<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 209/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.209.2012
Evidenčna številka:VDS0009040
Datum odločbe:24.05.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - možnosti za nadaljnjo zaposlitev - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ustrezna zaposlitev

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožnici, ni zakonita, ker ji tožena stranka ob podaji odpovedi ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo prosto in za tožnico ustrezno (na podlagi zmotne ocene, da to delovno mesto za tožnico ni ustrezno).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožnici 1. 3. 2010, nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter jo od 30. 5. 2010 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za ta čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati nadomestilo plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od njega odvesti davek in prispevke, nato pa ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek 2. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva plačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 2. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 609,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek 2. točke izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zavrnilnega dela zgolj zapisalo, da tožnica ni izkazala obstoja ostalih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, opisen. Tožnica je bila ves čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi brez zaposlitve, zato je upravičena poleg nadomestila plač tudi do ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, med drugim tudi do regresa za letni dopust, do plačila dodatkov za zdravstveno zavarovanje, ki gre tožnici na podlagi posebnega dogovora med toženo stranko in sindikatom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delovno mesto A.A. po njeni upokojitvi prosto, napačna. Le-ta se je upokojila že v letu 2009, do vključno maja 2010 tožena stranka na njeno delovno mesto ni zaposlila nikogar. Iz dokaznega postopka izhaja, da je delo A.A. najprej opravljala preko študentskega dela A.B., ki se je kasneje na to delovno mesto zaposlila. Gre za legitimno odločitev tožene stranke kot delodajalca. Tožnica tudi ni izkazala, ali je delovno mesto A.A. ustrezno delovno mesto v smislu določb ZDR. Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve, vendar ni razpolagala z delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožnici v skladu z zahtevami iz 88. člena ZDR. To je jasno izpovedala priča A.C., vodja kadrovske službe pri toženi stranki, ki pa mu je sodišče odreklo verodostojnost. Napačno je sodišče prve stopnje interpretiralo izpovedbo priče, da je vnaprej ocenila, da bi bilo drugo delo za tožnico „osebno“ neustrezno. Vsa prosta delovna mesta v obdobju januar 2010 do vključno maja 2010 so bila razpisana za določen čas in že zato neustrezna, tožnica za ta delovna mesta tudi ni imela dovolj znanj. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Tožena stranka je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila v začetku leta 2010, ko je bila tožnici vročena namera o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (9. 2. 2010), vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. 3. 2010) in sprejet sklep o ukinitvi delovnega mesta. O zmanjševanju prihodkov in posledično potrebi po racionalizaciji so izpovedale številne priče. V kolikor bi sodišče menilo, da pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno zatrjevana, bi moralo toženo stranko pozvati, da svoje trditve konkretizira. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Tožnica šele v pritožbi pojasni, katere prejemke sploh ima v mislih v tožbenem zahtevku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnice:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja. Tožba mora v skladu z določbo prvega odstavka 180. člena ZPP obsegati določno opredeljen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnica opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Iz vsebine tožbe je razvidno, da je tožnica postavila le opisni zahtevek na plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vtoževala pa je tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja. Tožnica niti v tožbi niti v kasnejših vlogah ni postavila določnega zahtevka za ostale prejemke iz delovnega razmerja. Šele v pritožbi je tožnica pojasnila, katere prejemke naj bi zahtevala in sicer regres za letni dopust in dodatek za zdravstveno zavarovanje. Ker tožnica zahtevka na plačilo regresa za letni dopust in plačilo dodatka za zdravstveno zavarovanje ni zahtevala s tožbo, niti kasneje, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno določitev, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanega obsega založniškega programa in racionalizacije dela v diviziji založništev in toženi stranki, zato je prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu vodje administracije. Ugotovilo je, da tožena stranka ni postopala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št.42/2002 in naslednji). Ni preverila, ali je možno tožnico zaposliti na drugih delih ali jo prekvalificirati za druga dela, torej ni izpolnila svojih obveznosti po tretjem odstavku 88. člena ZDR, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 nezakonita. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna.

Tožena stranka izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. O tem katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Ocena izvedenih dokazov je vsebinsko prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, vendar ni razpolagala z delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožnici v skladu z zahtevami iz 88. člena ZDR. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Organizacija dela in zaposlovanje sta stvar delodajalčeve poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati. Vendar pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka imela na razpolago delovno mesto, ki ga je zasedala delavka A.A., ki se je v letu 2010 (oziroma konec leta 2009 ) upokojila in ki bi ga lahko ponudila tožnici, vendar pa je ocenila, da za tožnico to delovno mesto ni primerno, ne da bi preverila ali je dejansko to delovno mesto za tožnico ustrezno. Tožena stranka sicer zatrjuje, da navedeno delovno mesto ni bilo prosto ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, obenem pa zatrjuje, da je v mesecu maju 2010 na njem zaposlilo delavko, ki je predhodno delala preko študentske napotnice. Res gre za legitimno odločitev delodajalca, kot zatrjuje tožena stranka v pritožbi, vendar pa je priča A.C. izpovedala, da tožnici tega delovnega mesta ni ponudila, ker je štela, da to delovno mesto ni ustrezno glede na želje tožnice in glede na to, da tožnica ni imela dovolj znanja angleškega jezika in izkušenj na tem delovnem področju. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kljub temu da je imela na voljo možnost, da ji ponudi drugo zaposlitev.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Dokazno oceno o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljilo na izpovedih zaslišanih prič A.D., A.E. in A.C. ki niso znale povedati točnega datuma nastopa razlogov za racionalizacijo poslovanja. Po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, ki ga je tožena stranka izpostavila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 - zmanjšanje obsega dela v letu 2010, ko je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, daje dovolj podlage za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podana pravočasno, v roku določenem v šestem odstavku 88. člena ZDR.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 2. 2010 nezakonita, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, ker s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6, 90.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3MDEy