VSL sodba III Cp 681/2014

Jedro

Če sodišče opusti dolžno materialno pravdno vodstvo in namesto tega s kršitvijo razpravnega načela samo ugotavlja dejstva, stranka pa ta dejstva nato procesno posvoji, tedaj takšna kršitev razpravnega načela ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II in III potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi uveljavlja verzijski zahtevek zaradi dela in stvari, ki jih je v času trajanja izvenzakonske skupnosti vložil v nepremičnino tožene stranke. Poleg tega zahteva tudi ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti v vtoževanem obdobju.

2. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnik in prva toženka živela v izvenzakonski skupnosti. Njegov verzijski zahtevek pa je zavrnilo, saj je ugotovilo, da koristi, ki jih je tožnik imel zaradi brezplačnega bivanja na nepremičnini tožene stranke presegajo vrednost njegovih vlaganj. V točki III izreka je odločilo o stroških postopka.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP (1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje ali pa samo odloči in zahtevku ugodi. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer drugega odstavka 7. člena ZPP. Sodišče je namreč brez procesnega gradiva tožene stranke samo ugotavljalo, kakšne koristi naj bi imel tožnik od bivanja na nepremičnini. Ne da bi to predlagala katerakoli od strank je izvedencu naložilo, naj ugotavlja višino koristi. Kasneje je sicer tožena stranka uveljavljala te okoliščine, vendar v zvezi s tem pritožnik uveljavlja procesno kršitev 286. člena ZPP. Poleg tega vztraja pri tem, da je zahtevek za uporabnino zastaran. Trdi še, da je pri toženi stranki živel na podlagi ustne pogodbe.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša vrednost vlaganj, ki odpadejo na tožnika 4.576,13 EUR. Te dejanske ugotovitve pritožnik ne izpodbija. Sodišče je nadalje ugotovilo, da znaša vrednost koristi, ki jo je tožnik imel zaradi brezplačnega bivanja v nepremičnini toženk, 7.409,00 EUR. Izračuna višine koristi pritožnik ne napada.

7. Trdi pa, da sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotavljati, saj ga nobena od strank ni zatrjevala in tudi nobena od strank ni sodišču predlagala, naj izvedenec v denarju izraženo višino koristi sploh ugotavlja. To nalogo je izvedencu naložilo sodišče mimo procesnega gradiva strank.

8. Vse to je bolj ali manj res. Ni sicer res, da toženki tožnikove koristi zaradi brezplačnega bivanja sploh ne bi zatrjevali. V odgovoru na tožbo je tako v 2. točki (list. št. 10) navedba, da je res sofinanciral kopalnico, ki pa so jo on in njegova družina uporabljali. Ob razpisanem prvem naroku, ki se nazadnje ni opravil, pa je nesporna ugotovitev, da je tožnik živel v predmetni nepremičnini vse do 14. 5. 2007. V pripravljalni vlogi s 1. 9. 2011 (list. št. 12) je trditev toženk, da tožnik ni povečal vrednosti nepremičnin, ampak jih je le vzdrževal, kar pa je logična posledica bivanja v nepremičnini. Podobna trditev je podana tudi v pripravljalni vlogi z 12. 10. 2011 (list. št. 33). Njune trditve bi bile lahko bolj jasne in konkretne, bolj osredotočene na vprašanje koristi, ki jih je treba odšteti od vrednosti vlaganj. Šele tedaj bi se tudi sploh lahko zastavilo vprašanje, ali gre za sporna dejstva, ki jih je treba dokazovati ali pa za nesporna dejstva, ki niso predmet dokazovanja, marveč se štejejo za resnična (214. člen ZPP). Če sta trditve o koristih toženki ponudili vsaj v zametkih, pa toženki zanesljivo nista podali dokaznega predloga, naj višino koristi ugotovi izvedenec.

9. Z razširitvijo dokazne teme pri postavitvi izvedenca je torej sodišče brez dvoma ravnalo v nasprotju z določbo 7. člena ZPP (razpravno načelo). Vendar pa je ta kršitev relativne narave, saj v drugem odstavka 339. člena ZPP ni izrecno navedena. Če gre za sodbo presenečenja, lahko sicer preraste v kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v obravnavani zadevi ni tako. Tožena stranka je namreč v nadaljevanju nastali procesni položaj izkoristila in nanj oprla svojo obrambo pred tožbenim zahtevkom.

10. Pritožnik tudi v zvezi s tem procesnim ravnanjem uveljavlja procesno kršitev. Trdi namreč, da upoštevanje takšnega naknadnega procesnega gradiva toženk nasprotuje pravilu o prekluziji (286. člen ZPP).

11. Naloga pritožbenega sodišča v opisanem procesnem položaju je, da presodi, ali je podana kršitev pravila o prekluziji in s tem morebiti bistvena kršitev procesnih pravil po prvem odstavku 339. člena ZPP ter, ali je že ugotovljena procesna kršitev 7. člena ZPP (razpravnega) načela takšna, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kot se bo izkazalo v nadaljevanju, sta obe presojani procesni odločitvi v tesni medsebojni povezavi.

12. Pri vprašanju, ali je kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar je pogoj, da gre za procesno kršitev, ki je bistvena, se je treba vprašati kakšno pa bi bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje; torej takšno, da bi privedlo do pravilne in zakonite sodbe.

13. Odgovor je, da bi moralo sodišče z vprašanji in na drug ustrezen način poskrbeti, da bi se navedla vsa odločilna dejstva, dopolnile navedbe strank o pomembnih dejstvih, da bi se ponudili ali dopolnili dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da bi se dala vsa ustrezna pojasnila. Gre torej za metodo sojenja, imenovano materialno pravdno vodstvo (285. člen ZPP).

14. Materialno pravdno vodstvo, sodna razjasnjevalna oblast (2) ali odprto sojenje (3) je metoda sojenja (vodenja postopka), ki omogoča, da se ostala procesna (tudi ustavnoprocesna) načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju. Materialno pravdno vodstvo je procesna aktivnost sodišča pri povezovanju zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma. Njegovo izhodišče je v tem, da je sodišče tisto, ki pravo pozna (iura novit curia). Ni bistveno le to, da ga pozna, marveč je sodišče tisto, ki bo pravo uporabilo in z njim zavezalo stranki. Ker je pravo vrednoten pojav, je na eni strani pomensko odprto in na drugi strani tudi razmeroma kompleksno. Iz tega razloga je realno pričakovanje, da se bo strankam v primeru kompleksnejšega vrednotnega in normativnega sveta, ki utegne priti ob reševanju spora v poštev, kakšna prvina normativnega sveta izmaknila. Tako se utegne zgoditi (in se pogosto tudi dejansko zgodi), da sploh ne bodo uvidele celotne vrednotne normativne zgradbe, ki jo ima ob reševanju spora pred očmi sodišče. V vsakem primeru je takšno stanje za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja lahko usodno. Če namreč stranka ne ve, kakšen je za pravdo relevanten vidik normativnega sveta, tudi ne more vedeti, kakšno procesno gradivo naj sodišču ponudi. Iz ustavnosodne prakse (4) izhaja, da je metoda materialnega pravdnega vodstva nujna za uresničitev načela enakega varstva pravic oz. pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. „Določbi 285. člena ZPP je ustavno sodišče zaradi njene pomembnosti za varstvo pravic strank dalo ustavno pravno varstvo.“(5).

15. Temeljna zasnova pravdnega postopka vendarle temelji na razpravnem načelu. Stranke morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Razpravno načelo tako vsebuje trditveno in dokazno breme, ki sta povezana. Zahteva, ki uvaja procesno breme strank, nujno vsebuje tudi ustrezno mero skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva. Stranke so tiste, ki poznajo življenjski primer in one so tiste, ki nato na podlagi življenjskega primera zasnujejo spor. Zato same nosijo odgovornost za to, kako bo konkreten spor pred sodiščem zasnovan. Zgornja meja materialnega pravdnega vodstva predstavlja tisto točko, prek katere sodišče s svojo aktivnostjo več ne sme iti, ker bi sicer nasprotno stranko prizadelo v pravici do nepristranskega sojenja. V nasprotnem primeru bi prvine preiskovalnega načela prevladale nad razpravnim načelom.

16. Kje je spodnja meja, ko je sodišče dolžno opraviti materialno pravdno vodstvo, je na abstraktni ravni nemogoče določiti bolj natančno. Po naravi stvari jo je nemogoče vpeti v hermetični zakonski okvir (6), marveč je določitev te meje treba prepustiti praksi. Bistveno je, da praksa pri tem upošteva prej navedena vodila, ne pa da ravna arbitrarno in stihijsko. Vselej se bo torej treba vprašati po ravnotežju med razpravnim načelom (vključujoč dolžno skrbnost strank), pravico do izjave ter pravico do sojenja v razumnem roku.

17. V enaki meri kot materialno pravdno vodstvo (285. člen ZPP) rahlja razpravno načelo (7. člen ZPP), prebija tudi pravilo o prekluziji (286. člen ZPP). Če bi bilo sodišče namreč dolžno opraviti materialno pravdno vodstvo, pa tega ni storilo, pomanjkljiva trditvena podlaga pa je prav posledica te opustitve, potem stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da pravno relevantnih dejstev ni navedla. Čim pa je tako, potem v skladu s 286. členom ZPP v tem obsegu tudi ni prekludirana.

18. Kakšna pa je zgornja premisa sodniškega silogizma v obravnavani zadevi, torej materialnopravno pravilo, ki opredeljuje, kaj je dejanski predmet te pravde? To je pravno pravilo, ki opredeljuje verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve na eni in neupravičenega prikrajšanja na drugi strani (190. člen OZ (7)) in sicer zaradi vlaganj v nepremičnino drugega (48. člen SPZ (8)). Sestavni del tega materialnopravnega pravila je, da je treba v primeru, ko je imel tisti, ki je v nepremičnino vlagal, od te nepremičnine tudi koristi, slednje od vrednosti vlaganj odšteti. V tem obsegu namreč o prikrajšanju ni mogoče govoriti.

19. Toženki sta v luči tega pravila podali že citirane trditve, ki pa jih bi bilo treba vendarle še dopolniti in zanje tudi ponuditi dokaze. Naloga sodišča bi torej glede na prej predstavljeno teoretično izhodišče o materialnem pravdnem vodstvu bila, da toženki v skladu z 285. členom ZPP pozove, naj svoje navedbe dopolnita ter ponudita ustrezne dokaze. Na ta način bi korigiralo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Povedano je že bilo, da po ustaljeni sodni praksi stranka ni omejena s pravilom o prekluziji, če bi sodišče moralo opraviti materialno pravdno vodstvo, pa tega na prvem naroku ni storilo. Opustitev dolžnega materialnopravdnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe, zato da se stranki še celo v ponovljenem postopku omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo.

20. Obravnavan procesni položaj je nekoliko absurden iz več razlogov. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo, ko je pri dokazu z izvedencem dokazno temo razširilo tudi na vprašanje višine koristi, ki jo je imel tožnik zaradi brezplačnega bivanja. A prav s to kršitvijo je stranki omogočilo oziroma že kar ponudilo na pladnju, katera so zanjo ugodna relevantna dejstva in tudi že ponudilo izveden dokaz. To procesno gradivo je tožena stranka nato procesno posvojila. Pravilno pa bi bilo, kot rečeno, da bi jo sodišče k dopolnitvi procesnega gradiva pozvalo v okviru materialnega pravdnega vodstva in vse dotlej glede teh dopolnitev procesnega gradiva toženki ne bi bili prekludirani.

21. Kaj storiti v takšnem zatečenem procesnem položaju? Razveljaviti sodbo, ker sodišče ni opravilo dolžnega materialnopravdnega vodstva (kar je kršitev 22. člena Ustave) in mu naložiti, naj to stori v ponovljenem postopku, bi bilo seveda nesmiselno, le samo sebi v namen in zato tudi v nasprotju s temeljnim načelom iz 11. člena ZPP. Toženk ni več k ničemer pozivati, ko pa sta procesno gradivo že posvojili.

22. Preprosto ne-upoštevati dejstev, ki se nanašajo na vprašanje koristi, ki jih je imel tožnik, prav tako ne bi bilo pravilno. To bi namreč toženki prizadelo v njuni ustavni pravici do poštenega postopka (22. člen Ustave) v prav enaki meri, kot v položaju ko stranka zaradi opustitve dolžnega materialnega pravdnega vodstva ne poda ustreznih trditev, ki naj zagotovijo učinkovito sodno varstvo njenih pravic.

23. Tako ostane nazadnje le še ugotovitev, da glede na vse opisane okoliščine konkretnega primera kršitev razpravnega načela ni povzročila nepravilne in/ali nezakonite sodbe, saj je ta natanko takšna, kot bi bila če bi sodišče ravnalo v skladu z 285. členom ZPP, toženki pa bi se ustrezno odzvali. Iz vseh navedenih razlogov je tudi očitno, da toženki s svojim procesnim gradivom nista bili prekludirani (286. člen ZPP).

24. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takoimenovano sodbo presenečenja, kajti kršitev razpravnega načela je bila zagrešena dovolj zgodaj, da sta se imeli stranki o relevantnih dejstvih možnost izjaviti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev sodišča v točki II in III izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Izpolnjeni so namreč vsi pogoji iz procesnega pooblastila po 353. členu ZPP. Ostale pritožbene navedbe namreč niso pravno relevantne. Pri ugotavljanju koristi zaradi brezplačnega bivanja namreč ne gre za vprašanje uporabnine – saj toženki tudi ne uveljavljata takšne denarne terjatve, marveč za ugotavljanje golega dejstva, ki je upoštevno v luči pravila o neupravičeni obogatitvi. Ker ni zahtevka, je razpravljanje o zastaranju brezpredmetno. Kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

25. Glede 1. točke sodbe sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijana in zato pritožbeno sodišče vanjo ne more poseči, pa je treba vendarle pojasniti, da je ta odločitev zaradi pravila iz drugega odstavka 12. člena ZZZDR (9) brez vsakega pravnega pomena. Sodišče bi moralo sicer tožbo v tem delu zavreči, ker tožnik za odločitev, ki nima pravnega pomena, nima pravnega interesa.

26. Nazadnje je moralo pritožbeno sodišče odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Tožnik je s tožbo propadel, zato mora v skladu s kriterijem uspeha iz prvega ostavka 154. člena ZPP stroške kriti sam. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo niti hipotetično ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja, zato stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni. Po merilu iz prvega odstavka 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče ni priznalo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS; št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, str. 63.

(3) S. Triva, Esej o otvorenem pravosuđenju, Novo parnično procesno pravo, Zagreb 1977, str. 209 do 225.

(4) Podrobneje glej: M. Dolenc, Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, PP 14/2007, str. 24 in nasl.

(5) M. Dolenc, nav delo, sklepni odstavek

(6) Triva, nav. delo., str. 223

(7) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)

(8) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)

(9) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 -Uradno prečiščeno besedilo - UPB-1)

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 177/2007
• VSL sodba II Cp 4376/2010
• VDSS sklep Pdp 1113/2012