VDSS Sodba in sklep Pdp 395/2019

Jedro

ZDR-1 v 1. odstavku 81. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, in v 2. odstavku, da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Tako že iz same zakonske dikcije izhaja, da mora biti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pisen in da sporazum, ki ni pisen, ne velja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dnem 31. 7. 2018 nezakonito, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in je veljala do 8. 9. 2018 (točka I izreka); da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna za čas od 1. 8. 2018 do 8. 9. 2018 prijaviti tožnico v obvezna zavarovanja ter za navedeno obdobje plačati nadomestilo plače v višini bruto 1.593,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo na neto znesek od 19. 9. 2018 dalje do plačila (točka II izreka). S sklepom, ki v tem delu ni pod pritožbo, je zavrglo zahtevek (pravilno: tožbo v delu zahtevka) za obračun nadomestila plače ter odvod davkov in prispevkov (točka III izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 490,67 EUR v roku 8 dni po vročitvi sodbe (pravilno: odločbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo in sklep v točki IV izreka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožnice. Napačno je stališče, da je skladno z 81. členom ZDR-1 sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi možno le na podlagi pisnega sporazuma. Tega stališča v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti, saj je bila dne 31. 7. 2018 z obeh strani izražena volja na način, da je bilo obema strankama jasno in enako razumljeno. Če bo izpodbijana sodba ostala v veljavi, bo to nevaren precedens za vse udeležence delovnega razmerja na strani delodajalcev, saj gre za nerazumljivo in neživljenjsko odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje namreč okoliščinam v obravnavani zadevi ni posvetilo nobene pozornosti. Ker iz izpovedi zakonite zastopnice izhaja, da je dne 31. 7. 2018 izrazila jasno voljo tožene stranke, da je tožničin predlog sprejet, sta stranki sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je takoj po razgovoru z direktorico v kadrovski službi povedala, da je na delo ne bo več, zato se je zavedala, da z 31. 7. 2018 zaključuje delovno razmerje. S tem, ko tožnice na delo samovoljno ni bilo, je toženi stranki povzročila izdatno materialno škodo. Ravnala je protipravno in v nasprotju z zavezami, ki jih mora delavec na delovnem mestu upoštevati. Zaradi tega je povsem nerazumljiv zaključek sodišča, da bi morala tožena stranka pripraviti pisni sporazum, pa tega ni storila. Tožnica ni podpisala listine v prilogi pod A3, ker jo je zmotil edino zapis, da ji delodajalec ni nič dolžan, na to pa bi lahko delodajalca opozorila in listino po popravku podpisala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom istega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je tožnica dne 31. 7. 2018 toženi stranki izročila listino, v kateri je navedeno, da ji z dnem 31. 7. 2018 sporoča, da želi sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Direktorica tožene stranke je listino sprejela in tožnico z 31. 7. 2018 odjavila iz obveznih zavarovanj. Tožnici je dne 6. 8. 2018 v podpis poslala pisni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničine prošnje. Tožnica sporazuma ni podpisala, dne 7. 8. 2018 pa je toženki podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je ta prejela 9. 8. 2019;

- da stranki nista podpisali pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ker je pisnost sporazuma pogoj za njegovo veljavnost po 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na dan 31. 7. 2018 nezakonito,

- da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2018, ampak ji je skladno z določbo 2. odstavka 94. člena ZDR-1 trajalo do izteka 30 - dnevnega odpovednega roka tj. 8. 9. 2018, saj je tožnica dne 7. 8. 2018 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženi stranki vročena dne 9. 8. 2018, zato jo je tožena stranka dolžna za obdobje od vključno 1. 8. 2018 do 8. 9. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji plačati bruto nadomestilo v znesku 1.593,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 dalje do plačila.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. ZDR-1 v 1. odstavku 81. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, in v 2. odstavku, da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Tako že iz same zakonske dikcije izhaja, da mora biti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pisen in da sporazum, ki ni pisen, ne velja. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z ustno sklenjenim sporazumom med strankama. Namen zakonske določbe je pravna varnost delavcev in delodajalcev, zato izpodbijana sodba ni niti nevaren precedens in tudi ne nerazumljiva oziroma neživljenjska odločitev sodišča.

7. Iz tožničine vloge izhaja, da je dne 31. 7. 2018 toženo stranko obvestila, da želi sporazumno prekinitev delovnega razmerja in ne, da s tem dnem prekinja delovno razmerje. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Prav tako za odločitev ni pomembno navajanje tožene stranke v pritožbi, da ji je nastala izdatna materialna škoda, ker tožnice ni bilo na delo. Dejstvo je, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi njene redne odpovedi z iztekom odpovednega roka, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, iz katerih se lahko sodba in odločitev o stroških postopka izpodbijata, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter sklep v izpodbijanem delu (353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 73/2016
• VDSS Sodba Pdp 176/2017
• VDSS Sodba Pdp 476/2021