VDSS Sodba Pdp 677/2021

Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 4. 2019 za določen čas do 15. 5. 2019, v kateri ni naveden razlog za zaposlovanje za določen čas. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je na delu ostala po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba. To ne drži, tožnica, ne le da je dokaze predložila, pred sodiščem prve stopnje je opravljanje dela, ki ni bilo samovoljno, tudi po 15. 5. 2019 dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pogodba za določen čas, sklenjena med pravdnima strankama, šteje za pogodbo za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (sklep). Ugotovilo je, da tožnici po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2019 na delovnem mestu pomočnica vzgojiteljice za določen čas delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak obstoji do dne 3. 1. 2021. V presežku je zahtevek zavrnilo. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 3. 1. 2021. Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 16. 5. 2019 do 3. 1. 2021 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vpiše delovno dobo in jo prijavi v socialna zavarovanja, ji obračuna in izplača plačo, kot če bi delala, v višini 1.003,54 EUR, znižano za prejeta nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu, regres za letni dopust za leto 2019 v višini 1.050,00 EUR in za leto 2020 v višini 1.050,00 EUR, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tekočega leta do plačila, odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v višini 710,84 EUR in za leto 2020 v višini 1.003,54 EUR ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo še, da tožnici izplača denarno povračilo v višini 1.003,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek zavrnilo. Naložilo ji je, da plača pravdne stroške tožnice v višini 2.371,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sodba).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi tožnice in sledilo vsebini listin, ki jih je predložila, dokaze, ki jih je predlagala toženka, pa je ocenilo za neverodostojne. Dejstva glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za odločitev niso bistvena. Bistveno je le dejstvo, da nova pogodba ni bila sklenjena. Izpoved tožnice ni skladna z vsebino predloženih listin. Če je direktorica toženke tožnici dne 17. 5. 2019 izročila osnutek pogodbe, ni jasno, zakaj bi tožnica že en dan prej govorila o pogodbi z včerajšnjim datumom. Prav tako ni jasno, zakaj bi tožnica 18. 5. 2019 osnutek pogodbe poslala v pregled svoji materi, če sta živeli skupaj. Ni jasno, ali je bila tožnica pripravljena podpisati novo pogodbo. Želela si je pogodbo za nedoločen čas, s toženko pa sta se pogovarjali o pogodbi za določen čas, za eno leto. Priča A. A. je sicer izpovedala o delu tožnice dne 16. 5. 2019. Izpovedala je, da je bila tožnica zaskrbljena, ker je delo opravljala, ne da bi sklenila novo pogodbo, hkrati pa je tožnica poslala sporočilo z vsebino, da bosta s toženko novo pogodbo antidatirali. Številne listine dokazujejo, da tožnica dne 16. 5. 2019 dela ni več opravljala. Tožnica ni bila razporejena na delo. Fotografijo je v prostorih toženke posnela, ker je še razpolagala s ključem. Vedla se je, kot da je delavka toženke. Delo je opravljala samovoljno in na skrivaj. Temperaturnih listov, ki jih je podpisala tožnica, ni pri toženki nihče preverjal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni vodila evidence prisotnosti delavcev na delu, je nasprotna predloženemu razporedu dela. Ta razpored je bil predmet nenapovedanega inšpekcijskega nadzora, ki ni ugotovil kršitev. Izpovedi priče B. B., tožničine mame, sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Je neverodostojna. Sporočilo z dne 20. 5. 2019 se nanaša le na novo pogodbo o zaposlitvi, ki ni bila sklenjena, in ne dokazuje, da je toženka tožnico štela za svojo delavko. Izpoved tožnice, da ji je direktorica toženke dne 17. 5. 2019 izročila osnutek pogodbe, je nasprotna vsebini sporočila z dne 16. 5. 2019, da ji je toženka obljubila sklenitev nove pogodbe. Nelogični so razlogi sodišča prve stopnje o ponujanju nove pogodbe tri dni pred potekom obstoječe. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je delo dne 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019 opravljala po navodilih toženke. Razporeda ni predložila. Dejstva, povezana z morebitno novo zaposlitvijo, niso bistvena. Bistveno bi bilo, če bi tožnica delo opravljala po izteku pogodbe po navodilih toženke (prim. sodba VDSS Pdp 89/2006). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Med izpovedjo tožnice in vsebino predloženih listin ni nobenega nasprotja, kot ga neutemeljeno prikazuje pritožba. Tožničina izpoved je prepričljiva in ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Dne 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019 je delo opravljala, to je bilo po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Delo je opravljala z A. A., kar je slednja potrdila, ko je bila zaslišana kot priča. Tožnica se je takrat s toženko dogovarjala za novo pogodbo o zaposlitvi, ki kasneje ni bila sklenjena. Toženka evidence prisotnosti delavcev na delu ni vodila, iz drugih evidenc (temperaturni listi) je razvidno, da je tožnica delo opravljala. Vsebina sporočil, ki sta si jih poslali pravdni stranki, dokazuje, da je toženka tožnico štela za svojo delavko še 20. 5. 2019. To dokazuje tudi dejstvo, da jo je 8. 5. 2019 poslala na preventivni zdravniški pregled, česar ne bi storila, če bi računala, da ji bo delovno razmerje s potekom časa dne 15. 5. 2019 prenehalo. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (sodba VDSS Pdp 89/2006), ki temelji na drugačnem dejanskem stanju. V tem sporu je tožnica opravljanje dela po navodilih toženke po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 4. 2019, dokazala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno in pravilno utemeljilo.

6. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 4. 2019 za delovno mesto pomočnica vzgojiteljice za določen čas do 15. 5. 2019 (v kateri ni naveden razlog za zaposlovanje za določen čas). Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je na delu ostala po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba. To ne drži, tožnica, ne le da je dokaze predložila, pred sodiščem prve stopnje je opravljanje dela, ki ni bilo samovoljno, tudi po 15. 5. 2019 dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pogodba za določen čas, sklenjena med pravdnima strankama, šteje za pogodbo za nedoločen čas (56. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Pritožba po eni strani navaja, da za presojo, ali je tožnica ostala na delu pri toženki po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, torej po 15. 5. 2019, ni bistveno, da so med pravdnima strankama očitno potekala pogajanja za sklenitev nove pogodbe, ki ni bila sklenjena. Po drugi strani pa podaja številne navedbe, ki se na pogajanja oziroma sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi nanašajo. Neutemeljeno uveljavlja nasprotje med izpovedjo tožnice in vsebino listin, ki so v spisu. Tožnica je izpovedala, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je delo opravljala dne 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019, ko ji je toženka izročila osnutek nove pogodbe, datirane s 15. 5. 2019. Dne 16. 5. 2019 je v sporočilu, ki ga je poslala B. B., omenila novo pogodbo, ki bo za eno leto in na kateri bo napisan včerajšnji datum. Vsebina tega sporočila ni v nasprotju z izpovedjo tožnice niti z dejstvom, da je tožnica naslednjega dne dobila osnutek pogodbe, saj jo je poslala po elektronski pošti (na osnutku je naveden dan 15. 5. 2019). Nebistveno je, zakaj je tožnica osnutek pogodbe poslala po elektronski pošti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedim direktorice toženke in priče C. C., ustanovitelja toženke, da je to "bianco" pogodba, ki jo je tožnica odtujila. Njuno izpoved je pravilno ocenilo kot neverodostojno.

8. Da je tožnica dne 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019 opravljala delo, potrjuje vsebina predloženih listin in izpovedi prič A. A. ter B. B. Slednjo pritožba neutemeljeno označuje za neverodostojno. Dejstvo, da je priča povezana s stranko (kot je tudi C. C. s toženko), samo po sebi ne odreka verodostojnosti. V vsakem primeru pa je delo tožnice potrdila priča A. A., in sicer da je delo ta dva dni potekalo kot običajno. Priča A. A. je izpovedala še o sprotnem izpolnjevanju in podpisovanju evidenc oziroma temperaturnih listov. Tožnica je predložila te liste tako za nadzor temperature hladilnika, kjer njen podpis potrjuje nadzor dne 16. 5. 2019 ob 6.00 uri zjutraj, kot za nadzor temperature pri sprejemu toplih živil, ker je njen podpis za 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja vsebino z njene strani predloženih evidenc. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka evidence prisotnosti delavcev na delu ni vodila, čeprav bi jo bila dolžna, ampak je vodila in v spis predložila dnevnik dejavnosti in seznam strokovnih delavcev v oddelku. Iz prve navedene listine ni razvidno, kdo jo je izpolnjeval, in tako ni bistvena, v drugi navedeni listini pa je naveden le čas, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega je toženka predložila razpored dela, na katerega je bilo "do 15. 5." pri tožnici pripisano naknadno. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da bi toženka, če bi vnaprej pripravila razpored dela, namesto tožnice za delo razporedila drugega delavca. Da s takšnimi razporedi toženka delavcev ni razporejala, sta sicer izpovedali tako tožnica kot posredno priča A. A., potrjeno pa je z vsebino sporočil, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Toženka neutemeljeno izpostavlja, da je bil razpored dela pregledan s strani inšpektorja, ki ni ugotovil kršitev, saj to ne dokazuje ničesar, kar bi bilo bistveno v tem sporu.

10. Toženka hkrati navaja, da tožnica dne 16. 5. 2019 in 17. 5. 2019 dela ni opravljala in da ga je opravljala samovoljno, ne da bi toženka za to vedela. Tudi te njene navedbe niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka imela potrebo po delu tožnice, zaradi česar jo je dne 8. 5. 2019, preden bi ji potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, poslala na preventivni zdravniški pregled. Namesto tožnice na delo ni razporedila drugega delavca, za vrnitev ključev očitno ni poskrbela. Tožnica je delo opravljala kot običajno, pri čemer je dne 16. 5. 2019, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ob upoštevanju sporočila, ki ga je poslala B. B., o novi pogodbi govorila z direktorico toženke, dne 17. 5. 2019 pa je bila z njo v stiku, saj ji je bil osnutek pogodbe izročen. Tako je očitno, da je toženka za delo tožnice vedela in s tem tudi soglašala. Še več, tožnico je za svojo delavko očitno štela še kasneje, dne 20. 5. 2019, ko ji je poslala sporočilo, da ji ni treba dostavljati pogodbe o zaposlitvi in da bosta dokončali, ko se vrne (z bolniškega staleža, dodaja pritožbeno sodišče).

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi Pdp 89/2006, ki temeljijo na drugačnem dejanskem stanju. Šlo je za delavca, ki mu je direktor jasno povedal, da mu je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala in naj ne prihaja na delo oziroma opravlja dela, ter mu dela po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni več odrejal.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki sama krije svoje stroške, je dolžna po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožnici plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; drugi odstavek 155. člena ZPP) v okviru priglašenih stroškov priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (v kar so že zajeti stroški za sestanek s stranko, pregled listin in poročilo) in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 514/2019
• VDSS Sodba Pdp 700/2017
• VDSS sodba Pdp 1483/2014