<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 69/2019
ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.69.2019

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00031356
Datum odločbe:09.01.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba I Cp 231/2018
Datum odločbe II.stopnje:25.09.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - LOKALNA SAMOUPRAVA - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:Luka Koper - koprsko pristanišče - lastninjenje družbene lastnine - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - lokalna samouprava - gospodarske javne službe - lastninjenje po ZGJS - javno dobro - lastninjenje gospodarske infrastrukture - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - lega nepremičnine - lex rei sitae - dejanska raba nepremičnin - stanje v naravi - ustanovitev nove občine - ustanovitev občine z odločbo Ustavnega sodišča - ustanovitev Občine Ankaran - razdelitev občine - pridobitev pravne subjektivitete - pravno nasledstvo - sodna praksa Ustavnega sodišča - konstituiranje občine - učinkovanje ex tunc - izbrisna tožba - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - primarni in podredni tožbeni zahtevek - pasivna stvarna legitimacija - skupno premoženje občin - upravljanje skupnega premoženja - razdelitev skupnega premoženja - sporazum o razdelitvi skupnega premoženja - neobstoj sporazuma - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - navadno sosporništvo - enotno in nujno sosporništvo - stranska udeležba - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - publicitetno načelo - domneva dobre vere - odtujitev stvari med pravdo - univerzalno pravno nasledstvo - oddelitev družbe - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - časovna veljavnost predpisov - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistematična razlaga - neprerekane trditve - nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - materialno procesno vodstvo - subjektivna sprememba tožbe - objektivna sprememba tožbe - iura novit curia - dopuščena revizija - izpodbojna pravna domneva

Jedro

Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.

Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.

Izrek

I. Revizijama tožeče stranke delno in tožene stranke v celoti se ugodi tako, da se:

− razveljavita sodba sodišča druge stopnje v I. in II. točki izreka in s tem v zvezi tudi sodba sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

− razen v delu glede nepremičnin v k. o. Ankaran parc. št. 729 in 827/2 ter v k. o. Koper parc. št. 109/8 in 11/4, v katerem se revizija tožeče stranke zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala, naj se ugotovi njena lastninska pravica na dvaintridesetih nepremičninah v Luki Koper, pri katerih je v zemljiški knjigi kot lastnica še vedno vpisana toženka. Zaradi neveljavnosti vknjižb je s podrednim zahtevkom uveljavljala še njihov izbris oziroma zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Po navedbah tožnice gre za nepremičnine, ki so del pristaniške infrastrukture, zato je postala njihova lastnica že leta 1993 z uveljavitvijo 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Temu toženka oporeka, ker tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev za pridobitev lastninske pravice po tej določbi, v vsakem primeru pa je šlo pri Luki Koper za gospodarsko javno službo lokalnega, in ne republiškega pomena, zato je prav ta njena upravičena lastnica.

3. Ker gre za stvarno premoženje, ki je krajevno in vsebinsko povezano (tudi) s sosednjo Občino Ankaran, je med pravdo postala sporna še toženkina pasivna stvarna legitimacija.

Dosedanji potek postopka

4. Gre za drugo, ponovljeno sojenje. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo P 355/2012 z dne 5. 4. 2016 tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da je šlo za skupno premoženje sosednjih občin, zato bi morali biti zaradi nujnega sosporništva na strani toženke zajeti obe sosednji občini. Po pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 462/2016 z dne 28. 12. 2016 izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Toženkino pasivno legitimacijo je smiselno utemeljilo z obliko univerzalnega pravnega nasledstva (tj. oddelitvijo dela pravne osebe) in uporabo 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede odtujitve stvari med pravdo.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbenega zahtevka s sklepom najprej delno ustavilo postopek (I. točka izreka). Glede toženkine pasivne legitimacije je sledilo sodišču druge stopnje in tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Ugotovilo je, da tožnica postala lastnica šestindvajsetih parcel, ki se nahajajo v k. o. Bertoki in k. o. Ankaran.1 V manjšem delu je glede štirih parcel v k. o. Ankaran in dveh v k. o. Koper zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek (II. in III. točka izreka).2 Odločitev o stroških postopka je pridržalo za poseben, ločen sklep (IV. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo tako, da je spremenilo izpodbijano sodbo in tožnici priznalo lastninsko pravico še glede parcele v k. o. Ankaran parc. št. 878/14, glede šestih parcel v k. o. Bertoki in ene v k. o. Ankaran pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).3 V tem delu je razveljavilo podredni tožbeni zahtevek in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V nespremenjenem delu je zavrnilo pritožbi obeh strank kot v celoti tudi pritožbo stranske udeleženke (II. točka izreka).

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta pravdni stranki vložili predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepoma II DoR 410/2018 in II DoR 411/2018 z dne 10. 1. 2019 predlogoma v pretežni meri ugodilo in revizijo dopustilo glede skupno devetih vprašanj.

Glede vprašanj tožnice:

1 - Ali je v primeru, ko (zgolj) na delu območja (posameznem naselju) neke občine nastane nova občina in prejšnja občina še vedno obstaja na preostalem območju, pravilna razlaga 51.b člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), da do razdelitve premoženja nastane režim skupnega premoženja na celotnem območju obeh občin ali zgolj na območju novo nastale občine?

2 - Ali je za lastninjenje (premoženja) nepremičnin po 76. členu ZGJS kakorkoli relevantna oziroma odločilna tudi dejanska raba nepremičnin?

3 - Ali sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta za lastninjenje po 76. členu ZGJS ugotavljali dejansko rabo nepremičnin, namesto da bi ugotavljali, ali nepremičnine spadajo v območje meje Luke Koper v obdobju 1992–1994 in so posledično namenjene potrebam koprskega tovornega pristanišča?

Glede vprašanj toženke:

1 - Ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da toženka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano), kršilo pravilo iz 214. člena ZPP?

2 - Ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena ZGJS, zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS?

3 - Ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP?

4 - Ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožnica dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla?

5 - Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija toženke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala?

6 - Ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 51.b člena ZLS?

7. Stranki sta pravočasno vložili dopuščeni reviziji. Pri tem je tožnica odgovorila toženki, stranska udeleženka pa tožnici. Vsi so priglasili tudi stroške revizijskega postopka.

Presoja nižjih sodišč

Sodišče prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je glede pasivne legitimacije zaključilo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-114/11 ustanovilo Občino Ankaran. Prve lokalne volitve so se izvedle leta 2014, občina pa je bila konstituirana leta 2015. Občina Ankaran pred konstituiranjem pravne subjektivitete ni imela, čeprav ji je Ustavno sodišče priznalo procesno subjektiviteto, a le v posamičnih zadevah. Položaj je primerljiv z oddelitvijo iz četrtega odstavka 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Po tej določbi nova družba postane univerzalna pravna naslednica glede premoženja, ki je bilo z oddelitvijo preneseno, podobno kot pri ustanovitvi občine poleg obstoječe na podlagi ZLS. To je imelo za posledico nastanek skupnega premoženja na podlagi 51.b člena ZLS. Ker sporazum o razdelitvi skupnega premoženja še ni bil sklenjen, je sicer res prišlo do nove stvarne legitimacije, a ne v procesnem smislu, saj toženka z ustanovitvijo nove občine ni prenehala obstajati. Postopek se lahko nadaljuje proti toženki tudi ob smiselni uporabi 190. člena ZPP, ki ureja položaj, ko pride do odtujitve stvari med pravdo.

9. Glede lastninjenja je ugotovilo, da je prišlo do preoblikovanja družbene lastnine z več zakoni, med drugim tudi na podlagi ZGJS in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Po slednjem je večino nepremičnin v koprskem pristanišču olastninila toženka, kar pa ne spreminja dejstva, da je tožnica postala lastnica na podlagi ZGJS. Ta je prvenstven in z dnem uveljavitve pomeni originaren način nastanka lastninske pravice na gospodarski infrastrukturi. S tem je bilo izključeno toženkino lastninjenje po ZLNDL kot subsidiarnem predpisu. Ker ne gre za pravni promet, niso upoštevne trditve o toženkini dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo. Lastninjenje po prvem odstavku 76. člena ZGJS zajema vse nepremičnine, na katerih se izvaja gospodarska javna služba oziroma na katerih stojijo objekti, namenjeni izvajanju tovrstne dejavnosti. Ker je temelj lastninjenja zakon, ne pa pisna izjava iz tretjega odstavka 76. člena ZGJS, je vpis v zemljiško knjigo le dekleratoren. S tega vidika na nastanek lastninske pravice ne vplivajo morebitne pomanjkljivosti v podanih pisnih izjavah. Da gre za gospodarsko javno službo državnega pomena, izhaja iz drugega odstavka 44. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ), zato je zmotno toženkino sklicevanje na Zakon o lukah (v nadaljevanju ZL).4

10. Pri presoji lastninjenja je sodišče dvaintrideset spornih parcel razdelilo po sorodnosti na štirinajst sklopov, v katerih jih je obravnavalo od ene do hkrati največ petih skupaj.5 Pri tem je analiziralo posamične pravne akte, ki sta jih tožnica in toženka sprejeli v spornem obdobju, ko sta se medsebojno usklajevali o tem, kateri naj pripadejo predmetne nepremičnine, in navedlo določenim sklopom prilagojene vsebinske razloge, ki se v medsebojnem razmerju docela ne prekrivajo. V pretežni meri je ugotovilo, da gre za nepremičnine, ki so bile del koprskega tovornega pristanišča, zato pripadejo tožnici. Dodatno je pri devetem sklopu zaključilo še, da gre za kmetijsko površino, ki v času lastninjenja ni bila vključena v pristaniško infrastrukturo; pri desetem, da gre za nepremičnini, ki ju je toženka pridobila z zamenjavo s pravnimi subjekti zasebnega prava, a pri tem ni bila dobroverna, zato je načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje; pri enajstem, da gre za pot, ki funkcionalno ni bila vključena v območje pristanišča, smiselno enako pa velja za nepremičnine iz trinajstega oziroma štirinajstega sklopa itd.

11. V nekaterih sklopih, tj. v prvem, tretjem do osmem ter v desetem do dvanajstem, ki vsi razen enajstega sicer spadajo v ugodilni del, je sodišče ob že predstavljenih materialnopravnih razlogih kot odločilno štelo še, da toženka ni prerekala tožničine trditve, da je šlo za nepremičnine, ki so bile „potrebne za izvajanje republiške gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča.“ To dejstvo je zato štelo za priznano na podlagi 214. člena ZPP. Tudi ta ugotovitev pa je v določenih sklopih različno niansirana, tako je npr. pri sedmem sklopu kot neprerekan del štelo le, da gre za „funkcionalni del infrastrukture pristanišča“, pri osmem, da gre za nepremičnini, potrebni za izvajanje „zadevne“ gospodarske javne službe, pri desetem pa je bila pri ugotovitvi tovrstnega priznanja izpuščena beseda: „republiške“.

Sodišče druge stopnje

12. Sodišče druge stopnje se je opisanim zaključkom sodišča prve stopnje pridružilo. Pri stališču, da je podana toženkina pasivna legitimacija, se je oprlo na enake, le dodatno osvetljene nosilne razloge, kot jih je podalo že nižje sodišče. Toženki je priznalo pasivno stvarno legitimacijo, a le do dne konstituiranja Občine Ankaran, kar se je zgodilo 1. 1. 2015. Po tem obdobju pa je, drugače kot v prvem sojenju, štelo, da bi morali biti Mestna občina Koper in Občina Ankaran toženi kot nujni sospornici. Tako je zaradi zgrešene pasivne stvarne legitimacije zavrnilo zahtevek glede parcel po objektivno spremenjeni tožbi, na katerih je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice šele novembra 2015. To velja tudi glede parc. št. 811/2 k. o. Ankaran, ki je bila sicer že vključena v zavrnilnem delu iz drugih razlogov.

13. Glede lastninjenja je zaključilo, da iz toženkinih navedb izhaja, da je razumela, da so predmet spora tiste nepremičnine, na katerih je Luka Koper opravljala svojo dejavnost oziroma so bile njeni pravni prednici izročene v upravljanje z infrastrukturnimi objekti, ki so bili potrebni za opravljanje dejavnosti pristanišča. Glede na to, da se je toženka v nadaljevanju tudi sama zavzemala za odločilnost prostocarinske cone, tožnici ni bilo treba še dodatno obrazlagati vloge posameznih nepremičnin. Trditvam tožnice, da so bile predmetne nepremičnine namenjene izvajanju gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča in so se nahajale znotraj pristaniške ograje, je toženka konkretno oporekala le glede določenih nepremičnin, katerih stanje je sodišče prve stopnje raziskalo s pomočjo izvedenca. Pri posameznih sklopih je sodišče druge stopnje utrdilo razloge nižjega sodišča, le glede enajstega je ugotovilo drugače, tj. da se je tudi ta nepremičnina nahajala znotraj koprskega pristanišča, zato ni odločilna okoliščina, da je v naravi dovozna pot.

Revizijske navedbe tožnice

14. Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, vključno s stroškovno posledico.

15. Tožnica je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na dvaintridesetih nepremičninah, ki so bile predmet lastninjenja po splošnih predpisih. Ob prehodu na novo družbeno ureditev je bilo izvedeno tudi lastninjenje Luke Koper, ki že vse od konca petdesetih let prejšnjega stoletja opravlja gospodarsko javno službo državnega pomena. Po uveljavitvi ZGJS, ki je stopil v veljavo junija 1993, so se začeli postopki urejanja lastninskih razmerij, ki so se zaključili z dogovorom oziroma opredelitvijo zemljišč glede na okoliščino, ali so bila znotraj ali zunaj pristaniške ograje. Notranja so bila namenjena izvajanju javne gospodarske službe državnega pomena, zato morajo postati državna last, zunanja pa last toženke. Gre za parcele, ki so se katastrsko nenehno spreminjale, leta 1991 so zajemale površino 4.644.036 m², na njih pa je tožnica svojo lastninsko pravico vknjiževala postopno.

16. Glede prvega vprašanja je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da toženka glede izpostavljenih nepremičnin iz razširjenega tožbenega zahtevka ni pasivno legitimirana, ker so bile te tedaj že skupno premoženje z Občino Ankaran. Gre za zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Od teh parcel se jih šest nahaja v k. o. Bertoki. sredi tovornega pristanišča Luke Koper., dve pa na severni meji območja Leke Koper. Sodišče ne bi smelo uporabiti režima skupnega premoženja za celoten zahtevek, ki je bil razširjen, saj se identiteta Mestne občine Koper. ni spremenila, temveč se je delno spremenilo le njeno območje. Nezakonita je odločitev, da je nastal režim skupnega premoženja na celotnem območju obeh občin. ZLS v 51.b členu govori le o območju, kjer se nahaja premoženje nove občine. Samo tisto bivšo premoženje toženke, ki leži na območju Občine Ankaran, je skupno premoženje. Da nepremičnine iz k. o. Bertoki ne ležijo v naselju Ankaran, je splošno znano dejstvo. Iz spisa je razvidno, da niti sama Občina Ankaran ne zatrjuje skupnega lastništva za nepremičnine, ki se nahajajo v k. o. Bertoki in k. o. Koper. V vlogi z dne 16. 12. 2015 je trdila, da so njene pravice obstajale na območju naselja Ankaran, in za to nepremično premoženje naj velja pravni režim skupnega premoženja. Enako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka glede pasivne legitimacije v vlogi z dne 17. 3. 2016 izrecno ugovarjala le nepremičninam, ki spadajo v k. o. Ankaran, ter se je ves čas postopka opredeljevala do parcel iz povečanega tožbenega zahtevka. Napačna je utemeljitev, da je na celotnem območju obeh občin nastopil režim skupnega premoženja. S tem je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, poleg tega pa gre za sodbo presenečenja, saj je isto sodišče glede pasivne legitimacije pred tem že večkrat odločilo nasprotno.

17. Drugo in tretje vprašanje se nanašata na del nepremičnin, glede katerih je bil njen zahtevek zavrnjen še v preostanku. Tožnica lastninske pravice ni utemeljevala z njihovo dejansko rabo, temveč je zatrjevala, da je bilo to premoženje namenjeno izvajanju dejavnosti gospodarske javne službe, kar je dokazovala predvsem z listinami - sklepi strank, ki sta jih izdali že v devetdesetih letih. Sodišče je v nasprotju z materialnim pravom ugotavljalo še dejansko rabo ter prišlo do zaključka, da sta parc. št. 729 in 811/2 k. o. Ankaran kmetijsko zemljišče, nepremičnina parc. št. 827/2 zemljišče okrog stavbe, ki je obdano s kmetijskimi zemljišči, nepremičnini parc. št. 11/4 in 109/8 k. o. Koper pa pomenita severno obvoznico oziroma stavbo. Vse te nepremičnine so po tedanjih predpisih spadale med infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja, ki so bile namenjene izvajanju gospodarske javne službe. Vsa zemljišča, ki so se nahajala znotraj območja Luke Koper, ne glede na to, kaj so bila v naravi, so bila namenjena opravljanju dejavnosti Luke Koper. Kaj je ob lastninjenju v korist države šteti za nepremičnine, potrebne za opravljanje pristaniške dejavnosti, je torej bolj odvisno od lege nepremičnin znotraj ali zunaj območja Luke Koper kot pa od tega, ali je šlo za pomol ali travnik ali dvorišče objekta. Nepravilno je stališče sodišča, da zaključki izvedenca niso odločilno izhodišče za presojo, ali parcele spadajo v območje Luke Koper. S tem, ko je sodišče povsem izključilo ugotovitve izvedenca glede lege nepremičnin in se je oprlo le na dejansko stanje, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaključki izvedenca glede teh parcel so bili jasni, tj. da ob upoštevanju Načrta strategije razvoja Luke Koper zagotovo spadajo v njeno območje. Sodišče druge stopnje ni ustrezno upoštevalo, da so v pretežnem delu že zajete v sklepu vlade z dne 4. 8. 1994, hkrati pa niso naštete v sklepu toženke z dne 1. 8. 1994. V dvomu bi moralo sodišče izvesti vse dokaze, vključno z zaslišanjem predlaganih prič in izvedenca. To procesno kršitev je toženka grajala že na naroku dne 22. 12. 2017 in pozneje v pritožbi.

Odgovor stranske udeleženke na revizijo tožnice

18. Stranska udeleženka je v svojem odgovoru predlagala zavrnitev tožničine revizije. Njen predmet je odločitev sodišča druge stopnje o nepremičninah v k. o. Bertoki, ne pa tudi o nepremičninah parc. št. 880/5 in 811/2 v k. o. Ankaran. Tožnica nima prav, saj bi njeno stališče pomenilo dva različna pravna režima na premoženju občin, ki se ozemeljsko spreminjajo. S tem tožnica negira določbo 51.b člena ZLS tudi v razmerju do nepremičnin v k. o. Bertoki. Pri tem izpodbija le eno izmed dveh pravnih podlag za zavrnitev zahtevka, zato mora biti rezultat v vsakem primeru enak. Vse okoliščine, ki jih je tožnica zatrjevala v prid temu, da gre za nepremičnine iz prvega odstavka 76. člena ZGJS, so se izkazale bodisi za neupoštevne bodisi za nedokazane.

19. Revizijske navedbe toženke

20. Toženka uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem izpostavlja prepovedano retroaktivnost ter poseg v njeno lastninsko pravico in enako varstvo pravic.

21. Tožnica je trdila, da je postala lastnica vseh nepremičnin na podlagi 76. člena ZGJS, a ni podala konkretnih navedb, na kakšen način so se posamezne nepremičnine na dan uveljavitve ZGJS uporabljale za potrebe gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti. Prav tako ni povedala, da je šlo za sredstva, ki so bila financirana iz prispevkov, niti, kaj naj bi bile sporne nepremičnine v naravi oziroma kako so se uporabljale v Luki Koper ter za kakšne infrastrukturne objekte, naprave ali omrežja je šlo. Tako ni mogoče ugotoviti, ali so se uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe za potrebe koprskega tovornega pristanišča. Tožnica je gradila samo na vprašanju, ali so se nepremičnine nahajale znotraj ali zunaj pristaniške ograje, kar je razvidno tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Toženka je zanikala, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi 76. člena ZGJS, s čimer je oporekala tudi temu, da so bile namenjene izvajanju gospodarskih javnih služb oziroma izvajanju gospodarske javne službe republiškega pomena. Na naroku dne 7. 3. 2016 je navedla, da „vsaj“ glede parcel, ki se nahajajo zunaj pristaniške ograje, ni izkazano, da gre za infrastrukturne objekte, ki bi bili potrebni za opravljanje gospodarske javne službe. S tem v zvezi je predlagala imenovanje izvedenca gradbene in geodetske stroke ter ogled nepremičnin.

22. Kot je mogoče razbrati iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je bilo pri večini nepremičnin odločilno, da toženka ni zanikala, da gre za nepremičnine, ki bi bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega pristanišča. Prva predpostavka, da se neko dejstvo lahko šteje za priznano, je, da je s strani nasprotne stranke sploh zatrjevano. Trditve stranke morajo biti konkretne in sklepčne; če pa jih poda le pavšalno, ni toženkina dolžnost, da njene trditve dopolnjuje ali pojasnjuje. Enako izhaja iz strokovne literature in sodne prakse. Tožnica ni zadostila svojemu bremen. Toženka je ves čas oporekala temu, da je tožnica postala lastnica na podlagi 76. člena ZGJS. Že v odgovoru na tožbo je za posamezne parcele navedla, zakaj tožnica ni mogla postati njihova lastnica, pri čemer je navedla tudi, da niso bile namenjene izvajanju luške dejavnosti. Tožnica je večkrat spremenila zahtevek. Sodišče bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo. Sodišče prve stopnje določbe 214. člena ZPP ni pravilno uporabilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za sodbo presenečenja. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bistvena lega nepremičnin, bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo in strankama razkriti svoje stališče, kar potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega in Ustavnega sodišča.

23. Glede spornih nepremičnin tožnica ni trdila, da pomenijo infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja, ki so namenjena izvajanju dejavnosti iz 68. člena ZGJS. Dejstev v tej smeri niti sodišči nista ugotavljali, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. ZGJS v 76. členu določa, da morajo biti infrastrukturni objekti s predpisi namenjeni izvajanju take dejavnosti. Sodišče prve stopnje ni navedlo predpisov, ki bi to opredeljevali. Zmotno je sklicevanje na PZ, ki je stopil v veljavo šele leta 2001, medtem ko je ZGJS začel veljati že leta 1993. Tožnica se je sklicevala na sklep vlade z dne 4. 8. 1994, iz katerega izhaja samo splošna definicija. Infrastrukturni objekti iz 76. člena ZGJS lahko postanejo tako last države kot tudi občine. Sklep tožnice je le enostranska izjava. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je šlo leta 1993 pri izvajanju javne službe za republiško ali morda občinsko službo. Gre za odločilno dejstvo, o katerem ni razlogov. Toženka se je sklicevala na 5. člen ZL, ki je določal, da občinska skupščina dovoljuje upravljanje določeni organizaciji združenega dela. To pomeni, da je bila toženkina pravna prednica tista, ki je Luki Koper nepremičnine izročila v upravljanje. Enako izhaja iz dopisov Luke Koper z dne 29. 6. 1994 in 4. 7. 1994 ter odločitve izvršnega sveta z dne 5. 7. 1994. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo PZ, ni pa uporabilo ZL, česar ni obrazložilo. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z 347. členom ZPP brez glavne obravnave ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Do zaključka je prišlo ob selektivni izbiri dokazov in v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ter se ni opredelilo do vseh dokazov, zlasti ne do navedenih listin in odločitev. S tem v zvezi je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni bilo ugotovljeno, ali je šlo za dejavnost posebnega družbenega pomena, ki je bila določena s predpisom države ali odlokom skupščine. Posledično pa je bilo poseženo v pravico do zasebne lastnine.

24. Z vprašanjem dobre vere se je sodišče ukvarjalo pri nepremičninah parc. št. 878/1 in 878/2 k. o. Ankaran. Nepremičnini je toženka pridobila v okviru pravnih poslov v letih 2006 in 2007 od gospodarskih družb B. in C. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se nepremičnini uporabljali za potrebe koprskega pristanišča. To, da sta bili vključeni v sklep vlade z dne 4. 8. 1994, še ne pomeni, da bi toženka morala vedeti, da gospodarski družbi nista lastnici spornih nepremičnin, ker je njihova lastnica država. Da niso last države, je bilo ugotovljeno glede parc. št. 729, 811/2 in 827/2, a so bile vključene v seznam vlade. Sama uvrstitev v seznam ne pomeni, da je država postala njihova lastnica. Ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženko bremenila poizvedovalna dolžnost. Dobra vera se domneva in nasprotna stranka je tista, ki jo mora izpodbiti. Konkretnih navedb za to tožnica ni podala. Dogovarjanja iz leta 1994 ne pomenijo, da je bila toženka v slabi veri. Tožnica ni navedla, da bi se dogovarjali tudi glede teh nepremičnin niti to ne izhaja iz listin. Tožnica več kot dvajset let ni storila nič, da bi se vknjižila kot lastnica. Zato bi bilo treba dati prednost načelu zaupanja v zemljiško knjigo, tožnica pa bi morala domnevo dobre vere izpodbiti. Argumentacija sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer sta bila kršena tudi 22. in 25. člen Ustave.

25. Pasivna stvarna legitimacija ni podana. Občina Ankaran je bila ustanovljena pred vložitvijo tožbe, zato ji je treba že od tedaj priznati status skupne lastnice na podlagi 51.b člena ZLS. Čeprav še ni bila konstituirana, je že takrat pridobila pravno subjektiviteto v smislu 7. člena ZLS, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča. Ker tretja oseba posega po nepremičninah, ki so skupno premoženje obeh občin, bi morala tožba zajeti tudi Občino Ankaran. Varstva pravic na takem premoženju ni dopustno prepustiti samo bivši občini, ki za to nima pravega interesa. Ob razširitvi tožbe je bila Občina Ankaran v bistveno slabšem položaju. Pri oddelitvi premoženja ni vmesnega obdobja, ko bi obstajalo skupno premoženje obeh družb. Dokler skupno premoženje ni razdeljeno, sta lahko stranki postopka samo obe občini kot enotni in nujni sospornici. Sodišče je z uporabo 190. člena ZPP zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost sodbe. Med pravdo ni bila odtujena nobena stvar. Skupno premoženje je tako obstajalo že v času vložitve tožbe. Tožnici pa je bila ustanovitev Občine Ankaran znana.

Odgovor tožnice na revizijo toženke

26. Tožnica je v odgovoru zavrnila toženkine očitke. Ti so golo sprenevedanje o tem, kakšna gospodarska dejavnost se opravlja na območju edinega slovenskega in mednarodnega morskega pristanišča oziroma kako je to območje v družbeni ureditvi nastalo ter o tem, kako je bilo s spremembo politične ureditve premoženje lastninjeno v sporazumu z lokalno skupnostjo. Toženka je ves čas vedela, kaj je predmet spora. Iz pripravljalnih vlog izhaja, da je razumela, da so predmet spora nepremičnine, na katerih je Luka Koper ob uveljavitvi ZGJS opravljala pristaniško dejavnost, in so bile tako namenjene izvajanju dejavnosti iz 68. člena ZGJS. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. Ni res, da tožnica ni navajala, da so sporne nepremičnine potrebne za opravljanje gospodarske javne službe. Tožnica je trdila, da gre za nepremičnine, ki so se ob uveljavitvi ZGJS nahajale znotraj območja Luke Koper in so namenjene opravljanju dejavnosti Luke Koper, ki je kot morska luka glede na svojo dejavnost z zakonom opredeljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena. To dokazujejo pravni akti, ki sta jih sprejeli obe stranki v devetdesetih letih, glede na 76. člen ZGJS, Zakon o samoupravni interesni skupnosti za železniški in luški promet ter ZL pa o tem ne more biti dvoma. Država se je pri drugih nepremičninah iz sklepa z dne 4. 8. 1994 brez težav vknjižila kot lastnica. Kako se v tej tožbi vtoževane nepremičnine razlikujejo od drugih, toženka ni utemeljila niti ni sprožila nobenega postopka, kar bi storila, če bi res menila, da je lastnica. Usklajevanje je potekalo tudi glede nepremičnin parc. št. 878/1 in 878/2, kar je razvidno iz sklepa vlade z dne 4. 8. 1994. Toženkina pasivna legitimacija je utemeljena s stanjem v zemljiški knjigi, kjer je bila vpisana kot edina lastnica.

O utemeljenosti revizije

27. Tožničina revizija je utemeljena delno, toženkina pa v celoti.

28. V obravnavani zadevi gre za lastninjenje Luke Koper, zanj se potegujeta tako država kot tudi tamkajšnja lokalna samouprava, Mestna občina Koper. Na njeni strani se je v pravdo kot stranska udeleženka vključila še Občina Ankaran.

29. Pri spornih nepremičninah je v zemljiški knjigi kot edina lastnica še vedno vknjižena samo Mestna občina Koper, kar se je postopno v pretežni meri zgodilo na podlagi lastninjenja po ZLNDL. V letu 1994 sta se pravdni stranki že usklajevali o načinu izvedbe lastninjenja Luke Koper, o čemer sta vsaka izdali po več namer oziroma sklepov z vsebino pisnih izjav o lastninjenju tega premoženja (tretji odstavek 76. člena ZGJS).

30. Osrednja pravna podlaga za rešitev spornega pravnega razmerja je tako v prvem odstavku 76. člen ZGJS, ki določa, da z dnem njegove uveljavitve postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti gospodarske javne službe, vključno s sredstvi, ki so bila zgrajena s samoprispevki občanov. Z vidika presoje pasivne stvarne legitimacije pa so pomembne tudi določbe ZLS, ki urejajo način (pre)oblikovanja stvarnega premoženja v primeru nastanka novih občin.

O pasivni stvarni legitimaciji

31. Pravovarstveni zahtevek tožnice ima stvarnopravno naravo. Pred presojo, kdo je upravičen do sporne pristaniške javne infrastrukture, je treba najprej razčistiti, kako je na pasivno stvarno legitimacijo Mestne občine Koper vplivala ustanovitev sosednje Občine Ankaran. Ta je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011,6 medtem ko so bile prve volitve razpisane (šele) za leto 2014, konstituirana pa je bila 1. 1. 2015.7 To pomeni, da je bila Občina Ankaran v času vložitve predmetne tožbe, kar se je zgodilo 6. 7. 2012, že več kot eno leto ustanovljena, a ne tudi konstituirana.

32. Vse do novembra 2015, ko je tožnica s subjektivno in objektivno spremembo tožbe skušala v pravdo pritegniti tedaj že konstituirano Občino Ankaran, ter tožbeni zahtevek razširila na več dodatnih parcel v k. o. Ankaran in Bertoki, se pravdni stranki s tem nista ukvarjali. Občina Ankaran se je spremembi tožbe uprla, zato sodišče subjektivne razširitve tožbe ni dopustilo, ampak samo objektivno, in le v razmerju do Mestne občine Koper.

33. Premoženjska razmerja med občinami, ko pride do nastanka nove občine, ureja 51.b člen ZLS. Ta določa, da se premoženje take občine razdeli sporazumno med novo nastali občini. Dokler župani o tem ne sklenejo sporazuma, opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi tiste občine, kjer se to premoženje nahaja, a s soglasjem vseh občin.

34. Na tej podlagi in ob ugotovitvi, da ob zaključku glavne obravnave še ni bil sklenjen sporazum o razdelitvi njunega premoženja,8 sta nižji sodišči zaključili, da gre za posebno procesno situacijo s skupnim premoženjem obeh občin. Ta zaključek pa je pomanjkljiv, ker zanemarja ureditev iz 51.c člena ZLS, ki naslavlja prav položaj v konkretni zadevi, ko do sporazumne razdelitve premoženja ni prišlo. Določa, da v takem primeru nepremično premoženje, grajeno javno dobro in javna infrastruktura pripadejo tisti občini, na območju katere ležijo, razen če v celoti služijo izvrševanju obveznih gospodarskih javnih služb druge občine. Do tega pride po samem zakonu in že z dnem ustanovitve nove občine.

35. Občina Ankaran je, enako kot velja za druge z zakonom ustanovljene občine, pravno subjektiviteto pridobila z ustanovitvijo, s čimer je pridobila tudi zmožnost biti nosilka pravic in obveznosti (7. člen ZLS9). Ne glede na to, da je bila ustanovljena s sodno odločbo, je s tega vidika izenačena z vsemi tistimi občinami, ki so pridobile pravno subjektiviteto na tradicionalni, zakonski pravni podlagi.10 Le tehnično (operativno) vprašanje je, kako se je njena pravna (in s tem tudi pravdna) sposobnost (lahko) odražala/krepila v realnem času in prostoru (sodnih in drugih postopkih), zato tudi z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva zakasnelo konstituiranje občinskih organov opisanega materialnopravnega zaključka ne spreminja.11 Tudi po konstituiranju pa sporazum o razdelitvi skupnega premoženja na način, predviden v 51.b členu ZLS,12 ni bil dosežen, zato je očitno, da opisani časovni zamik glede konstituiranja v vsakem primeru ni (bil) bistven. Enako velja, če je šlo v vmesnem obdobju za skupno premoženje, saj bi bile v tem obsegu končne pravne posledice za toženkino pasivno stvarno legitimacije smiselno enake, le s temu prilagojenimi razlogi.13

36. Zgodovinski pregled določbe 51.c člena ZLS pokaže, da je bila novembra 1998 uveljavljena z 32. členom novele ZLS-J,14 dokler ni bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-4/99 z dne 10. 6. 1999.15 Ustavno sodišče je pojasnilo, da je zakonodajalec s (pre)kratkim rokom nesorazmerno posegel v tedaj že pričakovan pravni položaj večjega števila občin, ki so skušale razdeliti skupno premoženje. Pozneje je bila smiselno enaka določba s 7. členom novele ZLS-K,16 ki je začela veljati 9. avgusta 2000, ponovno vključena v ZLS. V luči odločbe Ustavnega sodišča je bila z 9. členom iste novele spremenjena tudi določba 100. člena ZLS, ki spada med prehodne in končne.17 Le za tiste (stare) občine, ki so bile ustanovljene pred uveljavitvijo ZLS-K, je bilo določeno, da se skupno premoženje razdeli samo na podlagi sporazuma iz 51.b člena ZLS (oziroma kasneje arbitraže ter upravnega spora).

37. V konkretni zadevi je prišlo do ustanovitve Občine Ankaran (šele) leta 2011, kar je več kot desetletje po uveljavitvi novele ZLS-K, zato uporaba 51.c člena ni nepričakovana ne izključena. Določba 51.c člena ZLS je veljala v času ustanovitve nove občine (2011), ob njenem konstituiranju (2015) in v času zaključku glavne obravnave (2016 oziroma 2017), zato jo je treba upoštevati. Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran še niti ob zaključku glavne obravnave nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc).18 Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo. To načelo pa pravnim razmerjem, povezanih z nepremičninami, tudi sicer ni tuje (lex rei sitae).19

38. Pri tem ni zanemarljiva narava predmetnega premoženja. Gre za nepremičnine, ki so raztresene po treh katastrskih občinah. Kot je mogoče vsaj posredno razbrati iz ugotovitev, je Luka Koper kot gospodarska družba (le) koncesionarka in upravljalka mednarodnega pristanišča, ne pa tudi lastnica pristaniške infrastrukture, s katero upravlja, zato nepremičnine niso del njenih osnovnih sredstev v pomenu lastninske pravice. S tega vidika pa ni videti fizične ali druge ovire, ki bi tako tožnici kot eni ali drugi občini preprečevala pridobitev predmetnih nepremičnin, s katerimi sicer upravlja družba v javni lasti.

39. Po povedanem je napačna argumentacija nižjih sodišč, s katero utemeljujeta toženkino pasivno legitimacijo na podlagi 190. člena ZPP oziroma univerzalnega pravnega nasledstva iz 623. člena ZGD-1. Do opisane „odtujitve“ stvari oziroma njenega „nasledstva“ je prišlo že eno leto pred začetkom pravde, vprašanje univerzalnosti pa se v vsakem primeru dotika le fluidnosti iste pojavne oblike določenega premoženja, ne naslavlja pa njegove narave v pomenu stvarnopravnega (pre)oblikovanja in njegovih posledic.20

40. Presoja pasivne stvarne legitimacije je ocena (ne)pravilnosti uporabe materialnega prava, ne procesnega.21 Za obstoj procesne sicer zadošča, da je ta le zatrjevana, medtem ko je za meritorno presojo odločilno, kdo je vsebinski zavezanec iz pravnega razmerja. Tudi zato se ni mogoče vnaprej (prekluzivno) zamejiti (razbremeniti) le z izjavami ene izmed strank (tj. Mestne občine Koper), če pomenijo upravljanje s premoženjem nekoga drugega. Ena izmed občin ne (z)more veljavno odločati o drugi, kar preprečuje tudi morebitno procesno zlorabo v primeru konflikta interesov ali nezainteresiranosti.

41. Glede na povedano pravdni stranki nista (več) navadni sospornici, kaj šele, da bi bili enotni ali nujni. Glede svojih nepremičnin je vsaka zase edina prava toženka. Gre za predhodno vprašanje, ki se v tej pravdi neločljivo povezuje s samo vsebino; kot nujna ocena, kdo je z vidika tožbenega zahtevka stvarnopravno sploh legitimiran, in kot tak (edini) pravi materialnopravni zavezanec, ki ga bodo zadeli učinki pravnomočnosti. Šele to pa omogoča presojo tudi glede lastninjenja.

42. Glede na časovnico in predstavljeno ustanavljanje Občine Ankaran se tožnica tudi ni mogla upravičeno zanesti na publicitetno načelo iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi, ker v pretežnem delu ni šlo za pravni promet, pa je ne ščiti niti načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Izpostavljene določbe 51.c člena ZLS v sodbah nižjih sodišč sicer ni najti, vseeno pa opisana problematika za udeležence predmetne pravde ni nepričakovana ali presenetljiva, kar kaže že izčrpna presoja odločilnih dejstev v povezavi z 51.b členom ZLS, na katerega se 51.c člen ZLS le navezuje. Že ob odločbi Ustavnega sodišča o ustanovitvi Občine Ankaran, ki je bila vsem znana, ker je bila objavljena v uradnem listu,22 so udeleženci postopka razpolagali z dovolj oprijemljivimi podatki o problematičnosti tovrstnega (med)občinskega premoženja; ko se je v pravdo Občina Ankaran še sama vključila, pa se je to vprašanje le še konkretiziralo.

43. Kot pomembna se tako izkaže ugotovitev, v katero izmed obeh občin spadajo katere izmed spornih nepremičnin. Pri tem sta dve možnosti; ali spadajo v Mestno občino Koper ali v Občino Ankaran. Ugotovitev, katera občina je lastnica, je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava izostala. Nižji sodišči sta zaradi zmotnih izhodišč tako glede temelja, obsega oziroma narave skupnega premoženja kot tudi glede toženkine pasivne stvarne legitimacije zanemarili ključno dejansko stanje, ki ostaja nerazčiščeno, Vrhovnemu sodišču pa onemogoča meritorno presojo. To bi, če bi ob pravilni razlagi spornih institutov samo razmejevalo in umeščalo sporne nepremičnine v eno ali drugo občino, nedopustno (so)ustvarjalo dejansko stanje. Enako velja, če bi o tem sámo sklepalo na podlagi zgovornosti njunih navedb.23 V razmeroma zgoščenem priobalnem območju to niso splošno znana dejstva, tudi ta pa morajo biti vsaj zatrjevana in nato v sodnih odločbah ugotovljena. Šele taka lahko omogočijo instančni preizkus. Pri tem je treba biti pozoren na razlikovanje med pomenom katastrske občine kot temeljne teritorialne enote za vodenje zemljiškega katastra in krajevnim območjem določene občine.24 Zato je treba ugotoviti, kam spada katera katastrska občina (ali njen del), saj ni ne samoumevno ne nujno, da se določena katastrska občina docela prekriva z istoimensko občino kot pravno osebo javnega prava v pomenu krajevne samouprave.

44. Iz tožničinega predloga za dopustitev revizije in dopuščene revizije je razvidno, da je svoje prvo vprašanje vezala na tisti del tožbenega zahtevka, ki ga je višje sodišče, ker je štelo, da je podana napačna pasivna stvarna legitimacija, zavrnilo.25 Gre za nepremičnine iz leta 2015 razširjenega tožbenega zahtevka. Pri tem pa je treba upoštevati, da je v tem istem (spremenjenem) pomenu zavrnilo zahtevek tudi glede nepremičnine parc. št. 811/2 k. o. Ankaran, ki se je v zavrnilnem delu sicer pred tem nahajala že iz drugih razlogov.26 To pomeni, da tožnica s svojim prvim dopuščenim vprašanjem v tem pomenu ni izpodbijala tudi statusa drugih nepremičnin, glede katerih ni uspela, zato to v tem postopku na njihov procesni položaj ne more (več) učinkovati.27

O lastninjenju

45. Ni dvoma, da je pri uporabi 76. člena ZGJS treba ugotavljati tudi, ali gre za infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja, čemur je bilo v konkretni zadevi zadoščeno. Stanje spisa pokaže, da je tožnica v predmetnem dialogu s toženko v zadostni meri opredelila naravo sporne infrastrukture, potrebne za izvajanje javne službe, ne da bi morala za to posebej še dodatno specificirati vse posamične parcele. Kot upoštevno infrastrukturo je namreč štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop med seboj povezanih in soodvisnih nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu. Navsezadnje skuša toženka v tej pravdi utemeljiti lastno pripadnost istih nepremičnin prav na tej pravni podlagi, s čimer očitno tudi sama predpostavlja, da gre za gospodarsko javno službe, le da lokalno, ne pa republiško.

46. Pri tem ni odvečno vsakršno ugotavljanje (dejanskega) stanja katere izmed spornih parcel, vključenih v taki strukturi. Določba 76. člena ZGJS ni zamejena izključno teleološko (tj. z namenskostjo predpisov), temveč tudi funkcionalno (tj. z obstojem infrastrukture), oboje pa je eksistencialno soodvisno. Izvajanje gospodarske javne službe predpostavlja obstoj zanjo potrebne (nujne) infrastrukture, še posebej v primeru specifičnih dejavnosti, kot je pristaniška. V tem smislu sta nižji sodišči posebej izpostavljene parcele upravičeno in pravilno še dodatno raziskali ter ugotovili, da subsumpcija pod 76. člen ZGJS v določenem obsegu ni utemeljena. Načeloma je treba pritrditi tožnici, da res ni ključno, ali so laiku nepremičnine videti kot pristaniška infrastruktura, a le pod pogojem, da gre za take, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 76. člena ZGJS. Zato ni res, da sta nižji sodišči v tem delu zavrnili tožbeni zahtevek le zaradi drugačne dejanske rabe določenih nepremičnin, temveč sta tudi ob pomoči dejanskega stanja le zaključili, da že tedaj, tj. v letih 1992–1994, nepremičnini v k. o. Ankaran parc. št. 729 in 827/2 nista bili vključeni v pristaniško infrastrukturo ter nista bili namenjeni izvajanju republiške gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti. S tem sta napravili zaključek v istem materialnopravnem okviru, ki ga kot ustreznega priznava tudi sama tožnica.

47. Smiselno enako velja za nepremičnini v k. o. Koper parc. št. 109/8 in 11/4. Pri prvi je sodišče glede na njeno površino podvomilo, da je bila kot taka res vključena v sklep vlade iz leta 1994, zato dodatno sklicevanje nanj ne pomeni dodane vrednosti. Kot pomembno je sodišče upoštevalo še, da tožnica ni zatrjevala, da je bila ta nepremičnina v letu 1993 sploh namenjena potrebam koprskega tovornega pristanišča, na kar je Vrhovno sodišče vezano. Druga pa pomeni razparcelirani del predhodno večje parcele, ki v tem delu po dogovoru pravdnih strank že tedaj ni bil namenjen izvajanju dejavnosti koprskega tovornega pristanišča, temveč lokalni skupnosti in v naravi predstavlja severno mestno obvoznico. Pritožbeno sodišče se je v zadostni meri, kamor spada tudi sklicevanje na razloge sodišča prve stopnje, opredelilo do toženkinih pritožbenih očitkov glede nepremičnin v k. o. Ankaran parc. št. 878/1 in 878/2, zato očitane postopkovne kršitve niso podane. Ti nepremičnini je pridobila na pogodbenem temelju, tj. menjalni pogodbi z gospodarskima družbama B. in C., a sta sodišči zaključili, da je kljub temu ne ščiti načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ker ob podanih okoliščinah ni bila dobroverna.

48. Toženka z revizijskimi navedbami, ki osmišljajo prvo vprašanje, cilja na več različno niansiranih ugotovljenih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za priznana na podlagi 214. člena ZPP iz razloga, ker jih toženka ni prerekala, na to pa se je smiselno oprlo tudi višje sodišče. Pri tovrstnem ugotavljanju dejstev je sodišče določenim izjavam tožnice pripisalo pomen, ki je bil za toženko pozneje (vsaj delno) lahko presenetljiv, zato ji je treba pritrditi, da bi moralo, če je določenim tožničinim trditvam pripisalo določen pomen ali vpliv, opraviti (vsaj) materialno procesno vodstvo in stvari razčistiti. Sodišče opisanega stališča namreč ni utemeljilo z deduktivno logiko, torej z upoštevanjem celotnega spisovnega gradiva in njegovo redukcijo, temveč je iz mavričnega nabora niansiranih navedb samo poustvarilo točno določeno trditev, ki naj bi jo toženka z neprerekanjem priznala, nato pa to štelo za nesporno dejstveno podstat. Da je katerakoli trditev priznana, mora biti najprej sploh podana. Če pa sodišče šele v obrazložitvi sodbe iz nekaterih bolj ali manj smiselno podobnih spisovnih navedb sámo (po)(so)ustvari določeno poved, ki jo nato s strani toženke v pripisanem pomenu šteje za neprerekano, pa s pretiranim aktivizmom vzbudi dvom v upoštevnost razpravnega načela iz 7. člena ZPP. S tem izniči pomen 214. člena ZPP, pa čeprav bi bil lahko končni smisel povsem enak, le da z vidika pasivne oziroma ambivalentne presoje koherentne celote, kot jo je nato pravilno nakazalo tudi sodišče druge stopnje.

49. Pomembno je tudi vprašanje, ali je bila predmetna infrastruktura, ki je služila izvajanju gospodarske javne službe iz 68. člena ZGJS, lokalnega ali republiškega pomena. Pri tem, da je šlo pri Luki Koper za republiški pomen, je sodišče druge stopnje smiselno dopolnilo oziroma preoblikovalo nosilne razloge sodišča prve stopnje, ki je republiški status zmotno utemeljilo predvsem s sklicevanjem na 44. člen PZ. Ta je začel veljati šele leta 2001, kar je osem let za tem, ko je začel veljati ZGJS, in je že prišlo do ex lege nastanka lastninske pravice v korist ene od pravdnih strank. Načeloma ni narobe, če se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na PZ, a to bi bilo dopustno le brez prepovedane retroaktivnosti, torej toliko, kolikor predstavlja posledico, ki naj služi razumevanju vzroka; torej z vidika longitudinalnega pojmovanja vloge Luke Koper. Pri tovrstnem ovrednotenju dejavnosti Luke Koper so pomembni tudi sklepi obeh strank, ki sta si jih že tedaj izmenjali, in s katerimi sta se o marsičem vsaj smiselno že (sami) zadosti jasno uskladili. A vse to je treba, pa čeprav kot nesporno dejstvo, najprej v tem pomenu sploh ugotoviti v okviru glavne obravnave in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

50. Pri lastninjenju družbene lastnine je treba vselej imeti pred očmi ne le izvedbeno naravo javne službe in njeno infrastrukturno pojavno obliko, temveč tudi vsebino sistema družbene lastnine, vključno s postopnostjo njenega lastninskopravnega preoblikovanja z različnimi pravnimi podlagami. Zato ne zadošča toženkino poenostavljeno sklicevanje na eno določbo ZL, s katero pristanišču pripisuje krajeven domet že zato, ker je (so)delovala pri izbiri luškega upravitelja. Njena krajevna vključenost v Luko Koper ni za nikogar presenetljiva, a prenos v upravljanje Luki Koper s strani občinske skupščine ne ustvarja tesnosti vezi, ki bi zadoščala za sklep, da je šlo za gospodarsko javno službo (le) lokalnega pomena. Odločilno je, kakšen je bil celovit namen in pomen tega pristanišča in pristaniške dejavnosti v pomenu gospodarske javne službe. Gotovo je pri tem treba izhajati iz tedanjih predpisov, ni pa res, kot napeljuje toženka, da je izključeno vsakršno povezovanje z dejanskim stanjem na terenu, saj je tudi teleološkost javne službe najzgovorneje udejanjena prav s tem in tam. Realizacija predpisa ni nič drugega kot dejanska konkretizacija pravodajne norme in v njej vsebovane abstraktne volje zakonodajalca. S tega vidika pa lahko tudi (ne)koristnost gospodarske javne službe, če presega lokalni nivo, zgovorno priča o njenem širšem teleološkem nastavku.

Sklepno

51. Nižji sodišči sta tako glede lastninjenja v izhodišču pravilno uporabili materialno pravo iz 76. člena ZGJS. Kakšna bo konkretna končna subsumpcija spodnje premise sodniškega silogizma, ki pomeni konkreten življenjski primer, pod okrilje zgornje, ki pomeni abstraktno pravodajno normo, je odvisno ne le od tega, temveč tudi od vseh okoliščin primera in procesnega stanja spisa. S tega vidika ni utemeljena ne produktivna aprioristična drža vseh udeležencev postopka, kolikor zanemarja očiten vsebinski okvir zadeve. Zato neživljenjsko razlaganje in razčlenjevanje posamičnih navedb post festum ali samo njihov selektiven zbirek nujno ne privede do želene posledice.

52. Vrhovno sodišče je v duhu načela ekonomičnosti postopka obravnavalo vsa vprašanja in pri tem nakazalo svoja stališča, čeprav za razveljavitev odločb nižjih sodišč zadoščajo že tista, ki se nanašajo na skupno premoženje oziroma pasivno stvarno legitimacijo. Pri tem se je gibalo samo v okviru dopuščenih vprašanj in ni upoštevalo vseh tistih navedb, s katerimi sta stranki zahajali zunaj dopuščenega okvira (371. člen ZPP). Sem spadajo predvsem vprašanjem pridružene kršitve postopka, utemeljevanje v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano, kot tudi polemiziranje z razlogi sodišča prve stopnje brez konkretizacije z izpodbijano sodbo.

53. Tožnica je tako uspela že s svojim prvim vprašanjem, ki pomeni razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje v delu zavrnilnega dela,28 v preostanku pa ne29. Toženka je uspela (že) s petim in šestim vprašanjem, ki pomenita razveljavitev celotnega ugodilnega dela.30 Pri tem ni odveč dodati, da se opisana odločitev ne nanaša na obravnavo podrednega tožbenega zahtevka iz prve alineje I. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje.31 Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločbo o primarnem zahtevku v njegovo zavrnitev, je bilo treba v nadaljevanju odločiti še o podrednem zahtevku, o čemer je bila v času revizijskega preizkusa izdana (nova) odločba sodišča prve stopnje.32

54. V opisanem obsegu je Vrhovno sodišče njunima revizijama ugodilo in razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje ter jo vrnilo v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP) razen v delu, v katerem je tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker je do zmotne uporabe materialnega prava prišlo že pred sodiščem prve stopnje, je Vrhovno sodišče ob dejstvu, da je bilo posledično dejansko stanje že na tej stopnji nepopolno ugotovljeno, razveljavilo ne le odločbo sodišča druge, temveč tudi prve stopnje, in temu vrnilo zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o stroških je akcesorna odločbi o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

55. Sodišče prve stopnje naj najprej razčisti, katera od občin je lastnica predmetnih nepremičnin, nato pa zavrne tožbeni zahtevek, če je tožena napačna zavezanka. Sicer naj opravi materialno procesno vodstvo in ob nakazanih stališčih v duhu odprtega sojenja o tem ponovno meritorno odloči.

-------------------------------
1 Nepremičnine v k. o. Bertoki (parc. št. 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7, 5578/8, 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9, 5835/1, 5835/15, 5835/26, 5835/27, 5835/29, 5977/7, 5977/8, 5977/9, 6016/2, 6062/9, 6062/13 in 6062/17) in k. o. Ankaran (parc. št. 878/1, 878/2, 879/1 in 880/5).
2 Nepremičnine v k. o. Ankaran (parc. št. 729, 811/2, 827/2, 878/14) in k. o. Koper (parc. št. 109/8 in 11/4).
3 Nepremičnine v k. o. Bertoki parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9 in 6062/9 ter v k. o. Ankaran parc. št. 880/5.
4 Zakon o lukah, Uradni list SRS, št. 7/77, s spremembami.
5 Prvi sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7, 5578/8), drugi sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9), tretji sklop (k. o. Bertoki parc. št. 5835/1, 5835/15), četrti sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 5835/26, 5835/27, 5835/29), peti sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 5977/7, 5977/8, 5977/9), šesti sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 6016/2), sedmi sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 6062/9), osmi sklop (k. o. Bertoki, parc. št. 6062/13, 6062/17), deveti sklop (k. o. Ankaran, parc. št. 729, 811/2, 827/2), deseti sklop (k. o. Ankaran, parc. št. 878/1, 878/2), enajsti sklop (k. o. Ankaran, parc. št. 878/14), dvanajsti sklop (k. o. Ankaran, parc. št. 879/1, 880/5), trinajsti sklop (k. o. Koper, parc. št. 11/4) in štirinajsti sklop (k. o. Koper, parc. št. 109/8).
,6Ustanovi se Občina Ankaran, ki obsega naselje Ankaran. Sedež Občine Ankaran je v Ankaranu. Prvi občinski svet šteje trinajst članov. (...) Območje naselja Ankaran se izloči iz območja Mestne občine Koper. Prve volitve v Občino Ankaran se izvedejo v okviru rednih lokalnih volitev leta 2014“ (del prve in druge točke izreka, primerjaj tudi z odločbo U-I-137/10 z dne 26. 11. 2010 ).
7 ZLS, 15.b člen: „Nova občina se konstituira in začne opravljati svoje naloge s prvim dnem proračunskega leta, ki sledi letu, v katerem so bile opravljene volitve.“
8 Primerjaj 23. točko obrazložitve sodišča prve stopnje in 18. točko sodišča druge stopnje.
9 „Občine so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja.“
10 Prvi člen Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij.
11 Primerjaj z obrazložitvijo Ustavnega sodišča v odločbi Up-699/12-25 z dne 17. 1. 2013.
12Odločitev o načinu sporazumne razdelitve premoženja sprejmejo občinski sveti v šestih mesecih po konstituiranju. Sporazum o razdelitvi premoženja sklenejo župani v nadaljnjih treh mesecih. Sporazum je podlaga za vpis lastninske pravice občine v zemljiško knjigo.“
13 Ker je zahtevek stvarnopravni, bi šlo za enotno in nujno sosporništvo, zato bi bilo treba zahtevek, če ne zajema obeh nujnih sospornic, zavrniti, kar je enako zavrnitvi zahtevka, če je tožena nelastnica. Primerjaj z zadevami II Ips 513/2000, III Ips 153/99 in II Ips 409/2001, kjer imajo zahtevki drugačni, tj. obligacijskopravno naravo. Več v Betetto, N.: Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, v: Pravosodni bilten, letnik XXII, Ljubljana, 2001, str. 193-199.
14 Uradni list RS, št. 74-3725/1998.
15 Uradni list RS, št. 59-2824/1999.
16 Uradni list RS, št. 70-3308/2000.
17 Primerjaj njen razvoj prek ZLS-J, odločbe Ustavnega sodišča U-I-4/99 in ZLS-K do danes.
18 Primerjaj z obiter dictum stališčem Ustavnega sodišča Up-699/12-25 z dne 17. 1. 2013 (točki 15 in 16 obrazložitve).
19 Razen v primeru iz prve alineje prvega odstavka 51.c člena ZLS: „(...) razen če v celoti služijo izvrševanju obveznih gospodarskih javnih služb druge občine – v tem primeru pripadejo tej občini (...)“.
20 Ex lege nastanek lastninske pravice na podlagi 51.c člena ZLS.
21 Več v Betetto, N.: Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, v: Pravosodni bilten, letnik XXII, Ljubljana, 2001.
22 Uradni list RS, št. 47/2011 (primerjaj tudi z drugimi odločbami Ustavnega sodišča).
23 Npr. vsebina pripravljalne vloge tožnice z dne 20. 11. 2015.
24 Ustavno sodišče je z odločbo U-I-114/11 ustanovilo Občino Ankaran, ki obsega: „(...) naselje Ankaran“, in ne k. o. Ankaran.
25 Nepremičnine v k. o. Bertoki parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9, 6062/9 in k. o. Ankaran št. 880/5 in 811/2.
26 Primerjaj 21. in 24. točko obrazložitve sodbe sodišče druge stopnje.
27 Nepremičnine v k. o. Ankaran parc. št. 729, 827/2 in k. o. Koper parc. št. 109/8 in 11/4.
28 Nepremičnine v k. o. Ankaran parc št. 811/2, 880/5 in nepremičnine v k. o. Bertoki parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9 ter 6062/9.
29 Nepremičnine v k. o. Ankaran parc. št. 729, 827/2 in v k. o. Koper parc. št. 109/8 ter 11/4.
30 Nepremičnine v k. o. Bertoki parc. št. 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7, 5578/8, 5835/1, 5835/15, 5835/26, 5835/27, 5835/29, 5977/7, 5977/8, 5977/9, 6016/2, 6062/13, 6062/17, in v k. o. Ankaran parc. št. 878/1, 878/2, 879/1 ter 878/14.
31 (...) zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje, da obravnava glede teh parcel še podrejeni tožbeni zahtevek (...)“.
32 Iz izreka je razvidno, da se nanaša na nepremičnine v k. o. Bertoki parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9, 6062/9 in v k. o. Ankaran parc. št. 880/5.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 68, 76, 76/1, 76/3
Zakon o lokalni samoupravi (1993) - ZLS - člen 7, 51, 51/1, 51b, 51b/1, 51b/3, 51c, 51c/1, 51c/1-1, 100, 100/1, 100/2
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (1998) - ZLS-J - člen 32
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (2000) - ZLS-K - člen 7
Pomorski zakonik (2001) - PZ - člen 44
Zakon o lukah (1977) - ZL - člen 5
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 191, 214, 214/2, 371, 378, 380, 380/2
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 623, 623/4
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 6, 8
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 10
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 139, 155, 155/1
Datum zadnje spremembe:
17.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MDg5