<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba IV Ips 3/2020
ECLI:SI:VSRS:2020:IV.IPS.3.2020

Evidenčna številka:VS00031757
Datum odločbe:30.01.2020
Senat:mag. Kristina Ožbolt (preds.), Barbara Zobec (poroč.), Marjeta Švab Širok
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb postopka - pravice obrambe - enako varstvo pravic - izvedensko mnenje - možnost izjave

Jedro

Ker storilec ni bil poučen o možnosti izjaviti se o izvedenskem mnenju v določenem roku, niti ni imel dejanske možnosti do izjave tekom nadaljnjega postopka, postopka o prekršku ni mogoče šteti kot poštenega v smislu predhodno predstavljenih zakonskih, ustavnih in konvencijskih pravic. Da bi bilo zadoščeno procesnim jamstvom, ki jih storilcu prekrška zagotavljajo predhodno omenjeni pravni akti, bi bilo potrebno izvedensko mnenje, na katerega se opira sodba, vročiti storilcu skupaj s pravilnim pravnim poukom o tem, da se lahko glede njega izjasni, poda pripombe in dodatne predloge ter mu za to dati primeren rok.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Maribor je z odločbo o prekršku z dne 22. 9. 2017 najprej odpravil plačilni nalog Postaje prometne policije Maribor z dne 8. 7. 2017 (1. točka izreka), nato je v postopku o prekršku zoper storilca Ž. Š. na podlagi petega odstavka 63. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) odpravljeni plačilni nalog nadomestil z novo odločbo o prekršku (2. točka izreka), s katero je storilca Ž. Š. spoznal za krivega storitve cestnoprometnega prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Očital mu je, da je dne 29. 1. 2016 ob 23.00 uri v Mariboru, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil osebni avtomobil s prekoračeno hitrostjo več kot 30 do 50 km/h, konkretno okrog 90,2 km/h, kar je bilo ugotovljeno z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L., ki je izvedensko mnenje izdelal v postopku o prekršku zoper S. M. (3. točka izreka). Prekrškovni organ je storilcu Ž. Š.izrekel globo 1.000,00 evrov in plačilo 100,00 evrov sodne takse.

2. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12. 8. 2019 zahtevi storilčevih zagovornikov za sodno varstvo delno ugodilo tako, da je spremenilo opis očitanega prekrška. Storilca je spoznalo za odgovornega cestnoprometnega prekrška, da je dne 29. 1. 2016 ob 23.00 uri v Mariboru, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil osebni avtomobil s hitrostjo 79 km/h in je tako prekoračil hitrost v naselju za več kot 20 do vključno 30 km/h. S tem je sodišče spremenilo pravno kvalifikacijo cestnoprometnega prekrška in ga opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka (manjkajoče: 46. člena) ZPrCP, ter storilcu izreklo globo v znesku 500,00 evrov in plačilo sodne takse v znesku 50,00 evrov, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Storilca je sodišče tudi oprostilo plačila vseh stroškov sodnega postopka.

3. Okrajno sodišče je pritrdilo navedbam zahteve za sodno varstvo, da je prekrškovni organ neupravičeno oprl svojo odločitev na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L., ki je bilo izdelano v drugem postopku o prekršku zoper storilca S. M. in v katerem je Ž. Š. imel vlogo priče, kot tak pa nikakršne možnosti in pravice, da bi izvedenskemu mnenju nasprotoval, mu ugovarjal, podal nanj pripombe ali ga izpodbijal. Ker je bila storilcu Ž. Š. na ta način odvzeta pravica do obrambe in do kontradiktornega sojenja, je sodišče angažiralo drugega izvedenca zaradi ugotovitve dejanske hitrosti vožnje storilca Ž. Š. Pridobilo je izvedensko mnenje IAR Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnost v cestnem prometu, iz katerega izhaja, da je bila hitrost storilčeve vožnje v kritičnem trenutku 79 km/h. Iz tega razloga je sodišče poseglo v opis prekrška in storilca spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku po prvem odstavku 90. člena v zvezi s 121. členom ter četrtim in petim odstavkom 65. člena ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, kot tudi zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovni državni tožilec v zahtevi graja postopanje okrajnega sodišča, ki je sicer pravilno sledilo dokaznemu predlogu storilčevih zagovornikov in postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke ter odredilo izdelavo izvedenskega mnenja. Izdelano izvedensko mnenje je sodišče, skupaj s priloženo CD zgoščenko, poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, storilca pa seznanilo, da lahko pregleda poslano izvedensko mnenje. Vrhovni državni tožilec opozarja, da je v nadaljevanju izostal (pravilen) pravni pouk sodišča in seznanitev storilca z njegovimi procesnimi pravicami, saj ga sodišče ni poučilo, da lahko poda pripombe oziroma dodatne predloge v zvezi z izvedenskim mnenjem niti ni določilo roka, v katerem to lahko stori. Storilec in njegovi zagovorniki so se utemeljeno zanesli na to, da bo sodišče razpisalo obravnavo, na kateri se bo obramba lahko izjavila s prejetim izvedenskim mnenjem, še posebej glede na to, da je bilo v zahtevi za sodno varstvo predlagano tudi zaslišanje določenih prič in postavljenega izvedenca. Sodišče je v nadaljevanju brez razpisa obravnave in izvajanja dodatnih procesnih dejanj z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevi za sodno varstvo. S tem je kršilo pravico storilca do izjave in pravico do izvajanja morebitnih (z že izvedenimi povezanih) nadaljnjih dokazov v njegovo korist, ki je očitno vplivala na zakonitost sodbe, saj se je ta neposredno oprla na izvedensko mnenje. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje okrajnemu sodišču.

5. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu in njegovim zagovornikom iz Odvetniške pisarne Zečević, d.o.o., iz Maribora. Storilec odgovora ni podal, njegovi zagovorniki pa so v celoti soglašali z navedbami in predlogom vrhovnega državnega tožilca.

B.

6. Presoja, ali je bil storilec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev (22. člen Ustave v povezavi z 29. členom Ustave). Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. Dolžnost sodišča, da storilca seznani z dejstvi, glede katerih se v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, je izrecno zapisana tudi v petem odstavku 65. člena ZP-1, saj se v nasprotnem primeru, to je brez vednosti o podlagi prekrškovnega očitka, storilec ne more vsebinsko izjaviti o prekršku. Vrhovni državni tožilec zato pravilno poudarja, da je med temeljnimi pravicami storilca prekrška tudi pravica do seznanitve z dokazi, ki vključuje pravico izvajanja morebitnih (z že izvedenimi povezanih) nadaljnjih dokazov v njegovo korist. Ta pravica pa se lahko udejanja le s pravilnim procesnim vodenjem, ki vključuje tudi opozorila o pravicah v fazi dokazovanja, vključno z določitvijo rokov, v katerih storilec lahko uveljavlja svoje procesne pravice. Zadostne možnosti za obrambo tudi v prekrškovnem postopku zagotavlja samo jasen, pravilen in popoln pouk o pravici do pripomb (v okviru pravice do izjave) na izvedensko mnenje, vključno z določitvijo roka.1

7. V prvem odstavku 90. člena ZP-1 je določena pravica obdolženca, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Gre za pravico do materialne obrambe. V 121. členu pa ZP-1 določa, da je potrebno po končanem izvedenskem delu, pri katerem nista bila prisotna, obdolženca in oškodovanca obvestiti, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregledata zapisnik oziroma pisni izvid. Seznanitev z izvedenskim mnenjem je namenjena temu, da lahko obdolženi – storilec prekrška na mnenje poda svoje pripombe in dokazne predloge. Sodišče je torej dolžno storilca prekrška seznaniti z izvedenskim mnenjem in mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje pripombe in morebitne predloge. Kot je Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo,2 izhajajoč iz stališč Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 in Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, je potrebno tudi v postopku o prekršku storilcem prekrška zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka. Presoja, ali je bil storilec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Kriterij za presojo je Ustavno sodišče izpeljalo iz jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v povezavi z 29. členom Ustave RS. Storilcu mora biti brez izjeme omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, kar velja še toliko bolj v primerih, ko je pridobljen dokaz za storilca obremenilne narave.

8. Tako je moč ugotoviti, da je namen določbe 121. člena ZP-1 v zagotovitvi možnosti izjave o procesnem gradivu (v obravnavanem primeru izvedenskega mnenja IAR, Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnosti v cestnem prometu, ki ga je sodišče pridobilo po dopolnitvi dokaznega postopka). Izvedensko mnenje Inštituta IAR je bilo storilcu vročeno z dopisom sodišča z dne 6. 6. 2019, v katerem je bil storilec seznanjen samo s pravico do njegovega pregleda, ne pa tudi, da lahko na izvedensko mnenje poda pripombe oziroma dodatne predloge v zvezi z njim v določenem roku. Glede na to, da sodišče v nadaljevanju ni razpisalo obravnave (ki jo je obramba utemeljeno pričakovala, saj je navsezadnje v zahtevi za sodno varstvo predlagala tudi zaslišanje določenih prič in izvedenca), je utemeljen zaključek vrhovnega državnega tožilca, da storilec v postopku pred okrajnim sodiščem ni imel možnosti, da se izjavi o izvedenskem mnenju, na katerega je sodišče v bistvenem celo oprlo izpodbijano sodbo. To pomeni, da je izvedensko mnenje v konkretnem primeru nedvomno predstavljalo procesno gradivo, ki je vplivalo na položaj storilca prekrška. Ker storilec ni bil poučen o možnosti izjaviti se o izvedenskem mnenju v določenem roku, niti ni imel dejanske možnosti do izjave tekom nadaljnjega postopka, postopka o prekršku ni mogoče šteti kot poštenega v smislu predhodno predstavljenih zakonskih, ustavnih in konvencijskih pravic. Da bi bilo zadoščeno procesnim jamstvom, ki jih storilcu prekrška zagotavljajo predhodno omenjeni pravni akti, bi bilo potrebno izvedensko mnenje, na katerega se opira sodba, vročiti storilcu skupaj s pravilnim pravnim poukom o tem, da se lahko glede njega izjasni, poda pripombe in dodatne predloge ter mu za to dati primeren rok. Kot že zapisano, je kršitev predstavljenih procesnih pravic toliko bolj očitna, ker je obramba ob nepopolnem pravnem pouku utemeljeno pričakovala, da bo sodišče razpisalo obravnavo in na njej storilca obvestila o vseh procesnih pravicah ter mu dala možnost, da jih izkoristi. Do tega ni prišlo in je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, presoja katerega obrambi ni bila omogočena, izdalo izpodbijano sodbo, s tem pa kršilo storilčeve procesne garancije.

C.

9. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). Pri odločanju se bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo ter v prekrškovni zadevi ponovno odločiti. Ob tem bo sodišče moralo paziti na pravilno navedbo abstraktnega dela opisa prekrška in ga citirati pravilno v celoti, na kar prav tako utemeljeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi.

-------------------------------
1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 93/2009 z dne 15. 12. 2009 in IV Ips 64/2013 z dne 8. 7. 2014.
2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 ter IV Ips 78/2008 z dne 28. 10. 2008.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 90, 90/1, 121, 155, 155/2.
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MTI5