<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sklep I Kr 3140/2017
ECLI:SI:VSRS:2020:I.KR.3140.2017.1

Evidenčna številka:VS00031706
Datum odločbe:30.01.2020
Senat:Barbara Zobec (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Marjana Lubinič
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti sojenja - višje sodišče

Jedro

Prvi sklop trditev, s katerimi obdolženec in njegov zagovornik utemeljujeta predlog za prenos krajevne pristojnosti se nanaša na ravnanje predsednika Višjega sodišča v Mariboru C. C. ter njegov odnos do obdolženca.

V skladu z določbo 7. člena Zakona o sodiščih (ZSS) poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča. Funkcija predsednika sodišča sodi na področje sodne uprave, kar pomeni, da predsednik sodišča nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov oziroma sodečega senata v konkretni zadevi. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev, za razliko od javnih uslužbencev, niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih, temveč so dolžni odločati po Ustavi, zakonu in svoji vesti. Obdolženec in njegov zagovornik pri utemeljevanju predloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče ne utemeljita, kako naj bi okoliščina, da je C. C. predsednik sodišča, ki bo odločalo o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega, vplivala na odločanje konkretnega sodnega senata.

Vrhovno sodišče je v preteklem letu preneslo krajevno pristojnost izven območja Višjega sodišča v Mariboru v dveh kazenskih zadevah zoper nekdanjega mariborskega župana B. B., ki sta se vodili pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Vendar pa zadevi zoper obdolženega B. B. nista primerljivi z zadevo zoper obdolženega.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 3140/2017 z dne 4. 10. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja s žrtvijo kaznivega dejanja za čas dveh let. Odločilo je, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo sta pritožbi vložila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec je pritožbo dopolnil z vlogo, ki jo sodišče prejelo 2. 12. 2019. V pritožbi obdolženca, njegovega zagovornika ter v obdolženčevi dopolnitvi pritožbe vložnika navajata obširne razloge, ki po njunem mnenju utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti za odločanje o vloženih pritožbah na drugo pristojno višje sodišče. Vložnika predlog utemeljujeta z navedbami, da je na območju mariborskega višjega sodišča visoka stopnja zanimanja za kazenski postopek zoper obdolženca, ter zaradi negativnega medijskega poročanja časnika Večer, velik pritisk javnosti na odločanje sodišča, da obdolženca s predsednikom višjega sodišča v Mariboru C. C. povezuje osebno poznanstvo, da je bil obdolženec pred višjim sodiščem že deležen nagajanja, ko je zaprosil za fotokopijo izjave predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru, da je Višje sodišče v Mariboru že sprejelo „napačno in zaskrbljujoče stališče“, da lahko predlog za prenos krajevne pristojnosti prvostopenjsko sodišče zavrže na podlagi analogne uporabe določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter da je obravnavana zadeva primerljiva z zadevo zoper nekdanjega mariborskega župana B. B., v kateri je Vrhovno sodišče določilo drugo stvarno pristojno sodišče. Obdolženčev zagovornik Vrhovnemu sodišču izrecno ne predlaga, na katero višje sodišče naj prenese pristojnost, obdolženec pa predlaga, da Vrhovno sodišče kot pristojno za obravnavanje pritožbe določi Višje sodišče v Celju.

B.

3. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj pogojev za prenos le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve. To z drugimi besedami pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o predlogu po prvem odstavku 35. člena ZKP razlogov za prenos krajevne pristojnosti ne ugotavlja po uradni dolžnosti, sme pa upoštevati notorno znana dejstva, oziroma okoliščine, ki so v slovenskem pravnem prostoru splošno znane.1 Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti so podani takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja zahteva, da sodnik, s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti.

4. V obravnavani zadevi so trditve obdolženca in njegovega zagovornika, ki utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti, na več mestih prepletene s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na vodenje kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje ter izpodbijajo pravilnost prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče zato uvodoma poudarja, da je pri presoji utemeljenosti predloga za prenos krajevne pristojnosti upoštevalo zgolj tiste navedbe, ki ne sodijo v polje presoje pristojnega pritožbenega sodišča, ki bo odločalo o pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

5. Prvi sklop trditev, s katerimi obdolženec in njegov zagovornik utemeljujeta predlog za prenos krajevne pristojnosti se nanaša na ravnanje predsednika Višjega sodišča v Mariboru C. C. ter njegov odnos do obdolženca. Obdolženčev zagovornik v predlogu trdi, da se predsednik Višjega sodišča v Mariboru C. C. ni opredelil do bistvenih zatrjevanj obdolženčevega zagovornika v zvezi z zahtevano izločitvijo, da C. C. in obdolženca povezuje osebno poznanstvo, saj sta se srečala v lokalu ..., ob tem srečanju pa je obdolženec C. C., v času, ko je bil zoper njega vložen obtožni predlog, seznanil z ravnanji in nagajanji oškodovanke. Obdolženčev zagovornik v zvezi s tem poudarja, da je „javnost videla njuno srečanje v lokalu“ zaradi česar je videz nepristranskosti pomembno okrnjen. Obdolženec je v pritožbi oziroma predlogu za prenos pristojnosti, osebno poznanstvo s predsednikom višjega sodišča še podrobneje opredelil. Poleg vsaj dvakratnega srečanja z njim v lokalu ... je izpostavil, da je bil z očetom C. C. približno pet let sodelavec, da je zoper njega kot strokovni sodelavec disciplinske komisije vodil disciplinski postopek, da je C. C., ko je izvedel, da je zoper njegovega očeta vodil disciplinski postopek, do njega povsem spremenil odnos, pri čemer namiguje, da se mu želi na takšen način maščevati. Obdolženec in njegov zagovornik sta v predlogu za prenos pristojnosti izpostavila še, da je bil obdolženec deležen neprimernega ravnanja s strani urada predsednika Višjega sodišča v Mariboru, ko je osebno prišel po kopijo izjave predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru. Trdita, da se je obdolženca „pošiljalo iz pisarne v pisarno“, čeprav se je spis nahajal v uradu predsednika, nato pa je bil obdolženec poslan na blagajno, ker je moral plačati 40 centov za fotokopijo izjave, ki jo je želel pridobiti. Uveljavljane okoliščine skleneta z navedbo, da zaradi osebnega poznanstva z C. C. in njegovega negativnega odnosa do obdolženca „nepristransko sojenje pod predsednikom višjega sodišča ni mogoče“.

6. V skladu z določbo 7. člena Zakona o sodiščih (ZSS) poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča. Funkcija predsednika sodišča sodi na področje sodne uprave, kar pomeni, da predsednik sodišča nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov oziroma sodečega senata v konkretni zadevi. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev, za razliko od javnih uslužbencev, niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih, temveč so dolžni odločati po Ustavi, zakonu in svoji vesti. Obdolženec in njegov zagovornik pri utemeljevanju predloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče ne utemeljita, kako naj bi okoliščina, da je C. C. predsednik sodišča, ki bo odločalo o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega, vplivala na odločanje konkretnega sodnega senata. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Kr 53384/2014 z dne 3. 10. 2019 zavzelo stališče, da se morajo okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos pristojnosti, v primeru prenosa krajevne pristojnosti iz razloga, ker naj ne bi bil zagotovljen videz nepristranskosti sojenja, nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi poudarilo, da morajo biti dejanske okoliščine takšne narave, da sodišče, ki bi bilo (po splošnih pravilih) pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja.

7. Obdolženec in njegov zagovornik torej v predlogu za prenos krajevne pristojnosti nista izkazala, da bi okoliščina, da je C. C. predsednik Višjega sodišča v Mariboru, lahko vplivala na delo posameznih sodnikov, ki bodo odločali o vloženem pravnem sredstvu, ter na (objektivni) videz nepristranskosti sojenja pred Višjem sodiščem v Mariboru.

8. Pri presoji navedb predlogov za prenos krajevne pristojnosti tudi ni mogoče spregledati okoliščine, da je predsednik Vrhovnega sodišča o obdolženčevi zahtevi za izločitev predsednika Višjega sodišča v Mariboru odločil že s sklepom Su 412/2019 z dne 20. 3. 2019. Iz navedene odločbe je med drugim razvidno stališče, da je C. C. zavrnil obdolženčeve navedbe o tem, da njun odnos presega „kolegialno raven“, ter da zgolj dejstvo, da sta stanovska kolega, ki stanujeta v bližini, ne ustvarja utemeljenega oziroma upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.

9. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da bosta imela obdolženec oziroma njegova obramba v nadaljevanju postopka možnost ponovno zahtevati izločitev predsednika Višjega sodišča v Mariboru, ob navajanju morebitnih novih okoliščin, ki jih obdolženec v predlogu za izločitev, o katerem je bilo odločeno z navedenim sklepom predsednika Vrhovnega sodišča, še ni uveljavljal.

10. Neutemeljena je tudi trditev obdolženca oziroma njegovega zagovornika, da prenos pristojnosti v obravnavani zadevi utemeljuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi zoper bivšega mariborskega župana B. B. Vrhovno sodišče je v preteklem letu preneslo krajevno pristojnost izven območja Višjega sodišča v Mariboru v dveh kazenskih zadevah zoper nekdanjega mariborskega župana B. B., ki sta se vodili pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.2 Vendar pa zadevi zoper obdolženega B. B. nista primerljivi z zadevo zoper obdolženega A. A. Zlasti v zadevi I Kr 55384/2011 z dne 9. 7. 2019 je Vrhovno sodišče presodilo, da so se pred mariborskimi sodišči zoper obdolženca vodili številni kazenski postopki, pri čemer ni mogoče spregledati dejstva, da se je večina postopkov zoper njega končala z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami, ter dejstva, da je v obsodilnih sodbah obdolženec uspel šele z izrednim pravnim sredstvom. V obravnavanem primeru pa je bila zoper A. A. izrečena šele nepravnomočna obsodilna sodba s strani Okrajnega sodišča v Mariboru, Višje sodišče v Mariboru pa obdolženčevih ravnanj doslej še ni presojalo.

11. Obdolženčev zagovornik v predlogu poudarja še, da je v obravnavani zadevi prisoten pritisk mariborske javnosti na odločitev sodišča. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je obdolženec mariborski sodnik, o katerem negativno poroča časnik V., ki ima najvišjo naklado ravno na območju Maribora. Navedbo sklene s trditvijo, da pritisk javnosti „če že ne na zavedni ravni, pa na nezavedni“ vpliva na mariborsko sodišče, ki sodi obdolžencu.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčev zagovornik pri tem ne pojasni, kakšen konkreten vpliv naj bi imela medijska odmevnost zadeve na odločanje Višjega sodišča v Mariboru ter kakšnim pritiskom javnosti naj bi bili posamezniki sodniki (člani sodečega senata) izpostavljeni. Takšnih nekonkretiziranih zatrjevanj Vrhovno sodišče ne more presojati.

C.

13. Glede na to, da v predlogu navedene okoliščine zaenkrat ne dajejo podlage za zaključek, da je podan dvom v nepristranskost sojenja pred Višjim sodiščem v Mariboru, je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče zavrnilo.

-------------------------------
1 Primerjaj sklep VS RS I Kr 10885/2013 z dne 29. 8. 2019.
2 Primerjaj sklepa VS RS I Kr 55384/2011 z dne 9. 7. 2019 in I Kr 10885/2013 z dne 29. 8. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 35, 35/1.
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MTMw