<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 16945/2018
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.16945.2018

Evidenčna številka:VSM00029897
Datum odločbe:29.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Simona Skorpik (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do obrambe - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - uporaba omilitvenih določil - zaporna kazen - seja pritožbenega senata - izključitev javnosti - spolna integriteta - izvedenec - mladoletna oškodovanka

Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da je izpovedba oškodovanke M.L.Z. resnična, ko je povedala, da ji je obdolženec z roko segel za hlače in spodnjice ter jo otipaval po spolovilu in ustrezno je tudi pojasnilo, da takšno ravnanje nedvomno nakazuje, da je bilo obdolženčevo ravnanje spolno motivirano in da je z njim zadovoljeval svoj spolni nagon. Sodba torej razloge o tem ima, kakršnokoli nadaljnje pojasnjevanje, da gre za spolno motivirano dejanje, pa je ob tem nepotrebno, ker je z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje to dejstvo dovolj pojasnjeno. Ravnanje samo po sebi kaže na spolno motiviranost storilca in nobenih razlogov ni imelo sodišče prve stopnje, da bi se ukvarjalo z obdolženčevo starostjo in ugotavljanjem, ali gre za spolno aktivno osebo.

Odgovor na vprašanje, ali si je oškodovanka izmislila dogodek in obdolženca po krivem obremenjuje, sodi v pristojnost sodišča in ne izvedenca. Izvedenec dr. A.F. je na vprašanja sodišča in strank ustrezno odgovoril, pri oškodovanki je ugotovil znake spolne zlorabe, in sicer prisotnost posttravmatske stresne motnje, zmanjšano zmožnost uživanja v spolnosti in znižano samospoštovanje, pojasnil je, zakaj pri njej ne gre sklepati o neiskrenosti oziroma težnji po laganju, prav tako pa, zakaj so znaki spolne zlorabe pri osebi, ki je s tovrstnim kaznivim dejanjem oškodovana, bistveno težji, če je storilec oseba iz družinskega kroga, kot če gre za neznano osebo oziroma osebo, ki z njo ni v takšnem razmerju, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in ocenilo v točki 11 obrazložitve sodbe. S strokovnega stališča je izvedenec torej pojasnil tudi, na podlagi česa zaključuje, da pri oškodovanki ni mogoče sklepati o neiskrenosti oziroma težnji po laganju, naloga sodišča pa je bila, da po oceni vseh izvedenih dokazov presodi, ali je oškodovanka verodostojna ali ne. Zato je pritožbena navedba, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je mogoče izključiti, da si je oškodovanka celotno zgodbo izmislila, neutemeljena.

Pritožbenemu zavzemanju za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ne more ocenjevati, ali je bila v drugem pravnomočno končanem kazenskem postopku, kjer je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, ki je bila omiljena do najnižje meje, odmerjena primerna kazen, temveč lahko ocenjuje le ustreznost kazenske sankcije, izrečene v tem postopku. Zavržnost ravnanj, s katerimi storilci prizadenejo spolno integriteto mladoletnih oseb, ki še niso stare 15 let, pa bi jih morali varovati, ker so jim zaupane v varstvo in oskrbo, se odraža v višini kazni, ki je za takšno kaznivo dejanje predpisana, predpisana pa je v razponu od treh do desetih let in za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 zaradi teže tovrstnih kaznivih dejanj tudi ni mogoče izreči le sankcije opozorilne narave (2. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1). Izrečena zaporna kazen je zato ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.Z. in obdolženčeve žene K.Z. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada za njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 16945/2018 z dne 28. 3. 2019 obdolženega A.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu, z uporabo določb 2. alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki sta bila obdolžencu postavljena po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču ter da zagovornika in obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata, in

- žena obdolženega, ki v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz njene pritožbe pa je razbrati, da se zavzema za to, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika, kot je slednji zahteval v pritožbi, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi ženo obdolženca in višjega državnega tožilca. Na seji, ki je bila opravljena v nenavzočnosti obdolženca in njegove žene, ki sta bila o seji v redu obveščena, udeležila pa sta se je višja državna tožilka in obdolženčev zagovornik, je bila na podlagi šestega odstavka 378. člena ZKP zaradi varovanja tajnosti osebnega in družinskega življenja obdolženca in oškodovanke javnost izključena.

4. Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženca:

5. Sodba sodišča prve stopnje je po oceni pritožbe pomanjkljiva in nezakonita, ker nima razlogov o tem, kako in na kakšen način naj bi obdolženi A.Z. zadovoljeval svoje spolne potrebe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil v času domnevne storitve kaznivega dejanja star 61 let in ni ugotavljalo, ali je sploh spolno aktivna oseba oziroma kakšna naj bi bila spolna motiviranost njegovih ravnanj, prav tako ni razmejilo normalnega družinskega odnosa med dedkom in vnukinjo ter normalnimi dotiki in zbliževanji takšnih ljudi od spolne zlorabe oziroma napada na osebo, mlajšo od 15 let, ob upoštevanju, da si je oškodovanka celotno situacijo oziroma zgodbo lahko izmislila ter da dogodka ne potrjuje zdravstvena dokumentacija.

6. Povzete pritožbene navedbe je mogoče razumeti kot trditev, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej kot uveljavljanje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, a ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da je izpovedba oškodovanke M.L.Z. resnična, ko je povedala, da ji je obdolženec z roko segel za hlače in spodnjice ter jo otipaval po spolovilu in ustrezno je tudi pojasnilo, da takšno ravnanje nedvomno nakazuje, da je bilo obdolženčevo ravnanje spolno motivirano in da je z njim zadovoljeval svoj spolni nagon. Sodba torej razloge o tem ima, kakršnokoli nadaljnje pojasnjevanje, da gre za spolno motivirano dejanje, pa je ob tem nepotrebno, ker je z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje to dejstvo dovolj pojasnjeno. Ravnanje samo po sebi kaže na spolno motiviranost storilca in nobenih razlogov ni imelo sodišče prve stopnje, da bi se ukvarjalo z obdolženčevo starostjo in ugotavljanjem, ali gre za spolno aktivno osebo.

7. Neutemeljena je pritožba tudi, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in sicer kršitev pravice do obrambe, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe, da odredi drugega izvedenca psihologa, ker po njeni oceni sodni izvedenec dr. A.F. izvedenskega dela ni ustrezno opravil. Pri tem navaja, da je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti predlaganega dokaza, sodišče prve stopnje pa je predlog, da izvedensko delo opravi drugi izvedenec, neutemeljeno zavrnilo z oceno, da je mnenje izvedenca dr. A.F. popolno, jasno, brez nasprotij in v skladu s podatki v kazenskem spisu, pri čemer ni navedlo, s katerimi, njegovo mnenje pa temelji le na izpovedbah in subjektivnih zaznavah oškodovanke, ki ima interes, da je obdolženec kaznovan. Na pritožbeni seji je zagovornik navedel še, da je oškodovankina mati L.Z. za svojo hčerko N.Z., oškodovankino sestro, vložila odškodninsko tožbo za znesek 32.000,00 EUR zoper obdolženca, potem ko je bil pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, storjeno na škodo druge vnukinje, kar kaže na oškodovankino motiviranost za to, da je starega očeta po krivem obremenila.

8. Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi, potem ko je mnenje izdelal sodni izvedenec dr. A.F. in bil na glavni obravnavi zaslišan, v postopek pritegnilo drugega izvedenca, temveč je pravilno zaključilo, da je njegovo mnenje popolno, jasno, brez nasprotij in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa ter da je izvedenec svoje zaključke utemeljil in se opredelil do vseh postavljenih vprašanj, tudi do tistih, ki so mu bila postavljena na glavni obravnavi in da v njegovem mnenju ni nasprotij ali vrzeli, ki bi kazale na pomanjkanje strokovnosti, odreditev drugega izvedenca pa k boljši razjasnitvi dejanskega stanja ne bi v ničemer prispevala. Iz navedbe, da njegovo mnenje potrjujejo ostali podatki kazenskega spisa, je razvidno, da ga potrjujejo ostali izvedeni dokazi, in sicer tisti, ki jih je v sodbi pred tem navedlo, zato pritožba tudi dodatno obrazložitev tega zaključka neutemeljeno pogreša. Ne drži, da je obramba navedla takšne razloge, ki bi potrjevali utemeljenost njenega predloga, da v postopku izvedensko mnenje izdela drugi izvedenec psiholog. Pri tem pritožba navaja, da je izvedenec na glavni obravnavni odgovarjal zgolj na splošni ravni in da ni znal odgovoriti na vprašanje, kateri so tipični znaki spolne zlorabe na splošno in pri oškodovanki, zgolj izpolnjevanje formularjev pri izvedencu ter njegov pogovor z oškodovanko pa po njeni oceni ni zadosten dokaz, da bi sodišče lahko spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja ter trdi, da je predsednica senata s tem, ko zagovorniku ni dovolila izvedencu postaviti vprašanja, ali je mogoče izključiti, da si je oškodovanka celotno zgodbo izmislila, obdolžencu kršila pravico do obrambe.

9. Odgovor na vprašanje, ali si je oškodovanka izmislila dogodek in obdolženca po krivem obremenjuje, sodi v pristojnost sodišča in ne izvedenca. Izvedenec dr. A.F. je na vprašanja sodišča in strank ustrezno odgovoril, pri oškodovanki je ugotovil znake spolne zlorabe, in sicer prisotnost posttravmatske stresne motnje, zmanjšano zmožnost uživanja v spolnosti in znižano samospoštovanje, pojasnil je, zakaj pri njej ne gre sklepati o neiskrenosti oziroma težnji po laganju, prav tako pa, zakaj so znaki spolne zlorabe pri osebi, ki je s tovrstnim kaznivim dejanjem oškodovana, bistveno težji, če je storilec oseba iz družinskega kroga, kot če gre za neznano osebo oziroma osebo, ki z njo ni v takšnem razmerju, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in ocenilo v točki 11 obrazložitve sodbe. S strokovnega stališča je izvedenec torej pojasnil tudi, na podlagi česa zaključuje, da pri oškodovanki ni mogoče sklepati o neiskrenosti oziroma težnji po laganju, naloga sodišča pa je bila, da po oceni vseh izvedenih dokazov presodi, ali je oškodovanka verodostojna ali ne. Zato je pritožbena navedba, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je mogoče izključiti, da si je oškodovanka celotno zgodbo izmislila, neutemeljena.

10. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane, neutemeljena pa je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je v sodbi prepričljivo in tehtno pojasnilo. Z razlogi napadene sodbe se zato pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa je razsodilo zgolj na podlagi izpovedbe oškodovanke, ki je izpovedovala sebi v prid in je želela, da sodišče obdolženca obsodi. Izvedenec dr. A.F. je izvedensko mnenje, ki ne temelji na nobeni objektivni okoliščini, izdelal zgolj na podlagi podatkov, ki mu jih je navedla oškodovanka, njene trditve, da jo je obdolženec otipaval po spolovilu, pa ne potrjuje nobena zdravstvena dokumentacija. Da do spolnega napada ni prišlo in si ga je oškodovanka izmislila, potrjuje okoliščina, da ni poiskala zdravniške pomoči po domnevnem spolnem napadu in se tudi ni zdravila zaradi njegovih posledic. Izvedenec ni v zadostni meri upošteval okoliščin, v katerih je oškodovanka odraščala in ki so bistveno vplivale na njen duševni in telesni razvoj, in sicer nezaupanja med starši, njune ločitve, neurejenega odnosa staršev do otrok, maminega verskega prepričanja oziroma vstopa v Jehove priče in vzgoje oškodovanke, vse to pa ne more biti obdolžencu v škodo. V izvidu in mnenju je kot znake oziroma posledice spolne zlorabe pri oškodovanki navedel prisotnost posttravmatske stresne motnje, zmanjšanje zmožnosti uživanja v spolnosti in znižanje samospoštovanja, pri posttravmatski stresni motnji pa je ugotovil kar pet dodatnih simptomov, kar pomeni, da je ugotovil številne simptome in posledice, ki jih oškodovanka ni potrdila, saj je povedala le, da naj bi imela psihične težave na splošno in da se izogiba starejših moških, torej je ugotovil nekaj, česar oškodovanka sploh ni navajala, zato je obramba utemeljeno predlagala odreditev drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kako dolgo naj bi obdolženec oškodovanko otipaval in kakšne užitke - posledice naj bi ob tem čutil ali pokazal, kar bi morala pojasniti oškodovanka, prav tako pa se ni opredelilo do vprašanja, ali bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1. Razsodilo je torej o dogodku, ki ga je opisala le oškodovanka in ga nihče ni videl ter ga ne potrjuje noben izvedeni dokaz, medtem ko so izpovedbe prič D.Z., K.Z., B.Z. in L.Z. obdolženčev zagovor potrdile.

12. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi zaključilo, da si je oškodovanka ravnanje svojega starega očeta, kot ga je opisala, in s katerim je prizadel njeno spolno integriteto, izmislila ter da ji ne gre verjeti, ker dogodka nihče ni videl in ker se zaradi posledic spolnega napada ni zdravila. Okoliščina, da je njena mati kasneje vložila odškodninsko tožbo zoper obdolženca zaradi škode, povzročene oškodovankini sestri zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za dvom v resničnost oškodovankine izpovedbe. Splošno znano dejstvo je, da kazniva dejanja, s katerimi storilci prizadenejo spolno integriteto drugega, večinoma niso storjena v prisotnosti prič in da oškodovanci, predvsem če so tovrstna kazniva dejanja storjena v družinskem krogu, ne poiščejo takoj zdravniške pomoči oziroma pomoči psihoterapevta in se o njih ne zaupajo takoj drugim osebam. Pritožba neutemeljeno graja način dela izvedenca dr. A.F., ko navaja, da je izvid in mnenje izdelal na podlagi podatkov, ki mu jih je navedla oškodovanka pri pregledu, saj je pri izdelavi tovrstnih mnenj oškodovanec izvedencu temeljni vir njegovega izvedenskega dela. Dr. A.F. je pojasnil, da je izvid in mnenje izdelal na podlagi klinično psihološkega pregleda oškodovanke in katere metode je pri tem uporabil, med drugim je pojasnil uporabo vprašalnika, na podlagi katerega izvedenci sklepajo o neiskrenosti preiskovanca oziroma njegovi težnji po laganju, strokovno in sprejemljivo pa je pojasnil tudi posledice spolne zlorabe, kadar je storilec iz oškodovančevega družinskega kroga in kako to dejstvo in ravnanje storilca vplivata na oškodovanca ter kakšne posledice povzročita. Pritožba ne pojasni svoje trditve, da izvedenec ni v zadostni meri upošteval okoliščin v oškodovanki primarni družini, ki jih našteva, ter njeno vzgojo in materino versko prepričanje in kako naj bi te vplivale na mnenje izvedenca ter neutemeljeno pogreša oškodovankino potrditev strokovnih ugotovitev izvedenca, ki je pri njej ugotovil posttravmatsko stresno motnjo in simptome, ki jo potrjujejo, saj se je navedeno izvedencu razkrilo pri njegovem strokovnem delu ob pregledu oškodovanke. Izvid in mnenje je tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedenec dr. A.F. izdelal strokovno in brez pomanjkljivosti, da bi bilo mogoče vanj podvomiti in sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi v obravnavani zadevi odredilo drugega izvedenca iste stroke. Tudi glede dvoma o pravilnosti pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja so pritožbene navedbe neutemeljene. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da je obdolženec kot dedek z zlorabo svojega položaja na opisan način z oškodovanko, ki je njegova vnukinja in še ni bila stara 15 let, storil spolno dejanje. Kot je pravilno obrazložilo, je s tem, ko ji je z roko segel za hlače in spodnjice ter jo otipaval po spolovilu, zadovoljeval svoje spolne potrebe, pritožba pa neutemeljeno pogreša zasliševanje oškodovanke o tem, kakšne občutke je obdolženec ob tem izražal in koliko časa je otipavanje trajalo, saj to za razjasnitev dejanskega stanja ni bilo potrebno. Obdolženčevo ravnanje predstavlja spolno dejanje v smislu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 in za pravno opredelitev obdolženčevega ravnanja po četrtem odstavku istega člena sodišče prve stopnje ni imelo podlage.

13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi izpovedbe prič in oškodovanke in pritožbi ni mogoče pritrditi, ko poudarja vrzeli v izpovedbi oškodovanke ter navaja, da ji ne gre verjeti in da bi bilo potrebno zato obdolženca v dvomu obtožbe oprostiti. Navaja, da je oškodovanka povedala, da je bila po dogodku v šoku, a tega priča K.Z. ni potrdila in ni zaznala; da se oškodovanka obdolženca ni izogibala, temveč je še naprej prihajala k njemu in babici na obisk; da je različno navajala razloge za to, da ni prej povedala drugim za obravnavani dogodek in da se odnosi med družinskimi člani niso poslabšali; da je o domnevnem dogodku povedala šele veliko let po tem, ko bi naj do njega prišlo in da je obdolženčev sin D.Z. le dopustil možnost, da oškodovanka govori resnico, a je v večji meri potrdil zagovor obdolženca. Poudarja še razlike med izpovedbami oškodovanke in obdolženca ter njegove žene glede odnosov med njimi, večkratnih obiskov ter spanja oškodovanke pri starih starših po dogodku in navaja, da ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priča K.Z. sama opazila, da obdolženec hodi ponoči do sobe vnukinj in da je zato na stopnicah okoli droga zavezala sukanec.

14. Oceni, s katero želi pritožba prepričati, da oškodovanka ne govori resnice in da izvedeni dokazi potrjujejo, da si je dogodek izmislila, pri čemer še trdi, da je to storila pod vplivom svoje matere ali zato, da bi se obdolžencu maščevala zaradi kraje denarja, ni mogoče pritrditi. Izpovedbe prič in oškodovanke ne potrjujejo sklepanja, da je slednja lagala, kot želi prikazati pritožba, in nobenega razloga ni za zaključek, da se želi toliko let po dogodku, ko je starima staršema vzela denar, kar je takoj po dogodku tudi priznala, staremu očetu maščevati tako, da si je izmislila tako zavržno dejanje ali da jo k temu napeljala njena mati. Iz izpovedb oškodovankine matere in priče A.R. je nedvomno razvidno, da si oškodovanka dogodka ni izmislila, pri čemer je A.R. povedal tudi, da se mu je oškodovanka o dogodku zaupala prej kot svoji materi, in to že kakšno leto pred prijavo zadeve policiji. Dogodek s sukancem, ki ga še poudarja pritožba, in ki ga je sodišče prve stopnje prav tako pravilno povzelo iz izpovedb oškodovanke in priče K.Z., pa pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil, le še potrjuje. Neutemeljena je pritožba tudi, ko zatrjuje, da na neverodostojnost oškodovanke kaže okoliščina, da ni znala natančneje določiti časa storitve kaznivega dejanja, saj od otroka ni mogoče pričakovati, da si bo takšen podatek zapomnil in da bo znal dogodek čez leta natančno časovno umestiti.

15. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

16. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da pritožba napadeno sodbo tudi v tem delu neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da obdolženčeva krivda in teža kaznivega dejanja utemeljujeta izrek zaporne kazni v višini, kot je bila izrečena. V zadostni meri je kot olajševalni okoliščini upoštevalo časovno oddaljenost kaznivega dejanja in da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja še ni bil obsojen, kot obteževalno okoliščino je pravilno upoštevalo, da je bila oškodovanka v obdobju po ločitvi staršev še posebej ranljiva, nato pa je, ob izdatnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, uporabilo omilitvena določila in izreklo kazen, ki je precej nižja od najnižje kazni, ki jo določa zakon za to kaznivo dejanje. Pritožba navaja, da je izrečena kazenska sankcija prestroga ter da bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, ko gre zgolj za enkratni in časovno precej odmaknjen dogodek ter starejšega nekaznovanega obdolženca in poudarja, da je bila obdolžencu za bolj obširno in večkratno kaznivo dejanje, storjeno na škodo oškodovankine sestre, izrečena le kazen eno leto zapora, zaradi česar je izrečena kazen previsoka, sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo obdolženčeve starosti. Pritožbenemu zavzemanju za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ne more ocenjevati, ali je bila v drugem pravnomočno končanem kazenskem postopku, kjer je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, ki je bila omiljena do najnižje meje, odmerjena primerna kazen, temveč lahko ocenjuje le ustreznost kazenske sankcije, izrečene v tem postopku. Zavržnost ravnanj, s katerimi storilci prizadenejo spolno integriteto mladoletnih oseb, ki še niso stare 15 let, pa bi jih morali varovati, ker so jim zaupane v varstvo in oskrbo, se odraža v višini kazni, ki je za takšno kaznivo dejanje predpisana, predpisana pa je v razponu od treh do desetih let in za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 zaradi teže tovrstnih kaznivih dejanj tudi ni mogoče izreči le sankcije opozorilne narave (2. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1). Izrečena zaporna kazen je zato ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

K pritožbi K.Z.:

17. K.Z. v pritožbi, ki jo je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZKP vložila kot žena obdolženca, smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je oškodovanka njej kot stari materi in ostalim družinskim članom zatrjevala, da ji obdolženec ni nikoli nič grdega naredil, ko so bili vabljeni na sodišče pa je B.B.Z. rekla, da zakaj hodijo na sodišče, saj je odstopila od obtožbe in da bi jo naj k tožbi nagovorila mama L.Z.. Opisuje, kako je oškodovanka spreminjala izjave, pa tudi kako je obdolžencu in njej kradla denar, kar sta ugotovila, ko sta ji nastavila denar, zatrjuje, da jima oškodovanka nikoli ni bila zaupana v vzgojo, saj je bila pri njima na obisku le občasno in da oškodovanka ni imela nič proti, če je prišel po njo stari oče, k njima pa ne bi hodila še naprej na obisk, če bi se dogodek, ki ga je opisala, res pripetil ter da sta bili vnukinji pri njima na obisku tudi po tem, ko naj bi stari oče vsaki naredil to, česar ga obtožujeta. Pritožba še navaja, da je oškodovanka vedno znala obračati dejstva sebi v prid, tudi v primeru, ko bi morala doma delati na vrtu, pa je poklicala svojo staro mater in je rajši šla k njej, samo da ji ni bilo treba pomagati ter da bi moralo sodišče prve stopnje raziskati življenje oškodovankine matere, saj je znano, da mnoge ločene ženske rade nagajajo nekdanjim soprogom in se sprašuje, ali ni to vse le igra oškodovankine matere, ki je bila veliko časa brez dela in je skoraj vedno živela od socialne podpore in od tega, ker je dobila za hčerki. Pojasnjuje, da je bila pritožnica v obravnavanem primeru prisotna, ko je obdolženec oškodovanko vprašal, če bo soba dovolj lepa, a da žal ne ve, ali je odšla prej iz sobe oškodovanka ali ona, zagotovo pa oškodovanka iz sobe ni prišla v šoku ter da ne drži, da je izjavila, da je opazila, da obdolženec hodi v sobo oškodovanke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo oškodovanki in je obdolžencu odmerilo previsoko kazen, saj je bil letos nekdo za pravo posilstvo obsojen le na kazen devet mesecev zapora.

18. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, kot je že bilo obrazloženo. Nobene podlage ni imelo za sklepanje, da si je oškodovanka izmislila tako hudo obtožbo na račun svojega starega očeta, pri katerem je preživljala prosti čas in mu je bila v tem času nedvomno zaupana v varstvo in oskrbo. Stiska vnukinje, ki jo stara mati sprašuje, ali ji je stari oče naredil kaj takšnega kot njeni sestri, torej ali je tudi njo spolno zlorabil, se pričakovano lahko izrazi v zanikanju tega dejstva, saj ni dvoma, da priznanje, da je do takšnega dogodka prišlo, družini povzroči bolečino in zaključek obdobja, ko to dejstvo stari materi še ni bilo znano in teža dogodka v družini še ni bila prisotna. Oškodovanka je pojasnila, da stari materi po dogodku ni povedala, kaj se je zgodilo, ker je bila v šoku, a da se je potem obdolženca izogibala, čeprav je njega in staro mater še obiskovala, svoji materi pa o dogodku sploh ni povedala, temveč je slednja zanj izvedela šele, ko je bila zaslišana v zvezi z istovrstnim dogodkom, ki ga je obdolženec storil na škodo njene sestre, in tudi, da z materjo nikoli ni imela dobrega odnosa, že zaradi religije, ki ji jo je vsiljevala in da na njeno mišljenje nikoli ni imela vpliva. Povsem sprejemljivo je tako pojasnila, da je staro mater in starega očeta sicer še obiskovala, a da se je slednjega izogibala in pritožba neutemeljeno sklepa, da oškodovanka na obisk zagotovo ne bi več prišla, če bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da oškodovanki ne bi verjelo zgolj zato, ker je starima staršema nekoč odtujila denar, kar poudarja pritožba, saj bi bilo potem mogoče sklepati tudi, da je obdolženka o dogodku lagala že, ko ga je zaupala svojemu tedanjemu fantu A.R. med obiskom pri starih starših in da se je zlagala tudi, ko je fantu rekla, da ji ni do spolnih odnosov, ker jo to spominja na dedka in njegovo početje. Za takšno sklepanje ni prav nobene razumne razlage.

19. Pritožba navaja, da je bila pritožnica prisotna, ko je oškodovanka pohvalila obdolženca zaradi obnove njene sobe, a hkrati priznava, da se ne spominja, če je nato odšla iz sobe prej ona ali oškodovanka in tudi ta pritožbena navedba oškodovankine verodostojnosti ne more omajati, ko je povedala, da sta bila z obdolžencem ob dogodku v sobi sama. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi pravilno navedlo, da je K.Z. povedala, da je sama opazila, da hodi obdolženec ponoči do sob vnukinj in je zaradi tega na stopnicah okoli droga zavezala sukanec, zato pritožba neutemeljeno navaja, da to ne drži. Iz prepisa zvočnega zapisa zaslišanja priče K.Z. na glavni obravnavi 27. 2. 2019 izhaja, da ji je zagovornik obdolženca predstavil, da je oškodovanka povedala, da ji je priča, potem ko se ji je o dogodku zaupala, najprej rekla, da ji verjame in da ji je priča povedala tudi, da je videla, da „deda“ ponoči hodi v njune sobe in je zaradi tega sukanec, kjer so stopnice, zavezala okrog droga, da bi videla, če res hodi k njima in da je tisto noč oškodovankina sestra odšla na WC in je sukanec odtrgala ter da je pritožnica nato na vprašanje, ali to drži, odgovorila, da drži (list. št. 162/7 spisa), opisala pa je tudi svoje občutke, kako se je ob razkritju zadeve počutila in kako jo je to prizadelo.

20. Tudi z ostalimi navedbami, s katerimi želi omajati pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pritožba ne more uspeti, neutemeljena pa je tudi, ko graja obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana kazen od treh do desetih let zapora in da jo sme sodišče, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, omiliti najmanj na eno leto zapora ter da izrečena kazenska sankcija ni prestroga. Pritožba ne more biti uspešna, ko primerja obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo s kazensko sankcijo, izrečeno v neki drugi kazenski zadevi, kjer naj bi bila storilcu za kaznivo dejanje posilstva izrečena kazen devet mesecev zapora. Kot je že bilo obrazloženo, je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 zaradi teže dejanja, saj gre za spolni napad na osebo, ki še nima niti 15 let, zagrožena kazen najmanj treh let (do desetih let) zapora, medtem ko je za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 zagrožena kazen od enega do desetih let. Izrečene kazenske sankcije imajo v kazenskih postopkih za podlago različna kazniva dejanja, ki imajo različno težo in posledice in sodišča pri izreku kazenskih sankcij upoštevajo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so v kazenskih zadevah na strani obdolžencev različne. Obdolženemu A.Z. je bila za očitano kaznivo dejanje, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ob uporabi omilitvenih določil izrečena kazen, ki nikakor ni prestroga in je zato ne gre spreminjati v njegovo korist.

21. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornika obdolženca in obdolženčeve žene odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

22. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika odločilo, da obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173, 173/3, 50, 50-2, 51, 51/1-2,
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 378, 378/1, 367, 367/2
Datum zadnje spremembe:
13.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTYy