<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1705/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1705.2019

Evidenčna številka:VSL00029401
Datum odločbe:04.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega premoženja - odmena zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - izgubljena korist - uporaba denacionalizirane nepremičnine - delni umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe

Jedro

Zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen ne predstavlja običajnega (klasičnega) obogatitvenega zahtevka, zaradi česar (zavezančeva) korist ni pogoj za njegov obstoj oziroma ni merilo za višino nadomestila (izgubljene koristi), ki gre upravičencu. Omenjena terjatev predstavlja po svoji vsebini nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Posledično je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je nepomembno, ali je zavezanec z uporabo podržavljenih nepremičnin (lahko) pridobila določeno korist ali ne.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (IV. točka izreka odločbe z dne 4. 4. 2019) spremeni tako, da se znesek 3.120,20 EUR nadomesti z zneskom 4.198,9 EUR, v preostalem pa se njena pritožba zavrne.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 4. 4. 2019:

- zaradi umika tožbe glede tožbenega zahtevka za plačilo 13.580,67 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2018 do plačila in za plačilo zamudnih obresti od glavnice 51.754,27 EUR za dan 3. 5. 2018 v tem delu pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna prvo tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni plačati znesek 51.754,27 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2018 do plačila (II. točka izreka),

- pravdni postopek proti Republiki Sloveniji ustavilo in odločilo, da krijeta tožeča stranka ter Republika Slovenije vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna prvo tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni po prejemu odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.120,20 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Prvo tožena stranka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper II. in IV. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo in zakaj. Pojasnjuje, kako se v skladu z 42. člen ZDen izvede denacionalizacija. Tožeča stranka kot denacionalizacijski upravičenec se je prostovoljno odločila za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč. Na ta način je že pridobila zemljišče, ki je vrednejše od podržavljenih nepremičnin. ZDen ne vsebuje določb glede plačila nadomestila zaradi nemožnosti uporabe v primeru nadomestnih zemljišč. Pritožnica omenja vsebino drugega odstavka 72. člena ZDen. Z izročitvijo nadomestnih nepremičnih kot oblike odškodnine so bili denacionalizacijski upravičenci v celoti poplačani, zaradi česar je materialnopravno zmotno stališče, da so po omenjeni določbi upravičeni do nadomestila. Nesprejemljivo je stališče, po katerem bi bila prvo tožena stranka iz naslova istega denacionalizacijskega zahtevka zavezana za dvakratno plačilo odškodnine, in sicer najprej kot zavezanka za plačilo odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč, nato pa še kot zavezanka za plačilo nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Pomemben naj bi bil namen nadomestila po drugem odstavku 72. člen ZDen, kot ga razlaga tudi sodna praksa, in sicer, da naj bi upravičenec z njim prejel tisto korist, ki bi jo dejansko imel, če bi imel podržavljene nepremičnine v lasti že od uveljavitve ZDen. Sama pa naj bi bila zavezana za plačilo te koristi, ker je imela podržavljeno premoženje v spornem obdobju možnost ekonomsko izkoriščati. V konkretnem primeru pa sama podržavljenih nepremičnin dejansko nikoli ni imela v svoji premoženjski sferi, zaradi česar jih v tem obdobju tudi ni moglo ekonomsko izkoriščati. Sama zaradi dejanskih ovir od podržavljenih nepremičnin ni imela nobenih koristi. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi pomenila sodna praksa, po kateri so upravičenci, ki so prejeli nadomestna zemljišča, upravičeni tudi do nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in na katero se opira izpodbijana sodba, neenako obravnavo denacionalizacijskih upravičencev. Prav tako naj bi šlo za neenako obravnavo v odnosu do tistih upravičencev, pri katerih je bila denacionalizacija izvedena v obliki odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi, v delnicah Republike Slovenije ali v obveznicah SOD. Zakon niti sodna praksa upravičenj iz naslova drugega odstavka 72. člena ZDen takim denacionalizacijskem upravičencem ne priznavata, saj za to ni izkazana pravna podlaga. Nadomestna zemljišča prav tako predstavljajo eno izmed odškodnin, ko nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, zaradi česar ni videti razloga, da bi bili upravičenci do tovrstne odškodnine obravnavani kakor koli drugače kot upravičenci do ostalih vrst odškodnine na podlagi 42. člena ZDen. Stališče, da so upravičenci, ki so prejeli nadomestna zemljišča, upravičeni tudi nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen, čeprav sami od podržavljenih nepremičnin ne bi imeli nikakršne koristi, predstavlja neenako obravnavo denacionalizacijskih upravičencev.

4. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje zoper odločitev o stroških oziroma IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da to odločitev spremeni tako, da prvo toženi stranki naloži povrnitev stroškov v višini, kot so bili priglašeni, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Odločitev sodišča glede stroškov naj bi bila napačna in neobrazložena do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj bi tožena stranka uspela s približno 21 % ugovorov glede višine tožbenega zahtevka. Takšna ugotovitev je popolnoma v nasprotju z izrekom sodbe ter ugotovitvijo, da dokazovanje o višini tožbenega zahtevka sploh ni bilo potrebno in da je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sodišče je napačno ocenilo, da naj bi tožena stranka1 uspela samo s približno 79 % tožbenega zahtevka in ji glede na priznane pravdne stroške v višini 4.354,23 EUR določilo 3.528,20 EUR ter po pobotanju s stroški prvo tožene stranke v višini 408,00 EUR prisodilo samo 3.120,20 EUR. Ni nepomembno, da se je prvo tožena stranka izrecno strinjala z delnim umikom tožbenega zahteva, kot je razvidno tudi iz zapisnika z dne 4. 4. 2019, in da se sodišče z višino tožbenega zahtevka sploh ni ukvarjalo. Sama je v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, toženka pa s svojimi ugovori ni uspela niti deloma, saj jih sodišče sploh ni obravnavalo in posledično tudi niti deloma upoštevalo, kar vse bi moralo upoštevati sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi o stroških postopka. Sklep sodišča, da naj bi bili stroški pridobitve zemljiškoknjižnih izpiskov in izpiskov iz zemljiškega katastra nepotrebni, ni nikjer obrazložen, zaradi česar odločitve ni možno preizkusiti. Sodišče je vpogledalo in prebralo vseh 206 zemljiškoknjižnih izpiskov in 212 izpiskov iz zemljiškega katastra. Če bi bili le-ti nepotrebni, bi moralo dokazni predlog tožeče stranke zavrniti. Pridobitev teh listin je bila nujno potrebna, saj je morala tožeča stranka dokazati pridobitev lastninske pravice, površino in lego nepremičnin, kar je najenostavneje in najceneje dokazovati z javnimi listinami. ZPP strankam izrecno nalaga, da predložijo listine, na katere se sklicujejo. Pritožba nadalje omenja, kaj v zvezi s pridobitvijo takšnih listin določa odvetniška tarifa, ter pojasnjuje, zakaj sodišče prve stopnje prvo toženi stranki ne bi smelo priznati povračila 550 točk za pripravljalni narok.

6. Prvo tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče pa je delno utemeljena.

O pritožbi prvo tožene stranke:

8. Zakaj gre nadomestilo po 72. členu ZDen2 tudi tistim upravičencem, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine (nepremičnin), je ob sklicevanju na odločbe (to je sodno prakso) Vrhovnega sodišča RS v 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. V tem okviru je izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS (zavzetega/pojasnjenega v sklepih II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016 in II Ips 95/2017 z dne 8. 6. 2017), da je položaj upravičenca, ki je prejel nadomestno premoženje, po vsebini enak položaju upravičenca, ki je prejel nazaj svoje premoženje.3 Prav tako je že sodišče prve stopnje4 obrazložilo, da ustreza nadomestna nepremičnina vrednosti podržavljenega premoženja in da je zato lahko varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen, kot tudi, da nadomestilo predvideno v omenjeni določbi izravna tisto vrednostno nesorazmerje, ki je upravičencu nastalo od tedaj, ko se je zakonodajalec odločil popraviti prizadejano krivico (leto 1991) do njene resnične poprave (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe), in s tem vrednostno izenači premoženje vseh denacionalizacijskih upravičencev (na leto 1991), ki so sicer nepremičnine prejeli v različnih časovnih trenutkih. Zato5 upravičencem, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, pripada tudi odmena za nemožnost njegove uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen (glej sklep II Ips 95/2017 z dne 8. 6. 2017). Z ozirom na vse navedeno ni moč slediti niti pritožničinemu navajanju, da so bili z izročitvijo nadomestnih nepremičnih kot oblike odškodnine denacionalizacijski upravičenci v celoti poplačani in da naj bi bila (upoštevaje stališča sodišča prve stopnje) sama iz naslova istega denacionalizacijskega zahtevka zavezana za dvakratno plačilo odškodnine. Kot je jasno razvidno iz prej omenjenih razlogov, gre za dve različni „škodi“ in (posledično) dva (pravna) temelja.6

9. Za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe ni bistveno niti pritožničino navajanje, da podržavljenih nepremičnin nikoli ni imela v svoji premoženjski sferi in da jih zato v relevantnem obdobju ni mogla ekonomsko izkoriščati oziroma od njih (zaradi dejanskih ovir) ni imela nobenih koristi. Zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen ne predstavlja običajnega (klasičnega) obogatitvenega zahtevka, zaradi česar (zavezančeva) korist ni pogoj za njegov obstoj oziroma ni merilo za višino nadomestila (izgubljene koristi), ki gre upravičencu.7 Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v odločbi II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016, predstavlja omenjena terjatev po svoji vsebini nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Posledično je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je nepomembno, ali je prvo tožena stranka (zavezanec) z uporabo podržavljenih nepremičnin (lahko) pridobila določeno korist ali ne.8

10. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe o sodni praksi, ki naj bi neenako obravnavala upravičence, ki so prejeli vrnjene podržavljene nepremičnine, in upravičence, ki so prejeli nadomestna zemljišča, češ da naj bi bili slednji upravičeni do nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki naj bi predstavljalo korist, za katero so bili prikrajšani, čeprav jo zaradi ovir v naravi (ki korist preprečujejo) nikoli ne bi pridobili. Kdo točno naj bi kaj takega trdil, ni (po)jasn(jen)o. Za obravnavani primer pa je takšno navajanje neupoštevno ne le iz razloga, ker je nekonkretizirano,9 ampak prvenstveno zato, ker predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP10). Kakršnih koli (sploh pa ne ustrezno konkretiziranih) trditev, da tožeča stranka tudi, če bi podržavljeno premoženje (nepremičnine) v relevantnem obdobju lahko sama uporabljala (oziroma upravljala), od tega ne bi imela koristi, prvo tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo prvo tožena stranka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

12. Ker sodišče prve stopnje glede stroškov pridobitve zemljiškoknjižnih izpiskov in izpiskov iz zemljiškega katastra, ki jih je v postopku na prvi stopnji priglasila tožeča stranka, ni navedlo, da so bili nepotrebni (kot to meni pritožba), ampak, da njihov nastanek ni izkazan oziroma da so zajeti v drugih priznanih opravilih, je (obširno) pritožbeno pojasnjevanje potrebnosti predložitve omenjenih listin (izpiskov) za presojo pravilnosti zaključka omenjenega sodišča nebistveno. Tarifna številka 39 Odvetniške tarife/OT11 v 5. točki res predvideva, da gre odvetniku za pribavo (pridobitev) zemljiškoknjižnih izpiskov, izpiskov iz sodnega registra in drugih izpiskov in podatkov, za vsak izpisek in podatek 50 točk, vendar (glede na prvi odstavek omenjene tarifne številke) samo, če takšna storitev ni zajeta v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V konkretnem primeru pa so bili omenjeni izpiski predloženi skupaj s tožbo in bili podlaga za njeno sestavo. To pomeni, da ni moč govoriti o samostojni storitvi in je nagrada za njihovo pridobitev zajeta že v nagradi za sestavo tožbe.

13. Utemeljeno pa tožeča stranka nasprotuje naziranju sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka uspela z ugovori glede približno 21% višine tožbenega zahtevka (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane odločbe).12 Tožeča stranka je (približno) v tem obsegu (razmerju) umaknila svojo tožbo (oziroma za toliko skrčila svoj prvotni tožbeni zahtevek), s čimer se je prvo tožena stranka strinjala, sodišče prve stopnje pa je v tem delu postopek ustavilo (glej I. točko izreka odločbe z dne 4. 4. 2019). Okoliščina, da je tožeča stranka tožbo delno umaknila, ker je presodila, da naj bi bili ugovori (navedbe) prvo toženke glede višine v tem obsegu utemeljeni, je z vidika presoje njenega uspeha v pravdi (kot kriterija za odločitev, katera stranka nosi stroške postopka v skladu s 154. členom ZPP), nebistvena. V primerih delnega umika tožbe je potrebno namreč o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odločiti po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zahtevka pa se stroški presojajo po uspehu.13 Morebitne stroške zaradi delnega umika tožbe (in posledično temu delne ustavitve postopka) pa je treba zahtevati.14 To je prvo tožena stranka v vlogi z dne 4. 4. 2019 tudi storila.

14. Ker se uspeh stranke v pravdi ugotavlja glede na višino tožbenega zahtevka ob odločanju o njem,15 je moč ugotoviti, da je tožeča stranka v celoti uspela (1. odstavek 154. ZPP) in ji je dolžna prvo tožena stranka povrniti njene potrebne stroške postopka na prvi stopnji, hkrati pa tudi, da je treba pri odmeri stroškov (odvetniške nagrade) izhajati iz vrednosti spornega predmeta (višine zahtevka), o katerem je sodišče prve stopnje odločilo. Tega v konkretnem primeru predstavlja zahtevek v višini 51.754,27 EUR (in ne zahtevek oziroma vrednost spornega predmeta označena v tožbi, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje), kar glede na Tar. št. 18 OT pomeni nagrado v višini 1000 (in ne 1100 točk, iz katere je izhajalo sodišče prve stopnje). Upoštevaje to „izhodiščno“ nagrado in stroške odvetniškega zastopanja, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), gre slednji iz omenjenega naslova 4.706,5 točk,16 kar upoštevaje (za to zadevo relevantno) vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), 22% DDV, stroške poizvedbe ZGS po priloženem računu v znesku 200,01 EUR in plačano sodno takso v višini 1.449,00 EUR skupaj znaša 4.284,6 EUR.

15. Kot je bilo omenjeno, je prvo tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2019 priglasila stroške od umaknjenega dela tožbe. Ker je „izhodiščna“ nagrada glede na prvotno višino zahtevka (65.334,94 EUR), upoštevaje Tar. št. 18 OT, znašala 1100 točk, po delnem umiku pa 1000 točk, je bilo potrebno povračilo odvetniških stroškov v tem delu ugotavljati glede na njuno razliko (100 točk). Prvo toženi stranki gre za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 4. 2. 2019 100 točk17 (1. točka Tar. št. 19 OT), za zastopanje na (pripravljalnem) naroku z dne 21. 2. 2019 pa 50 točk18 (2. točka Tar. št. 20 OT). Tožeča stranka v pritožbi ugovarja, da OT ne predvideva nagrade za pripravljalni narok oziroma da bi šla prvo toženi stranki kvečjemu nagrada v višini 25% po 3. točki Tar. št. 20 OT (ki predvideva nagrado za narok, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja), s čimer pa se ni moč strinjati. Ker je iz zapisnika o omenjenem naroku razvidno, da je bil na njem s strani sodišča prve stopnje opravljen poskus poravnavanja, gre prvo toženi stranki povračilo nagrade po 2. točki Tar. št. 20 OT.19 Prvo toženi stranki gre tako 150 točk, kar s (priglašenim) povračilom dejanskih izdatkov v višini 2% (tretji odstavek 11. člena OT), in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) ter 22% DDV skupaj znaša 85,7 EUR. Po pobotanju medsebojnih stroškov je tako prvo tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 4.198,9 EUR.

16. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke zoper IV. točko izreka odločbe z dne 4. 4. 2019 (odločitev o stroških) delno ugoditi in to odločitev spremeniti tako, da se znesek 3.120,20 EUR nadomesti z zneskom 4.198,9 EUR. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere to sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba tožeče stranke v preostalem zavrne.

17. Ker je tožeča stranka s pritožbo zoper stroškovni del delno uspela,20 nosi sama svoje stroške nastale z njeno vložitvijo, prvo tožena stranka pa stroške z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Pravilno tožeča stranka.
2 Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami.
3 Oziroma da je njegov položaj bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi (glej sklep II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016). Zato ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da naj bi tako naziranje pomenilo neenako obravnavo upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine (nepremičnin), v odnosu do tistih upravičencev, pri katerih je bila denacionalizacija izvedena v obliki odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi v delnicah Republike Slovenije ali v obveznicah SOD.
4 Ob sklicevanju na sklep II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016.
5 Ob upoštevanju okoliščine o vsebinski enakosti njihovega položaja s položajem upravičenca, ki je svoje premoženje prejel nazaj.
6 Prvega predstavljajo določbe ZDen, ki se nanašajo na vračilo podržavljenih nepremičnin (oziroma njihovo vrnitev v obliki nadomestnih nepremičnin), drugega pa 2. odstavek 72. člena istega zakona.
7 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017 in II Ips 10/2008 z dne 8. 4. 2010.
8 Glej odločbe VSRS Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015, II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016, II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017 in II Ips 95/2017 z dne 8. 6. 2017.
9 Prav tako je neizkazano.
10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
11 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami.
12 Pritožba pravilno opozarja, da je takšna ugotovitev (naziranje) sodišča prve stopnje v očitnem nasprotju tudi s samim izrekom izpodbijane odločbe (ki nima zavrnilnega dela).
13 Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 47; glej tudi VSL sodbo II Cp 2676/2005 z dne 25. 1. 2006.
14 Glej VSL sodba in sklep II Cp 644/2015 z dne 20. 5. 2015.
15 Glej VSL sodba in sklep II Cp 644/2015 z dne 20. 5. 2015.
16 Za razliko od povračila nagrade, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, gre tožeči stranki za sestavo tožbe 1000 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge 1000 točk, za pristop na obravnavo 250 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 750 točk in iz naslova materialnih stroškov 56,5 točk.
17 In ne 500, kot jih je priglasila sama.
18 In ne 250, kot jih je priglasila sama.
19 Ta namreč omenja tudi poravnalni narok, ki mu ni sledil prvi narok (kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru).
20 Pritožbeno ni uspela glede stroškov pridobitve zemljiškoknjižnih izpiskov in izpiskov iz zemljiškega katastra (za kar je v stroškovniku z dne 4. 4. 2019 priglasila skupaj 20.900 odvetniških točk).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 72
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 158, 158/1
Datum zadnje spremembe:
17.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Nzcy