<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 1678/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1678.2018

Evidenčna številka:VSL00022110
Datum odločbe:13.03.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denacionalizacija - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin - uporaba denacionalizirane nepremičnine - višina koristi - prekluzija navedb - najemna pogodba

Jedro

Glede na ugovor toženke, da nepremičnine ne bi mogla uporabljati za namen, ki izhaja iz pogodbe, bi morala tožnica možne načine dopustne rabe nepremičnine najprej določno zatrjevati, še posebej glede na to, da ekonomska raba sporne nepremičnine, ki leži v varstvenem območju TNP (in je se tem podvržena številnim prepovedim in omejitvam), ni povsem očitna. Ker tožnica do konca prvega naroka ni podala nobenih trditev o možni dopustni rabi sporne nepremičnine v relevantnem obdobju (od leta 1991 naprej), jih tudi dopolniti ni mogla pravočasno, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), ki najprej zatrjuje kršitev pravil prekluzije. Sodišče je na naroku 2. 3. 2017 tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica) pozvalo, naj konkretno opredeli način rabe sporne nepremičnine, ki je nudila donos oziroma, da naj določno opredeli, na kakšen način je moč nepremičnino, ki leži v Triglavskem narodnem parku (TNP) in na njej ni mogoče kampirati, ekonomsko izkoriščati. Sodišče tožnice ne bi smelo pozivati k dopolnitvi navedb, ker je toženka že od odgovora na tožbo naprej trdila, da kampiranje na sporni nepremičnini ni dovoljeno in da iz besedila najemne pogodbe z dne 14. 7. 2015 jasno izhaja, da je bila sklenjena prav za namen kampiranja, kar pomeni, da je nična in na njeni podlagi zato ni mogoče utemeljevati zahtevka za odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine. Kršitev je toženka pravočasno grajala. Sodišče se je kljub temu pri odločanju oprlo prav na prepozne trditve tožnice, zaradi česar sodba ni zakonita in pravilna, storjena je relativna bistvena kršitev postopka. Sodišče se v vmesni sodbi tudi ni opredelilo do ugovora toženke glede neutemeljenosti poziva sodišča z dne 2. 3. 2017. V delu, kjer je sodišče ugotovilo, da je namen najemne pogodbe oddajati nepremičnino za kampiranju dopolnilno dejavnost, je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Že iz dogovora z dne 28. 3. 2014, ki je predhodnik najemne pogodbe s 14. 7. 2015, jasno izhaja, da se nepremičnina oddaja za potrebe širitve kampa. Tudi tožnica sama je v tožbi navedla, da ni nepomembno, da je nepremičnina oddana najemniku za potrebe dejavnosti kampa. Iz najemne pogodbe, iz predhodnega dogovora ter iz tožbenih trditev jasno izhaja, da je tožnica družbi K. d. o. o. sporno nepremičnino oddala za namen kampiranja, s čimer naj bi se kampiranje razširilo na sporno nepremičnino, kar je v nasprotju s prisilnim predpisom. Tožnica tudi v tretji pripravljalni vlogi in kasneje sploh ne trdi, da sporno nepremičnino oddaja za kampu dopolnilno dejavnost, torej zato, da bi se na njej izvajale dihalne vaje, joga in podobno ampak to navaja zgolj kot hipotezo, brez kakršnega koli dokaza, da se sporna nepremičnine res oddaja za tak namen. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prišlo do napačnega zaključka, da najemna pogodba ni nična. Poleg tega so dejavnosti, ki jih našteva sodišče, dopustne le, če bi tožnica zatrjevala in dokazala soglasje upravljavca Javni zavod Triglavski narodni park. V 46. točki 13. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1) je namreč določeno, da je prepovedano šotoriti ali taboriti zunaj za to določenih mest, razen na mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka in s soglasjem upravljavca Narodnega parka. Soglasje upravljavca je potrebno tudi za izvajanje turistične, športne ali rekreacijske dejavnosti, enako velja za snemanje filmov, video spotov in drugih video produktov za javno predvajanje (48. in 50. točka 13. člena ZTNP-1).

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo najprej opozarja, da gre za vmesno sodbo, ki predstavlja odločitev le o temelju zahtevka in da ne bi smelo biti sporno, da je tožnica kot denacionalizacijska upravičenka na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičena do nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine za obdobje od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Ker je sodišče z vmesno sodbo odločilo samo glede podlage tožbenega zahtevka in ne morda o višini tožbenega zahtevka, ne bi smelo biti dvoma, da je vmesna sodba pravilna. Veljavnost najemne pogodbe, ki je predvsem dokaz o višini nadomestila, v nobenem primeru ne more vplivati na obstoj temelja tožbenega zahtevka. Tožničine navedbe niso bile prepozne, poleg tega se je utemeljeno zanesla na sodno prakso, ki je sprejela možnost dokazovanja višine nadomestila tudi s konkretnimi najemnimi pogodbami in ni vztrajala pri dokazovanju višine hipotetičnega nadomestila z izvedenci.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnici je bila v denacionalizacijskem postopku v naravi vrnjena nepremičnina parcela št. 000 k.o. X1. Dne 14. 7. 2015 sta tožnica in družba M. d. o. o. kot najemodajalki z družbo K. d. o. o. kot najemnikom za navedeno nepremičnino sklenili Najemno pogodbo za zemljišče (v nadaljevanju najemna pogodba) za letno najemnino 997,20 EUR. Na podlagi tako določene najemnine tožnica od toženke v tej pravdi zahteva plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe (drugi odstavek 72. člena ZDen) za obdobje od 7. 12. 1991 do 7. 7. 2015 v višini 23.513,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 do plačila. Toženka plačilo nadomestila zavrača, ker je bila najemna pogodba sklenjena za dejavnost kampiranja, ki na tej parceli ni dovoljeno, ker je širitev K.2 izrecno prepovedano (tretji odstavek 16. člena ZTNP-1). Trdi, da je zato pogodba nična in ne more predstavljati podlage za izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe. Tožnica nasprotno meni, da pogodba ni nična in da nagib3 najemnika, ki je bil tudi seznanjen z morebitnimi javnopravnimi omejitvami, na veljavnost pogodbe ne vpliva.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetega procesnega gradiva dne 10. 1. 2017 glavno obravnavo zaključilo, nato pa jo s sklepom z dne 7. 2. 2017 začelo znova (292. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in toženki naložilo, da sporoči, „ali je bilo kampiranje ali drugo razpolaganje na parceli s parcelo številko 000 k.o. X prepovedano tudi v času od 7. 12. 1991 do 7. 7. 2015 in predloži morebitne listine, ki prepovedujejo takšno razpolaganje z omenjeno parcelo.“ Toženka je zahtevane listine predložila, sodišče prve stopnje pa je na naslednjem naroku (2. 3. 2017) tožnico pozvalo, da naj konkretno opredeli način rabe sporne nepremičnine, ki bi nudila donos oziroma na kakšen način bi bilo mogoče nepremičnino, ki leži v TNP, ekonomsko izkoriščati, glede na to, da na njej ni mogoče kampirati. Tožnica je v nadaljnji pripravljalni vlogi možne načine rabe tudi opredelila4. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo zaključilo in z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ob sklicevanju na 315. člen ZPP je štelo, da je zadeva glede podlage zrela za odločitev in se v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti najemne pogodbe. Ugotovilo je, da iz pogodbe ne izhaja, da bi najemnik pogodbo sklenil zgolj z namenom širitve kampa; da iz pogodbe izhaja, da najemnik lahko uporablja nepremičnino za dejavnosti kampa (ki jih je tožnica točno opredelila); da prav najemna pogodba in dokazila o plačilu najemnine potrjujejo, da bi tožnica kot upravičenka imela dejansko korist od uporabe (in sicer neodvisno od dejavnosti, ki se vršijo na predmetni nepremičnini) in posledično zaključilo, da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom in da je ekonomska raba nepremičnine možna in dopustna.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo po naroku za glavno obravnavo, opravljenem dne 10. 1. 2017, dopolnjene navedbe v zvezi z rabo nepremičnine, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP5, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odločilne trditve v zvezi z možnimi (dopustnimi) rabami nepremičnine podala pravočasno, ker je bila k temu pozvana v okviru materialno procesnega vodstva. Pritožba namreč utemeljeno poudarja, da za pozivanje tožnice k dopolnitvi navedb ni bilo nobenega utemeljenega razloga, ker je toženka že v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi trdila, da je najemna pogodba sklenjena za namen kampiranja6, ki na sporni nepremičnini ni dovoljeno. Ker je toženka v prvi pripravljalni vlogi tudi navedla, da tožnica „niti zdaj niti v spornem obdobju“ nepremičnine ne bi mogla oddati za namen kampiranja, je bil brez podlage tudi poziv toženki, da sporoči, „ali je bilo kampiranje ali drugo razpolaganje na parceli s parcelo številko 000 k.o. X prepovedano tudi v času od 7. 12. 1991 do 7. 7. 2015“.

8. O pravni naravi terjatve iz drugega odstavka 72. člena ZDen in metodah uveljavljanja njene višine obstaja obsežna in utrjena sodna praksa7. Za ugotavljanje koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi v relevantnem obdobju lahko uporabljal nepremičnino, se je v sodni praksi uveljavilo (tudi) ugotavljanje koristi s hipotetično najemnino ob ustreznem upoštevanju same narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.

9. Tožnica se je v obravnavanem primeru odločila, da bo višino izgubljene koristi (primarno8) uveljavljala (le) na podlagi najemne pogodbe, ki jo je po vrnitvi nepremičnine sklenila s K. Trdila je, da je bilo v sodni praksi9 že zavzeto jasno stališče, da se v podobnih primerih, ko se višina nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine dokazuje z obstoječimi najemnimi pogodbami, pri določitvi višine nadomestila upošteva konkretno najemnino, ki se jo dosega na trgu za denacionalizirano najemnino. Tožnica je pri tem prezrla, da je v bila zadevi, na katero se sklicuje, korist izračunana na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala10 v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici.

10. V obravnavani zadevi pa je situacija drugačna. Tožnica je brez kakršnihkoli trditev o možni dejanski rabi nepremičnine v relevantnem obdobju predložila le najemno pogodbo, ki jo je sama po vrnitvi nepremičnine sklenila s K.11 in očitno štela, da to zadošča za sklep, da bi imela (takšno) premoženjsko korist, če bi dobila nepremičnino v upravljanje že prej. Glede na ugovor toženke, da nepremičnine ne bi mogla uporabljati za namen, ki izhaja iz pogodbe, bi morala tožnica možne načine dopustne rabe nepremičnine najprej določno zatrjevati, še posebej glede na to, da ekonomska raba sporne nepremičnine, ki leži v varstvenem območju TNP (in je se tem podvržena številnim prepovedim in omejitvam), ni povsem očitna12. Ker tožnica do konca prvega naroka ni podala nobenih trditev o možni dopustni rabi sporne nepremičnine v relevantnem obdobju (od leta 1991 naprej), jih tudi dopolniti ni mogla pravočasno, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek po podlagi utemeljen je po povedanem zmotna že zato13, ker zaključek sodišča prve stopnje, da je ekonomska raba nepremičnine možna in dopustna, temelji na zmotni predpostavki, da so bile trditve glede možnosti oddajanja nepremičnine v najem za (dopolnilne) dejavnosti kampiranja v postopek uvedene pravočasno. Navedeno pomeni, da odločanje o višini zahtevka po metodi hipotetične najemnine ni možno.

12. Ker pa je tožnica pravočasno predlagala tudi „rezervno“ metodo ugotavljanja višine izgubljene koristi po kapitalski donosnosti, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Gre za gozd površine 3324 m².
2 Ni sporno, da območje ... vključno s parcelo 000 k.o. X spada v drugo varstveno območje Triglavskega narodnega parka (TNP), za katerega veljajo prepovedi iz 13. in 15. člena ZTNP-1. Izjemoma so dovoljene dejavnosti iz prvega in drugega odstavka 16. člena ZTNP-1.
3 Tožnica se je z družbo K. d. o. o. še pred izdajo denacionalizacijske odločbe dogovorila (Dogovor z dne 28. 3. 2015) za najem sporne nepremičnine za letno najemnino 0,30 EUR/m². Iz uvodnih ugotovitev Dogovora (5. točka 1. člena) izhaja, da ima interesent (K. d. o. o.) v neposredni bližini v upravljanju kamp in je zainteresiran za najem nepremičnine za potrebe širitve kampa.
4 Navedla je, da bi bilo mogoče nepremičnino na primer uporabljati za dopolnilne dejavnosti kampa (počitek, dihalne vaje, joga) in druge zakonsko dopustne dejavnosti, kot na primer treniranje službenih psov pri izvajanju nalog policije, vojske in gorske reševalne službe; snemanje filmov in videospotov; postavitve začasnih taborov za vzgojno-izobraževalne in raziskovalne namene; za pustolovske in adrenalinske parke ipd..
5 Nepravilno je uporabilo določbo 286. člena ZPP.
6 Da gre za potrebe dejavnosti kampa, je v tožbi poudarila tudi sama tožnica.
7 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 19/2015 z dne 14. 5. 2015 (8. točka) in v njej navedene odločbe.
8 „Iz previdnosti“ je predlagala tudi izračun višine nadomestila po metodi kapitalske donosnosti.
9 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013.
10 Toženka je celotno vtoževano obdobje vrnjeno nepremičnino (poslovne prostore) oddajala v najem za znano ceno. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo ključno tudi, da toženka ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči.
11 Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016 ni odločilno, kako nepremičnino po vrnitvi uporablja upravičenec, ampak le kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnica nepremičnino na tak način izkoriščala, če bi z njo lahko razpolagala.
12 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 291/2014 z dne 19. 5. 2016, na katero se sklicuje tudi toženka.
13 Zaradi česar se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do vprašanja, kaj sploh predstavlja podlago obravnavanega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje sicer navaja drugi odstavek 72. člena ZDen (9. točka obrazložitve), vendar iz razlogov hkrati izhaja, da podlago predstavlja (tudi) najemna pogodba (prim. 7. točko obrazložitve), s katero tožnica dokazuje (predvsem) višino zahtevanega nadomestila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 72, 72/2
Zakon o Triglavskem narodnem parku (2010) - ZTNP-1 - člen 13, 15, 16
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286
Datum zadnje spremembe:
20.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NDg2