VDSS Sodba Pdp 381/2019

Jedro

Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga je eno utemeljeno pisno opozorilo podano v roku enega leta, razen če je s kolektivno pogodbo drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda njen zakoniti zastopnik ali od njega pooblaščena oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2018, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v mesečni višini bruto 1.032,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter navaja, sodišče se je postavilo na stališče, da so vsa opozorila pred odpovedjo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, ki jih je tožena stranka podala tožniku bila neutemeljena. Tožnik je bil upravičeno odsoten zaradi bolezni od 24. 7. 2017 do 18. 8. 2017 in je dne 11. 8. 2017 prišlo do prometne nesreče, o kateri je bila tožena stranka seznanjena dne 22. 8. 2017 in je tožnik posredoval poročilo o dogodku dne 9. 9. 2017. Sodišče zmotno zaključuje, da naj bi tožnik kršil 3. člen Pogodbe o uporabi kolesa z motorjem za dostavo pošiljk, ker je motor uporabljal v času bolniškega staleža in tožene stranke ni obvestil o prometni nesreči. Tožnik je kolo z motorjem uporabljal le do najbližjega bencinskega servisa. Ne drži, da se je tožnik peljal k zdravniku, kot to zaključuje sodišče. Dejstvo, da je to storil tožnik en teden pred zaključkom bolniške, po prepričanju sodišča ovrže tožnikovo izpoved, da je nameraval v službeno vozilo natočiti gorivo, kar pa je nelogično. Rok za podajo poročila v 23. členu Pravilnika ni določen. Ker je tožnik poročilo vendarle podal, mu ni mogoče očitati kršitve 16. člena Pravilnika o uporabi službenih vozil.

Ni sporno, da je tožnik dne 25. 9. 2017 na svoje vozilo namestil službene tablice in se peljal v službo, vendar ne z namenom, da bi vozilo uporabljal v službene namene, kot to napačno zaključuje sodišče. Dejanje tožnika sicer predstavlja protipravno ravnanje, vendar to dejanje ni bilo storjeno v delovnem času. Sodišče zaključuje, da ni verjelo tožniku, da ni imel namena opraviti dela s svojim motorjem, ker tega ni povedal A.A.. Priča A.A. je izpovedal, da je tožnik takrat pripravljal pošiljke, na podlagi česa sodišče zaključuje, da bi tožnik pošiljke naložil na svoje vozilo in opravil dostavo, iz sodbe ni razvidno in v tem delu sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, da je navedeno dejstvo želel povedati nadrejeni B.B., v postopku pa se je izkazalo, da je tega dne le-ta delala v popoldanski izmeni. Sklepanje o tem, da bi tožnik naložil pošiljke na svoj motor je zgolj hipotetična, kar je priča A.A. o tem le sklepala. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo glede očitane kršitve z dne 25. 9. 2017 zgolj pavšalno sklicevala na 37. člen ZDR-1. Tožnik izpostavlja, da so na službenem vozilu manjkali šipa, mrežica ... in sedež iz razloga, ker je tožnik vozilo popravljal, kar je tudi izpovedal. Sodišče ni uporabilo 4. člena Pogodbe o uporabi kolesa z motorjem in ni opravilo dokazne presoje v skladu z 8. členom ZPP, tako da je v posledici navedenega napačno ugotovilo dejansko stanje glede očitane kršitve o nevzdrževanosti službenega vozila.

Nadalje navaja, da je tožnik izpovedal, da je službo zamudil dvakrat in enkrat tudi opravičil svoj izostanek oziroma zamudo. Službo je zamudil zaradi slabih vremenskih razmer. To je tudi vplivalo, da je tožena stranka kasneje premaknila delovni čas na 5.30 uro. Sodišče je dolžno v skladu z 8. členom ZPP presojati vsak dokaz posebej in nato vse dokaze skupaj, kar pa tukaj ni storilo. Tožnikovo ravnanje ni take narave, da bi mu lahko očitali hujše kršitve pogodbe oziroma drugih delovnih obveznosti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako tožena stranka ni dokazala, da je tožnika utemeljeno opozorila po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, vsled navedenega je sodišče napačno zaključilo, da je izpolnjen pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Sodišče zaključuje, da sta imela C.C. in D.D. dne 2. 11. 2018 veljavno pooblastilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. D.D. naj bi imel dne 2. 11. 2018 pooblastilo za nadomeščanje C.C., ki je bila na dopustu v času izdaje odločbe in da je odločitev o odpovedi sprejela C.C. po podanem zagovoru. Sodišče je štelo, da je tožena stranka sprejela odpoved po pristojni osebi, pisni odpravek njene odločitve pa je pravilno podpisala oseba, ki je bila pooblaščena za nadomeščanje. V tem delu je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. D.D. je bil pooblaščenec za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za nadomeščanje C.C. pri podajanju odpovedi. Tožnik je grajal veljavnost pooblastila D.D., saj pooblastilo ni bilo podano s strani poslovodstva, ki ga predstavljata generalni direktor in dva člana poslovodstva. Pooblastilo z dne 2. 10. 2017 ni podpisano s strani E.E.. Pooblastilo z dne 2. 10. 2017, ki ga je dal generalni direktor članom poslovodstva ne predstavlja generalnega pooblastila, temveč zgolj pooblastilo za nadomeščanje v primeru odsotnosti ali nujnih opravil. Ne gre za situacijo, ko je C.C. prenesla svoja pooblastila, niti za situacijo, da je poslovodstvo D.D. pooblastilo, da C.C. nadomešča pri podajanju odpovedi v njeni odsotnosti. Kdaj je delodajalec ugotovil odpovedni rok je dejansko vprašanje. O odpovednem razlogu je bila tožena stranka seznanjena najmanj dne 27. 8. 2018, saj je o navedenem vedenju izpovedal D.D., da je bil tega dne seznanjen, da je prišlo do napačnega vročanja, da je to storil tožnik, ker je šlo za njegov okraj. V kolikor bi stališče sodišča obdržalo, da 60-dnevni rok teče od poročila inšpektoric, ob dejstvu, da je podpisnik odpovedi vedel za razloge že 27. 8. 2018, bi 60-dnevni rok začel teči od pridobitve dokazov, vendar v konkretnem primeru ne gre za tako okoliščino. Okoliščina, da naj bi bila C.C. o razlogih seznanjena dne 5. 9. 2018, za rešitev v predmetni zadevi ni odločilna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik navaja, da naj bi sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je bilo tožniku izdano prvo pisno opozorilo, ki se nanaša na ravnanje z dne 11. 8. 2017, ko je službeno kolo z motorjem, znamke F., z registrsko označbo ..., uporabljal izven delovnega časa oziroma v času bolniške odsotnosti, pri tem pa povzročil prometno nesrečo, o čemer toženo stranko ni obvestil, ampak je bila le-ta obveščena s strani zavarovalnice G. d. d. z dopisom z dne 22. 8. 2017, prejetim dne 24. 8. 2017. Sodišče je pravilno ugotovilo, da točenje goriva en teden pred nastopom na delo, torej pred zaključkom bolniške, ovrže navedbo tožnika, da je službeno vozilo uporabil zgolj za odhod na najbližji bencinski servis, poleg tega pa je poročilo podal šele po pozivu strokovnih služb, čeprav o prometni nesreči, ki se zgodi mora delavec nemudoma obvestiti svojega nadrejenega v skladu z določili Pravilnika o uporabi službenih vozil, kot tudi Hišnega reda ter pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da mora s službeni sredstvi delavec ravnati z vso skrbnostjo. Tožena stranka je bila obveščena o nesreči šele, ko je s strani zavarovalnice G. d. d., pri kateri ima zavarovano svoje nepremično in premično premoženje.

Prav tako ni moč slediti navedbam tožnika v pritožbi glede drugega opozorila, ki se nanaša na tožnikove kršitve delovnih obveznosti z dne 25. 9. 2017, ko je registrske tablice, ki pripadajo zgoraj navedenemu službenemu vozilu (vozilo z motorjem, registrska številka ...), ki mu je bilo dano v uporabo namestil na svoje privatno kolo z motorjem, da je sicer res z njim prišel v službo, vendar pa ni imel namena opravljati dostavo. To je želel povedati nadrejenemu, vendar ga je prehitel skrbnik voznega parka g. A.A. in da dostave ni opravil z navedenim vozilom, ampak z drugim službenim vozilom. Tožena stranka je tožniku priskrbela drugo vozilo za dostavo, pa tudi sicer njegovo ravnanje predstavlja prekršek po 35. členu Zakona o motornih vozilih (ZMV, Ur. l. RS, št. 106/2010, št. 23/2014 in št. 68/2016), saj je uporabil registrske tablice na vozilu, za katerega niso bile izdane. Šlo je tudi za prekršek po 26. členu (pogoji za udeležbo v cestnem prometu), 28. členu (obveznost registracije vozil), 32. členu (prometno dovoljenje in registrske tablice) in 34. členu (obveznost označitve) ZMV, v skladu s katerim morajo vozila za udeležbo v cestnem prometu biti registrirana, imeti veljavno dokazilo o tehnični brezhibnosti vozila, imeti veljavno prometno dovoljenje in biti označena s predpisanimi registrskimi ali preskusnimi tablicami, izdanimi za njihovo označitev. Prav tako je tožnik storil prekršek po 16. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP, Ur. l. RS, št. 82/2013-UPB, št. 68/2016 in št. 54/2017), saj je voznik dolžan imeti pri sebi med drugim tudi veljavno prometno dovoljenje, kar tožnik za drugo vozilo, s katerim je prišel v službo dne 25. 9. 2017 ni imel. Tožena stranka je dokazala utemeljenost in pravočasnost vseh treh zgoraj navedenih pisnih opozoril v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so bili podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in ostro zavrača navajanje tožnika o neutemeljenosti očitkov.

Glede pooblastil, katere je predložila tožena stranka poudarja, da je bilo med postopkom sporno, da pooblastilo št. ... z dne 31. 7. 2018 D.D. naj ne bi bilo veljavno, ker ni bilo podpisano s strani H.H., generalnega direktorja, je tožena stranka dokazala, da je takšno pooblastilo veljavno, sedaj pa tožnik na novo navaja, da naj ne bi bilo podpisano s strani E.E., člana poslovodstva. Tožena stranka se sklicuje na isto pooblastilo, ki je bilo podpisano s strani E.E. in tožnikove navedbe so zavajajoče. Prav tako, da je D.D. imel pooblastilo za podajo odpovedi in da je pričel rok teči že v avgustu in ne z dnem 5. 9. 2018, ko je bila seznanjena C.C..

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče je upoštevaje 8. člen ZPP pravilno ugotovilo, da je tožnik zamudil na delo, pri čemer je storil hujše kršitve delovnih dolžnosti in je povsem nepomembno, da je tožena stranka kasneje spremenila čas prihoda na delo. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, saj je tožena stranka sprejela odpoved pravilno upoštevaje pri tem pooblastila za podajo odpovedi. Pravilno v pritožbi tudi tožnik na novo navaja, da pooblastilo za podajo odpovedi naj ne bi bilo veljavno, ker ga ni podpisal E.E., član poslovodstva.

7. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pismonoša za nedoločen čas, pri čemer je opravljal delo v organizacijski enoti I., na poštah in oddelkih na območju poslovne enote, kot to določata 7. in 8. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2012. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je navedla, da je tožnik dne 13. 8., 14. 8. in 17. 8. 2018 nepravilno vročal priporočene poštne pošiljke različnim naslovnikom, tako da jih je pustil v hišnem predalčniku brez potrditve prejema s strani naslovnikov, v aplikaciji pa prikazal skupno vročitev, čeprav je bilo naslovnikov več.

8. Kontrolo sta opravili inšpektorici tožene stranke in poizvedovali pri naslovnikih. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni imel morebitne težave z uporabo aplikacije N.. Pisemske pošiljke pa so bile vročene nepravilno.

9. Tožena stranka je tožniku podala:

- prvo opozorilo pred odpovedjo dne 5. 10. 2017, ko je tožnik v času bolniškega staleža, ki ga je koristil od 24. 7. 2017 do 8. 8. 2017 s službenim vozilom dne 11. 8. 2017 povzročil prometno nesrečo in to v času bolniškega staleža od 24. 7. 2017 do 18. 8. 2017. O prometni nesreči tožene stranke ni obvestil, pač pa je le-ta izvedela šele z obvestilom zavarovalnice G. d. d. dne 22. 8. 2017;

- drugič je tožena stranka tožniku podala opozorilo pred odpovedjo dne 26. 10. 2017, ko je registrske tablice službenega vozila namestil na svoje osebno vozilo, s katerim je prišel v službo, da bi delal, pri čemer je tožena stranka pri pregledu ugotovila, da vozilu manjka šipa, mrežica za ..., sedež in registrske tablice. To je opazil nadzornik in odredil uporabo drugega službenega vozila;

- tretje opozorilo je bilo tožniku podano 20. 4. 2018 in se je nanašalo na zamujanje na delo in vpisovanje lažnih podatkov o prihodu na delo, pri čemer je tožnik dne 20. 2. 2018 prišel na delo ob 5.20 uri, 21. 2. 2018 ob 5.30 uri, čeprav bi moral biti na delu ob 5.00 uri. Kljub opozorilu je delo zamudil še 21. 2. in 22. 2. 2018. Prihod je vpisoval ročno, kot da zamud ni bilo.

V nadaljevanju je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in navedla, da je tožnik 13. 8. 2018, 14. 8. 2018 in 17. 8. 2018 nepravilno vročal priporočene poštne pošiljke. Tožnik je na zagovoru dne 26. 10. 2018 kršitve priznal, pri čemer sta kršitve predhodno ugotovili inšpektorici tožene stranke, ki sta opravili poizvedbe o vročitvah poštnih pošiljk pri strankah in ugotovili nepravilnosti.

10. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 85. členu ureja obveznosti delodajalca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in določa, da mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Delodajalec je dolžan delavca enkrat pisno opozoriti pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala pisno opozorilo dne 20. 4. 2018, ker je na delo prihajal z zamudo in sicer dne 20. 2. ob 5.20 h, 21. 2. ob 5.30 h in 22. 2. 2018 ob 6.20 h, pri čemer bi moral priti na delo ob 5.00 h. Ob navedenem je neutemeljen pritožbeni ugovor glede zamujanja na delo, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožnik tudi ročno popravljal prihode na delo. Ob tem ni mogoče upoštevati razloga glede vremenskih okoliščin, saj bi tožnik lahko navedeno pojasnil predpostavljenim, kar pa ni in je v evidenco zapisal napačno uro prihoda na delo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče utemeljeno verjelo pričama J.J. in K.K., ki sta oba izpovedala o večkratnem zamujanju tožnika, pri čemer je K.K. tudi zahteval, da tožnik prihod na delo popravi z uro dejanskega prihoda. Nepomembno je tudi pritožbeno navajanje, da je tožena stranka v nadaljevanju premaknila čas prihoda na delo za zaposlene na 5.30 uro. Tako sodišče v tem delu ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s pravilno uporabo 8. člena ZPP, saj je pravilno ovrednotilo vse izvedene dokaze, pri čemer tožniku tudi ni bilo mogoče verjeti, da so njegovi nadrejeni zahtevali, da popravi prihode na delo, čeprav dejansko ni zamudil.

11. Pritožbeno sodišče se glede ostalih dveh pisnih opozoril pred odpovedjo ne izjasnjuje, saj je bilo prvo podano dne 5. 10. 2017, drugo pa 26. 10. 2017, torej več kot eno leto pred podano redno odpovedjo iz krivdnega razloga, ki je bila podana dne 2. 11. 2018, torej ju ni bilo mogoče upoštevati na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Vendar kot že navedeno, je pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga eno utemeljeno pisno opozorilo podano v roku enega leta, razen če je s kolektivno pogodbo drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

12. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 2. 11. 2018, ker je dne 13. 8. 2018, 14. 8. 2018 in 17. 8. 2018 priporočene poštne pošiljke nepravilno vročil tako, da jih je vložil v poštni predalčnik brez potrditve prejema s strani naročnikov, pri tem pa tudi ponaredil podpise strank, navedeno pa je bilo ugotovljeno po raziskavi internih inšpektoric tožene stranke. Tožena stranka je tožnika v zvezi z očitanimi kršitvami vabila na zagovor dne 26. 10. 2018, tako da se je tožena stranka takrat v celoti seznanila z vsemi okoliščinami primera. Tožnik je kršil Splošna pravila izvajanja univerzalne poštne storitve iz decembra 2016. V nadaljevanju pa je tožena stranka tožniku podala utemeljeno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka tudi ni zamudila 60-dnevnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi, kot zatrjuje tožnik v pritožbi, saj je bila odpoved podana pravočasno, saj se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami šele po podaji zagovora tožnika. C.C. se je seznanila z ugotovitvami inšpektoric notranje kontrole 5. 9. 2018, zagovor je tožnik podal 26. 10. 2018, tožena stranka pa je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 2. 11. 2018, torej pravočasno v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga (tretji odstavek 89. člena ZDR-1).

13. Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda njen zakoniti zastopnik ali od njega pooblaščena oseba. V zvezi s podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da odpovedi ni podpisala pooblaščena oseba, pri čemer je sodišče pravilno ugotovilo, da sta imela C.C. in D.D. dne 2. 11. 2018 v času odpovedi veljavno pooblastilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz predloženega pooblastila generalnega direktorja tožene stranke z dne 2. 10. 2017 je razvidno, da je za nadomeščanje pooblastil dva člana poslovodstva E.E. in L.L.. Vsi trije pa so dne 9. 7. 2018 pooblastili C.C. za odločanje o odpovedi o zaposlitvi v enoti I., kjer je delal tožnik. Iz pooblastila ki je priloga k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 7. 2018 za C.C. izhaja, da je kot namestnica direktorja M. pooblaščena, da v sodelovanju s M. uvede, vodi in odloča v postopkih o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v disciplinskih in odškodninskih postopkih zoper delavce poslovne enote, pri čemer je pooblastilo veljalo od vključno 16. 7. 2018 do 26. 10. 2018 oziroma do preklica. Prav tako je imel pooblastilo D.D., da odloča v postopkih o redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2018, pri čemer sta pooblastilo podpisala E.E. in L.L., torej člana poslovodstva, ki sta nadomeščala generalnega direktorja v času njegove odsotnosti. Pooblastilo pa je veljalo od 31. 7. 2018 do 26. 10. 2018 oziroma do preklica. Pooblastilo D.D. je bilo veljavno, pooblastilo C.C. je prenehalo s preklicem 3. 1. 2019, kar pomeni, da je bilo za podano odpoved veljavno, pri čemer je D.D. dobil novo pooblastilo veljavno do 16. 5. 2022 oziroma do preklica. D.D. je imel 2. 11. 2018 pooblastilo za nadomeščanje C.C., ki je bila takrat na dopustu in je svojo odločitev sprejela po tožnikovem zagovoru. O tem tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2018 izhaja, da jo je podpisal D.D., kar ni nezakonito. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je bila odpoved podana prepozno, ker naj bi D.D. že predhodno vedel za storjene kršitve. D.D. tudi ni mogel v celoti vedeti za storjene kršitve, ki so jih ugotavljale inšpektorice za opravljeno kontrolo, pač pa se je lahko seznanil v celoti o kršitvah šele po podanem zagovoru tožnika.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 246/2015
• VDSS Sodba Pdp 544/2018
• VDSS sodba Pdp 1416/2007