<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1610/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1610.2019.1

Evidenčna številka:VSL00030397
Datum odločbe:04.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - posebno premoženje - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - dokaz o dolžnikovi lastnini - zahteva upnika za vpis lastninske pravice dolžnika v zemljiško knjigo - pravice upnika - obstoj ekonomske skupnosti - pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - ničnost dogovora - notarski zapis

Jedro

Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu zadostil in je bilo na tožencema, da dokažeta, da po letu 2006 nista več živela v zunajzakonski skupnosti – da nista več imela skupnega gospodinjstva, da sta imela druge intimne partnerje, da je toženka pri reševanju podjetij sodelovala le iz strahu, kot sta vse zatrjevala.

Pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema/zunajzakonskima partnerjema, morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja nepremičnina z ID znakom ... parcela št. ... k.o. ..., skupno premoženje tožencev; ugotovilo, da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka, za vsakega do 1/2; ugotovilo, da je toženec lastnik 1/2 zgoraj navedene nepremičnine. Odločilo, da sta toženca dolžna tožniku solidarno povrniti stroške postopka v znesku 4.832,69 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka1 vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Navaja, da je bil pravdni postopek voden s kršitvijo njene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ima možnost in pravico, da dejanja pred sodiščem opravlja po pooblaščencu, ta pravica pa je bila v konkretnem postopku kršena. Ne pozna podobnega primera tako hudega ter nečloveškega posega v zgoraj navedene pravice. Okrožno sodišče v Krškem ji je s sklepom I Kpd 48395/2018 o začasnem zavarovanju, dne 23. 10. 2018 blokiralo vsa denarna sredstva. Sklep je bil spremenjen šele 13. 2. 2019, ko je bilo odločeno, da mora banka upoštevati določilo 102. člena ZIZ. Kljub blokadi vseh denarnih sredstev je Okrožno sodišče v Krškem z odločbo Bpp 476/2018 z dne 8. 11. 2018 zavrnilo njen predlog za brezplačno pravno pomoč za konkretni pravdni postopek, čeprav je vedelo za blokado premoženja in dejstvo, da ne more dvigniti niti eura. Pravda se je pričela že na začetku leta 2017, sodišče pa vse do blokade tožničinega premoženja ni opravilo nobenega pravdnega dejanja. Po blokadi prihodkov tožnice, pa je začelo na vrat na nos hiteti s postopkom. Tožnica je na obravnavi dne 6. 12. 2018 pojasnila, da želi pravdna dejanja opravljati po odvetniku, da pa zaradi blokade ne more do svojega denarja, da ji je bila vloga za BPP zavrnjena, da pa je zoper odločbo sprožila upravni spor, pa kljub temu sodišče s postopanjem in odločitvijo ni počakalo, da bi o tožbi zoper protiustavno odločbo Bpp odločilo Upravno sodišče. Upoštevati bi moralo tudi, da gre za odločanje o njenem domu, s čimer ji je bila kršena pravica do zasebne lastnine. Zaradi zgoraj opisanih kršitev je tožnica izgubila svoj dom (zaradi česar je bila RS v zadevi Vaskršić že obsojena pred ESČP). Glede vsebinske odločitve pa navaja, da ni z ničemer dokazano, da naj bi jo toženec leta 2014 tožniku predstavil kot svojo partnerko oziroma ženo. Žena tudi nikoli ni bila. Tudi ni jasno, kakšno zvezo ima ustanovitev družbe L. leta 1993 s pojmom zunajzakonske skupnosti. Tudi rojstvo otroka ni pogoj za začetek zunajzakonske skupnosti, pri čemer sodišče celo ugotovi, da toženec ob rojstvu otrok pa vse do leta 2002, ni imel uradno prijavljenega prebivališča na istem naslovu kot toženka in otroka, pa kljub temu zaključi, da je dejansko živel z njimi. Gre za neobrazložen zaključek, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pravico tožnice do enakega varstva pravic ter do poštenega sojenja, pa tudi pravico do pritožbe. Nelogično je tudi razlogovanje sodišča, da je bila hiša kupljena s kreditom pritožnice leta 2001, torej v času trajanja zunajzakonske skupnosti in to zato, ker je tožnica s tožencem od leta 2002 dalje živela v njej. Navedeno dejansko stanje naj bi izhajajo iz neprerekanih dejstev, kar pa glede na vloge tožnice v tem postopku, nedvomno ne drži. Čudi se oceni sodišča, da ji ni verjelo, da je življenjska skupnost med tožencema trajala le nekaj let pred letom 2006. Enako je absurden zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je v letu 2003 ustanovila svojo gospodarsko družbo in za direktorja imenovala toženca ter družbi posojala denar, kaže na to, da je bila v življenjski skupnosti s tožencem že od leta 1993. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti in je s tem sodišče zagrešilo že zgoraj očitane kršitve. Tudi ni jasno, kakšen dolg naj bi pritožnica zapirala do družbe L., od kje to izvira, kakšno vezo ima to v letu 2006 z zunajzakonsko skupnostjo. Sodišče je pozabilo, da je dokazno breme o obstoju zunajzakonske skupnosti na tožniku in ne na toženki, da dokaže nasprotno. O tem pa tožnik seveda ni mogel izpovedati ničesar, saj toženke pred letom 2014 sploh ni poznal. Neresen je tudi zaključek sodišča, da sta se otroka tožencev izogibala odgovorom o nakupu hiše. Sodišče ni upoštevalo njenih navedb, da sta se s tožencem po "ločitvi" intimno odtujila, saj je imel vsak od njiju svoje intimne partnerje. Upoštevalo tudi ni v zemljiški knjigi vpisane služnosti v korist toženca, kar bi bilo glede na domnevo o skupnem lastništvu na hiši nelogično. Glede določitve deleža na skupnem premoženju izpostavlja, da je sodišče samo ugotovilo, da je bila ona tista, ki je skrbela za otroke in gospodinjstvo, pri odločitvi o višini deleža na skupnem premoženju, pa tega ni upoštevalo. Sodišče tudi ni upoštevalo njene izpovedbe, da je hišo dokončno uredila sama, pa tudi ne izpovedbe toženca, da hiše ni štel za svoje premoženje. Ne drži, da je sin N. izpovedal, da so skupaj z očetom živeli kot družina, izpovedal je, da so pri njegovi stari mami živeli v eni sobi in da so tam živeli vsi trije, torej brez toženca. Povedal je tudi, da je oče k stari mami zgolj kdaj pa kdaj prišel na kosilo. Zaključek sodišča, da sta toženca živela v zunajzakonski skupnosti od rojstva otrok je popolnoma napačen in v nasprotju z vsebino zapisnikov ter izjavo priče, in je sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče kršilo tudi določbo 12. člena ZPP, saj je ni opozarjalo na to, katera pravdna dejanja lahko opravi, navedeno pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodnica od sina N. celo zahtevala, da odgovarja na vprašanja, ki nimajo prav nobene zveze s konkretnim postopkom. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo oziroma ni ugotovilo, da je toženec lastnik večih nepremičnin, čeprav ga je pooblaščenec tožnika brez trditvene podlage o tem spraševal. Tožnik tako nima pravnega interesa za tožbo, saj bi svojo terjatev do toženca lahko poplačal s prodajo navedenih nepremičnin. Tožnik je bil zaradi zlorabe izvršbe v kazenskem postopku, niti ni jasno, kakšno terjatev naj bi imel po notarskem zapisu SV 154/2015. Sodišče se pri svoji odločitvi napačno sklicuje na odločbi II Ips 219/2007 in II Ips 386/2011, ki s konkretno situacijo nimata nič skupnega. Tudi ni zakonske določbe, ki bi urejala, da morajo biti razmerja med ljudmi, ki niso več v zunajzakonski skupnosti, urejena v izvršljivem notarskem zapisu. Popolnoma neobrazložena je odločitev o pravdnih stroških. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer drugemu stvarno pristojnemu sodišču.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne ostalih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

5. Sodišče prve stopnje toženki ni kršilo pravice do enakega varstva pravic, do varstva osebnosti in dostojanstva in do poštenega sojenja. Tožbo je vložila po pooblaščencih. Na prvem naroku za glavno obravnavo jo je zastopal pooblaščenec, ki je na tem naroku tudi predložil pripravljalno vlogo in v nadaljevanju tudi še drugo pripravljalno vlogo, pri čemer sta bili pravdni stranki na prvem naroku tudi opozorjeni, da morata na tem naroku podati vse navedbe in predlagati vse dokaze. Na drugem naroku dne 15. 11. 2018 je nato toženka pooblastilo odvetniku preklicala. Na tem naroku je tudi zaprosila za rok za opredelitev do dokazov, ki jih je sodišče pridobilo, čemur je sodišče tudi ugodilo. S čim so ji bile v nadaljevanju postopka kršene navedene pravice, ker je ni zastopal kvalificirani pooblaščenec in kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, pritožnica konkretno ne pove. Glede na vse povedano se njene pritožbene navedbe pokažejo za neizkazane. Enako velja tudi glede trditev o kršenju določbe 12. člena ZPP. Konkretno kršitev izpostavi le glede po njenem napačnega vodenja postopka s strani sodnice, ki naj bi od sina tožencev zahtevala odgovore na vprašanja, ki niso imela zveze s postopkom, katera so bila ta vprašanja, pa pritožnica ne pove (šele tako bi pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe sploh lahko preizkusilo). Toženka tudi ni izkazala, da bi zoper odločbo Bpp 476/2018 z dne 8. 11. 2018 sploh vložila tožbo oziroma sprožila upravni spor, v zvezi s katerim je predlagala odlog postopka v obravnavani pravdni zadevi. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo predlogu tožnika, da bi sodišče toženko pozvalo k predložitvi dokazil glede zatrjevane finančne pomoči njenih staršev in o njunem premoženju, saj so bile te njene navedbe povsem nekonkretizirane. Sicer delno nerazumljivi očitki v zvezi z (ne)uporabo določbe 227. člena ZPP, so tako neutemeljeni.

6. Z izpodbijano odločitvijo toženka ni izgubila svojega doma. Sodišče prve stopnje je le odločilo, da nepremičnina (hiša) predstavlja skupno premoženje tožencev, z deležem tožencev na skupnem premoženju za vsakega do 1/2. Ob pravilni materialnopravni odločitvi (kot bo razvidno iz nadaljevanja), da je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja zunajzakonske zveze tožencev in da torej ne gre za njeno posebno premoženje, tudi ni mogoče govoriti o kršenju pravice do zasebne lastnine.

7. Neupravičene so tudi trditve o zavlačevanju tega postopka. Tožba je bila vložena dne 16. 1. 2017 in takoj poslana v odgovor tožencema. Nato je bila zaradi preobremenjenosti prvotne sodnice zadeva 10. 7. 2018 predodeljena drugi sodnici, ki je prvi narok razpisala za dne 2. 10. 2018. Postopanje je bilo (upoštevaje zgoraj ugotovljeno preobremenjenost sodnice) povsem korektno.

8. Tožnik v tej zadevi je upnik toženca – dolžnika na podlagi izvršljivega notarskega zapisa SV 154/2015 z dne 30. 3. 2015 v zvezi s pravnomočnim sklepom o izvršbi I 117/2016 z dne 23. 11. 2016, ki je bil izdan na podlagi te neposredno izvršljive notarske listine tudi zoper toženca kot poroka, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik je trdil, da toženec pri nobeni organizaciji za plačilni promet v Sloveniji nima sredstev, prav tako ni vpisan kot lastnik nobene nepremičnine, niti nima motornega vozila, tako da bo lahko poplačan za svojo terjatev le z rubežem njegovega solastnega deleža na nepremičnini, hiši na naslovu S., glede katere trdi, da predstavlja skupno premoženje tožencev. Ker tožnik ne razpolaga z listino, primerno za vpis lastninske pravice, je na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), sedaj prvega odstavka 83. člena Družinskega zakonika (DZ), vložil predmetno tožbo.

9. V postopku ni bilo sporno, da toženec ni lastnik drugih nepremičnin, kar je na zadnjem naroku tudi sam potrdil, zato tudi za sodišče prve stopnje to dejstvo ni moglo biti sporno.

10. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca od leta 1992 najmanj do leta 2014 živela v zunajzakonski skupnosti. Leta 1992 se jima je rodila hčerka, leta 1993 še sin. Sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da so že od takrat živeli kot družina, in sicer najprej v hiši toženkinih staršev. Kljub njenim trditvam, da je bilo malo prostora za štiri ljudi, pritožbeno sodišče ne dvomi, da so večji del časa preživeli skupaj kot družina in da se toženca nista družila le kot prijatelja, ki sta se jima nenačrtovano rodila otroka. Četudi je morda toženec zaradi stanovanjskih razmer sem in tja res prespal na svojem bivšem domu (v A.), samo to dejstvo ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno občasno nista živela skupaj, njuna skupnost pa je imela druge značilnosti življenjske skupnosti, so bili pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi po 12. členu ZZZDR izpolnjeni. Da je toženec živel z družino, potrjuje tudi dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje upravičeno izpostavi, da je imel kot soustanovitelj in direktor družbe L. d.o.o., v sodnem registru od leta 1993 vpisan isti naslov (v S.), na katerem so živeli tudi toženka in njuna otroka. Tudi toženčevo pojasnilo, da je potreboval naslov za vročanje, da se ni vozil 60 km daleč po pošto v A., kaže na to, da je bival v S. Končno je tudi sin tožencev potrdil, da so živeli skupaj odkar pomni. Oba toženca sta bila tudi zaposlena, tako, da je nedvomno že od leta 1992 dalje med njima obstajal tudi ekonomski element zunajzakonske skupnosti.

11. Da je zunajzakonska skupnost med tožencema obstajala tudi v letu 2001, ko je bila sporna nepremičnina kupljena (in tudi kasneje) in da je bila kupljena s skupnimi sredstvi, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo. Da gre za skupno premoženje sta sicer potrdila tudi toženca že v odgovoru na tožbo, ob pojasnjevanju, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala v letu 2006 in da sta si skupno premoženje v tem letu oziroma v letu 2009, tudi že razdelila (toženčev delež je toženka izplačala v denarju, sama pa je obdržala hišo in avto). Toženka je zaslišana to tudi potrdila z izjavo, da je v letu 2009, ko je bil sporazum napisan, štela, da hiša spada v skupno premoženje.

12. Dovolj prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zunajzakonska skupnost obstajala še naprej2. V letu 2014 je s tožencema stopil v stik tožnik, ki mu je sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine, upravičeno verjelo, da mu je toženec toženko predstavil kot svojo partnerko oziroma ženo. Toženca sta tudi še vedno živela skupaj na istem naslovu, kot je toženka sama izpovedala, sta hodila skupaj v trgovino, z enim vozilom. Kot izhaja iz kronologije poslovanja njunih podjetij, kot jo je povzelo sodišče, sta s skupnimi ekonomskimi močmi reševala podjetji, ki sta jih ustanovila (toženec v letu 1993, toženka v letu 2003 na sugestijo toženca), s čimer se je še vedno kazal tudi obstoj ekonomske skupnosti med njima in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženki ne gre verjeti, da je pri poslih sodelovala le zaradi strahu pred tožencem. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik svojemu dokaznemu bremenu zadostil in je bilo na tožencema, da dokažeta, da po letu 2006 nista več živela v zunajzakonski skupnosti – da nista več imela skupnega gospodinjstva, da sta imela druge intimne partnerje, da je toženka pri reševanju podjetij sodelovala le iz strahu, kot sta vse zatrjevala. Samo z njunim zaslišanjem (pri čemer imata za izid tega in izvršilnega postopka nedvomno velik interes) in z dejstvom, da sta sklenila Dogovor o ustanovitvi predkupne pravice in dogovor o ustanovitvi služnostne pravice v korist toženca v sporni nepremičnini z dne 2. 8. 2016 (priloga B11)3, jima ob ugotovljenih okoliščinah to ni uspelo.

13. Toženca sta 1. 9. 2009 sklenila Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja ter o skrbi za skupna otroka (priloga B2), v katerem ugotavljata, da je njuna zunajzakonska skupnost razpadla že leta 2006, da ostane toženka lastnica vsega skupnega premoženja, v zameno pa tožencu izroči denar v višini 70.000,00 EUR, da ima toženec v hiši dosmrtno pravico prebivališča, da otroka prevzame v vzgojo in varstvo toženka, toženec pa ima pravico, da jih vidi vsak dan. Ob ugotovitvi, da sta bila v tem obdobju v zunajzakonski skupnosti, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da gre za ničen dogovor. Pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, morajo namreč biti sklenjene v obliki notarskega zapisa (1. točka 47. člen Zakona o notariatu, ZN). V 48. členu ZN pa je določeno, da so navedeni pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Neupoštevno je tako toženkino sklicevanje na navedeni dogovor kot pravni temelj že urejenih premoženjskopravnih razmerij med tožencema.

14. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta deleža tožencev na skupnem premoženju enaka. Ugotovilo je, da njuni dohodki v obdobju od leta 1991 do leta 2015 v povprečju niso bistveno odstopali. S trditvijo podano v pripravljalni vlogi (list. št. 26), ki pa je povsem pavšalna "da toženi v skupno gospodinjstvo in skupno vzgojo otrok ni prispeval veliko za tisti kratek čas trajanja zunajzakonske zveze", domneve o enakih deležih na skupnem premoženju toženka ni uspela izpodbiti (59. člen ZZZDR, 74. člena DZ).

15. Ker je tožnik s tožbo uspel, sta mu toženca dolžna povrniti vse potrebne pravdne stroške tega postopka. Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika v prilogi A 32, tako, da ne drži pritožbena navedba, da odmere pritožnica ne more preizkusiti. Spis, vključno s stroškovnikom in odmero pravdnih stroškov, si lahko ona ali njen pooblaščenec kadarkoli vpogledata (prvi odstavek 150. člena ZPP).

16. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pravdnega postopka. Odločitev za toženko temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
1 Toženca sta nujna enotna sospornika (196. člen Zakona o pravdnem postopku -ZPP)
2 Najmanj še do leta 2014.
3 Ob tem da je bil v tem letu zoper toženca sprožen izvršilni postopek (I 117/2016).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 168, 168/5
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 12, 51, 57, 57/1, 59
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 74, 83, 83/1
Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 47, 47/1, 48

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NzM3