<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 1480/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1480.2019

Evidenčna številka:VSL00026769
Datum odločbe:28.08.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:ODZ - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice - dokazni standard verjetnosti - objektivna nevarnost - dobra vera - izpodbijanje dobrovernosti

Jedro

Če je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ, iztekla pa bi se v času veljavnosti ZTLR, in v primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, so se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljala določila ZTLR. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.

Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je oziroma bo v celoti na strani toženca. V tej fazi postopka, ko se o spornem zahtevku slednji še niti ni izjasnil, je sodišče v nasprotju z navedenim materialnopravnim izhodiščem in trditveno podlago tožnic preuranjeno in preobširno ugotavljalo, ali je bila ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju tožnica (oziroma njeni pravni predniki) dobroverna ali ne. Namen določb o priposestvovanju je v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice. Po ustaljenih stališčih sodne prakse dobre vere (to je opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastninski pravici) ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.

V primeru toženčeve odtujitve nepremičnin tožnica lahko izgubi učinkovito lastninskopravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je s tem izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper toženca za prepoved odtujitve in obremenitve v izreku navedenih nepremičnin za čas do pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe v tej zadevi. Odločanje o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožnice vlagajo pritožbo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.2 Predlagajo spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe. Podrejeno se zavzemajo za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po pritožbenem mnenju verjetnost terjatve (pridobitev lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah na podlagi priposestvovanja) izhaja iz tožbenih navedb in predlaganih dokazov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila dobroverna, ker je bila 42 let pasivna, je protispisna in materialnopravno zmotna. Sodišče ni upoštevalo, da se po zakonu dobra vera domneva. Čas uveljavljanja pravice ureja zakon z zastaranjem. Uveljavljanje lastninske pravice ne zastara. Trajanje oziroma potek časa je pomemben za tek priposestvovalne dobe in ne za presojo dobre vere. Presojanje dobre vere po času do uveljavitve zahtevka je materialnopravno zmotno. Ni ne zakona ne sodne prakse, ki bi določala, da neangažiranost priposestvovalca po preteku priposestvovalne dobe kaže na slabo vero. Zakonsko domnevo o dobri veri lahko izpodbija le tožena stranka. Sodišče je z ugotavljanjem dejstev, ki jih stranke niso navajale, prekršilo 7. člen ZPP, prevzelo vlogo toženca in tožnice neenakopravno obravnavalo. Sklep predstavlja odločbo presenečenja. Nima razlogov o odločilnih dejstvih in je protispisen. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je toženec vtoževani parceli podedoval. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo v smislu 10. člena SPZ3 ga ne varuje, ker dedovanje ni pravni posel v smislu navedenega pravila. Zmotna in v nasprotju s členom 292 ZIZ (prav: 272 členom ZIZ) je tudi odločitev o nevarnosti onemogočanja oziroma otežitve terjatve. Tožeča stranka je nameravano prodajo dokazovala z zaslišanjem strank in prič, kar je zadosten dokaz. Brez dokazne ocene izvedenih dokazov sodišče ne sme opraviti vnaprejšnje dokazne ocene o tožbenih trditvah. Hipoteka je verjetna. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je potreben pogoj objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Zadošča že verjeten izkaz nastanka same posledice – nevarnosti za bodočo izterjavo. Upniku ni treba dokazovati, da nevarnost izvira iz dolžnikovega ravnanja. Sodišče teh izhodišč ni upoštevalo in je kršilo materialno pravo. Predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje in odločanje po drugem sodniku.

3. Toženec je odgovoril na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter plačilo njegovih pritožbenih stroškov. O verjetnosti terjatve je odločeno pravilno. Zatrjevane darilne pogodbe ni. Tudi dobrovernosti tožnic in njihovih pravnih prednikov ne. Vtoževanih nepremičnin niso imeli v posesti. Toženčev oče je že v letu 2016 začel urejati sporne nepremičnine, v letu 2017 naročil in izvedel parcelacijo ter jih 23. 3. 2018 z darilno pogodbo podaril tožencu. Tudi drugega pogoja za predlagano začasno odredbo ni. Nevarnost mora biti konkretna. Govorice ne zadoščajo. Tožeča stranka je že dosegla zaznambo spora. Del vtoževanih nepremičnin je v območju, namenjenem za gradnjo. Toženec ga je že pripravil za gradnjo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je nedenarna terjatev: ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je še pred vročitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe tožencu v odgovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Presodilo je, da nista izkazana verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) niti nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 272. člena ZPZ).

6. V postopku zavarovanja se odloča s stopnjo verjetnosti. Gre za najnižjo stopnjo skladnosti predstave z dejstvi. Podana je, ko je argumentov za nek sklop več kot tistih, ki kažejo nasprotno. O predlogu za izdajo začasen odredbe se praviloma odloča v fazi, ko celota relevantnih okoliščin še ni natančno in dokončno identificirana. Kadar se sodišče odloči za odločanje o podanem predlogu za izdajo začasne odredbe že pred vročitvijo nasprotni stranki in brez naroka, odloča le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudi tožeča stranka v predlogu. Če iz njega sledi verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe in je predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja, predlogu ugodi, sicer ga zavrne.

7. Tožeča stranka trdi in dokazuje, da je sporne nepremičnine preko svojih pravnih prednikov prisposestvovala. Navaja, da jih je njen pravni prednik pridobil na podlagi izgubljene, v zemljiški knjigi neizvedene, a v celoti realizirane darilne pogodbe, ki jo je sklenil s pravnim prednikom tožene stranke v letu 1967. Po tožbenih trditvah jih je imel od tedaj naprej v dobroverni lastniški posesti sam, nato pa njegovi pravni predniki, ki so jih podedovali. Mirna in dobroverna posest je trajala vse do začetka leta 2019, ko je toženec prvič vprašal tožnico, ali ima dokumente, da je lastnica, nato pa začel z urejanjem (planiranjem) nepremičnin, tožnica pa je pri notarju ugotovila, da je v zemljiški knjigi lastninska pravica vpisana nanj in ne nanjo. Po ugotovitvi, da je zemljiškoknjižno stanje neurejeno že 42 let (vsaj od leta 1977), je sodišče ocenilo, da pasivnost tožeče stranke, ki v zemljiški knjigi v tem času oziroma do vložitve tožbe ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, kaže na njeno slabo vero. Presodilo je, da dobra vera tožeče stranke ni z verjetnostjo izkazana in že iz tega razloga predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Drugih pogojev za priposestvovanje ni ugotavljalo oz. ocenjevalo.

8. Glede na zatrjevani čas sklenitve darilne pogodbe (1967) je sodišče pravilno izhajalo iz materialnopravnih izhodišč ODZ4 ter ZTLR5 o priposestvovanju lastninske pravice. Po paragrafu 1460 ODZ je bila za priposestvovanje potrebna pravična posest,6 poštena posest7 in pristna posest,8 ki je trajala po zakonu določen čas.9 Če je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ, iztekla pa bi se v času veljavnosti ZTLR, in v primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, so se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljala določila ZTLR (drugi in četrti odstavek 28. člena ZTLR).10 V skladu s prehodno določbo prvega odstavka 266. člena SPZ pa ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003 (dan uveljavitve SPZ – 276. člen SPZ) v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.11 To pomeni, da dobrovernost zgolj tožnic ni relevantna. Če se je priposestvovalna doba iztekla že pri njihovih pravnih prednikih, so ti po zakonu postali lastniki vtoževanih nepremičnin, lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je tedaj ugasnila.

9. Sodišče je pravilno navedlo, da se dobra vera posestnika domneva. V nasprotju s tem materialnopravnim izhodiščem pa je nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka zaradi dolgoletnega neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v slabi veri oziroma da dobre vere niti z verjetnostjo ni izkazala. Tožbene trditve o dobroverni posesti pravnih prednikov tožeče stranke in tožnic samih so bile zadostne in verjetne. Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je oziroma bo v celoti na strani toženca. V tej fazi postopka, ko se o spornem zahtevku slednji še niti ni izjasnil, je sodišče v nasprotju z navedenim materialnopravnim izhodiščem in trditveno podlago tožnic preuranjeno in preobširno ugotavljalo, ali je bila ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju tožnica (oziroma njeni pravni predniki) dobroverna ali ne. Namen določb o priposestvovanju je v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice. Po ustaljenih stališčih sodne prakse dobre vere (to je opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastninski pravici) ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.12 Ob pomanjkanju nasprotnih toženčevih trditev se je sodišče nadalje preuranjeno, za zdaj še nepotrebno in v nasprotju s stališči sodne prakse, ukvarjalo tudi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in z vprašanjem, katero od pravdnih strank v konkretnih okoliščinah primera slednje varuje.13 S tem je že odločalo tako, kot bi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar pa je v fazi odločanja o začasni odredbi pri sicer sklepčnih zahtevkih izključeno.

10. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti oceni in ugotovitvam sodišča o neizkazani nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni potreben pogoj subjektivne nevarnosti – da slednja izvira iz dolžnikovega ravnanja oziroma ogrožanja izvršbe z razpolaganjem s svojim premoženjem. Zadošča izkaz objektivne nevarnosti. Upnik mora zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost.

11. Tožnica je trdila, da je toženec prevzel sporne nepremičnine v posest šele po ugotovitvi, da tožnica nima potrebnih dokazov, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, da jih je pričel spreminjati, ker so zazidljive in jih pripravljati za prodajo ter govoriti, da jih bo prodal, s čimer bi ob neizdani začasni odredbi sama izgubila učinkovito lastninskopravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. V dokaz je ponudila svoje zaslišanje in zaslišanje prič. Prestrogo in v nasprotju z 8. členom ZPP je stališče sodišča, da ponujeni dokazi ob pomanjkanju pisnih dokazov o nameravani prodaji ne zadoščajo. Ker jih sodišče ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje o tem pogoju za izdajo začasne odredbe neugotovljeno.

12. V primeru toženčeve odtujitve nepremičnin tožnica lahko izgubi učinkovito lastninskopravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je s tem izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve.14

13. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pritožnica ni obrazložila predloga za dodelitev zadeve drugemu sodniku. Pritožbeno sodišče samo ne najde razlogov za to.

14. V nadaljnjem postopku bo sodišče pri ponovnem odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe lahko upoštevalo celotno procesno gradivo oziroma trditveno in dokazno podlago obeh strank, saj se je o tožbi in predlagani začasni odredbi tožena stranka že izjavila. Če bo ocenilo, da so podani pogoji iz 272. člena ZIZ, bo po celoviti dokazni oceni predlogu za izdajo začasne odredbe lahko ugodilo. V nasprotnem primeru naj o predlogu odloči skupaj s končno – zavrnilno odločbo.

15. Stroški pritožbenega postopka je priglasil le toženec. Izrek o njih temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.
3 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
4 Obči državljanski zakonik – paragrafi od 1460 do 1471.
5 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; 28. člen.
6 Po paragrafu 1461 je bila to posest, ki se opira na pravni naslov, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine: npr. volilo, daritev, posojilo, kup in prodaja, menjava, plačilo itd.
7 Po paragrafu 326 ODZ je bil pošten posestnik, kdor je imel iz verjetnih razlogov stvar, ki jo je posedoval, za svojo; nepošten pa je bil tisti, ki je vedel ali bi moral iz okoliščin domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada nekomu drugemu.
8 Po paragrafu 345 ODZ je štela za pristno posest, ki ni bila pridobljena skrivaj, z zvijačo ali prošnjo in tista, ki je posestniku lastnik ni dopuščal iz uslužnosti.
9 Dvajset let: paragraf 1471 ODZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960.
10 Načelno pravno mnenje XXIII. skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča, republiških Vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15. 12. 1983, poročilo VS SI, 1985/1, str. 1.
11 II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2009.
12 Primerjaj VS RS II Ips 154/2013, točka 13 in v opombi št. 11 navedeno sodno prakso.
13 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 622/2008 točka 16, II Ips 357/2013, II Ips 21/2019 in druge.
14 Primerjaj VSL II Cp 3111/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2
Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 326, 345, 1460, 1461, 1471
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28, 28/2, 28/4
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 266, 266/1, 276
Datum zadnje spremembe:
14.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzg3