VDSS Sodba Pdp 425/2019

Jedro

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti tako vsebinsko kot časovno opredeljen. Dopustno sicer je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje obrazloži razlog, sicer pa je potrebno v odpovedi navesti vse kar je razlog za odpoved, kar mora biti dovolj konkretizirano, da se lahko delavec zagovarja, potrebno pa je to tudi zaradi tega, da sodišče lahko presodi tudi ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno na podlagi 109. člena ZDR-1, ki jo mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga ter v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalcu sicer ni potrebno pravilno kazensko pravno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo možna sodna presoja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

"I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 24. 11. 2017 do 3. 1. 2018 izplačati razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala in sicer tako, da za ta čas obračuna plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, h kateri mora prišteti vse dodatke skladno z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, in po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto razliko v plači, od zapadlih in neplačanih neto zneskov pa plačati zakonske zamudne obresti od 6. dne v mesecu dalje do plačila, v roku 8 dni.

Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost obračuna davka in prispevkov in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5. dne dalje, je zavrnjen.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožeči stranki na podlagi te odpovedi delovno razmerje pri toženi stranki dne 3. 1. 2018 ni prenehalo in je trajalo od 3. 1. 2018 do 5. 3. 2018 ter nadalje od dne 6. 5. 2018 in do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo in ji za čas od 4. 1. 2018 do 5. 3. 2018 in od 6. 5. 2018 dalje do 6. 2. 2019 za vsak mesec obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, vključno z dodatki po zakonu in panožni kolektivni pogodbi, pri čemer je dolžna za obdobje od dne 4. 1. 2018 do 5. 3. 2018 in od 6. 5. 2018 dalje do 30. 1. 2019 od mesečne bruto plače odšteti mesečne bruto zneske denarnega nadomestila, ki ga je tožeča stranka prejela za primer nezmožnosti za delo zaradi bolezni in za primer brezposelnosti, ji po odvedbi davkov in prispevkov plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec; za čas dne 6. 3. 2018 do 5. 5. 2018 za vsak mesec obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, vključno z dodatki po zakonu in panožni kolektivni pogodbi, od tako obračunane plače odšteti bruto plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala pri delodajalcu A., d. o. o. v višini 842,79 EUR bruto, in ji po odvedbi davkov in prispevkov plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec."

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 14.230,86 EUR bruto in po odvodu davka in prispevkov tožeči stranki plačati neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek, ki se glasi na razliko denarnega povračila od 14.230,86 EUR do 24.395,40 EUR in dolžnost plačila davkov in prispevkov.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 997,92 EUR, v primere zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

VI. Tožena stranka pravdne stroške nosi sama."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo in jo izpodbija v I., II. - ugodilnem delu, IV. - v ugodilnem delu in V. točki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov skladno z določbo 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Zaključek o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po mnenju tožene stranke zmoten in nezakonit, sodišče ga je sprejelo na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP - o odločilnih dejstvih je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče navaja, da mora biti delavcu jasno, za katera dejstva gre in kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj ne bi izhajalo, na osnovi katerega zbranega gradiva obstajajo utemeljeni razlogi, iz izredne odpovedi naj tudi ne bi izhajalo, da se besedna zveza "zbrano gradivo" nanaša na odredbo Okrožnega sodišča v Kranju in odločbo Inšpektorata RS za šolstvo in šport o suspenzu. Tožena stranka naj se na te listine v odpovedi ne bi določno sklicevala. Ključno je torej vprašanje, ali je bilo tožniku na podlagi navedb v pisnem vabilu in izrecni odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno, na katero njegovo ravnanje se nanaša delodajalčev očitek, tožnik je vedel, kaj je vsebina tega dokumenta in na kaj se nanaša. Tožnik je lahko razbral, kateri dogodek oziroma ravnanje je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka kot že na naroku graja glavno obravnavo z dne 23. 11. 2018 in 6. 2. 2019 in sicer procesno vodenje sodišča, ki je onemogočalo celostno razjasnitev dejanskega stanja. Navedene listine po navedbah sodišča ne bi mogle nadomestiti manjkajoče trditvene podlage v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ključno je, da je tožena stranka že izpostavila dejstvo, da mora delodajalec dejstva dejansko okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, dovolj konkretizirano navesti iz razloga, da mora biti delavcu povsem jasno, za katera dejstva gre in kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje sodišče glede očitka časovne opredeljenosti pojasnjuje, da je to potrebno iz razloga, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Torej ni bistveno, kdaj naj bi delavec storil očitano kršitev. V izredni odpovedi je tožena stranka zapisala, da je bila dne 16. 11. 2017 zaradi suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje prikazovanje, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) med drugim opravljena tudi preiskava prostorov, to pa tudi predstavlja trenutek, ko je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ob storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožnika tudi odstranila z dela na podlagi odločbe RS Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 24. 11. 2017 do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja, kot delavcu na delovnem mestu učitelj. Tožniku je bil suspenz izrečen povsem neodvisno od postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova zakonitost ni odvisna od zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Suspenz ni bil izrečen na temelju določb ZDR, temveč s strani Inšpektorata in na temelju določb Zakona o šolski inšpekciji. Zato je odločitev sodišča v tem delu nepravilna.

Glede IV. točke izreka sodbe - v ugodilnem delu je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila denarnega povračila zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na temelju določbe 118. člena ZDR-1. Odločitev je nepravilna, pri čemer je sodišče ob zmotni uporabi materialnega prava tudi absolutno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Glede na to, da je odpoved bila podana zakonito, bi bilo potrebno zavrniti tožbeni zahtevek iz tega razloga. Zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja je sodišče pravilno zavrnilo, zato bi posledično za sprejem pravilne in zakonite odločitve moralo zavrniti tudi zahtevek za povračilo ustreznega denarnega povračila namesto reintegracije. V tem delu je podana bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Temelj zahtevanega povračila po določbi 118. člena ZDR-1 ni podan. ZDR-1 v 118. členu določa, da se denarno povračilo prizna v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča je nepravilna in nezakonita in nima pravne podlage v materialnopravnih določbah ZDR-1. Posledično navedenemu je zmotna tudi stroškovna odločitev, ki temelji na načelu uspeha v pravdi. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj tožnik ni uspel v pretežnem delu. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo tožnikove nadaljnje stroške. Vsakemu povprečnemu človeku je na prvi pogled jasno, da brez dodatne pojasnitve konkretnih okoliščin historičnega dogodka iz tako abstraktne in pavšalne obrazložitve ni mogoče ugotoviti bistvenih sestavin obtožbe, še manj pa zakonskih znakov kaznivega dejanja, katerega storitev je bila tožniku očitana in sicer:

- kršitve ni mogoče časovno umestiti (od trenutka opravljene hišne preiskave ni mogoče enačiti s časom storitve očitanega kaznivega dejanja),

- ni navedeno, komu naj bi tožnik prikazoval pornografsko gradivo (ali gre za učenko šole ali drugo zunanjo osebo),

- katera dekleta naj bi nagovarjal k pošiljanju spornih fotografij,

- katera sredstva komuniciranja naj bi bila pri tem uporabljena ter kdaj in na kakšen način.

Tožena stranka se v pisni obdolžitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicuje na neko "zbrano gradivo", pri čemer pa niti ne pojasni, za katero gradivo naj bi konkretno šlo in kakšni očitki tožniku iz tega gradiva izhajajo, saj se lahko zgolj sklepa, da se ta besedna zveza nanaša na prvem odstavku odpovedi navedeno dokumentacijo, zbrano v predkazenskem postopku. Tožena stranka v času odpovedi ni razpolagala s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, niti z zapisnikom o zaslišanju, zato golo sklicevanje na listinsko dokumentacijo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadosti formalnim zahtevam tako hude obtožbe in tudi ne zadošča za njeno vsebinsko presojo. Odpovedni razlog kot izhaja iz konkretne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni konkretiziran v takšni meri, da bi omogočal samostojno presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku res da ni v celoti neobrazložena, je pa dejstvo, da ne dosega standarda obrazloženosti. V zvezi z očitano kršitvijo po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnik izpostavlja še, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni določno opredeljeno, katere so te pogodbene obveznosti in druge obveznosti, ki naj bi jih tožnik moral izpolnjevati, a jih je huje kršil. Tožena stranka le posplošeno navaja, da je tožnik s pošiljanjem spornega gradiva in komuniciranjem z mladoletnimi dekleti kršil temeljne cilje sistema vzgoje in izobraževanja, vendar hkrati v odpovedi niti ne pojasni, ali naj bi se kršitev nanašala na tožnikovo učenko oziroma udeleženko izobraževanja pri toženi stranki ali neko tretjo osebo. Ni jasno niti ali je tožnik očitane kršitve storil med delovnim časom pri toženi stranki ali zunaj delovnega časa. Dejstvo tudi je, da postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni vodil pravni laik, pač pa pooblaščena odvetnica, kateri so bile kot pravni strokovnjakinji procesne zakonske določbe dobro poznane.

4. Sodišče je res zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je bil tožnik ves čas od 30. 1. 2018 do 6. 2. 2018, ko je bila končana obravnava socialno zavarovan, vendar je tožnik upravičen do denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 namesto reintegracije. Protispisne so ugotovitve sodišča, da tožena stranka vse do predvidene ure dne 15. 12. 2017, ko naj bi se izvedel zagovor, ni vedela, da se tožnik zaradi bolezni zagovora ne bo mogel udeležiti. Pooblaščenka tožnika je prosila za preložitev zagovora in sicer iz razloga tožnikovega slabega psihičnega stanja ter zaradi zdravniškega pregleda, ki je bil tožniku določen na isti dan kot zagovor. Tožnik je na zdravniškem pregledu pridobil zdravniško potrdilo, iz katerega je izhajalo, da ni sposoben za delo, prav tako ni zmožen sodelovati na obravnavah pri delodajalcu in na sodišču. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče tudi ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je preizkušalo zgolj (ne)izpolnjenost formalnih zahtev, ki se nanašajo na konkretizacijo očitka delavcu v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v pisni obdolžitvi ter v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodila pooblaščena odvetnica, ki ni pravni laik in ki so ji poznane določbe delovnopravne zakonodaje. Sodišče ni storilo navedenih bistvenih kršitev v delu odločitve glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas suspenza na podlagi Zakona o šolski inšpekciji (Ur. l. RS, št. 114/2005 - UPB1), sicer pa gre v tem delu za pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve postopka v delu odločitve glede plačila denarnega povračila in tudi glede odločitve o stroških postopka.

8. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas kot učitelj za poučevanje glasbene vzgoje. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2017, kjer je tožniku očitala, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile storjene naklepno ali iz hude malomarnosti in ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. točka), pri čemer delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (2. točka). Ob navedenem se je tožnik dolžan po prejemu te odpovedi takoj zglasiti pri ravnateljici tožene stranke in ji predložiti vso dokumentacijo zavoda, ki jo je uporabljal za izvajanje dela v zavodu, predati poročilo o že opravljenih nalogah in rokih za izvedbo teh nalog ter izročiti vsa delovna in druga osnovna sredstva, s katerimi je delal in so last zavoda, ter izročiti ključe zavoda, s katerimi razpolaga (3. točka). Tožnika je tožena stranka vabila na zagovor, v ponovnem vabilu tožene stranke na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2017 je bilo tožniku očitano, da je dne 16. 11. 2017 zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) bila opravljena preiskava prostorov tožene stranke, pri čemer je policija opravila preiskavo na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kranju. V šoli je bil opravljen tudi inšpekcijski nadzor, pri čemer je bil z odločbo z dne 24. 11. 2017, ki ga je izdal Inšpektorat RS za šolstvo in šport št. ... izrečen suspenz pogodbe o zaposlitvi do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja.

9. V konkretnem primeru je sodišče presojalo izpolnjevanje formalnih zahtev, ki se nanašajo na konkretizacijo očitka delavcu v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v pisni obdolžitvi ter v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v njeni obrazložitvi. Tako se ni ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti odpovednega razloga in so vse pritožbene navedbe glede tega neutemeljene in v zvezi s tem niso podane uveljavljane bistvene kršitve pravil postopka.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti tako vsebinsko kot časovno opredeljen. Dopustno sicer je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje obrazloži razlog, sicer pa je potrebno v odpovedi navesti vse kar je razlog za odpoved, kar mora biti dovolj konkretizirano, da se lahko delavec zagovarja, potrebno pa je to tudi zaradi tega, da sodišče lahko presodi tudi ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno na podlagi 109. člena ZDR-1, ki jo mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga ter v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalcu sicer ni potrebno pravilno kazensko pravno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo možna sodna presoja. Iz izredne odpovedi izhaja, da je bila dne 16. 11. 2017 zaradi suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu KZ-1 opravljena tudi preiskava prostorov delodajalca, ter opravljen tudi izredni inšpekcijski nadzor. V odpovedi je navedeno le, da: "Glede na sedaj zbrano gradivo obstajajo utemeljeni razlogi, da je tožnik prikazoval pornografsko gradivo (gole slike moške osebe pod tušem, med britjem spolovila) in napeljeval k izdelavi pornografije mladoletna dekleta. Nagovarjanja deklet k pošiljanju spornih fotografij s sredstvi sposobnimi komuniciranja na daljavo so bila kršena tudi v času, ko je bil na delovnem mestu." Navedeno je tudi, da tožnikovo ravnanje predstavlja tudi grobo kršitev etičnega kodeksa in pomeni obliko nevestnega opravljanja dela in poklica, s čemer so izpolnjeni razlogi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je "tožniku bilo jasno" na katero njegovo ravnanje se nanaša delodajalčev očitek, torej kje, kdaj in proti komu naj bi tožnik storil kršitve. Dokazno breme glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je odpoved podana zakonito. Ob tem je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da se "zbrano gradivo" nanaša na odredbo Okrožnega sodišča v Kranju in odločbe Inšpektorata RS za šolstvo in šport o suspenzu. Zgolj navajanja, da je tožnik - osebno vedel, na kaj se nanašajo očitki, bi lahko pomenilo možnost arbitrarnega postopanja tako delodajalca kot tudi sodišča. Tudi hišna preiskava v prostorih delodajalca v kazenski zadevi ne pomeni, da je tožnik storil neko kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, pač pa pomeni le, da so v času odredbe o hišni preiskavi obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje. Sama odredba o hišni preiskavi tako ne predstavlja dokaza, da je oseba res storila kaznivo dejanje (glede katerega so za odreditev hišne preiskave obstajali le utemeljeni razlogi za sum, oziroma da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja). Tudi navedba o "zbranem gradivu" v kazenskem postopku ne nadomešča opisa kršitve v postopku izredne odpovedi.

12. Ob tem pritožbeno sodišče tudi navaja, da je dne 25. 10. 2019 prejelo dopis sodišča prve stopnje s prilogo tožene stranke z zaprosilom za posredovanje vloge in listine pritožbenemu organu, pri čemer je tožena stranka predložila sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 50244/2017 z dne 23. 9. 2019, iz katere izhaja, da je bila tožniku za poskus kaznivega dejanja, po drugem odstavku 176. člena KZ-1 in po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 obsojen na enotno kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v poskusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da obravnava zadevo na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in navedene sodbe kazenskega sodišča ne more upoštevati. Tako je neupoštevna vloga tožene stranke z dne 24. 10. 2019 podana v pritožbenem postopku, v kateri je tožena stranka pritožbenemu sodišču predložila sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 50244/2017 z dne 23. 9. 2019, s katero je bil tožnik obsojen za poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 in za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 na enotno kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

13. V zvezi z odločitvijo o pravicah iz delovnega razmerja v času suspenza od 24. 11. 2017 do 3. 1. 2018, ko je bil tožniku izrečen ukrep suspenza po odločitvi Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Inšpektorat RS za šolstvo in šport z dne 24. 11. 2017 pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče o predmetni zadevi odločalo na podlagi določila 53. člena ZDR-1. Odločba Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 24. 11. 2017 zgolj navaja, da se tožniku izreče suspenz do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja, ker pa je sodišče odločilo, da je odpoved nezakonita in se razveljavi, je pravilno priznalo razliko v plači med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo tožnik v času suspenza prejemal, če bi delal v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

14. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi tožniku prisojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za odmero denarnega povračila, kar pomeni, da zavrača očitke o postopkovnih kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč tudi v tem delu vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, očitana protispisnost pa prav tako ni podana. Ker pritožba ni uspela izpodbiti ugotovitve o nezakoniti odpovedi, je podan temelj za priznanje denarnega povračila v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, četudi ta iz izreka izrecno ni razvidna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejstvi (21. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o denarnem povračilu v višini tožnikovih sedmih povprečnih plač, kar znaša 14.230,86 EUR.

15. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 801/2017
• VDSS Sodba Pdp 156/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 865/2018