<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 29826/2015
ECLI:SI:VSMB:2019:IV.KP.29826.2015

Evidenčna številka:VSM00023340
Datum odločbe:16.05.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Aleksander Karakaš (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Simona Skorpik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:lahka telesna poškodba - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - določitev kazni - prepoved spremembe na slabše - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - drug izvedenec

Jedro

V 385. členu ZKP je sicer določeno, da če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, vendar pa je v 445.d členu ZKP določeno, da sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog na to prepoved ni vezano, kar pomeni, da lahko v teh primerih sodišče po končani glavni obravnavi izreče tudi strožjo kazen oziroma sankcijo, kot je bila obdolžencu izrečena v sodbi o kaznovalnem nalogu.

Sodišče bo ugodilo predlogu stranke za postavitev novega izvedenca samo takrat, ko bo utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, kar se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o mehanizmu nastanka poškodb ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Š.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi Š.K. je dolžan plačati sodno takso v višini 288,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 29826/2015 z dne 3. 4. 2018 spoznalo obdolženega Š.K. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno, znotraj katere mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, ter mu nato po 2. (pravilno 4.) točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v določeno enotno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 17.00 do 21.45 ure dne 15. 8. 2015. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanke odvetnika A.K. Oškodovanko M.K. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 11.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega Š.K. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za očitani kaznivi dejanji, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo „ne v škodo obdolženca,“ saj je obdolžencu s sodbo o kaznovalnem nalogu za očitani kaznivi dejanji izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, v izpodbijani sodbi pa mu je določilo daljšo zaporno kazen, česar po stališču zagovornika ne bi smelo, ampak bi mu moralo določiti nižjo zaporno kazen, saj je uspel z pravnim sredstvom, ki ga je vložil zoper sodbo o kaznovalnem nalogu.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. V 385. členu ZKP je sicer določeno, da če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, vendar pa je v 445.d členu ZKP določeno, da sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog na to prepoved ni vezano, kar pomeni, da lahko v teh primerih sodišče po končani glavni obravnavi izreče tudi strožjo kazen oziroma sankcijo, kot je bila obdolžencu izrečena v sodbi o kaznovalnem nalogu, zato so povzete pritožbene navedbe neutemeljene, s preostalimi pritožbenimi navedbami v tej smeri pa zagovornik graja le višino v pogojni obsodbi določene zaporne kazni.

6. Pritožba ni uspešna niti, ko navaja, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe po postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat v svojih odločbah presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, da bo z njim moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo. Sodišče tako sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, če ugotovi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Takšna merila Vrhovnega sodišča RS pri odločanju o dokaznih predlogih pa so tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitvi izpodbijane sodbe dokazni predlog obrambe po pridobitvi mnenja drugega izvedenca medicinske stroke utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, ker je bilo v obravnavani zadevi že izdelano izvedensko mnenje sodnega izvedenca prof. dr. K.M., slednji pa je mnenje izdelal objektivno, nepristransko in v skladu s pravili znanosti in stroke. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih ocenjuje kot povsem sprejemljive in pravilne. Dokazovanje z drugim izvedencem se namreč ponovi le izjemoma, če so podani razlogi iz 257. in 258. člena ZKP, teh pa tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo, obramba pa jih niti ne zatrjuje, saj navaja le, da njegovo mnenje ni primerno glede pojasnil o načinu nastanka poškodb. Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca le, če je izvid že postavljenega izvedenca nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z njegovim zaslišanjem. Enako ravna sodišče tudi, kadar gre za pomanjkljivosti v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je sicer popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank, te pa imajo seveda pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Zato bo sodišče ugodilo predlogu stranke za postavitev novega izvedenca samo takrat, ko bo utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, kar se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.1 Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o mehanizmu nastanka poškodb ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca,2 zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke in tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v strokovnost, objektivnost in prepričljivost mnenja izvedenca, ki je pri podanem mnenju vztrajal tudi na glavni obravnavi in argumentirano zavrnil poskuse obrambe, s katerimi je slednja skušala prikazati, da so poškodbe nastale na drug način. Zato obdolžencu pravica do obrambe ni bila kršena, pritožbena izvajanja, ki skušajo prepričati o nasprotnem, pa so neutemeljena.

9. Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, česar pa ne obrazloži, saj ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

10. Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

11. Bistvo pritožbe zagovornika je v graji dokazne ocene, saj meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam oškodovancev, ki sta lagala. Sodišče prve stopnje namreč tudi samo oškodovancu S.M. ni verjelo, da mu je obdolženec z udarjanjem glave ob tla povzročil tudi udarnino glave, oškodovanki pa ni verjelo, da jo je obdolženec večkrat udaril tudi s pestmi v predel desne strani prsnega koša, obdolženec pa je ves čas govoril enako in priznaval, da je bil v konfliktu in v telesnem kontaktu z oškodovancema.

12. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da je oškodovanca nehote udaril s hrbtnim delom dlani, oškodovanko pa je zgolj s fizično silo položil na tla, nato pa jo z odprto dlanjo butnil v glavo, hkrati pa je tudi prepričljivo in tehtno pojasnilo, zakaj verjame izpovedbama oškodovancev. S takimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje namreč ne temelji zgolj na izpovedbah oškodovancev, ampak je njuna izpovedba podprta tako z medicinsko in drugo dokumentacijo v spisu in z izpovedbo priče S.S., o vrsti in načinu nastanka poškodb pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo izpovedbama oškodovancev, ki sta skladno izpovedala, da je bil obdolženec tisti, ki ju je udaril, pri čemer sta podrobno opisala tudi potek dogajanja tega dne, in sicer da se je obdolženec hotel pogovoriti z oškodovanko, ki jo je nato napadel, oškodovanec ji je takoj priskočil na pomoč, slednjega pa je obdolženec s pestjo udaril v nos, zaradi česar je padel in začel krvaveti. Ker je oškodovanka skušala zaščiti oškodovanca pred nadaljnjim pretepanjem, se je nanj ulegla, obdolženec pa je pri tem oškodovanko udarjal z rokami v predel glave in tudi po telesu. Pri tem ni moč prezreti, da sta izpovedbi oškodovancev v bistvenih podrobnostih skladni tudi glede nadaljnjega dogajanja, ko ju je obdolženec zaklenil v stanovanje in ju ni spustil niti do okna, da bi oškodovanec prišel do zraka, tako da sta obdolženca prosila, da je oškodovanca spustil v kopalnico, oba sta pa tudi povedala, da je oškodovanka prosila obdolženca za antidepresiv, da bi pridobila na času in bi lahko odklenila vhodna vrata. In ko je obdolženec odšel po zdravilo, je oškodovanki uspelo odkleniti vrata in oškodovanca povleči iz stanovanja, a se je obdolženec vrnil ter začel vleči oškodovanca nazaj v stanovanje, zaradi česar so padli. Na hodnik je prišla soseda, obdolženec se je umaknil v stanovanje, ki ga je razbil, oškodovanka pa je poklicala policijo. Del dogajanja, ki je potekal na hodniku, je potrdila priča S.S., ki je slišala kričanje na hodniku in šla pogledat, kaj se dogaja, pri tem tam videla oba oškodovanca in zdelo se ji je, da je bil oškodovanec na tleh, oškodovanka pa je nekoga odrivala, videla pa je tudi, da je oškodovani S.M. krvavel.

13. Izpovedbi oškodovancev sta podprti z zapisnikom o ogledu stanovanja, iz katerega izhaja, da so policisti v kopalnici videli sledove krvi ter več razbitih stvari, izpovedbi pa sta potrjeni tudi z medicinsko dokumentacijo in mnenjem izvedenca medicinske stroke prof. dr. K.M., ki je zaključil, da je oškodovani S.M. prejel udarec v nos, pri čemer je zelo verjetno šlo za udarec s pestjo, oškodovanka M.K. pa je zelo verjetno prejela enega ali več udarcev po glavi s pestjo, pri čemer je sodni izvedenec vztrajal tudi na glavni obravnavi in pri tem argumentirano zavrnil navedbe obdolženca, s katerimi je skušal prikazati, da poškodbe niso nastale na opisan način, ampak da so nastale drugače oziroma da jih je povzročil nehote.

14. Res je, da se je obdolžencu ob vložitvi obtožnega predloga očitalo, da je oškodovanemu S.M. poleg udarnine nosu (ki mu jo je povzročil z udarcem s pestjo v obraz), povzročil še udarnino obraza, ko naj bi z njegovo glavo dvakrat udaril ob tla, oškodovani M.K. pa poleg udarnine glave še udarnino z odrgnino na desni strani prsnega koša, ki naj bi jo povzročil z več udarci v predel desne strani prsnega koša. Vendar je državni tožilec, po zaslišanju izvedenca, obtožni predlog v tej smeri spremenil tako, da je navedene očitke izpustil iz opisa, ker je ocenil, da iz izvedenskega mnenja z zadostno stopnjo verjetnosti ne izhaja, da bi bili ti poškodbi posledica obdolženčevih udarcev. Takšna sprememba opisa s strani tožilstva pa nikakor ne vpliva na oceno resnicoljubnosti oškodovancev, saj sta kljub temu njuni izpovedbi po oceni pritožbenega sodišča še vedno skladni v vseh bistvenih podrobnostih in potrjeni z drugimi dokazi v spisu, kot je že obrazloženo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo.

15. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

16. Zagovornik se smiselno pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, ko navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje znotraj pogojne obsodbe določiti nižjo enotno zaporno kazen od petih mesecev, saj je bilo ob izreku izpodbijane sodbe izkazanih več in bolj tehtnih olajševalnih okoliščin, kot pa na dan izdaje kaznovalnega naloga, saj sta od izdaje kaznovalnega naloga pretekli več kot dve leti, obdolženec pa kljub temu ni storil kaznivega dejanja, z oškodovancema pa tudi ni poskušal biti v stiku.

17. Že sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo kot olajševalni okoliščini tudi obdolženčevo nekaznovanost in časovno odmaknjenost dogodka, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša ter obdolžencu izreklo le sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo, zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

18. Pravilno je bilo odločeno tudi, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, kar je sodišče tudi tehtno obrazložilo, saj je pojasnilo, da ima obdolženec po lastnih navedbah dohodke, zato zagovornik s pritožbenimi izvajanji, s katerimi skuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti. Sicer pa bodo obdolžencu stroški odmerjeni naknadno s posebnim sklepom oziroma mu bo sodna taksa odmerjena po pravnomočnosti izpodbijane sodbe s plačilnim nalogom, in tako bo obdolženec ob prejemu sklepa oziroma plačilnega naloga imel možnost, da z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija njihovo višino, lahko pa bo podal tudi predlog za njihovo oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo.

19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Taksne tarife (7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju razmer obdolženca.

-------------------------------
1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 32349/2010 z dne 17. 1. 2013.
2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 12114/2010 z dne 24. 8. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 122, 122/1, 122/2,
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 257, 258, 371, 371/1-10, 385, 391, 445.d,
Datum zadnje spremembe:
03.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5NzAy