<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 188/2019
ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.188.2019

Evidenčna številka:VS00031825
Datum odločbe:22.01.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 785/2017
Datum odločbe II.stopnje:13.06.2019
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
Institut:plagiatorstvo - mnenje komisije - subsidiarni upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj je pritožnik zamudil rok za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, tako ob upoštevanju starejšega stališča sodne prakse o začetku tega roka od takrat, ko je bilo izpodbijano posamično dejanje storjeno, kot tudi ob upoštevanju novejših pomislekov pravne teorije, da začetek tega roka začne teči šele od trenutka seznanjenosti prizadete osebe s takim dejanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 4. in 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnika), vloženo zaradi kršitve ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno vložitev oziroma ker je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora, saj je bila tožba vložena prepozno, poleg tega očitanega dejanja ni storil organ iz 1. člena ZUS-1, tožnik pa tudi ni izkazal pravnega interesa za tožbo.

3. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da pritožba ni dovoljena in da je bila tožba vložena prepozno, da vložena tožba sploh ni dovoljena, saj ima pritožnik na voljo drugo pravno varstvo. Dejstvo, da pritožnik v času zasedanja komisije ni bil zaposlen na toženi stranki, naj bi bilo povsem novo zatrjevano dejstvo, ki je tudi neizkazano. Navaja še, da tožena stranka v zvezi z imenovanjem komisije za presojo suma plagiatorstva ni organ, ki bi izdajal upravne akte v okviru izvrševanja upravne funkcije ter da tožnik nima pravnega interesa za tožbo.

5. Pritožnik in tožena stranka sta z več vlogami odgovarjala na navedbe nasprotne stranke. Pritožnik z vlogami z dne 9. 10. 2019, 6. 11. 2019, 4. 12. 2019 in 6. 1. 2020, tožena stranka pa z vlogami z dne 21. 10. 2019, 26. 11. 2019 in 18. 12. 2019.

K I. točki izreka:

6. Pritožba je dovoljena in pravočasna, ni pa utemeljena.

7. Sklep o zavrženju pritožbe, izdan na podlagi 36. člena ZUS-1, je sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek.1 Zoper tak sklep je na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1 izrecno dovoljena posebna pritožba v roku iz tretjega odstavka 73. člena ZUS-1.

8. Pritožnik je s tožbo v upravnem sporu, vloženo po 4. členu ZUS-1, predlagal, naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je nezakonito in neveljavno imenovanje komisije za ugotovitev dejanskega stanja ter podajo priporočil glede suma plagiatorstva in da je nezakonito in neveljavno mnenje te komisije o izvirnosti člankov z dne 4. 3. 2016, ter predlagal razveljavitev imenovanja komisije in razveljavitev mnenja oziroma podredno odpravo mnenja.

9. Po 4. členu ZUS-1, ki pomeni konkretizacijo drugega odstavka 157. člena Ustave RS, odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki se lahko uveljavlja le zoper drug posamičen akt (ki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1) ali dejanje, s katerima je bilo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine, pa še to le v primeru, ko zoper tak akt ali dejanje ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim ali specializiranim sodiščem.

10. Pritožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil z dejstvom imenovanja komisije dne 22. 2. 2016 in s samim mnenjem te komisije z dne 4. 3. 2016 seznanjen dne 2. 6. 2016, ko je prejel dopis Komisije za etična vprašanja Univerze z dne 25. 5. 2016 (priloga B12) in na katerega je sam tudi odgovoril z dopisom z dne 11. 7. 2016 (priloga B13) ter da mu je bila odločba št. 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017, s katero naj bi utrpel posledice zatrjevanega nezakonitega ravnanja tožene stranke, vročena dne 2. 3. 2017. Tožba na ugotovitev neveljavnosti in nezakonitosti imenovanja komisije in ugotovitev neveljavnosti in nezakonitosti mnenja ter njuno razveljavitev oziroma podredno odpravo mnenja je bila vložena 12. 4. 2017.

11. Glede presoje pravočasnosti roka za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1 se je izoblikovala že bogata in ustaljena sodna praksa. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 velja tudi za tožbe iz 4. člena ZUS-1. Na to kaže tudi določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1.2 Za presojo pravočasnosti tožbe iz 4. člena ZUS-1 je relevanten čas storitve dejanja, naveden v tožbi.3 Rok za vložitev tožbe 30 dni prične teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Po stališču dosedanje sodne prakse je ta rok objektiven in ni pomembno, kdaj je bil tožnik z dejanjem seznanjen,4 novejša pravna teorija pa se nagiba k razlagi, da bi bilo potrebno ta rok šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.5

12. Dejanji, za katera tožnik zatrjuje, da sta mu posegli v človekove pravice in temeljne svoboščine, sta se po navedbah pritožnika v tožbi zgodili 22. 2. 2016 in 4. 3. 2016. Z obstojem izpodbijanih dejanj je bil pritožnik seznanjen 2. 6. 2016, torej skoraj leto dni pred vložitvijo tožbe dne 12. 4. 2017. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj je pritožnik zamudil rok za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, tako ob upoštevanju starejšega stališča sodne prakse o začetku tega roka od takrat, ko je bilo izpodbijano posamično dejanje storjeno, kot tudi ob upoštevanju novejših pomislekov pravne teorije, da začetek tega roka začne teči šele od trenutka seznanjenosti prizadete osebe s takim dejanjem.

13. V zvezi s pritožbeno navedbo, da naj bi rok za vložitev tožbe pričel teči šele z vročitvijo dopisa tožene stranke z dne 23. 3. 2017 (priloga A11), pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je takšno stališče pritožnika napačno. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedeni dopis predstavlja zgolj obvestilo, da pritožnik glede na dokončnost odločbe št. 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017 nima več veljavnega pedagoškega naziva, saj so zatrjevane posledice izgube pedagoškega naziva nastale z izdajo navedene odločbe, ki je bila pritožniku vročena 2. 3. 2017 in zoper katero je pritožnik že sprožil drug upravni spor. Prejem tega dopisa torej ni okoliščina, ki bi se nanašala na seznanitev z dejstvom imenovanja komisije in z vsebino mnenja komisije, kar je predmet obravnavane tožbe.

14. Vrhovno sodišče se tako strinja s sodiščem prve stopnje, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora. Zato je odločitev o zavrženju tožbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna. Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do razlogov za zavrženje, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi po 4. točki in 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj za zavrženje tožbe zadošča že umanjkanje zgolj ene same procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

15. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1). Do ostalih pritožbenih navedb se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj so za odločitev v zadevi nebistvene in nanjo ne morejo vplivati.

K II. točki izreka:

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Tako tudi Kerševan, E. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera GV založba, 2019, str. 458. Da je pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, prim. sklep VS RS I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018, I Up 119/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 457/2009 z dne 7. 7. 2010.
2 Tako VS RS v sklepu I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016.
3 Tako VS RS v sklepu I Up 300/2015 z dne 24. 2. 2016, I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015.
4 Sklep VS RS I Up 252/2010 z dne 21. 10. 2010.
5 Tako Golob, P. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera GV založba, 2019, str. 45.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4, 4/1, 23, 23/1, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 73, 73/3, 82, 82/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 157, 157/2
Datum zadnje spremembe:
23.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MTEy