VDS sodba Pdp 1149/99

Jedro

Organizacija delovnega časa umetniških delavcev ne zahteva njihove vsakodnevne prisotnosti pri toženi stranki, ob upoštevanju Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 45/94 in 39/98), po katerem je delovni čas teh delavcev sestavljen iz dejanskega delovnega časa in časa za osebno pripravo, med katerim je delavec doma, je tožnik upravičen do povračila stroškov prehrane za vse dneve, ko je bil na delu tako v smislu dejanskega delovnega časa, kot v smislu časa za osebno pripravo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo toženčevamu končnemu zahtevku in mu iz naslova plačila stroškov prehrane med delom, oz. neizplačane razlike teh stroškov za čas od avgusta 1994 do novembra 1998 dosodilo različne mesečne zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih plačilnih dni dalje, hkrati pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 83.785,00 SIT stroškov postopka. Pri tem se je sodišče postavilo na stališče, da je bil tožnik upravičen do plačila stroškov prehrane v višini 10 % povprečne plače zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, kot je to določala Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 in 39/98 - v nadaljevanju "KP dejavnosti") in to za vse dneve, razen za en mesec v koledarskem letu, ko tožena stranka teh stroškov pavšalno ni obračunavala zaradi koriščenja letnega dopusta in za dneve odsotnosti zaradi bolezni oz. drugih odsotnosti, za katere je bilo predvideno drugačno povračilo stroškov, ne pa le za dneve, ko je bil tožnik, kot umetniški delavec, dejansko prisoten na delovnem mestu pri toženi stranki. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da je tožniku povračilo stroškov prehrane med delom že sproti pravilno obračunavala le za dneve, ko je bil tožnik dejansko prisoten na delu zaradi obveznosti na vajah in predstavah, tako da tožnik do vtoževane razlike, ki se nanaša na dneve, ko je tožnik upravičeno ostajal doma, ker pri toženi stranki vaj in predstav oz. drugih neposrednih delovnih obveznosti ni imel. Podredno pa pritožba graja tudi višino obračuna, oz. višino prisojenih zneskov za posamezne mesecev, kolikor je sodišče izhajalo iz fiksnih mesečnih zneskov, ne glede na število delovnih dni, opozarja na posamezna neskladja v številkah med zneskih v izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe, oz. na nasprotja med zapadlosti posameznih zneskov in opredelitvijo obveznosti za posamezni mesec v obrazložitvi sodbe, graja pa tudi odmero stroškov postopka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z izhodišči, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede upoštevanja delovnega časa tožnika, kot umetniškega delavca pri toženi stranki in glede tožnikove pravice povračila stroškov prehrane med delom v zvezi s tem ter mesečnih višin tega povračila. Za takšna stališča je imelo sodišče pravno podlago v 35. členu za toženo stranko veljavne KP dejavnosti, ki določa, da je delovni čas umetniških delavcev sestavljen iz dejanskega delovnega časa (skupne priprave na vajah, čas predstav, sodelovanje v strokovnih organih itd.) ter časa za osebno pripravo, v katerem dejanska prisotnost delavca v prostorih tožene stranke ni potrebna. Glede izhodišča za določitev višine prisojenih zneskov pa je pravna podlaga podana v 91. členu KP dejavnosti, ki določa, da ima delavec pravico do povračila stroškov za prehrano v mesečnem znesku najmanj v višini 10 % povprečne plače zaposlenega v gospodarstvu RS. Ob taki organizaciji dela umetniških delavcev, ki ne zahteva njihove vsakodnevne prisotnosti v prostorih tožene stranke, in taki opredelitvi delovnega časa je sodišče utemeljeno štelo, da je bil tožnik upravičen do plačila stroškov prehrane za vse dneve, ko je bil na delu tako v smislu dejanskega delovnega časa, kot v smislu časa za osebno pripravo. Samo na tak način je bil lahko tudi sicer zagotovljen tožniku v zvezi s plačilom stroškov prehrane enakopraven položaj z drugimi delavci z dnevno delovno obveznostjo. Tudi daljša obdobja, ko umetniški delavec ni angažiran na vajah in predstavah glede na specifiko delovnih obveznosti teh delavcev ne pogojujejo drugačne razlage določb KP dejavnosti glede pravice do povračila stroškov prehrane. Ker je v KP dejavnosti določen najnižji mesečni znesek stroškov prehrane, je prvostopno sodišče za mesece, ki jih je imel tožnik v celoti pokrite z dejanskim delovnim časom in časom za osebno pripravo, utemeljeno izhajalo iz tega zneska, ne glede na koledarsko število delovnih dni v posameznem mesecu. Med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka za en mesec v koledarskem letu ni izplačevala stroškov za prehrano zaradi pavšalnega upoštevanja odsotnosti koriščenja letnega dopusta. Tako iz navedb, kot iz tabele, ki jo je predložila tožena stranka, pa izhaja, da je bilo to v posameznih koledarskih letih upoštevano pri obračunu izplačil za mesec julij (leto 1996 in leto 1998), v posameznih letih pa pri obračunu izplačil za mesec avgust (leto 1995 in leto 1997). Tako ni izkazano, da bi sodišče v skladu z zahtevkom tožniku za mesec avgust 1994 iz tega naslova neutemeljeno dosodilo 8.969,90 SIT. Glede določenih neskladij v številkah in opredelitvah obveznosti po posameznih mesecih, na katere opozarja pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitne pomote in tipkovne napake, ki so se prvostopnemu sodišču pripetile ob obravnavi množice podatkov in številk in ki ne morejo predstavljati bistvene kršitve postopka, upoštevaje, da ne gre za napake v izreku in se tudi sicer lahko odpravijo s sklepom o popravi sodbe. Ob izhodišču, da tečejo zamudne obresti šele od plačilnega dne dalje in izhodišču, da je tožena stranka plače in tovrstna izplačila v skladu s KP dejavnosti praviloma izplačevala do 5. v mesecu za pretekli mesec (2. odst. 59. člena KP dejavnosti), je jasno, da se zneski, od katerih so dosojene obresti od 5. v mesecu, dejansko nanašajo na predhodni mesec. Tudi glede stroškov postopka pritožba ni utemeljena, saj je prvostopno sodišče pravilno obračunalo potrebne stroške zastopanja po odvetniku po veljavni odvetniški tarifi za čas oz. za pravna dejanja, pri katerih so tožnika kot pooblaščenci zastopali odvetniki iz Odvetniške pisarne X.. Glede na povedano v tem primeru v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani. Pri obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče tudi drugih napak v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, ni zasledilo. Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Ob takem izidu pritožbenega postopka tožena stranka ni bila upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Cpg 733/2001
• VDS sodba Pdp 1619/2004
• VSL sodba Cpg 537/93