<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba III Kp 45480/2014
ECLI:SI:VSLJ:2016:III.KP.45480.2014

Evidenčna številka:VSL0086102
Datum odločbe:14.06.2016
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Alijana Ravnik (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjske koristi - narok za izrek kazenske sankcije

Jedro

Sporazum o priznanju krivde je bil sprejet v celoti. V ponovljenem sojenju, ki se je nanašalo le na razveljavitev odločbe o odvzemu premoženjske koristi, je sodišče prve stopnje odločalo na naroku za izrek kazenske sankcije (tretji odstavek 450.b člena ZKP) in to pred sodnikom posameznikom.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženemu A. A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45480/2014 z dne 21. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 45480/2014 z dne 15. 12. 2015, na podlagi 74. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), drugega in petega odstavka 75. člena KZ-1 v plačilo naložilo znesek 28.260,00 EUR, ki ga bo obtoženec plačal v roku enega leta in osem mesecev po pravnomočnosti sodbe v mesečnih obrokih po 1.413,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi:

- obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da „obtožencu ni potrebno plačati premoženjske koristi“;

- državni tožilec zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu odvzeme premoženjska korist v višini 57.250,00 EUR.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zadevo v ponovljenem sojenju opravljala sodnica posameznica, za katero obtoženec na predobravnavnem naroku sploh ni dal soglasja, da mu sodi. Iz podatkov spisa je razvidno, da je predobravnavni narok kot predsednica senata opravila okrožna sodnica B. B. Na predobravnavnem naroku je bil predložen sporazum o priznanju krivde, ki sta ga sklenila obtoženec v prisotnosti svojega zagovornika in državni tožilec za kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B. Predsednica senata je na predobravnavnem naroku sporazum sprejela v celoti. Za preostali dve kaznivi dejanji obtoženec krivde ni priznal. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi obtoženca spoznalo za krivega vseh štirih očitanih kaznivih dejanj. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom III Kp 45480/2014 z dne 15. 12. 2015 sodbo, ki jo je izrekla okrožna sodnica B. B. spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ-1B ter za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ-1B. V povezavi s tema dvema kaznivima dejanjema je odločilo, da se osebni avtomobil obtožencu ne odvzeme, ter da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun. Za tem je obtožencu ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji, za katere je bil sklenjen sporazum o priznanju krivde izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, zaradi kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca je odločilo, da se mu stranska denarna kazen za kaznivo dejanje neupravičenega prometa in proizvodnje s prepovedanimi drogami ne izreče, ker pa je bilo že v sporazumu o priznanju krivde dogovorjeno, da se obtožencu odvzame premoženjska korist, je sodišče druge stopnje sporazumu o priznanju krivde sledilo in obtožencu odvzelo 2.500,00 EUR premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, ostali dve odločbi o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena in drugem odstavku 75. člena KZ-1 pa je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik pravilno ugotavlja, da se odvzem premoženjske koristi nanaša le na kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero je obtoženec z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde. Zaradi odsotnosti okrožne sodnice B. B. je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 22. 10. 2015 izdal spremembo Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer je navedeno, da se na seznam specializiranega oddelka za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj doda sodnica mag. C. C., s seznama pa se briše sodnico B. B. (poročilo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo pridobljeno na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP). Iz tretjega odstavka 450.b člena ZKP izhaja, da o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena tega zakona, torej na naroku za izrek kazenske sankcije. Nobenega dvoma ni, da predobravnavni narok opravi predsednik senata. Temu potem sledi narok za izrek kazenske sankcije in to pred predsednikom senata, saj je bil sporazum o priznanju krivde sprejet že na predobravnavnem naroku. Iz zapisnika s ponovljenega sojenja z dne 1. 2. 2016 izhaja, da niti obtoženec niti zagovornik nista imela nobenih pomislekov ali pripomb glede dejstva, da zadevo obravnava okrožna sodnica mag. C. C., kateri je bil glede na spremembo Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani kazenski spis pravilno dodeljen.

5. Glede očitka, da naj bi bila sodnica, kateri je bila zadeva dodeljena, pristranska, se pritožnik sklicuje na zapisnik o glavni obravnavi z dne 9. 2. 2016, ki se v kazenskem spisu ne nahaja, saj tega dne narok ni bil razpisan niti ni bil opravljen. Je pa iz zapisnika z dne 19. 2. 2016 razvidno, da je sodnica zagovornika zaradi motenja reda na glavni obravnavi disciplinsko kaznovala z izrekom denarne kazni. Takoj za tem je zagovornik predsednico senata izločal iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, sodnica pa je njegovo zahtevo zavrgla (peti odstavek 42. člena ZKP). To se je dogajalo na naroku, ko je bila zatem tudi izrečena sedaj izpodbijana sodba. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da obtoženec ni pristal, da mu sodi okrožna sodnica mag. C. C. Z dejstvom, da bo v ponovljenem sojenju zadevo obravnavala druga sodnica, sta bila tako obtoženec kot zagovornik najkasneje seznanjena na naroku dne 1. 2. 2016, ko nihče od njiju na to okoliščino ni imel nobenih pripomb. V kolikor sta menila, da pri sodnici obstoji izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, pa bi ga morala takoj uveljavljati.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP. Takšno kršitev sodišče zagreši v primeru, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali je pa stvar že pravnomočno obsojena. V konkretnem primeru je bila odločba o krivdi že pravnomočna, sodišče druge stopnje pa je ob upoštevanju šestega odstavka 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le deloma in sicer le v odločbah o odvzemu premoženjske koristi. V teh delih pa sodba še ni bila pravnomočna. Zato je neutemeljen očitek glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona. V ponovljenem sojenju, pa čeprav se je razveljavitev nanašala le na odločbi o odvzemu premoženjske koristi, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo s sodbo.

7. Že v sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 12. 2015 je bilo pojasnjeno, da je sodišče druge stopnje sledilo sporazumu o priznanju krivde, kar pa ne pomeni, da si je obtoženec pridobil le 2.500,00 EUR premoženjske koristi, kot jo je dogovoril z državnim tožilcem, saj premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. Zato je zmotno stališče pritožnika, da je v tem primeru šlo že za pravnomočno razsojeno zadevo.

K pritožbi državnega tožilca

8. Po preizkusu izpodbijane sodbe glede višine obtožencu odvzete premoženjske koristi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik ponavlja vsebino končne besede. Pri utemeljevanju, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede višine premoženjske koristi, pritožnik upošteva zgolj premoženjsko korist, ki je bila odvzeta soobtoženim (sedaj že obsojenim) D., E., F., G., H. in I. Pri tem pozablja, da je bila tem soobtožencem G. odvzeta premoženjska korist, kot je bila dogovorjena v sporazumih o priznanju krivde, ki so jih sklenili z državnim tožilcem. Sklenjeni sporazumi o priznanju krivde soobtožencev pa ne morejo biti v škodo obtoženemu A.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 13 natančno pojasnilo, zakaj ni sledilo državnemu tožilcu glede višine premoženjske koristi, ki jo je obtoženi A. pridobil. Od premoženjske koristi, ki jo je pridobila celotna hudodelska združba, je državni tožilec odštel le že dosojene zneske premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem ostalim članom hudodelske združbe, torej zneske, ki so bili dogovorjeni v posameznih sporazumih o priznanju krivde. Pri izvršitvenih ravnanjih pod točkama I/Č in I/D sploh ni upošteval soobtoženega G., ki je bil prav tako udeležen, podobno pri izvršitvenem ravnanju pod točko I/K, pri katerem je celotno pridobljeno premoženjsko korist pripisal obtoženemu A., kljub temu, da so bili udeleženi tudi ostali člani hudodelske združbe (razen D.). Te ugotovitve sodišča prve stopnje so povsem pravilne, pritožnik pa jih sploh ne izpodbija. Povsem pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje v točki 14, kjer je pojasnilo na kakšen način je prišlo do izračuna višine premoženjske koristi, ki si jo je pridobil obtoženi A. Državni tožilec tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v celotni združbi imel pomembno vlogo tudi soobtoženi D. Nobenega dvoma ni, da je bila skupna višina premoženjske koristi, ki jo je pridobila hudodelska združba 76.900,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je ob pravilnem razumevanju in upoštevanju vlog ostalih članov, obtoženemu A. odmerilo pridobljeno premoženjsko korist v višini 40 %, pri tem je upoštevalo že odvzeto premoženjsko korist v višini 2.500,00 EUR ter pravilno odločilo, da mora obtoženi plačati še 28.260,00 EUR.

10. Pritožnik se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 46801/2011 in I Ips 438/2006, pri tem pa z ničemer ne pojasni, v čem naj bi bilo povečano premoženje obtoženega A. V kolikor je imel v mislih vozilo Golf, ki je bilo predmet kaznivega dejanja pranja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1B, je to neupoštevno, saj je bila v tem delu zoper obtoženca izrečena pravnomočna oprostilna sodba.

11. Glede na zgoraj navedeno so bili razlogi, s katerimi sta pritožnika izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje, ker pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca (člen 383 ZKP), njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Obtoženec s pritožbo ni uspel, zato je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.


Zveza:

ZKP člen 285č, 392, 392/6, 450b, 450b/3.
Datum zadnje spremembe:
23.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3NzM2