<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 72/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.72.2018

Evidenčna številka:VDS00011549
Datum odločbe:22.02.2018
Senat:Edo Škrabec (preds.), Jože Cepec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini

Jedro

V zvezi s presojo napotitve tožene stranke na zdravljenje v tujino tožnice na določeno ustanovo v tujino je tožena stranka pred napotitvijo tožnice pridobila strokovno mnenje in tako ravnala v skladu z določili POZZ in ZZVZZ glede izvrševanja pravice do zdravljenja v tujini. Pridobila je mnenje izvajalcev na terciarni ravni, ki razpolagajo z ustreznim znanjem. Toženec tožnice v predsodnem postopku res ni zaslišal, niti je ni posebej pregledal, saj za to ni bilo nobenega razloga, ker je šlo za realizacijo priznane pravice do zdravljenja v tujini in v zvezi s tem za medicinsko strokovna vprašanja glede napotitve tožnice v tujino in zgolj zaradi tega, ker tožnica ni bila zaslišana izpodbijani odločbi nista nezakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 7. 2015 in št. ... z dne 14. 5. 2015 v 1., 2. in 3. točki izreka in da je tožena stranka dolžna v roku treh mesecev določiti tožnici zdravljenje v ustanovi, ki je usposobljena izvesti sistemsko protivirusno vzročno zdravljenje Coxsackie virusne okužbe kot zdravljenje vseh posledic okužbe ter odločiti o načinu prevoza in spremstva, sicer je dolžna za vsak dan zamude plačati tožeči stranki 50,00 EUR vse do izpolnitve in pod izvršbo (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je toženec pred svojo odločitvijo pridobil potrebno strokovno mnenje pri Konziliju UKC A. in v pritožbenem postopku pri Konziliju UKC B. ter glede potrebe po spremstvu, pridobil še mnenje zdravnika izvedenca pri tožencu. Sodišče meni, da je C. (Avstrija) tista ustanova, ki ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. V obsežni pritožbi najprej povzema zaključke sodišča prve stopnje in razloge sodišča prve stopnje za svojo odločitev. Meni, da je bistvenega pomena določitev bolezenskega stanja in šele nato izbira ustanove, ki je sposobna izvesti zdravljenje. Pri tem v sporu ni bilo sporno le to, ali je izbrana ustanova na C. (Avstrija) primerni izvajalec zdravljenja, temveč tudi ali tožnica potrebuje spremstvo na poti na zdravljenje in nazaj ali pa je sama sposobna opraviti potovanje ter s katerim prevoznim sredstvom. Zaradi procesnih napak v predsodnem postopku je odločitev toženca nezakonita. Toženec ji v predsodnem postopku ni omogočil sodelovanja v postopku in je ni zaslišal. Postopek ni potekal kontradiktorno in ni ji bila dana možnost sodelovanja. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kateri dejanski podlagi je prišlo do zaključka, da je klinika C. (Avstrija) ustrezna. Pri tem pa ni upoštevalo dokaza tožnice, ki ga je predložila, to je odgovor dr. D.D. s klinike C. (Avstrija), da tovrstne okužbe klinika ne zdravi. Sodišče tudi ni pravilno povzemalo mnenj, ki jih je podal UKC A. in UKC B. Pri tem mnenje Infekcijske klinike UKC A. sploh ne obstaja, saj ga toženec kljub tožničini zahtevi ni vložil v spis. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo njen dokazni predlog, da toženec dostavi podatke iz lastne evidence glede izbire ustrezne klinike, enako glede zaslišanja prič zdravnikov in predstavnikov toženca v zvezi z vprašanjem, ki se nanaša na ustreznost izbrane klinike. Ni se upoštevala trditev tožnice, da infektologi Infekcijske klinike UKC A. ne smejo sodelovati v postopku zaradi dvoma v njihovo strokovnost in nepristranost. Sodišče v obrazložitvi ne pojasni, v čem je strokovnost organov UKC A. in UKC B. glede podajanja mnenj, ki tudi niso enotna. S strani teh strokovnjakov tožnica sploh ni bila pregledana. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju. Pri tem pritožba navaja, da je sodišče v 11. točki zapisalo drugače, da je višje sodišče: "ugotovilo, da okužba tožnice s Coxsackie virusom ni dokazana, da pa zdravljenje vključuje tudi diagnostiko ter da je od pravilno diagnosticirane bolezni odvisno pravilno zdravljenje." Pritožba dvomi v pošteno, neodvisno in nepristrano sojenje, saj sodišče ni obravnavalo kršitev storjenih pri odločanju tožene stranke, v posledici tega ji je kršena pravica do sodnega varstva. Tožnica se je določno izjasnila, da klinika C. (Avstrija) ni ustrezna ustanova, saj tam take okužbe kot jo ima ne zdravijo ter ne gre zgolj za pavšalno navajanje in trditve tožnice. Pritožba meni, da bi sodišče moralo zaslišati dr. E., ker ta pozna ustrezne klinike ali centre, kjer se zdravi okužba kot jo ima tožnica. Na naroku dne 3. 7. 2017 ni navedla, da je za isto okužbo zbolel tudi njen lečeči zdravnik v bolnišnici, sodišče tudi napačno tolmači izjave infektologinje dr. E.E. glede poznavanja klinike. Pritožba meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti 2. točko prvega odstavka 23. člena in 44.a člen ZZVZZ, ki točno navaja, kaj obsegajo zdravstvene storitve v tujini, torej zdravljenje za katerega naše klinike niso usposobljene. Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka in tožnici ni omogočilo pravice do kontradiktornega izjavljanja s postavljanjem vprašanj ter določene dokaze zavrnilo brez obrazložitve.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Meni, da se predmetni spor nanaša predvsem na strokovno medicinsko vprašanje, kam oziroma v kateri medicinski center naj se tožnico napoti na zdravljenje njenega bolezenskega stanja. Neizvedba osebnega pregleda v predsodnem postopku ne more biti razlog za nezakonitost upravnih odločb, saj osebni pregled tožnice k odločitvi o izbiri medicinskega centra v tujini ne bi pripomogel. V skladu s sodbo Ps 2595/2011 je bila toženki naložena zgolj dolžnost, da tožnico napoti na zdravljenje v klinično ustanovo v tujino, njena dolžnost je bila, da opredeli vrsto in način zdravljenja v tujini. Glede tega vprašanja sta se že izrekli tako Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Psp 596/2013, kakor Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. Psp (pravilno VIII Ips) 138/2015 ter tudi pojasnili, da je v pojmu zdravljenje zajeta tako diagnostika kot zdravljenje v ožjem pomenu besede. Sodišče je tožnici ves čas postopka omogočilo uveljavljanje njenih procesnih in materialnih pravic. Konzilij UKC A. je mnenje podal kot strokovni organ celotnega UKC A. s svojega strokovnega področja. To, da je priporočal zdravljenje na C. kliniki (Avstrija), ne more biti razlog njegove nezakonitosti, ker je pač predlagal ustanovo, ki tožnici "ni bila povšeči". Mnenje je podal tudi Konzilij UKC B., ki ni bil obremenjen z domnevno nepristranskostjo zaradi okuženosti z virusi pri njih in je prav tako predlagal zdravljenje na C. (Avstrija). Mnenje konzilijev je toženka upoštevala kot verodostojen dokaz v upravnem postopku in ji tako ni bilo potrebno posebej preverjati ali je ustanova na C. (Avstrija) res primerna za zdravljenje bolezenskega stanja tožnice. Gre za dva konzilija dveh različnih univerzitetnih kliničnih centrov v Sloveniji, ki sta na evropski ravni primerljiva ostalim tovrstnim medicinskim centrom. Tožnica dosedaj ni navedla ustreznega izvajalca, ki bi bil bolj primeren za zdravljenje njenega bolezenskega stanja kot je ustanova na C. (Avstrija), temveč zgolj nejasno zatrjuje, da ustanova na C. (Avstrija) ni primerna. Želi se zdraviti v Švici. Na vprašanje od kod tožnici podatek, da tovrstnega bolezenskega stanja na C. (Avstrija) ne zdravijo, je ta odgovorila, da je to njen problem. Tožnica je "posredno" predlog po zdravljenju v Švici podala šele na tretjem naroku, kar je prepozno in tudi brez ustrezne konkretizacije tožbenega zahtevka kot takega. Sodišče tudi ni kršilo prepovedi načela enakosti pred zakonom v smislu, da je njenemu osebnemu zdravniku bilo odobreno zdravljenje v Švici, njej pa ne. V zvezi s tem gre zgolj za pavšalne in nedokazane navedbe. Tožnica na prvem naroku tudi ni uveljavila kršitev določb pravdnega postopka, kar bi glede na določbo 286.b člena ZPP morala storiti, da bi lahko uspešno v pritožbenem postopku s takšnim argumentom uspela.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih kršitev, ki jih pritožba posebej navaja.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 7. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote A. z dne 14. 5. 2015. Z odločbo z dne 14. 5. 2015 je Območna enota A. tožene stranke odločila, da zavarovana oseba F.F. rojena 17. 10. 1952, stanujoča na naslovu G. ulica 81, H., lahko zdravljenje v kliniki C. (Avstrija) opravi najkasneje v šestih mesecih od dneva izdaje te odločbe (1. točka), da nima pravice do spremstva (2. točka), nadalje, da se ji za potovanje na zdravljenje in nazaj odobri prevoz z osebnim avtomobilom (3. točka), da ima pravico povračila potnih stroškov v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (4. točka), da ji bo s strani Območne enote I. izdan obrazec E 112 SI (5. točka), da se stroški zdravljenja tožnice poravnajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (6. točka) in da posebni stroški postopka niso nastali (7. točka). Tožnica je v tožbi z dne 12. 8. 2015 zahtevala, da se odpravi dokončna odločba z dne 9. 7. 2015 ter točke 1, 2 in 3 odločbe z dne 14. 5. 2015 ter da je toženka dolžna v roku treh mesecev določiti tožeči stranki zdravljenje v ustanovi, ki je usposobljena izvesti zdravljenje Coxsackie virusne okužbe ter odločiti o načinu prevoza in spremstva, sicer je dolžna za vsak dan zamude plačati tožeči stranki 50,00 EUR, vse do izpolnitve in pod izvršbo in ji pokriti stroške postopka. Dne 13. 8. 2015 je 3. točko tožbenega zahtevka modificirala tako, da je zahtevala, da je tožena stranka dolžna v roku treh mesecev določiti tožeči stranki zdravljenje v ustanovi, ki je usposobljena izvesti sistemsko protivirusno vzročno zdravljenje Coxsackie virusne okužbe kot tudi zdravljenje vseh posledic okužbe, ter odločiti o načinu prevoza in spremstvu, sicer je dolžna za vsak dan zamude plačati tožeči stranki 50,00 EUR vse do izpolnitve in pod izvršbo.

7. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je z odločbama z dne 18. 5. 2011 in 12. 9. 2011 zavrnila zahtevek tožnice do zdravljenja v tujini. V sodnem postopku je tožnica uspela. Sodišče prve stopnje je v sodbi opr. št. II Ps 2595/2011 z dne 11. 9. 2014 ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženke z dne 12. 9. 2011 in z dne 18. 5. 2011 ter toženko zavezalo, da tožnico napoti v klinično ustanovo v tujino, ki ima izkušnje z okužbami, ki jih povzročajo Coxsackie virusi in z njihovim zdravljenjem, zaradi potrditve diagnoze okužbe s tem virusom in ji v tem primeru odobri ustrezno zdravljenje v tujini (II. točka izreka). Pritožbeno sodišče je v sodbi Psp 596/2014 z dne 10. 2. 2015 pritožbi tožnice delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do zdravljenja v tujini, naložilo toženki, da je ta dolžna tožnico napotiti v klinično ustanovo v tujino, ki ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi zaradi diagnostične obdelave in zdravljenja. V preostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo. Revizijsko sodišče je v sklepu VIII Ips 138/2015 z dne 22. 12. 2015 revizijo tožnice zavrglo. Pri tem je pojasnilo, da je v pojmu zdravljenje zajeta tako diagnostika kot tudi zdravljenje v ožjem pomenu besede (1. točka prvega odstavka 38. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po kateri bolnišnično zdravljenje obsega storitve diagnostike in zdravljenje ter medicinske rehabilitacije).

8. V okviru izvršitve citirane pravnomočne odločbe je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo z dne 14. 5. 2015, s katero je tožnico napotila na zdravljenje v tujino, in sicer v C. kliniko (Avstrija). Toženka je z isto odločbo odločila tudi, da tožnica nima pravice do spremstva, za potovanje na zdravljenje in nazaj se odobri prevoz z osebnim avtomobilom ter ima pravico do povračila potnih stroškov v skladu s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pri tem ji bo izdan obrazec E 112 SI, stroški zdravljenja tožnice se poravnajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

9. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) ter v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V kolikor ni v ZZVZZ drugače določeno se v postopku, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja ZUP. Po določbi drugega odstavka 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Glede uveljavljanja pravic v tujini in napotitvi na zdravljenje POZZ problematiko določa v členih od 219 do 228.g.

10. Preden je tožena stranka realizirala priznano pravico tožnice do zdravljenja v tujini, ki ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi zaradi diagnostične obdelave in zdravljenja, je, kakor to izhaja iz upravnega spisa v prilogi sodnega spisa, zaprosila dne 20. 3. 2015 UKC A., ob predložitvi prejete dokumentacije tožnice, za posredovanje odgovora, kateri izvajalec v tujini ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi in je primeren za diagnostično obdelavo in zdravljenje zavarovane osebe, kakšna vrsta prevoza za zavarovano osebo glede na njeno zdravstveno stanje je ustrezna za potovanje na zdravljenje in nazaj in ali zavarovana oseba na poti na zdravljenje in nazaj glede na njeno zdravstveno stanje potrebuje spremstvo. S strani Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC A. je toženka dne 15. 4. 2015 prejela odgovor, da po njihovih informacijah ni posebnega centra za zdravljenje za Coxsackie virusne okužbe. Za diagnostiko so usposobljeni boljši mikrobiološki oddelki večjih učnih bolnišnic. Iz tega stališča bi bil ustrezen pregled v kateri od terciarnih bolnišnic, npr. C. klinika (Avstrija) ali Infekcijski oddelki v J. ali K. (Švica) oziroma v Bolnici L. (Nemčija). Glede na zdravstveno stanje zavarovane osebe je možen prevoz z letalom na daljše razdalje, na krajše z osebnim avtomobilom, spremstva zaradi samega zdravstvenega stanja ne potrebuje. Podpisana sta bila doc. dr. E.E. in strokovni direktor UKC A. prof. dr. M.M.. Ob upoštevanju navedenega mnenja je toženka izdala odločbo z dne 14. 5. 2015, s katero tožnica ni bila zadovoljna in se je pritožila.

11. V okviru pritožbenega postopka je direkcija tožene stranke zaprosila Univerzitetni klinični center v B. za podajo mnenja o tem, katera ustanova je po njihovem mnenju potrebna za zdravljenje Coxsackie virusnih okužb in zaprosila tudi za mnenje, ali zavarovanka na zdravljenje in nazaj in za čas zdravljenje potrebuje spremstvo (dopis z dne 16. 6. 2015). Konzilij UKC B., Oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja je dne 30. 6. 2015 podal mnenje o upravičenosti zavarovane osebe do pregleda/preiskave/zdravljenja v tujini. V točki 6 je navedel, da je najbližji izvajalec zdravstvene dejavnosti v tujini, pri katerem predlagajo uveljavitev zdravstvene storitve in sicer je to C. klinika, Avstrija. Glede potrebe po spremstvu je konzilij menil, da spremstva ne potrebuje, da za prevoz na pregled lahko uporabi javno oziroma svoje prevozno sredstvo.

12. V upravnem spisu je med drugim tudi zahteva tožnice toženi stranki za pridobitev dokumentacije in podatkov, navedenih v odločbi z dne 9. 7. 2015. Tožnici je še istega dne bila posredovana kopija dokumentov zadeve, in sicer kopija dopisa št. ..., št. ..., mnenje Konzilija UKC B. z dne 30. 6. 2015, dopis št. ... in izvedensko mnenje št. ... in pojasnilo, da so ob zaprosilu k mnenjem bili posredovani tudi sodba II Ps 2595/2011, sodba Psp 596/2014, mnenje Konzilija z dne 15. 4. 2015 ter njena pritožba z dne 14. 5. 2015 ter mnenje konzilija z dne 30. 6. 2015 pri pozivu za mnenje izvedenca zavoda. V upravnem spisu je tudi izvedensko mnenje zdravnika izvedenca dr. N.N., da pri zavarovani osebi za zdravljenje v bolnišnici C. (Avstrija) spremstvo ni potrebno (z dne 2. 7. 2015).

13. V zvezi s presojo napotitve tožene stranke na zdravljenje v tujino tožnice na ustanovo C. (Avstrija) tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pred napotitvijo tožnice pridobila strokovno mnenje in tako ravnala v skladu z določili POZZ in ZZVZZ glede izvrševanja pravice do zdravljenja v tujini. Pridobila je mnenje izvajalcev na terciarni ravni, ki razpolagajo z ustreznim znanjem. Pridobila je mnenje Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC A. in v nadaljevanju še Konzilija Oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja UKC B.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako iz mnenje prvega kakor drugega izhaja, da je klinika C. (Avstrija) primerna ustanova za zdravljenje tožničine bolezni. Pri tem ne more slediti pritožbenim navedbam, da Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC A. oziroma Konzilij Oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja UKC B. nista tista strokovna organa, ki bi lahko v zvezi s tem podala ustrezna, strokovna mnenja. Na ta način je bila tudi pravilno realizirana sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 596/2014. V zvezi s tem tako ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje izvajalo številne dokaze, ki jih je predlagala tožnica v smeri, da se po eni strani ugotovi njena bolezen in po drugi strani ali pridobijo podatki iz evidenc na ZZZS o napotitvah v tujino in ustreznih klinikah v tujini za protivirusno vzročno zdravljenje Coxsackie virusov, da se zaslišijo direktor ZZZS dr. O.O. in predstavniki Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC A. ter različni drugi zdravniki, ki so v postopku sodelovali, saj je imelo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zadostno podlago za svojo odločitev in je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi dovolj razčiščeno. V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vedno odloča le sodišče.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi določno opredelilo, da se sporno vprašanje ne nanaša zgolj na to, ali je klinika C. (Avstrija) primeren izvajalec zdravljenja, temveč da je sporno, ali potrebuje tožnica tudi spremstvo na poti na zdravljenje in nazaj in ali je sama sposobna opraviti potovanja ter s katerim prevoznim sredstvom (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z zadnje navedenim je sodišče, kakor izhaja iz 8. in 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sledilo strokovnim mnenjem Konzilija UKC B., kakor mnenjem zdravnika izvedenca z dne 2. 7. 2015. Ne v tožbi ne v pritožbi, razen splošnih zgoraj navedenih pripomb, tožnica ni navedla, v čem se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in sodišča, da na poti na zdravljenje in nazaj ne potrebuje spremstva ter da je sposobna potovanje opraviti sama z osebnim avtomobilom.

15. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje ter tudi z zaključki sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja.

16. Prav ima tožena stranka, da gre v danem primeru predvsem za strokovno medicinsko vprašanje in da je v zvezi s tem tožena stranka, ker s potrebnim strokovnim znanjem ni razpolagala, ravnala pravilno, ko je pridobila mnenje ustreznih izvajalcev na terciarni ravni, ki razpolagajo z ustreznim znanjem.

17. Pritožbeno sodišče šteje, da so mnenja UKC A. in UKC B. strokovna mnenja, saj gre za klinična centra na najvišji strokovni ravni, ki opravljata zdravstveno dejavnost na sekundarni in terciarni ravni ter izobraževalno in raziskovalno dejavnost in imata v zvezi s tem ustrezna znanja v okviru katerih sta tudi podala svoje mnenje. Zgolj pavšalno nasprotovanje tožnice, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov z odločitvijo tožene stranke glede napotitve na zdravljenje v tujino, in sicer v C. (Avstrija), ne strinja, ne more odtehtati pridobljenih enakih strokovnih mnenj.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju ter tudi ne ugotavlja, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. V prilogah sodnega spisa ni listine v slovenskem jeziku, ki bi se nanašala na odgovor prof. dr. D.D. z C. (Avstrija), tako da se sodišče do te listine tudi ni moglo opredeliti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo mnenje UKC A. in UKC B., prav tako pa tudi izpoved tožnice, ki je bila zaslišana na glavni obravnavi.

20. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložilo, zakaj je kot nepotrebne zavrnilo ostale dokazne predloge, tako da je v tej smeri postavljena pritožbena trditev protispisna.

21. Toženec tožnice v predsodnem postopku res ni zaslišal, niti je ni posebej pregledal, saj za to ni bilo nobenega razloga, ker je šlo za realizacijo priznane pravice do zdravljenja v tujini in v zvezi s tem za medicinsko strokovna vprašanja glede napotitve tožnice v tujino in zgolj zaradi tega, ker tožnica ni bila zaslišana izpodbijani odločbi nista nezakoniti.

22. Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na vse ostale očitke pritožbe, ki jih je v večji meri pojasnilo že sodišče prve stopnje in niso odločilnega pomena za rešitev v predmetni zadevi, ne odgovarja.

23. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 139, 139/2.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 38, 38/1, 38/1-1.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NDI2