi naslova ženske, katero bi naj obdolženec nadlegoval v službi in je dala odpoved, pomoč odvetnice (sms sporočila s Š. Del.th. dne 25. 11. in 28. 11. 2016 list št. 65-68 spisa)), pokaže za nesprejemljiv.

74. Pritožbena navedba obdolženca, da ga zapisi sms sporočil, ki so praviloma v srbo-hrvaškem jeziku, in sporočilo z dne 7. 12. 2016, da bi se oškodovanka spravila na pritožnikovo mamo in tudi njo hotela ubiti, ko je vendarle mama že več kot 26 let pokojna, ne povezujejo s storilcem kaznivega dejanja, ni utemeljena. SIM kartica s to telefonsko številko je bila najdena v obdolženčevi pisarni, pod redniki v stekleni omari (priloga A 22), sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo obdolženčev zagovor, da mu je kartico po uporabi oškodovanka vrgla v domači nabiralnik. Sporočilo z dne 7. 12. 2016 je potrebno povezati s telefonskimi pogovori glede nastanitve obdolženčeve sorodnice v dom (kar ni zanikano) in dejstvom, da je rdeča nit vseh poslanih sms sporoči odvzem življenja, to je grožnja, katero je obdolženec izrekel oškodovanki po telefonu v oktobru 2016, kar izhaja iz izpovedbe oškodovanke in priče Š.L..

75. Pritožbena graja zagovornika, da je bila oškodovanka tista, ki je od dne 18. 9. 2016 zalezovala obdolženca, torej izvrševala dejanja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zalezovanja, je neutemeljena. Pritožba navaja, da je dne 18. 9. 2016 oškodovanka poslala po osebi, ki jo je imela zavedeno v svojem telefonu kot zobozdravnica B., sporočila: „Vojna se zacela … uh ...“, nato pa še sporočilo „Zdaj poslala njegovi ženi z dokazima e-pismo. Moram nekaj konkretnega ukrepati. Začela s tim ...“. Po pritožbi je oškodovanka najprej storila protipravno ravnanje, ko je poslala ženi in otrokoma po elektronski pošti zasebno pisanje obdolženca ter zlorabila osebni podatek, kasneje pa vrgla natisnjen dopis, ki ga je predhodno pošiljala po elektronski pošti, v njihov domači poštni nabiralnik. S tem protipravnim dejanjem pa je oškodovanka začela svojo vojno, torej dejanja, ki jih je napovedala, saj je splošno znano, da bo tisti, ki je podal izjavo o začetku vojne, tudi napadel, pri tem pa sredstev ne bo izbiral.

76. Takšna pritožbena izvajanja so vzeta iz konteksta dogajanja. Oškodovanka se je poslužila te poti, da je obdolženčevo družino seznanila z njegovimi ravnanji, šele za tem, ko obdolženec ni prenehal z njo komunicirati, torej ni prenehal s klici, sporočili in e-pošto, čeprav mu je jasno povedala, da prekinja ljubensko zvezo z njim in da želi imeti mir. Da bo to storila je obdolžencu tudi sporočila dne 11. 9. 2016 za tem, ko je od njega prejela tri sms sporočila (ob 7:08:49, 11:26:34 in 12:21:44 uri). Njeno opozorilo ob 13:28:49 uri „Zdaj te zadnjič opominjam. Če mi ne daš miru te prijavim policiji, pokličem ženo in te prijavi se na visje instance!!!“( list. št. 61 spisa) ne potrebuje dodatne razlage, iz obdolženčevih sms sporočil (ob 14:26:13, 14:53:48, 19:33:22 uri) pa izhaja, da je oškodovankino opozorilo vzel za grožnjo (list. št. 61 spisa). Oškodovanki je vojno v bistvu napovedal obdolženec sam v sporočilu, poslanem po elektronski pošti 22. 9. 2016 (sprašuje, če se zaveda posledic, ko je brez njegovega soglasja posredovala osebno korespondenco drugi osebi, pa še to selektivno, da je storila dejanje, glede katerega se bo odločil ali bo in kako bo ukrepal, da ji v bodoče to prepoveduje, če želi karkoli z njim razčistiti, mu naj piše, druge pa pusti na miru (list. št. 220 spisa) in za tem v sporočilu dne 20. 10. 2016, v katerem ji je poslal besedilo 140. člena KZ-1- nedovoljena objava zasebnih pisanji (za tem je oškodovanka tega dne podala umik predloga za pregon), v sporočilu dne 21. 10. 2016 ji predlagal, da se srečata 25. 10. po službi, po prejetem odgovoru oškodovanke, da ne čuti potrebe po snidenju ali kakršnem koli pogovoru več, da je bilo dovolj povedanega preko telefona, pa ji odgovoril: „...še vojne se končajo s pogovori. Ne moreš pobijati v nedogled“ (list. št. 180 in 219 spisa)).

77. Oškodovanka je ves čas izpovedovala o tem, da je bilo več klicev in ko je poklicala nazaj, se je vedno slišal klik, in ta zvok je pripisovala delovanju diktafona kot vključitev te naprave. Njeno izpovedbo na glavni obravnavi, da je domnevala, da so bili klici iz telefonske govorilnice (list. št. 2753 spisa), pa je mogoče pripisati kasnejši seznanitvi s podatkom, da telefonske številke, iz katerih je prejemala klice na svojo novo telefonsko številko, pripadajo javnim telefonskim govorilnicam (odgovor Interpola Hrvaške z dne 23. 12. 2016, list. št. 209 spisa). Dejansko stanje zaradi izostalega zaslišanja sestavljalke kazenske ovadbe 2. 12. 2016 (N.A.) zato ni moglo ostati nepopolno ugotovljeno. Dejstvo je, da so bili telefonski klici številni, tudi v času, ko je bila na delovnem mestu, v isti pisarni s sodelavko, odhodi z delovnega mesta pa nadzorovani, prav tako ovrže zagovor obdolženca, po katerem bi naj oškodovanka z različnih telefonskih številk klicala samo sebe in za klicanje uporabljala stari službeni telefon obdolženca.

78. V zvezi z navedbami obdolženca v pritožbi, da je opis naročnika cvetja, ki sta ga podali na policiji T.V. in J.L. identičen, kar bi naj po pritožbi kazalo na vnaprejšnjo pripravo teksta po kriminalistu in vzbujalo dvom v pristnost prepoznave, ki sta jo opravili, sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da sta priči navedli podoben (ne pa isti) opis naročnika dostave cvetja. Obdolženčevi dnevni odhodi z delovnega mesta med delovnim časom se niso evidentirali, zato obdolženec s poudarjanjem skupnega prihoda z ženo sodnico na delovno mesto in odhoda z njega, ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedb prič T.V. in J.L., ki sta obdolženčev prihod v cvetličarno in naročilo dostave cvetja umestili v dopoldanski čas, to je v čas, ko je obdolženčevo nenavadno obnašanje kot voznika osebnega avtomobila zaznal in opisal priča M.P. (list. št. 2574 spisa).

79. Izpovedbi prič T.V. in J.L. nista nelogični in ni neverjetno, da sta si ob velikem številu strank, s katerimi sta dnevno prihajali v stik (pritožba zagovornika navaja okrog 70), zapomnili obdolženca. Priči sta si zapomnili obdolženca po tem, ker je bil poseben tako po izgledu (urejen, v lepih oblačilih, z vidno spremembo na očesu) kot po naročilu njihove storitve (naročila so izstopala po tem, da se dostavi cvetje vedno isti osebi, na isti naslovi, ob določeni uri in dnevu v tednu ter po tem, da je bil denar za cvetje poslan po pošti v kuverti). Zapis v uradnem zaznamku, ki ga izpostavlja pritožba, da je priča T.V. na policiji govorila o naročilu šopka, na glavni obravnavi pa o cvetu, ne vzbuja prav nobenega dvoma v resnicoljubnost njene izpovedbe, ko se je vendarle vedno naročalo cvetje.

80. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da izpovedbe prič V.O.,T.O., B.O., B.G., Z.K., M.V., B.J., R.T., S.S., B.T. in M.L., ki so na sodišču sicer potrdile vsebino, zapisano v pisni izjavi, niso toliko prepričljive, da bi jim bilo mogoče na podlagi pravil logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj slediti. Ni običajno, da se napravi kot je mobilni telefon posveča tako velika pozornost in o tem, da ga podariš svoji fizioterapevtki govoriš dvanajstim osebam, s katerimi prihajaš v kontakt zasebno in službeno ter pri tem izpostaviš znamko telefona in čas izročitve. Prav tako ne gre za pomemben dogodek, da bi se ga osebe po letu dni spomnile in navedle okoliščine, v katerih jim bi naj obdolženec o tem pripovedoval. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po skrbni analizi izpovedbe vsake priče sprejelo podrobno dokazno oceno in navedlo razumne in prepričljive razloge o tem zakaj priči ne verjame (točke 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56 in 57 izpodbijane sodbe). Resnicoljubnost priče se ne ocenjuje po njeni izobrazbi in položaju v družbi (sodnik, sodnik porotnik, zdravnik, odvetnik), ampak po trdnosti in logični povezanosti njene izpovedbe. Dokazni pomen pisnih izjav je sodišče druge stopnje že podalo v točki 56 te sodbe (ta ni vezan zgolj in edino na sorodstvene, prijateljske in poslovne odnose in povezave prič z obdolžencem in oškodovanko - pritožbeni očitek zagovornika prvostopenjskemu sodišču), pri čemer ne gre prezreti izjavo priče M.L., datirane z dnem 23. 4. 2016 in v njej opisane dogodke, o katerih bi ji naj govoril obdolženec v sredini in drugi polovici leta 2016, to je še preden je izjavo napisala (priloga B2), nadalje, da je izjavo, dano na policiji ob prvem zaslišanju na sodišču (30. 1. 2018) spremenila in izpovedovala v pomoč obdolžencu, po njenem pričanju pa je bila v delovno razmerje na DSM (22. 3. 2018) sprejeta hči Š.L., pri čemer je postopek izbire vodil obdolženec. Pritožbeni očitek obdolženca in zagovornika, da je ocena verodostojnosti izpovedb prič, katerih zaslišanje je predlagal obdolženec zmotna, se pokaže za neprepričljiv in neutemeljen.

81. Sodišče druge stopnje poudarja, da je bistven očitek obdolžencu zalezovanje oškodovanke, to je v ponavljajočih ravnanjih v nasprotju z voljo oškodovanke, ki se kaže v nezaželenih, vsiljivih telefonskih sporočilih, poslanih z različnih telefonskih številk oškodovanki. Sodišče prve stopnje je v ugotovljenih trdnih, med seboj logično povezanih in dopolnjujočih dokazih imelo zadostno podlago za sklepanje, ki kaže na gotovost, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja zalezovanja. Zato je povsem utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ki je s predlaganjem zaslišanja prič N.S., Z.B., R.S., B.B., I.K. (intimnih prijateljev oškodovanke) in s poizvedbami o prepovedih približevanja oškodovanki pred letom 2016 poskušala dokazati, da obdolženec ni pravi storilec kaznivega dejanja. Intimno življenje oškodovanke pred ljubezenskim razmerjem z obdolžencem in po njegovi prekinitvi za samo zadevo ni odločilno. Okoliščina ali je oškodovanka opravljala masaže tudi na domu (delo na črno) in iskala zaposlitev drugje ter si poskušala zagotoviti dodatne finančna sredstva z obtožbenimi očitki niso v pravno relevantni zvezi in ne predstavljajo niti kontrolnih okoliščin. Za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane kazenske zadeve ni relevantno poznavanje vsebine Bownove terapije, kakor tudi ne po nasvetu koga je obdolženec opozoril oškodovanko na storjeno kaznivo dejanje v zvezi s poslano osebno korespondenco tretji osebi, nadalje kdo je zapisal besedo „plati“ na računu oškodovankine pooblaščenke, ki je pristal v obdolženčevem nabiralniku, in kako je imela oškodovanka urejeno prevzemanje pošte. Izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla prinesti dvoma v pravilnost odločilnih dejstev oziroma zaključkov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

82. Raziskava okoliščin v zvezi z dostavo cvetja (obramba je predlagala zaslišanje zastopnice G. d.o.o., poizvedbe pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije o zaposlenih v letu 2016) glede na ugotovljeno, da se je obdolženec posluževal telefonske dostave cvetja, ni relevantna. Glede na jasno izpovedbo priče M.P., da je v letih 2017 in 2018 obdolženca videl dva do trikrat tedensko v dopoldanskem času pripeljati se z osebnim avtomobilom VW T. kovinsko sive barve na parkirni prostor pred stanovanjski blok, ga videl večkrat tudi vstopiti v blok, ko pa se je z avtomobilom odpeljal, pa pred vrati stanovanja oškodovanke videl včasih rože, v tem času pa nihče drug tam ni hodil (list. št. 2572, 2573 spisa), ni izkazana verjetnost, da bi z izvedbo dokazov bilo mogoče izključiti pravno relevantno dejstvo, da si je obdolženec prizadeval vzpostaviti stik z oškodovanko tudi na na način, da ji je prinašal cvetje (in druge predmete). Zato zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič J.T., R.W., D.T., V.T., T.W., M.T., K.T., M.G., E.G., ki bi potrdile, da so bile ob določenih dnevih z obdolžencem, ne more imeti za posledico nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

83. Glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa, ki bi naj ugotovil, kdo je pisal po kuverti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pomembno, kdo je stal za poslanim denarjem in dostavo rož. Predlog za postavitev izvedenca v zvezi z okoliščino ali si je obdolženec barval lase, je zavrnilo, ker barva las izhaja iz fotografij. Sodišče druge stopnje tem argumentom pritrjuje. Ni relevantno ugotavljanje identitete pisca na kuverti, saj sta zaposleni v cvetličarni po glasu prepoznali naročnika storitve, ki je z življenjskega vidika prej posebno kot vsakdanje. Ljudje barvo las zaznavamo različno, zato tej okoliščini ne gre posvetiti posebnega pomena, še posebej, če odstopanja v barvni lestvici niso čezmerna (delno siva, rahlo siva, svetlo rjava) in če oseba obdolženca velikokrat vidi v daljšem časovnem obdobju in z njim tudi govori (priča M.P.). Zaslišanje prič N.A. in državne tožilke, ki je zastopala obtožbo, je s posegom v prvostopenjsko sodbo postalo brezpredmetno, prav tako zaslišanje priče M.P., ki je izločen iz sojenja. Zaslišanje priče Š.L. o njenih referencah, ali se je na delovno mesto prijavila sama in o poteku testiranja, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. Z zaslišanjem direktorice DSM je bilo razjasnjeno, da je vedno predsednik sodišča sam, torej sam obdolženec opravil razgovor s kandidati in tudi testiranje, pri čemer se je že nekaj let prepisoval enak tekst in enak tekst tudi diktiral (priča D.Ž.R. na list. št. 2646 spisa). Sodišče druge stopnje se je že opredelilo do dokaznega predloga, povezanega z ugotavljanjem posesti spornega telefona (obramba je v ta namen predlagala postavitev izvedenca za telekomunikacije) in ponavlja, da ni odločilno, s katere lokacije (bazne postaje) so se pošiljala sporočila, ampak kdo je pošiljatelj, zato o v pritožbi zagovornika zatrjevani pristranskosti policije, tožilstva in sodnice, ker ni pravočasno pridobila podatkov o baznih postajah telefona, ne gre govoriti. Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje, ki je dokazne predloge obrambe zavrnilo, pravilna, saj dokazi ne morejo pripeljati do drugačnega dejanskega stanja objektivne in subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja.

84. Ob navedenem, in ker pritožbi tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrniti kot neutemeljeni.

85. Z navedbo vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP se obdolženec in zagovornik pritožujeta še zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožbe v tem delu ne obrazložita. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja ter kazensko odgovornost obdolženca, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in teži ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost, kot obteževalni okoliščini pa ravnanje obdolženca po storjenem kaznivem dejanju in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pri tem predvsem dejstvo, da je pri njem uporabljal svoj status predsednika sodišča (sestanek z A.R.), kar je imelo še večji zastraševalni učinek nad oškodovanko, glede na njeno pozicijo in moč v družbi (točka 60 izpodbijane sodbe), zaradi česar je v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo primerno šestmesečno zaporno kazen in primerno dvoletno preizkusno dobo. V tem času bo obdolženec pod vsakokratno grožnjo preklica pogojne obsodbe, če bo prekršil prepoved približevanja ali komuniciranja z oškodovanko.

86. Poseg v odločbo o kazenski sankciji pa je terjala odločitev, sprejeta pod točko II. izreka drugostopenjske sodbe, ko obdolženec vendarle ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po celem obtožbenem očitku kot s prvostopenjsko sodbo. Sodišče druge stopnje je ob ugoditvi pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika obsodilno sodbo spremenilo in izreklo delno zavrnilno sodbo, zaradi te odločitve pa obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen pet mesecev zapora ob nespremenjeni preizkusni dobi. Prav tako je bilo treba odločiti, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika v delu, ki se nanaša na postopek, končan z zavrnitvijo obtožbe, obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ob smiselni uporabi drugega odstavka 95. člena ZKP), oškodovanko T.K. pa se po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

87. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obdolžencu izreklo varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komunikacije z oškodovanko za čas dveh let, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe, v okviru katerega je obdolžencu prepovedano namerno približevanje oškodovanki na razdalji manjši od 100 metrov, navezovanje neposrednih ali posrednih stikov, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev in prepovedalo dostop do oškodovankinega bivališča in do njenega delovnega mesta, na razdaljo manjšo od 100 metrov. Pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje, da obdolžencu, ki je še tekom trajanja obravnavanega kazenskega postopka nadlegoval oškodovanko in se večkrat zadrževal v bližini njenega prebivališča (izpovedba priče M.P. na list. št. 2570 spisa, uradni zaznamek z dne 13. 12. 2017 na list. št. 485, priloga B 103, 105 spisa), enkrat prišel do njenega delovnega mesta (dne 9. 3. 2018, izpovedba oškodovanke na list. št. 2076, 2652 spisa in priloga C 20 spisa), naročal dostavo rož in jih tudi sam prinašal pred njena stanovanjska vrta (tako tudi dne 5. 6. 2018, dne 18. 1. 2018 priloga A 25, list. št. 2753, izpovedba priče M.P. na list. št. 2572, izpovedba oškodovanke na list. št. 2075, izpovedba priče T.V. na list. št. 2481 spisa), izreče varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komunikacije z oškodovanko, je neutemeljena. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba obdolženca, da sodišče prve stopnje oškodovankinemu predlogu za odreditev prepovedi približevanja, danem na predobravnavnem naroku, ni sledilo, nima teže. Sodišče prve stopnje je predlog kot nedovoljen zavrglo, ker je ugotovilo, da je za odreditev ukrepa potreben predlog državnega tožilca (195.a člen ZKP), ki pa v obravnavani zadevi ni bil podan (sklep II K 3140/2017 z dne 31. 5. 2017 na list. št. 298 in 299 spisa). Pritožbena navedba, da je izrek ukrepa nesmiseln iz razloga, ker oškodovanka od začetka leta 2017 dalje vidi obdolženca le na obravnavah in nikjer drugje, se ob obdolženčevih aktivnostih po uvedbi kazenskega postopka še v letu 2017 in 2018, ki jih ugotavlja prvostopenjsko sodišče in so oškodovanko spravljale v neugodno in nezaželeno stanje (med drugim je dne 14. 12. 2017 oškodovanki po pošti poslal novoletno voščilo z bonboniero), pokaže za nebistveno.

88. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno samo paziti, pa pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo.

89. S sodbo sodišča druge stopnje je bilo deloma odločeno v korist obdolženca, zaradi česar je odpadla določitev sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
1 Prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
2 Tako odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 in U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002.
3 Tako odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003.
4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17744/2015 z dne 12. in 16. 3. 2020.
5 Sklepi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-292/18-21 z dne 9. 5. 2019, Up-606/18-15 z dne 14. 3. 2019, U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 2008.
6 Na glavni obravnavi dne 13. 2. 2018 so bili, po tem, ko sta bila soočena J. T. in M.L., zaslišani Z. K., B. G., T. O. in V. O..
7 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 14183/2017 z dne 13. 7. 2017.
8 Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 153/2005 z dne 6. 10. 2005.
9 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., 2004, k členu 57, točka 3, str. 133.
10 Z grožnjami in drugimi oblikami nadlegovanja in zalezovanja, op. sodišča
11 Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 50/ 2010 z dne 17. 6. 2010.
12 Po praksi policije in državnih tožilcev je možen umik predloga v predkazenskem postopku.
13 Horvat Š., navedeno delo, komentar k členu 352, str. 728, k členu 394, točki 2 in 6, str. 852 in 853, tako sodba VS RS I Ips 17864/2015 z dne 22. 12. 2015.
14 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14384/2010 z dne 9. 4. 2015.
15 Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 87822/2010-268 z dne 28. 3. 2013.
16 Tako Horvat Š., navedeno delo, stran 560, točka 6, 7.
17 Novela ZPP-E, v veljavo stopila 14. 3. 2017, uporabljati se začela 14.9. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 56, 57, 58, 71, 134a
Ustava Republike Slovenije (1991), Zakon o kazenskem postopku (1994) - URS,ZKP - 23, 39, 39/1, 42, 42/3, 378, 445
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) - člen 8, 8/4, 44
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 19, 39, 39/1, 39/1-6, 39/2, 39/2-2, 42, 42/4, 57, 57/1, 57/3, 57/4, 60, 60/2, 60/4, 242, 357, 371, 371/1, 371/1-5, 372, 372-3, 378, 378/1, 394, 394/1, 442, 442/1, 445
Datum zadnje spremembe:
15.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNzY2