VSL Sodba II Cp 1689/2019 Višje sodišče v Ljubljani Civilni oddelek 11.12.2019 pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja - nujni delež - pravica do nujnega deleža - izročilna pogodba - pravna narava pogodbe - neodplačnost pogodbe - soglasje zakonca - pogodbeno materialno pravo - oblikovanje tožbenega zahtevka - trditveno in dokazno breme - prekluzija - razpravno načelo - materialno procesno vodstvo - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - pravica do izjave - sodelovanje stranke v postopku Sodišče prve stopnje je tožnico kljub njenim težavam s sluhom brez večjega truda zaslišalo, tožnica pa je na zastavljena vprašanja povsem smiselno odgovarjala. Glede na to, da ob svojem zaslišanju ni navajala, da slabo sliši ali da ne razume vprašanj, takšna pripomba pa ne z njene strani ne s strani njenega pooblaščenca ni bila podana niti ob zaslišanju toženke, ugotovljene okoliščine ne vzbujajo dvoma v tožničino zmožnost spremljanja in razumevanja obravnave.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje šele v kasnejši fazi postopka zavzelo pravilno stališče o učinku prekluzije, pomeni, da je sámo preprečilo relativno bistveno kršitev postopka, s katero bi bila obremenjena sodba, če tega ne bi storilo.
Po stališču pravne teorije, ki ji pritrjuje tudi sodna praksa, in na katero se opira tudi izpodbijana sodba, je zakonec izročitelja lahko upoštevan na dva načina: bodisi tako, da prejme del izročenega premoženja, bodisi da se strinja z izročitvijo,... 