VSL Sodba II Cp 390/2018

Jedro

Sistem prekluzij je predpisan z namenom pospešitve in koncentracije postopka ter varstva pravic stranke do sojenja v razumnem roku. Od strank zahteva procesno disciplino, saj terja skrbno pripravo na sodni postopek in strankam samim nalaga odgovornost za zbiranje procesnega gradiva. Vendar pa sodišče prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Zaradi različnosti procesnih položajev vsak konkretni primer terja iskanje ustreznega ravnovesja med namenom prekluzij in razlago krivde po četrtem odstavku 286. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 5.830,74 EUR nadomesti z zneskom 2.871,29 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 571,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino v višini 31.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 20. 2. 2015 do plačila (II. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 5.830,74 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 40,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da tožena stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni zanikala prejema njegove napotnice, temveč je to storila naknadno, hkrati pa ni izkazala razlogov po četrtem odstavku 286. člena ZPP. Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23. 3. 2017 je bila prepozna, kar velja tako za v njej vsebovane trditve kot tudi za dokazni predlog z zaslišanjem priče M. S. Ker tožena stranka ni pravočasno prerekala dejstva, da je prejela tožnikovo napotnico, se to dejstvo šteje za priznano, dokazni postopek v zvezi z njim pa je bil nepotreben in nezakonit. Glede pisne izjave priče B. P. niso bile izpolnjene predpostavke, ki jih določa 236.a člen ZPP. B. P. bi lahko izpovedoval zgolj o dejstvih, ki jih je substancirala tožena stranka, ne pa o dejstvih, ki jih je prepozno v svoji pisni izjavi substanciral sam. Vsebina njegove izjave je v nasprotju z vsebino pripravljalne vloge z dne 23. 3. 2017. V njej je tožena stranka trdila, da naj bi bila napotnica poslana/vročena B. P., kar slednji v pisni izjavi zanika. Ugovor zastaranja je pavšalen in neutemeljen. Tožnik je za škodo in njenega povzročitelja izvedel šele po izvedenem operativnem posegu oziroma po zaključku zdravljenja, zato zastaralni rok še ni iztekel. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da dokazni predlog „strokovna mnenja“ ne vključuje dokaza z izvedencem medicinske stroke. Če pa je dokazni predlog razumelo na ta način, bi moralo tožnika na to opozoriti in ga pozvati, da predlaga izvedenca, ki bi preveril njegove trditve o prepozno opravljeni operaciji in iz tega naslova nastali škodi. Tožena stranka ni pravočasno zatrjevala in dokazovala, da je izpolnila pojasnilno dolžnost, zato je njena odškodninska odgovornost podana tudi na tej podlagi. Sklepa o stroških postopka se ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidno, zakaj je sodišče tožniku naložilo plačilo (tako visokih) pravdnih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi mu jo povzročila tožena stranka, ker po prejemu njegove napotnice z dne 3. 10. 2012, izdane zaradi poškodb, ki jih je utrpel v avgustu in septembru 2012, ni nemudoma opravila operativnega posega, zaradi česar je bil slednji opravljen šele dne 12. 4. 2013 na Kliniki G.

6. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna); postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnik kljub očitkom o navedenih kršitvah formalnih pomanjkljivosti sodbe in nasprotij ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja s procesnim postopanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar bo obravnavano v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je obravnavalo očitek kršitve pojasnilne dolžnosti (23. in 32. točka obrazložitve sodbe) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da bi sodišče upoštevalo pisno izjavo priče B. P. (236.a člen ZPP). Ker pa je sodišče prve stopnje temu sledilo in je pričo neposredno zaslišalo, navedena pritožbena opozorila niso pravno pomembna.

9. Enako velja za navedbe o ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugovoru zastaranja pritrdilo le glede diagnoze z dne 9. 1. 2012, v zvezi s katero pa tožnik toženi stranki ni očital protipravnosti ravnanja in na tej podlagi ni uveljavljal njene odškodninske odgovornosti.

10. Tožnik sam priznava, da tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker naj ne bi predlagal izvedenca medicinske stroke. Nepomembni so zato njegovi očitki o kršitvi razjasnjevalne dolžnosti, ker ga sodišče prve stopnje ni opozorilo, da dokaznega predloga „strokovna mnenja“ ne šteje za dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje to storilo na naroku dne 12. 7. 2017, ko je tožnik dokaz z izvedencem tudi predlagal. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo, ker ga je ocenilo za nepotrebnega. Pritožnik takšnega stališča ne graja, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od presoje, ali je bil operativni poseg na podlagi napotnice z dne 3. 10. 2012 opravljen pravočasno.

11. Bistvo pritožbenih navedb predstavlja očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 286. člena ZPP, ker je za pravočasna štelo ugovor tožene stranke, da ni prejela tožnikove napotnice z dne 3. 10. 2012, ter dokaza z zaslišanjem prič M. S. in B. P., s katerima je ugovor dokazno podprla.

12. V skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP¹ mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo in v vlogah navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti in peti odstavek 286. člena ZPP).

13. Sistem prekluzij je predpisan z namenom pospešitve in koncentracije postopka ter varstva pravic stranke do sojenja v razumnem roku. Od strank zahteva procesno disciplino, saj terja skrbno pripravo na sodni postopek in strankam samim nalaga odgovornost za zbiranje procesnega gradiva. Vendar pa sodišče prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Zaradi različnosti procesnih položajev vsak konkretni primer terja iskanje ustreznega ravnovesja med namenom prekluzij in razlago krivde po četrtem odstavku 286. člena ZPP.²

14. Iz podatkov spisa izhajajo naslednja dejstva, pomembna za presojo pravočasnosti ugovora tožene stranke, da ni prejela tožnikove napotnice za operacijo:

- Tožnik je v tožbi povzel potek zdravljenja rame v obdobju od julija 2011 do marca 2014, pri čemer je iz njegovega opisa izhajalo, da se je v tem obdobju zdravil tako pri toženi stranki kot tudi v drugih zdravstvenih ustanovah (Zdravstveni dom L., C., d. o. o., in Klinika G.). Nadalje je bilo iz tožbene trditvene podlage razvidno, da je dne 17. 8. 2012 in 4. 9. 2012 utrpel poškodbi rame pri vodenju konja, zaradi katerih je bil dne 12. 4. 2013 operiran na Kliniki G. Glede napotnice je navedel, da mu je osebna zdravnica dne 5. 9. 2012 izdala napotnico, s katero se je naročil na pregled pri toženi stranki oziroma pri njenem delavcu dr. B. P.

- Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pri zdravljenju tožnika sodelovala do 9. 1. 2012 ter ponovno pri rehabilitaciji rame po opravljenem operativnem posegu, medtem ko v zdravljenje poškodb z dne 17. 8. 2012 in 4. 9. 2012 in v operativni poseg ni bila vključena. Opozorila je, da tožnik ni pojasnil, na kateri točki v kronološkem opisu zdravljenja naj bi prišlo do nestrokovnega ravnanja njenih delavcev in v čem naj bi bilo njihovo nestrokovno ravnanje.

- Tožnik je v nadaljnji vlogi navedel, da bi morala operativni poseg opraviti tožena stranka, na katero se je po pomoč obrnil najprej, pri čemer bi morala poseg opraviti kot nujen ali vsaj kot hiter. Dodal je, da bi morala tožena stranka za razbremenitev odgovornosti dokazati, da so bili vsi pacienti, ki so bili pri njej operirani od prejema tožnikove napotnice do operativnega posega v drugi ustanovi, upravičeni do hitrejše zdravstvene pomoči kot tožnik.

- Tožena stranka je v nadaljnji vlogi ponovno opozorila, da glede na opisan potek zdravljenja ni jasen tožnikov očitek, da bi moral biti operiran prej in to pri toženi stranki. Prav tako je navedla, da tožnik ni specificiral, na kateri točki zdravljenja bi morala tožena stranka opraviti operativni poseg.

- Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2017 navedel, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika ni operirala nemudoma po poškodbah in prejemu napotnice z dne 3. 10. 2012 (A24). Slednjo je tožnik po navodilu dr. B. P. na pregledu dne 2. 10. 2012 priporočeno poslal toženi stranki, pri čemer je na kuverto napisal „za dr. P.“.

- Tožena stranka je na naroku vztrajala pri ugovoru pasivne legitimacije in navedla, da je bil pregled 2. 10. 2012 opravljen pri družbi C., d. o. o., tožnik pa se je na predlog B. P. takrat izrecno strinjal z izvedbo operacije na Kliniki G. Odločitev o poteku zdravljenja in o tem, kdo bo izvedel operativni poseg, tako predstavlja tožnikovo lastno odločitev, pri kateri tožena stranka ni bila udeležena.

- Dne 23. 3. 2017 je tožena stranka vložila vlogo, v kateri je navedla, da je na podlagi navedb tožnika na prvem naroku preverila lastno evidenco in ugotovila, da tožnik pri njej ni bil zaveden na čakalno listo in da je kuverto z napotnico z dne 3. 10. 2012 očitno prejel dr. B. P., ki je tožnika v skladu z dogovorom vnesel na čakalno listo na Kliniki G. V dokaz svojih navedb je predlagala zaslišanje priče M. S.

- Dne 19. 4. 2017 je tožena stranka vložila novo vlogo, ki ji je priložila pisno izjavo priče B. P. in na njeni podlagi navedla, da tožnik napotnice sploh ni poslal na naslov tožene stranke, temveč na naslov Kirurgije B. v L. in je bil zato uvrščen na čakalno listo pri Kliniki G. V vlogi je vztrajala pri vseh do tedaj podanih dokaznih predlogih, vključno z zaslišanjem priče B. P.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so povzete navedbe in dokazni predlogi tožene stranke v vlogah z dne 23. 3. 2017 in 19. 4. 2017 pravočasni, ker je izkazano, da jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla podati do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik je tako kljub dvema pozivoma tožene stranke, da navede, na kateri točki zdravljenja naj bi storila napako ter kdaj bi ga morala operirati, šele na prvem naroku za glavno obravnavo jasno opredelil, da bi morala to storiti po prejemu napotnice z dne 3. 10. 2012, ki jo je poslal na naslov dr. B. P. pri toženi stranki.³ Tožena stranka je torej šele na prvem naroku za glavno obravnavo izvedela, kaj konkretno ji tožnik očita ter kdaj in kako naj bi ji bila poslana napotnica, zato se je imela o teh dejstvih pravico izjaviti. Ker na naroku ni imela možnosti preveriti resničnosti tožnikovih navedb, se je imela o njih pravico izjaviti v nadaljnji pripravljalni vlogi. Dejstvo, da sodišču ni predlagala odobritve roka za vložitev te vloge, ji pravice do izjave ni odvzelo, prav tako ji je ni odvzelo dejstvo, da ni nemudoma izrecno zanikala prejema napotnice. Slednje je tožena stranka lahko argumentirano storila šele, ko je v svojih evidencah in s poizvedbami pri priči B. P. preverila resničnost tožnikovih navedb. Pomembno je tudi, da je tožena stranka ves čas postopka zanikala, da bi kakorkoli sodelovala pri diagnosticiranju in zdravljenju poškodb z dne 17. 8. 2012 in 4. 9. 2012 ter operativnem posegu, pri tem ugovoru pa je vztrajala tudi na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedbe v vlogah z dne 23. 3. 2017 in 19. 4. 2017 so tako predstavljale le konkretizacijo njenega ugovora, da v zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem s tožnikom ni bila v nobenem razmerju.

16. Ker je tožena stranka pravočasno zanikala prejem tožnikove napotnice, sodišče prve stopnje tega dejstva pravilno ni štelo za priznanega, zaradi česar je njegovo resničnost utemeljeno preverilo v dokaznem postopku. Pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP je zato neutemeljen. Enako velja za pritožbene navedbe, da je sodišče odločitev oprlo na izpoved priče B. P., ki ni bila podprta z ustreznimi trditvami. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje izpoved priče upoštevalo le glede vsebine pogovora na pregledu dne 2. 10. 2012 ter v bistvenih okoliščinah ugotovilo takšno vsebino, kot jo je v tožbi in v svoji izpovedi opisal sam tožnik.

17. Res je, da so bile navedbe tožene stranke v vlogi z dne 23. 3. 2017 delno drugačne kot v vlogi z dne 19. 4. 2017. Vendar pritožnik zanemari, da je do tega prišlo, ker je v prvi vlogi verjela njegovi trditvi, da je napotnico poslal na naslov dr. B. P. pri toženi stranki, kar se je po pridobitvi izjave B. P. izkazalo za neresnično.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik po poškodbah z dne 17. 8. 2012 in 4. 9. 2012 opravil zdravniški pregled pri dr. B. P. v C., d. o. o., nato pa na podlagi njunega pogovora, v katerem se je strinjal, da bo zaradi krajših čakalnih vrst operativni poseg izveden na Kliniki G., napotnico za poseg poslal na naslov Kirurgije B. v L. Tudi v nadaljevanju je tožnik komuniciral s Kirurgijo B. in bil nazadnje operiran na Kliniki G. Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja izrecno ne graja, zato pritožbeno sodišče le na kratko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedena dejstva ugotovilo na podlagi celovite, temeljite in dosledne dokazne ocene. Njene prepričljivosti ne omaje nobena pritožbena navedba.

19. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tudi materialnopravna pravilna. Ker tožena stranka ni prejela tožnikove napotnice z dne 3. 10. 2012 in sploh ni bila seznanjena z njegovim stanjem po poškodbah v letu 2012, operativnega posega ni bila dolžna opraviti. Posledično ne more odškodninsko odgovarjati niti za morebiti prepozno izveden poseg niti za morebitno pomanjkljivo pojasnilno dolžnost v zvezi s tem posegom.⁴

20. V sodni praksi je sprejeto stališče, da za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje vsake stroškovne postavke v obrazložitvi sodbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.⁵ Ker je sodišče prve stopnje na stroškovnikih tožene stranke in stranskega intervenienta naredilo zaznamke, iz katerih je razvidno, ali je bila določena postavka priznana in v kakšni višini je bila priznana, izrek o stroških ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Pritožbeno sodišče pa je v okviru materialnopravnega preizkusa stroškovne odločitve ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožene stranke ni upoštevalo vrednosti odvetniške točke, saj je število odvetniških točk izenačilo z vrednostjo v EUR.⁶ Pritožbeno sodišče je navedeno napako popravilo na način, da je v okviru na prvi stopnji priznanih stroškovnih postavk opravilo pravilen izračun stroškov tožene stranke. Priznanih 4624 odvetniških točk (v katere so že vključeni materialni stroški) je pomnožilo z vrednostjo odvetniške točke v višini 0,459 EUR, tako dobljeni znesek zvišalo za 22 % DDV ter mu prištelo potne stroške za prihod pooblaščenca tožene stranke na tri naroke v skupni vrednosti 281,94 EUR. Tožnik je tako dolžan toženi stranki namesto 5.830,74 EUR povrniti 2.871,29 EUR pravdnih stroškov.

22. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških spremenilo tako, da je priznane stroške tožene stranke znižalo na znesek 2.871,29 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo zoper glavno stvar propadel, je njegov uspeh v pritožbenem postopku sorazmerno majhen. Tožnik zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka toženi stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Za potrebne stroške tožene stranke sodišče šteje: 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR in povišano za 22 % DDV znaša 571,18 EUR. Navedeni znesek mora tožnik toženi stranki povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

-------------------------------
¹ Skladno s prvim in drugim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), je relevantno besedilo člena, ki je veljalo do uveljavitvijo ZPP-E.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016, II Ips 1/2016 z dne 27. 10. 2016 in II Ips 197/2009 z dne 7. 4. 2011.
³ V tožbi je omenjal le napotnico z dne 5. 9. 2012, medtem ko v prvi pripravljalni vlogi ni opredelil, katero napotnico in kdaj je poslal toženi stranki.
⁴ Kršitev pojasnilne dolžnosti je tožnik utemeljeval s tem, da mu tožena stranka ni predstavila kriterijev, na podlagi katerih se pacient uvršča v čakalno vrsto, ga poučila o čakalnih vrstah v drugih zdravstvenih ustanovah in ga napotila na zdravljenje k njim.
⁵ Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1064/2016 z dne 12. 12. 2017, I Cpg 436/2017 z dne 17. 5. 2017, I Cp 3099/2016 z dne 25. 1. 2017, I Cp 2997/2015 z dne 13. 1. 2016 in druge.
⁶ Štelo je, da 4624 odvetniških točk znaša 4.624,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 400/2009
• VSL Sodba II Cp 1689/2019
• VSL Sodba II Cp 1943/2017