VDSS Sodba in sklep Pdp 897/2016

Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v dokaznem postopku predložila vse listine o delu, ki jih je bila tudi dolžna voditi - evidenco delovnega časa za tožnika na podlagi določil Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti in ZDCOPMD, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (upoštevajoč izpise iz voznikove kartice, potne naloge, evidenco delovnega časa za tožnika) ugotovilo, da tožnik ni opravil nadur v vtoževanem obdobju, temveč je imel celo manko ur, zato je pravilno v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova opravljanega dela ob nedeljah za 10. 6. 2012, 11. 12. 2011 in 26. 12. 2010 obračunati premalo obračunano plačo (dodatek) v skupni višini 18,90 EUR bruto, zanj odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka); iz naslova opravljenega dela ob praznikih za 25. 4. 2011 in 27. 4. 2011 obračunati premalo obračunano plačo (dodatek) v skupni višini 89,64 EUR bruto, zanj odvesti davke in prispevke ter mu nato izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval več in drugače (obračun premalo izplačane plače iz naslova nadur za obdobje od oktobra 2010 do februarja 2013 v skupni višini 3.060,76 EUR bruto, obračun premalo izplačane plače iz naslova dela ob nedeljah in praznikih ter dela prostih dnevih za obdobje od oktobra 2010 do februarja 2013 v skupni višini 5.934,34 EUR bruto (III. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu plačila nadomestila za ločeno življenje ter zahtevo po plačilu solidarnostne pomoči ob smrti njegove matere (IV. točka izreka) in sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 952,67 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga tožnik pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu in izpodbija točke I, II, III in V (pravilno verjetno zavrnilni del v točkah III in V) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik s tožbo zahteval plačilo iz naslova opravljenih nadur ter dodatkov za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dneh. Pri tem je na podlagi poziva sodišča večkrat predložil vse dokaze, s katerimi je razpolagal in sicer fotografije potnih nalogov. Meni, da sodišče teh potnih nalogov ni natančno pregledalo in ovrednotilo in je v zvezi s tem sprejelo povsem napačne zaključke. Zatrjuje, da sodišče ni ugotovilo vseh relevantnih podatkov iz potnih nalogov in prav zaradi tega sprejelo sklep o postavitvi izvedenca finančne stroke. Glede na prošnjo tožnika z dne 21. 3. 2016 za podaljšanje roka, pa je sodišče na obravnavi dne 4. 5. 2016 pozvalo tožnika, da se izjavi, v kolikšnem času lahko založi za predujem za izvedenca. Tožnik je pojasnil, da to lahko stori najkasneje oktobra 2016 in je bil prepričan, da lahko založi sredstva do tega datuma, dokler ni dne 22. 8. 2016 ob vpogledu v spis in zapisnik z dne 24. 6. 2016, ki ga prej ni prejel, ugotovil, da sodišče njegovemu predlogu ni sledilo. Meni, da bi šele po natančnem pregledu celotnega dokumentacije s strani izvedenca in podaji izvedenskega mnenja lahko sodišče v celoti, objektivno in nepristransko razsodilo. Navaja, da ni bistveno, da bi tožena stranka tožniku pisno ali ustno izrecno odredila nadurno delo, temveč, da je zahtevala opravo dela v določenem roku, da je za nadure vedela in da so bile nadure dejansko opravljene v njenem interesu in v njeno korist. Zatrjuje, da so disponenti tožene stranke od tožnika zahtevali, da opravi delo in naj si pomaga s "prijateljem", kar v žargonu pomeni magnet, s katerim je bil tožnik prisiljen zaustaviti delovanje tahografa oziroma pravilno delovanje beleženja na voznikovi kartici. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da iz plačilnih list niso bili razvidni prejemki in dodatki, ki bi jih tožnik moral prejemati in bi se morali popolnoma ujemati s potnimi nalogi, to je dnevnice, nadure ter dodatki za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dneh. Meni, da ni pomembno, da je tožnik prejel bistveno več od plače, ki je bila dogovorjena v pisnih pogodbah. Pomembno je, da ni prejel vsega, do česar je upravičen za opravljeno delo, česar pa sodišče ni pravilno ugotovilo. Zatrjuje, da tožnik nima ne znanja ne tehničnih sredstev ne vseh podatkov, da bi povsem natančno izračunal, koliko mu je toženka dolžna, česar tožena stranka ni hotela storiti, zato je tudi predlagal postavitev ustreznega izvedenca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del (tožnik nima interesa za izpodbijanje ugodilnega dela - I. in II. točka izreka sodbe) sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeno pritožba navaja, da sodišče ni izvedelo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, kljub temu, da naj bi na naroku dne 4. 5. 2016 sprejelo sklep o postavitvi izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2016 tožnika pozvalo, da izrecno pove, kako je s predlogom po postavitvi izvedenca finančne stroke. Pooblaščenec tožnika je povedal, da tožnik predlaga, da se postavi izvedenec finančne stroke in da bo tudi založil za predujem za izvedenca, zato je sodišče s sklepom tožniku naložilo, da v roku 15 dni založi predujem za izvedenca finančne stroke. Tožnik v danem roku (ki se je iztekel 24. 3. 2016) ni založil naloženega predujma. Na sodišče je pooblaščenec tožnika dne 22. 3. 2016 posredoval prošnjo za podaljšanje roka z obrazložitvijo, da ima tožnik velike finančne težave, zaradi česar ne zmore založiti sredstev za sodnega izvedenca in predlagal, da sodišče postavi sodnega izvedenca, ki ga plača iz sredstev sodišča. Sodišče prve stopnje je pooblaščencu tožniku dne 23. 3. 2016 odgovorilo, da njegovemu predlogu ni mogoče slediti, da pa tožnik lahko vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč in v okviru te je mogoče kriti tudi takšne stroške. Sodišče prve stopnje je ponovno s sklepom z dne 11. 4. 2016 sklenilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni založiti predujem za stroške izvedenca finančne stroke. Ob tem ga je tudi opozorilo, da v kolikor v določenem roku predujma ne bo založil, bo sodišče v skladu s 3. odstavkom 153. člena ZPP izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke opustilo in glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodilo, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške. Ob dejstvu, da tožnik predujma ni založil tudi v ponovno odrejenem roku, je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno opustilo. Razsodilo je na podlagi razpoložljivih dokaznih listin ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke.

7. Pritožbenim kritikam dokazne ocene sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje izvedena skladno z določbo 8. člena ZPP, saj je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, sodišče prve stopnje odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je izpovedi tožnika in zakonitega zastopnika natančno ocenilo, navedlo je, ali jim verjame in zakaj jim verjame oziroma, zakaj ne. Izpovedi je ocenilo tudi skozi prizmo trditvene podlage in predloženih dokaznih listin. Dokazna ocena je celovita, prepričljiva in logična.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo voznika tovornega vozila - upravljanje z vozilom nad 6500 kg skupne mase na domačih in mednarodnih relacijah;

- da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 9. 2010 do 8. 3. 2013, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma;

- da tožnik ni konkretiziral zahtevka, koliko nadur naj bi opravil v posameznih mesecih od oktobra 2010 do vključno februarja 2013, temveč je število prevoženih kilometrov v posameznem mesecu delil s povprečno hitrostjo vožnje (75 km/h) in času vožnje prištel 10 ur na teden za postanke, ki ne štejejo kot prosti čas oziroma počitek in ni znal pojasniti, katere dneve, mesece in leta naj bi opravljal nadure;

- da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da se več opravljene ure v posameznem mesecu kompenzirajo v naslednjem mesecu oziroma, ko je to prvič možno in sicer na način, da je delavec prost in da so spoštovali zahtevo, da delavec ne vozi več kot 40 oziroma 45 ur na teden;

- da je tožena stranka vodila natančno evidenco delovnega časa (B16, B19) in sodišču predložila izpiske voznikove kartice za sporno obdobje (B7 do B10) in potne naloge (B11 do B14).

10. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče pritrditi tožnikovim navedbam, da je po posameznih mesecih od oktobra 2010 do februarja 2013 skupno opravil 518 nadur, ki jih je izračunal na podlagi prevoženih kilometrov. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izračun nadur iz števila prevoženih kilometrov (tožnik je število prevoženih kilometrov v posameznem mesecu delil s povprečno hitrostjo vožnje, ki znaša 75 km/h in času vožnje prištel 10 ur na teden za postanke) ne more biti ustrezna podlaga. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ustrezna podlaga voznikova kartica v povezavi z evidenco delovnega časa. Iz evidence delovnega časa natančno izhaja, koliko ur vožnje je tožnik dejansko opravil in koliko od tega je opravil drugega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v posameznih mesecih opravil več od predvidenega rednega fonda ur in sicer skupaj z vožnjo, razpoložljivostjo in drugim delom, med tem ko je v posameznih mesecih, teh pa je bilo več, opravil manj. Tako je tožnik opravil več ur od rednega fonda ur in sicer v višini 152,08 ur, medtem ko je na drugi strani od celotnega fonda opravil premalo 759,13 ur. Tako je npr. oktobra 2010 tožnik opravil 190,10 ur, novembra 2010 - 248,50 ure, decembra 2010 - 170,02 ure, januarja 2011 86,50 ure, februarja 2011 - 120,53 ure, marca in aprila 2011 - 164,31 ure, maja 2011 - 146,35 ure, julija 2011 - 123,53 ure, avgusta 2011 - 70,37 ure, januarja 2012 - 58,14 ure, februarja 2012 - 173,22 ure, marca 2012 - 163,58 ure, aprila 2012 - 120,01 ure, maja 2012 - 186,26 ure, januarja 2013 - 236,00 ure, februarja 2013 - 124,42 ure in marca 2013 - 94,40 ure. Upoštevajoč evidence tožene stranke (B16 - B19) tožnik ni presegel z zakonom določenega delovnega časa, zato je sodišče njegov tožbeni zahtevek iz naslova nadur v skupni višini 3.060,76 EUR bruto zavrnilo.

11. Po določbi 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 97/2010, ZDCOPMD), v kateri je že upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009, je delovni čas čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in čas razpoložljivosti iz 3. točke tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Časa razpoložljivosti pa pomeni za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čakanja zaradi prepovedi vožnje. Ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom časa razpoložljivosti; za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja na ležišču v vozilu med tem, ko se vozilo premika. Najdaljši tedenski delovni čas pa se skladno z določbo prvega odstavka 4. člena lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku 4 mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Po določbi 8. člena pa so delodajalci dolžni voditi vse potrebne evidence in tako tudi evidenco o delovnem času.

12. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v prvem odstavku 4. člena določa, da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR), ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. Tožnik bi bil tako upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki bi presegale polni 40 urni tedenski delovni čas, česar pa tožnik ni izkazal.

13. Glede na to, da je tožena stranka v dokaznem postopku predložila vse listine o delu, ki jih je bila tudi dolžna voditi - evidenco delovnega časa za tožnika na podlagi določil Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006, ZEPDSV) in ZDCOPMD, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (upoštevajoč izpise iz voznikove kartice, potne naloge, evidenco delovnega časa za tožnika) ugotovilo, da tožnik ni opravil nadur v vtoževanem obdobju, temveč je imel celo manko ur, zato je pravilno v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Glede tožnikovega zahtevka iz naslova dodatka za delo ob nedeljah in praznikih in dela prostih dnevih je sodišče zahtevku na podlagi pripoznave tožene stranke ugodilo (I. in II. točka izreka), v preostalem delu pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so tožnikova zatrjevanja o številu dni dela, ki naj bi ga opravil na nedelje in praznike, nasprotujoča, in sicer je v tožbi zatrjeval, da naj bi delal 53 nedelj ter 3 praznike oziroma proste dni, v tabeli, ki izhaja iz druge pripravljalne vloge, pa je natančno navedel, za katere dneve naj bi šlo in pri tem označil le 51 datumov dela, ki naj bi jih opravil ob nedeljah, med tem ko je glede praznikov oziroma prostih dni namesto 3 datumov napisal kar 14 datumov. Ob preverjanju evidence delovnega časa za tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz predložene evidence izhaja, da je tožnik delal le v nedeljo 26. 12. 2010 in sicer zgolj eno minuto, nadalje 11. 12. 2011 - 1 uro in 54 minut ter 10. 6. 2011 le 1 uro in 6 minut, med tem ko za vse druge datumsko zatrjevane nedelje, upoštevajoč razpoložljive evidence, ni bilo mogoče ugotoviti, da bi tožnik delal. Tožnikov zahtevek je bil tako utemeljen le za tri ure in eno minuto (kar pa je tožena stranka pripoznala) in je sodišče prve stopnje pravilno višji tožnikov zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

15. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dodatek za praznike, pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik datumsko navedel, katere praznike naj bi delal v obravnavanem obdobju, v kasnejših vlogah pa je spreminjal število praznikov. Sprva je navajal, da so bili 3 prazniki, v drugi pripravljalni vlogi je navedel, da naj bi delal kar 14 praznikov, iz predloženih listin (evidence delovnega časa) pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik delal 25. 12. 2010 (2 uri in 18 minut), vendar glede tega datuma ni postavil zahtevka, zato ga sodišče ni moglo upoštevati. Prav tako iz listin izhaja, da 1. 1. 2011, 8. 2. 2011, 15. 8. 2011, 26. 12. 2011 ter 25. 12. 2012 in 26. 12. 2012 dela ni opravljal. Tožnik je delal 25. 4. 2011 (5 ur in 22 minut), 27. 4. 2011 (8 ur in 57 minut) in 31. 10. 2011 (6 ur in 53 minut), vendar tudi glede teh datumov tožnik ni postavil zahtevka, enako pa velja tudi za 1. 11. 2011, 25. 3. 2012, 2. 5. 2012 ter 25. 6. 2012. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek torej le za tri praznike, od teh pa je delal le dva (in sicer 25. 4. 2011 in 27. 4. 2011). Tožniku je tako sodišče lahko priznalo dodatek za delo ob praznikih le za čas dejanskega dela 5 ur in 22 minut in 8 ur in 57 minut (kar pa je tožena stranka pripoznala), zato je v presežku tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 790/2019
• VDSS Sklep Pdp 53/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 63/2020