<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1081/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1081.2019

Evidenčna številka:VSL00027163
Datum odločbe:18.09.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Matjaž Voglar
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - zastaranje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - solidarnost na upniški strani - odškodninska podlaga - prekinitev zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - vrnitev denacionaliziranega premoženja - denacionalizacijska odločba - pasivna legitimacija - prepoved razpolaganja po ZDen - uporaba denacionalizirane nepremičnine - višina koristi - najemnina - hipotetična najemnina - zakonske zamudne obresti - nečista denarna terjatev

Jedro

Odločanje o enotni zahtevi denacionalizacijske upravičenke za vrnitev nacionalizirane nepremičnine je bilo dolgotrajno, predvsem pa razdrobljeno. Ob upoštevanju takega poteka postopka pa je prestrogo stališče, da bi moral prvi tožnik za del stavbe (ki v naravi predstavljajo le del kletnih prostorov) že v roku petih let po pravnomočnosti delne odločbe z dne 18. 10. 1995 vložiti tožbo, za ostale prostore (v isti) stavbi pa kasneje. Tako stališče bi prekomerno poseglo v pravico prvega tožnika do nadomestila po 72. členu ZDen. Nenazadnje je bila šele s pravnomočnostjo odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, jasna celotna višina prikrajšanja.

Višina koristi se lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij (pa tudi na druge načine), vendar pa v konkretnem primeru uporaba metode z upoštevanjem najemnine iz najemnega razmerja med prvo toženko in podjetjem L. ne pride v poštev. Trditvena podlaga tožnikov je bila v tem pogledu pomanjkljiva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Tožbenemu zahtevku tožnikov je delno ugodilo in prvi toženki naložilo, da prvemu tožniku plača 161.334 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2008 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Tožnikom je še naložilo, da prvi toženki solidarno plačajo stroške v višini 10.409,71 EUR s pripadki, drugemu tožencu (oziroma njegovima dedičema) pa stroške v višini 17.735,18 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo tožniki in prva toženka.

3. Tožniki izpodbijajo odločitev, s katero je sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo ter odločitev o stroških postopka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po višini ugodi v celoti in tudi zoper drugega toženca. Priglašajo pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očitajo, da ni odločalo o stranski intervenciji in v nadaljevanju pojasnjujejo, zakaj menijo, da ta ni dopustna.

Tožniki se ne strinjajo z zaključkom sodišča, da je za tožbeni zahtevek na pasivni strani legitimirana le prva toženka. Menijo, da je treba upoštevati, da sta tako prva toženka kot drugi toženec1 na podlagi sodne poravnave delovala v nasprotju s predpisi na škodo tožnikov, posest drugega toženca pa je temeljila na nični poravnavi. Odločba Vrhovnega sodišča RS Ips 66/2013 ne govori o dejanski in pravni situaciji, kakršna je v konkretnem primeru. Tožniki so v tožbi in kasnejših vlogah navajali, zakaj štejejo, da sta za del zahtevka pasivno legitimirani obe toženi stranki na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da mora vsak pogodbenik vrniti vse, kar je prejel na podlagi ničnega pravnega posla. Drugi toženec je imel korist v obliki posesti na delu nepremičnine in je zaradi tega treba šteti, da obstaja tudi njegova pasivna legitimacija za del tožbenega zahtevka, ki se nanj nanaša. Res sicer ni nastopal kot denacionalizacijski zavezanec, vendar to dejstvo njegove vloge pri sklepanju nične sodne poravnave ne spremeni. Začasna odredba je bila vročena tudi drugemu tožencu in njegovemu pooblaščencu. Oba sta vedela za prepoved razpolaganja, pa sta kljub temu sklenila sodno poravnavo. Ozko sklicevanje sodišča na 72. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zato ni utemeljeno. Obrazložitev sodbe, ki se nanaša na neutemeljenost zahtevka zoper drugega toženca je nelogična in neprepričljiva, zaključki sodišča pa napačni. Bistveno je, da sta obe toženi stranki s sklenitvijo nične poravnave ravnali v nasprotju s predpisi, temeljnimi pravnimi načeli in odločbo državnega organa, to je začasno odredbo z dne 22. 4. 1994. Ni bistveno, ali je drugi toženec prostore oddajal v najem. Bistveno je, da je onemogočil posest tožnikom in jih tožniki niso mogli izkoriščati. Nerazumljivo je, zakaj sodišče verjame drugemu tožencu, da je poravnavo sklenil v dobri veri, čeprav je jasno, da je bila nična in da je osem mesecev prej prejel začasno odredbo, ki je prepovedovala vsako razpolaganje z nepremičnino. Nična poravnava in posest na njeni podlagi predstavljata nedopustno ravnanje, ki je protipravno. Dejstvo, da je bila tožnikom na tej podlagi onemogočena posest, pa predstavlja nedopustno škodo. Da je drugi toženec za to odgovoren, ne more biti najmanjšega dvoma. Obrazložitev, da stranska intervencija denacionalizacijske upravičenke v postopku, v katerem je prišlo do sklenitve nične poravnave, potrjuje dobro vero skleniteljev, med katerimi denacionalizacijske upravičenke ni bilo, je logični nesmisel. Sodba II Ips 267/2001 ne more biti upoštevna v konkretnem primeru, saj posest toženih strank ni temeljila na nični pogodbi. Vztraja, da glede na nično poravnavo tudi drugi toženec deli usodo zavezanca.

V zvezi z višino nadomestila so že v teku postopka opozorili, da metoda hipotetične najemnine glede na konkretne okoliščine ni primerna. Na voljo so konkretni podatki za del sporne nepremičnine (pogodba L.). Sodišče ne navede, zakaj šteje, da je edino primerna metoda hipotetične najemnine, čeprav gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 354/2011. Ne drži, da tožniki v tožbi niso izhajali iz dejanske najemnine. Tožniki o dejanski najemnini ne morejo govoriti, če posesti nimajo. Govorijo lahko le o hipotetični najemnini. Formula, ki jo je izvedenec izbral, ni ustrezna, saj ne upošteva spremembe družbenopolitičnega sistema. V točki VI tožbe so navedli, da je zavezanec prostore oddajal v najem podjetju L., v nadaljevanju (v točki VII) pa, da bi lahko iztržili najemnino najmanj v višini, ki se je v tem obdobju dosegala na lokaciji podržavljenega objekta za enakovredne prostore. Izvedenec s tem, zakaj pogodbe ne more upoštevati, ni prepričal. Glede metode ugotavljanja so podali zadostno trditveno podlago. Navedli so, na katero obdobje se nanaša in pogodbo predložili. Sodišče bi bilo, ob upoštevanju odločbe II Ips 354/2011, izdane po prvem naroku, sicer tožnike dolžno pozvati, da trditve dopolnijo. Iz previdnosti opozarjajo, da je iz upravnega spisa razvidno, da je bila nepremičnina oddana v najem 12. 3. 1992, te navedbe pa so povzete v vlogi z dne 27. 9. 2016. Kljub drugačnemu stališču višjega sodišča še vedno menijo, da bi sodišče moralo uporabiti metodo z dejanskimi najemninami. Brez podlage je zaključek, da so tožniki s predložitvijo najemne pogodbe dokazovali sklenitev najemnega razmerja in da glede višine niso podali pravočasnih trditev. Ne strinjajo se z odbitki. Dejstvo je, da je zavezanec vse dostope do objekta obvladoval še po 8. 12. 2007, ko je bil pravnomočno končan denacionalizacijski postopek. Te okoliščine zato sodišče ne bi smelo upoštevati v škodo tožnikov. Enako velja za dejstvo, da se vprašanje dostopov rešuje v nepravdnem postopku. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere zavezanca in bi morale biti v njegovo škodo. V postopku je bilo nesporno dokazano, da je bila pogodba z L., d. o. o., sklenjena in se je izvajala, drugi toženec pa je najemnika deložiral, ker je menil, da bo z drugim najemnikom iztržil več. Sklicevanje na neobstoj evidenc bi sodišče, glede na stališče v sodbi II Ips 354/2011, moralo napotiti, da višino uporabnine ugotovi na podlagi dejanske najemnine, za tiste prostore, ki niso bili oddajani v najem, pa na podlagi podatkov o prostorih in primerljive dejanske najemnine. Ne drži, da tožniki višine najemnine niso utemeljevali s sklicevanjem na pogodbo z L., d. o. o. Ob odsotnosti drugih podatkov je ta pogodba edina razumna osnova za oceno višine zahtevka. Ker toženi stranki nista nikdar navajali nasprotnega, so tožniki šteli, da v tej zvezi ni nič spornega. Sodišče napačno ugotavlja, da tožniki niso navedli, ali se je (in koliko časa) najemno razmerje izvajalo, saj je že v tožbi navedeno, da je zavezanec del prostora najprej oddal v najem podjetju L., nato pa z drugim tožencem sklenil nično poravnavo in mu na tej podlagi izročil prostore v neposredno posest. V tem stavku je tako trditev o sklenitvi kot o izvajanju in trajanju pogodbe. V kolikor je sodišče menilo, da trditve niso zadostne, bi jih na to moralo opozoriti, sicer gre za sodbo presenečenja. Skratka izbira metode vrednotenja je napačna, prav tako pa ni dejanske in pravne podlage za zniževanje zahtevka zaradi neurejenih dostopov in funkcionalnih omejitev.

Napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ne soglašajo, da je zamuda nastopila šele z vložitvijo tožbe in to v nadaljevanju obrazložijo.

Stroškovni del odločitve ni obrazložen. Iz tega dela sodbe ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče lahko drugemu tožencu priznalo bistveno več stroškov kot prvi toženki, čeprav je zahtevek, ki se nanaša na drugega toženca, vrednostno precej nižji. Iz obrazložitve tudi ni mogoče razbrati, ali je kratke vloge sodišče priznalo kot vloge po tar. št. 19, na podlagi tar. št. 18 ali na podlagi točke 4 tar. št. 19, glede na to, da je bilo s strani drugega toženca podanih kar nekaj vlog, ki bi jih kazalo obravnavati na tej podlagi.

Sodišče v sodbi ni odločilo o vseh zahtevkih tožnikov, saj ni odločilo o vprašanju utemeljenosti odmere sodne takse za tožbo, kar so tožniki izpostavili v ugovoru zoper taksni nalog z dne 10. 10. 2016. O tem bi moralo sodišče odločiti v delu sodbe, ki se nanaša na pravdne stroške in po uradni dolžnosti odrediti vračilo preveč oziroma neutemeljeno plačane takse za sodbo.

4. Prva toženka vlaga pritožbo zoper odločitev, s katero je sodišče zahtevku delno ugodilo oziroma v delu, ki presega eno tretjino prvotnega zahtevka in v delu, ki ne upošteva zastaranja dela zahtevka v višini 26.452 EUR. Izpodbija tudi sklep o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in podaja predlog odločitve. Priglaša stroške.

Opozarja, da so tožniki tožbo vložili 30. 1. 2008. Upoštevajoč sklep o dedovanju z dne 7. 9. 2006 je očitno, da pravne podlage za prvotno postavljen zahtevek ni bilo in je bila obveznost napačno opredeljena kot solidarna na upniški strani. Tak zahtevek je bil nesklepčen in bi ga bilo treba zavreči. Na sklep o dedovanju se tožniki niso sklicevali niti ob spremembi tožbe 27. 9. 2016. To so storili šele v ponovljenem postopku. Sprva so tožniki spremembo tožbe utemeljevali na pooblastilu, ki pa ga niso predložili. Pooblastila, datirana po spremembi tožbe, so predložili šele v ponovljenem postopku in šele takrat v zvezi s tem postavili določeno trditveno podlago. Tako modificirana tožba je zastarana, saj je v spremembo tožbe vključen umik tožbe glede prvotno postavljenega zahtevka in je treba zastaralni rok šteti od trenutka, ko je bila tožba spremenjena (II Cp 78/2009, II Ips 79/2003). 27. 9. 2016 pa je že potekel petletni rok od pravnomočnosti drugega dela denacionalizacijske odločbe (to je od 1. 6. 2005). Ugovor zastaranja je bil postavljen pravočasno. Ni res, da tožnik ves čas zahteva isto terjatev v isti višini in da istovetnost zahtevka ni spremenjena. Po prvotnem zahtevku bi bil prvi tožnik v notranjem razmerju upravičen le do tretjine zneska, po spremenjeni tožbi pa mu gre celoten znesek in je zato spremenjena višina zahtevka. Spremenjen je tudi tožbeni temelj, saj tožnik sedaj zahtevek utemeljuje ne le na podlagi 72. člena ZDen, ampak tudi s sklicevanjem na sklep o dedovanju D 179/06.

V nadaljevanju pritožnica povzame razloge sodišča prve stopnje o tem, kdaj je postala pravnomočna delna odločba z dne 5. 10. 1995. Meni, da je zavzeto stališče glede tega nejasno in nepravilno ter ni logično obrazloženo. Opozarja, da so bili kletni prostori, na katere se nanaša zahtevek za uporabnino v višini 552.456,29 EUR, predmet tistega dela odločbe zoper katerega pritožba v upravnem postopku ni bila vložena in so bili tožnikom izročeni v posest na podlagi (delno pravnomočne) odločbe že 18. 10. 1995. To dejstvo med strankami ni bilo sporno. Ta del odločbe je postal pravnomočen že v letu 1995, s potekom pritožbenega roka, saj je šlo za vsebinsko samostojen in neodvisen del zahtevka. Zahtevek v zvezi s kletnimi prostori je zato zastaran. Pri tem tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi se pravila zastaranja uporabljala tako, da bi se pretirano omejevalo ali celo preprečilo uveljavljanje zahtevkov. Tega tožniki tudi niso trdili. Stališče, da je zastaralni rok začel teči z zaključkom denacionalizacijskega postopka, zato nima nobene podlage in ne gre za nobene posebne okoliščine primera. Ob vložitvi tožbe v letu 2008 je bil ta del zahtevka zato zastaran, enako pa velja za pripadajoče zamudne obresti.

5. Na pritožbo tožnikov sta odgovorili obe toženi stranki. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Obe predlagata povrnitev stroškov.

6. Na pritožbo prve toženke so odgovorili tožniki in pravna naslednika drugega toženca. Tožniki menijo, da je neutemeljena, pravna naslednika drugega toženca pa stališčem prve toženke v delu, ki je zanju relevanten, pritrjujeta.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede stranske intervencije

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 10. 1. 2017 dopustilo stransko intervencijo Republike Slovenije, takšno odločitev pa je pritožbeno sodišče potrdilo s sklepom II Cp 1241/2017 z dne 4. 10. 2017. Ker je odločitev pravnomočna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker o priglašeni stranski intervenciji ni ponovno odločalo. Zaradi pravnomočnosti ni dopustno niti ponovno odločanje pritožbenega sodišča. Na pritožbene navedbe tožnikov, s katerimi vsebinsko oporekajo odločitvi o že pravnomočno dopuščeni stranski intervenciji, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Glede zavrnitve ugovora zastaranja

9. Tožniki so v teku postopka (z vlogo dne 27. 9. 2016, list. št. 293) svoj tožbeni zahtevek spremenili tako, da so zahtevali, da prva toženka znesek 1.498.104,57 EUR s pripadki, namesto vsem tožnikom nerazdelno, plača (le) prvemu tožniku, in da toženi stranki znesek 553.539,16 EUR namesto vsem tožnikom nerazdelno, solidarno plačata (le) prvemu tožniku. Postavili so tudi podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tako spremenjenemu (primarnemu) zahtevku delno ugodilo in prvi toženki naložilo, da (le) prvemu tožniku plača 161.334 EUR2, v ostalem pa ga je zavrnilo3. Prva toženka v pritožbi, ki ji pritrjujeta tudi pravna naslednika drugega toženca v odgovoru, odločitvi, s katero ji je naloženo plačilo, nasprotuje s trditvijo, da je zahtevek zastaran4. Meni, da je bil v spremembi tožbe vključen umik tožbe glede prvotno postavljenega zahtevka, zahtevek po spremenjeni tožbi pa je vložen že po izteku zastaralnega roka.

10. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ne strinja. Tožbeni zahtevek namreč v pogledu prvega tožnika ni bil spremenjen. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, prvi tožnik že ves čas zahteva po višini enak znesek denarja. Solidarnost na upniški strani daje namreč vsakemu od upnikov pravico terjati plačilo celotne terjatve s tem, da obveznost preneha, ko je eden poplačan (glej 407. člen OZ). Dejstvo, da je bila terjatev sprva na upniški strani opredeljena kot solidarna, je bilo pomembno le za notranje razmerje med tožniki, ne pa za razmerje med prvim tožnikom in toženima strankama. V pogledu prvega tožnika se ni spremenila niti podlaga zahtevka. Ves čas ga uveljavlja na podlagi 72. člena ZDen oziroma na odškodninski podlagi. Tudi predložitev sklepa o dedovanju D 179/2006 z dne 7. 9. 20065 podlage spora ni spremenila, saj je prvi tožnik svojo aktivno (stvarno) legitimacijo ves čas utemeljeval s trditvijo, da je pravni naslednik pokojne denacionalizacijske upravičenke, to je njen dedič. Da sta to trdila tudi drugi in tretji tožnik, ni pomembno. Zastaranje vtoževane terjatve je bilo zato prekinjeno že z vložitvijo tožbe, to je 29. 1. 2008. Ker je bilo o vrnitvi kletnih prostorov v izmeri 160 m2 ter pritličnih prostorov v površini 168 m2 pravnomočno odločeno šele v letu 2009, ko se je zaključil obnovljen postopek, izročeni pa so bili 29. 7. 2005, do zastaranja zahtevka, ki se nanaša na te prostore (ne glede na pravno podlago zanj) ni prišlo. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, pa ni zastaral niti zahtevek, ki se nanaša na kletne prostore v izmeri 236 m2, ki so bili upravičenki vrnjeni v last in posest že z odločbo z dne 5. 10. 1995.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prvo toženko, da je delna odločba z dne 5. 10. 1995 v 1. točki (v kateri je bilo odločeno o vrnitvi v last) in 2. točki (v kateri je bilo odločeno o vrnitvi v posest), glede dela kletnih prostorov v izmeri 236 m2, kljub drugačnemu potrdilu na odločbi, postala pravnomočna že v letu 1995, to je s potekom pritožbenega roka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, namreč izhaja, da je bila pritožba zoper odločbo sicer vložena, a le zoper del 2. točke, to je zoper tisti del odločitve, ki se je nanašal na prostore, ki jih je imel v posesti drugi toženec. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnikov6 in sodišča prve stopnje, da do zastaranja tega dela terjatve ni prišlo. Zastaralni rok je iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, tudi za ta del terjatve začel teči, ko je bilo o vračilu sporne nepremičnine v celoti pravnomočno odločeno, torej v letu 2009.

12. Kot je ob sklicevanju na odločbi Ustavnega sodišča Up-124-14 in U-I-45/14 pritožbeno sodišče opozorilo že v svojem sklepu II Cp 1241/2017, je treba pravila o zastaranju, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, uporabiti tako, da se ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. V konkretnem primeru tako ni mogoče spregledati, da je bila (pritožbeno sodišče pri tem upošteva le tisto, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje) v upravnem postopku v zvezi z zahtevo za vračilo sporne nepremičnine izdana vrsta odločb, postopek pa se je v celoti pravnomočno zaključil šele v letu 2009. Tako je bila poleg delne odločbe z dne 18. 10. 1995, ki je bila v delu točke 2 izpodbijana tako s pritožbo kot s tožbo v upravnem postopku7, šele 8. 11. 2007 izdana odločba, s katero je bil upravičenki vrnjen del pripadajočega zemljišča k stavbi (to je parceli 438/11 in 438/12, ki sta nastali iz prej nerazdeljene parcele 438/3), kasneje (zaradi dovoljene obnove) pa še odločba z dne 27. 5. 2009 ter v pritožbenem postopku odločba z dne 7. 8. 2009. Pri tem ni mogoče spregledati, da je bila z zadnje navedeno odločbo delna odločba z dne 5. 10. 1995 v 2. točki odpravljena v celoti in nadomeščena z odločitvijo, ki jo povzema sodišče prve stopnje v točki 13 razlogov. Upravni organ je torej o vrnitvi v posest v celoti (to je glede vseh prostorov) ponovno odločal. Izpostaviti velja še to, da je bil v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek, zaradi poravnave, ki sta jo v postopku N 60/92 Temeljnega sodišča v Kranju, enota Radovljica, sklenila prva toženka in (sedaj pokojni) drugi toženec, sprožen še pravdni postopek zaradi ugotovitve njene ničnosti, odločitev, ki je bila sprejeta (glej sodbo tega sodišča I Cp 2200/2004, priloga A10) pa je bila podlaga za obnovo upravnega postopka. Odločanje o enotni zahtevi denacionalizacijske upravičenke za vrnitev nacionalizirane nepremičnine je bilo glede na povedano dolgotrajno, predvsem pa razdrobljeno8. Ob upoštevanju takega poteka postopka pa je prestrogo stališče, da bi moral prvi tožnik za del stavbe (ki v naravi predstavljajo le del kletnih prostorov) že v roku petih let po pravnomočnosti delne odločbe z dne 18. 10. 1995 vložiti tožbo, za ostale prostore (v isti) stavbi pa kasneje. Tako stališče bi prekomerno poseglo v pravico prvega tožnika do nadomestila po 72. členu ZDen. Nenazadnje je bila šele s pravnomočnostjo odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, jasna celotna višina prikrajšanja.

Glede zavrnitve zahtevka zoper pravna naslednika drugega toženca

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper (pravna naslednika) drugega toženca presojalo po različnih pravnih podlagah in ga ponovno zavrnilo. Odločitev je, razen v pogledu zatrjevane odškodninske odgovornosti, utemeljilo z vsebinsko enakimi razlogi kot prvič, vsebinsko enaki pa so v tem delu tudi pritožbeni očitki tožnikov. Pritožbeno sodišče je stališče do utemeljenosti zahtevka zoper (pravna naslednika) drugega toženca na podlagi 72. člena ZDen ter 87. člena OZ že zavzelo v sklepu II Cp 1241/2017 z dne 4. 10. 2017 in pri njem vztraja. Kot je bilo v citirani odločbi obrazloženo, je sodna praksa glede vprašanja pasivne (stvarne) legitimacije po 72. členu ZDen jasna. Pasivno legitimiran za plačilo odškodnine po tej določbi je tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec.9 V konkretnem primeru je bila, kot izhaja iz delne in nadaljnjih odločb, ki so bile izdane v postopku denacionalizacije, premoženje dolžna vrniti (le) prva toženka. To velja tudi za tisti del stavbe, ki je bila sprva izročen v posest (sedaj pokojnemu) drugemu tožencu. Dejstvo, da je slednji stranka sklenjene sodne poravnave z dne 15. 12. 1994, za katero je bilo kasneje ugotovljeno, da je delno nična, na vprašanje pasivne (stvarne) legitimacije na tej pravni podlagi nima vpliva. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da pasivna (stvarna) legitimacija drugega toženca oziroma njegovih pravnih naslednikov ni podana niti ob upoštevanju 87. člena OZ. Pravilo o vračanju vsega, kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe, namreč velja le za pogodbeni stranki. Tožniki pa niso bili stranka sodne poravnave. V konkretnem primeru bi zato na podlagi te določbe lahko imela zahtevek zoper (pravna naslednika) drugega toženca kvečjemu prva toženka.

14. Zahtevek zoper (pravna naslednika) drugega toženca pa je pravilno zavrnjen tudi na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniki niso izkazali nobene od predpostavk, ki morajo biti podane za odškodninsko odgovornost, pritožbeno sodišče pa odločitvi pritrjuje zato, ker soglaša s presojo, da pok. D. K. s sklenitvijo sodne poravnave z dne 15. 12. 1994 (priloga A8) ni ravnal protipravno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je vedel, da se služnost vzpostavlja na nepremičnini, ki je predmet (drugega) denacionalizacijskega postopka in da je pravni prednici prve toženke, s katero je sklepal poravnavo, prepovedano z njo razpolagati, a to v okoliščinah konkretnega primera ne zadostuje za sklep o njegovem nedopustnem ravnanju. Tako ni mogoče spregledati, da sam glede nepremičnine, na kateri je bila s poravnavo vzpostavljena služnost, v denacionalizacijskem postopku, ki ga je sprožila pravna prednica tožnikov, ni nastopal kot zavezanec in je bilo zato po logiki stvari, ob upoštevanju določb ZDen (88. člen), razpolaganje prepovedano le pravni prednici prve toženke kot takratni lastnici nepremičnine. Tudi izdana začasna odredba (A18) je prepovedovala razpolaganje pravni prednici prve toženke in ne pok. D. K. Bistveno bolj pomembno pa je to, da je tudi pok. D. K. vložil predlog za denacionalizacijo, s katerim je zahteval ponovno vzpostavitev služnosti na sporni nepremičnini. In v okviru tega postopka je nato s pravno prednico prve toženke sklenil sporno poravnavo, sodišče, čeprav je bilo seznanjeno s tem, da je nepremičnina, na kateri se je služnost vzpostavila, tudi predmet denacionalizacijskega zahtevka pravne prednice tožnikov10, pa jo je dopustilo. Pok. D. K., ki je v sodnem postopku, s sklenitvijo poravnave, dosegel le tisto, kar je zasledoval z vložitvijo predloga, zato protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Bi bilo pa tudi v primeru drugačne presoje njegovo ravnanje lahko le pogoj, ki pa ob upoštevanju ravnanja prve toženke, ki je kršila izdano začasno odredbo in prepoved iz 88. člena ZDen ter ravnanje sodišča, ki je sklenitev poravnave dopustilo, ni prerasel v pravno relevanten vzrok škode, ki jo tožniki zatrjujejo.

Glede uporabljene metode za izračun prikrajšanja po 72. členu ZDen in odbitkov

15. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitek tožnikov, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločalo o tem, katero metodo bo uporabilo pri ugotavljanju koristi, obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakaj je izbralo metodo hipotetične najemnine, je v sodbi obrazloženo (glej točko 21 in točko 28 izpodbijane sodbe), mogoč pa je tudi pritožbeni preizkus.

16. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji odločbi tega sodišča, se višina koristi lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij (pa tudi na druge načine), vendar pa v konkretnem primeru uporaba metode z upoštevanjem najemnine iz najemnega razmerja med prvo toženko in podjetjem L. ne pride v poštev. Trditvena podlaga tožnikov je bila v tem pogledu pomanjkljiva. V tožbi in kasneje v vlogi z dne 16. 4. 2012 so tožniki sicer navajali, da je pravni prednik prve toženke del prostorov oddal v najem podjetju L., vendar pa niso ponudili (pravočasnih) trditev glede obdobja za katerega naj bi bila pogodba sklenjena11, niti glede njene vsebine. Drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v podatkih spisa. Ker izvedba dokazov pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti, na presojo ne more vplivati dejstvo, da so tožniki to pogodbo v teku postopka (to je z vlogo 31. 1. 2015, A 39) vložili v spis oziroma dejstvo, da je iz podatkov denacionalizacijskega spisa (ki ga je sodišče vpogledalo) izhajalo, da je bila ta pogodba sklenjena. Povedano drugače: tudi če najemne pogodbe ne bi brez opravičila predložili prepozno, to je že po prvem naroku, to na izbiro metode ugotavljanja izgubljene koristi ne bi vplivalo. Ker v konkretnem primeru pogojev za izračun koristi na podlagi konkretnega najemnega razmerja ni bilo, je brez pomena sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 354/2011, saj zadevi nista primerljivi. Ker tožniki zahtevka niso utemeljevali z najemnino kot naj bi jo plačeval najemnik po zgoraj omenjeni najemni pogodbi, ampak z najemninami, ki naj bi se v spornem obdobju po podatkih nepremičninskih agencij dosegale na tej lokaciji za enakovredne prostore (glej točko VII tožbe in točko X pripravljalne vloge z dne 19. 3. 2012), je očitek, da bi jih sodišče moralo pozvati, da trditve dopolnijo, neutemeljen. V pogledu metode, ki so jo tožniki (sprva) izbrali12, sodišče prve stopnje pa štelo za ustrezno, dopolnjevanje trditev ni bilo potrebno. Ker v pogledu metod za izračun nadomestila tudi v sodni praksi ni prišlo do sprememb, pozivanje tožnikov, da dopolnijo trditve, tudi na tej podlagi ni bilo potrebno. Ker so tožniki metodo izračuna izbrali sami in jo je uporabil tudi izvedenec, v tem pogledu o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti. Pritožbeni očitek, da izbrana formula, ki je izvedencu služila za izračun, ni ustrezna zato, ker ne upošteva spremembe družbenopolitičnega sistema, pa je pritožbenemu sodišču nerazumljiv in nanj ne odgovarja.

17. Neutemeljeni so nadalje pomisleki tožnikov o zmanjševanju ugotovljene koristi na račun funkcionalnih omejitev rabe prostorov. Iz izvedeniškega mnenja na strani 24 je namreč razvidno, da je pri kletnih prostorih prišlo (le) do zmanjšanja na račun premajhnega števila parkirnih mest (na voljo naj bi bili le dve, namesto štirih), pri pritličnih prostorih pa (le) na račun dveh manjkajočih parkirnih mest ter na račun dejstva, da je dostop do teh prostorov mogoč le preko tujega zemljišča. Izračunana korist tako ni bila zmanjšana zaradi dejstva, da dostop do teh prostorov še v času izdelave mnenja ni bil urejen (kot pogodbena služnost ali kot nujna pot), ampak le zato, ker prehod preko tujega zemljišča praviloma ni brezplačen. Dejstvo, da je v konkretnem primeru zemljišče, preko katerega poteka oziroma naj bi potekal dostop, v lasti prve toženke, na to ne vpliva, saj slednja svojega zemljišča ni dolžna obremeniti s potjo brez nadomestila. Ugotovljena korist tudi ni bila zmanjšana zaradi postopnega vračanja nacionalizirane nepremičnine, to je zaradi dejstva, da sta bili parceli 438/11 in 438/12, obe k. o. X, vrnjeni šele z delno odločbo z dne 8. 11. 2007 ter del prostorov šele v obnovljenem postopku.

Glede zamudnih obresti

18. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Glede na to, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen (sodišče prve stopnje je zahtevku v izpodbijani sodbi ugodilo le na tej pravni podlagi) za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah v času sojenja, pride v poštev načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002. Po njem zamudne obresti od denarne terjatve za povrnitev tovrstne premoženjske škode pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala kasneje (299. člen OZ). V konkretnem primeru je do zamude prišlo z vložitvijo tožbe, saj tožniki izvensodnega zahtevka za plačilo niso izkazali. Dopisi upravičenke, ki jih omenjajo v pritožbi, glede na svojo vsebino ne ustrezajo takšni zahtevi.

Glede odločitve o stroških postopka in taksi za tožbo

19. Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo tako, da se je pri tem sklicevalo na v spis vložene stroškovnike. Ker je iz njih razvidno, katere priglašene stroške je priznalo toženima strankama in v kakšni višini, to pa upoštevajoč ustaljeno sodno prakso zadošča za pritožbeni preizkus, je očitek o premalo obrazloženi odločitvi, neutemeljen. Tožniki bi, če bi vpogledali v stroškovnike, tako brez težav lahko ugotovili, zakaj je sodišče pravnima naslednikoma drugega toženca priznalo več stroškov kot prvi toženki in tako odmero, če se z njo ne bi strinjali, tudi konkretizirano izpodbijali. Ker tega niso storili, s pritožbo v tem delu ne morejo uspeti.

20. O pravilnosti odmere sodne takse sodišče ne odloča s sodbo, ampak s sklepom, ki ga izda na podlagi ugovora, vloženega v zakonskem roku (glej 34.a člen Zakona o sodnih taksah). Očitek, da sodišče v sodbi ni odločilo o utemeljenosti odmere takse za tožbo, ki je bila kot sporna izpostavljena v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 10. 10. 2014, je zato neutemeljen. Zgolj v dodatno pojasnilo tožnikom pa pritožbeno sodišče dodaja, da so takso za tožbo plačali ob njeni vložitvi in ugovora niso vložili. O ugovoru zoper plačilni nalog z dne 10. 10. 2016 pa je sodišče odločilo, ta odločitev pa je tudi pravnomočna.

Sklepno

21. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožniki in prva toženka s pritožbama niso uspeli, do povračila stroškov niso upravičeni. Ker je šlo pri vloženih odgovorih le za ponavljanje že znanih stališč, stroške, ki so v zvezi s tem nastali pravdnim strankam, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Stranke jih zato nosijo same.

-------------------------------
1 Tožniki kot drugega toženca označujejo pok. D. K.
2 Tako odločitev je oprlo na ugotovitev, da je premoženje, iz katerega izvira pravica do nadomestila po 72. členu ZDen oziroma zatrjevana odškodninska terjatev, dedoval samo prvi tožnik in je zato za postavljen zahtevek samo on aktivno (stvarno) legitimiran.
3 Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za celotno terjatev aktivno (stvarno) legitimiran le prvi tožnik, je v okviru točke II izreka zavrnjen tudi (spremenjen) zahtevek drugega in tretjega tožnika. Zavrnitev zahtevka je za toženi stranki ugodnejša od ustavitve postopka zaradi umika. Prva toženka zato za vztrajanje, da sta drugi in tretji tožnik s spremembo tožbe umaknila z njune strani postavljen zahtevek (in bi morala biti odločitev zato drugačna), niti nima interesa, nerelevantno pa je tudi to, ali je bil zahtevek drugega in tretjega tožnika, če bi bila podana tudi njuna aktivna (stvarna) legitimacija, sklepčen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede na izrecno izjavo, da drugi in tretji tožnik tožbe ne umikata, ampak zahtevata, da toženi stranki celotno obveznost izpolnita prvemu tožniku, vztrajanje, da je šlo za umik, tudi sicer brez podlage.
4 Iz pritožbe sicer ni povsem jasno razvidno, ali se ugovor zastaranja nanaša le na del terjatve, ki presega eno tretjino prvotnega zahtevka (na to bi bilo mogoče sklepati iz uvoda pritožbe) ali na celo terjatev (kot izhaja iz nadaljevanja pritožbe), vendar pa zaradi neutemeljenosti ugovora to niti ni relevantno.
5 Ker je bil predložen v okviru izvedenega materialno procesnega vodstva, ni bil predložen prepozno.
6 Tožniki so trdili, da do zastaranja ni prišlo, ker je zastaralni rok lahko začel teči najprej s pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka glede celotne nepremičnine.
7 Sodišče prve stopnje v tem okviru omenja Odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 9. 3. 2000, sodbo Upravnega sodišča RS z dne 12. 12. 2001 ter sodbo VS RS z dne 15. 6. 2005.
8 Razdrobljenost odločanja je bila kot razlog za širšo razlago pravil o zastaranju upoštevana v zadevi VS RS II Ips 103/2015.
9 Glej odločbe VS RS II Ips 592/2006, II Ips 608/2007, II Ips 281/2008, II Ips 45/2010, II Ips 58/2012, II Ips 66/2013 in druge.
10 Glej vlogo o priglasitvi stranske intervencije (priloga B24), ki jo v razlogih utemeljeno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje.
11 Tudi če bi držalo, da je na konec najemnega razmerja mogoče sklepati iz navedbe, da je prva toženka del prostorov po sklenitvi poravnave izročila drugemu tožencu v neposredno posest, pa tako sklepanje ni mogoče v pogledu začetka najemnega razmerja, še manj pa v pogledu višine najemnine ter obsega prostorov, ki so bili oddani v najem.
12 Nasprotovati so ji začeli šele po izdelavi izvedeniškega mnenja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 72, 72/2, 88
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 299, 407
Datum zadnje spremembe:
14.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzc4