<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 25/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.25.2018

Evidenčna številka:VS00027573
Datum odločbe:12.09.2018
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 560/2017
Datum odločbe II.stopnje:09.11.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:likvidacijski upravitelj - redna odpoved - razlog nesposobnosti - odpoklic s funkcije - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - razlaga nejasnih določil v pogodbi - skupni namen pogodbenih strank

Jedro

Tolmačenje, za kakršnega se zavzema tožnik, pomeni popolno relativizacijo pravila 83. člena OZ, saj bi bilo vsakič v korist tožnika samo tisto tolmačenje, ki ga tožena stranka ni upoštevala. Če bi tožena stranka tožniku delovno razmerje prekinila že z dnem odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja, bi bilo v korist tožnika tolmačenje, da pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na podlagi odpovedi; če pa bi mu tožena stranka podala redno odpoved iz razloga nesposobnosti bi bilo v korist tožnika, da se šteje, da bi mu moralo delovno razmerje prenehati že prej, z dnem razrešitve, zaradi česar bi bilo v njegovo korist treba šteti, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja, ker je tožnik tudi po odpoklicu ostal v delovnem razmerju.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je od 16. 11. 2015 dalje za nedoločen čas zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu svetovalca likvidacijskega upravitelja in za ugotovitev, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku predloži v podpis in z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalca likvidacijskega upravitelja z veljavnostjo od 16. 11. 2015 dalje ter z enakimi ostalimi pravicami, kot so bile dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 9. 2014 ter ga pozove nazaj na delo, mu tudi po 31. 3. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu izplača plačo v neto znesku, kot bi delal. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 16. 11. 2015, pri čemer mu gredo vse pravice iz delovnega razmerja, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi dne 4. 9. 2014. Odločitev temelji na ugotovitvi, da v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sicer sklenjena za delovno mesto direktorja tožene stranke, pri čemer je bilo v njej izrecno predvideno, da se bo še naprej uporabljala, če bo tožnik imenovan za likvidacijskega upravitelja, ni izrecno navedeno, da delovno razmerje tožnika preneha v trenutku razrešitve z mesta direktorja ali likvidacijskega upravitelja in da tudi sicer ni bilo takšnega dogovora med strankama. Ker takšnega dogovora ni bilo, je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele kasneje na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti in ne že z dnem odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja. Postavilo se je na stališče, da je takšen zaključek v skladu z jezikovno razlago spornih določb pogodbe o zaposlitvi in da ni v nasprotju s skupnim namenom pogodbenih strank. Hkrati je takšna razlaga v korist tožnika, ki ni sodeloval pri pripravi pogodbe, saj mu omogoča daljše delovno razmerje in s tem daljše trajanje pravic iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi v veljavi tudi po 15. 11. 2015, ko je bil tožnik odpoklican s funkcije likvidacijskega upravitelja in da je prenehala šele na podlagi dne 30. 12. 2015 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas, kar pomeni, da je prenehala veljati z dnem, ko je tožniku mandat prenehal. Če bi sodišče pravilno uporabilo določbo 28. člena Pogodbe o zaposlitvi in 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), ne bi moglo priti do zaključka, da pogodba o zaposlitvi nima določenega trajnega delovnega razmerja tožnika kot likvidacijskega upravitelja. Določbo 28. člena Pogodbe o zaposlitvi je treba razlagati v korist tožnika in na tej podlagi ugotoviti, da zajema vse primere prenehanja mandata, torej tudi primer predčasnega odpoklica. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Uporabiti bi moralo določbo 83. člena ZDR-1, česar pa ni storilo, zato je odločitev materialnopravno napačna, hkrati pa so bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se kažejo v neupoštevanju zakonskih določb pri presojanju. Ker je pogodba o zaposlitvi prenehala z 15. 11. 2015, je bil tožnik od tega dalje pri toženi stranki zaposlen brez ustrezno sklenjene pisne pogodbe. Razmerje med strankama, ki se je izvrševalo po tem datumu, je imelo vse elemente delovnega razmerja v skladu z določbo 4. člena ZDR-1. Če bi sodišče pravilno uporabilo določbo 17. člena ZDR-1 bi ugotovilo, da sta stranki (ustno) sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca likvidacijskega upravitelja. Obenem navedeno pomeni, da je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 9. 2014 prenehala tudi zaradi sprejema nove pogodbe o zaposlitvi, saj v istem obdobju delavec ne more imeti sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožnik povezuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, da sodišče ni uporabilo določbe 83. člena ZDR-1. Tožnik pri tem ne pojasni, katerih določb ZPP sodišče zaradi takšnega neupoštevanja materialnopravne določbe ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, zato revizije v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dejansko ni mogoče preizkusiti.

8. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP):

– tožnik je 4. 9. 2014 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za mandatno obdobje od 1. 8. 2014 do začetka postopka likvidacije;

– že v pogodbi o zaposlitvi je bilo predvideno, da se ta pogodba uporablja še naprej, v kolikor ni drugače dogovorjeno, če bi v času trajanja mandata prišlo do začetka postopka likvidacije družbe in bi bil direktor (tožnik) imenovan za likvidacijskega upravitelja;

– nad toženo stranko je bil 30. 12. 2014 začet postopek redne likvidacije; tožnik je bil s tem dnem imenovan za likvidacijskega upravitelja in je bil od tega dne dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2014 v delovnem razmerju kot likvidacijski upravitelj;

– stranki se v pogodbi o zaposlitvi in tudi sicer nista dogovorili glede tega, kako na veljavnost pogodbe o zaposlitvi vpliva predčasni odpoklic s funkcije likvidacijskega upravitelja oziroma direktorja;

– uprava tožene stranke je 15. 11. 2015 sprejela sklep, da tožnika odpokliče z mesta likvidacijskega upravitelja in na to mesto s 16. 11. 2015 imenuje D. N.;

– tožena stranka je tožniku 30. 12. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da glede na določbe pogodbe o zaposlitvi in ugotovljeno voljo strank, pogodba o zaposlitvi ni avtomatsko prenehala veljati že z dnem odpoklica tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v resnici preneha veljati z iztekom časa za katerega je bila sklenjena. Vendar v pogodi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, ni bilo določeno, da se sklepa za čas dokler tožnik ni odpoklican s funkcije likvidacijskega upravitelja. S pogodbo o zaposlitvi je bilo dogovorjeno zgolj to, da se sklepa za čas od 1. 8. 2014 do začetka postopka likvidacije in da se pogodba uporablja še naprej, če bo tožnik imenovan za likvidacijskega upravitelja. Na podlagi takšne določbe ni možno sklepati, da je pogodba sklenjena za čas dokler tožnik ni odpoklican s funkcije likvidacijskega upravitelja, zato z naslednjim dnem po odpoklicu ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik tudi po odpoklicu ostal v delovnem razmerju. Transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je delavec ostal na delu tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, se praviloma nanaša na isto delovno mesto, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožnik transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavlja z navedbo, da naj bi bila ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca likvidacijskega upravitelja. Takšno zatrjevanje pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče ni ugotovilo obstoja takšnega ustnega dogovora in tudi ne dejanskega opravljanja dela svetovalca likvidacijskega upravitelja. Tožnik v zvezi s tem tudi ne uveljavlja morebitnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizije v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je tožena stranka ves čas postopka zanikala obstoj zatrjevanega ustnega dogovora o opravljanju dela svetovalca likvidacijskega upravitelja in tudi opravljanje takšnega dela, češ da je v času od odpoklica tožnika do poteka odpovednega roka potekala primopredaja poslov med tožnikom, kot prejšnjim likvidacijskim upraviteljem in novim likvidacijskim upraviteljem.

10. Določba 28. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi o tem, da ta pogodba preneha veljati po preteku mandata direktorja, če mandat direktorja ni bil podaljšan, ne pomeni, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi avtomatsko prenehala z dnem odpoklica tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja. Kaj takšnega iz te določbe in celotne pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. Pri razlagi sporne določbe se je sodišče pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena OZ o tem, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pa tudi na določbo drugega odstavka 82. člena OZ po kateri se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Tožnik z ničemer ni pojasnil, iz česa naj bi izhajal drugačen skupen namen strank, od tistega, ki izhaja iz same pogodbe. Nenazadnje sodba temelji tudi na izpovedbi tožnika, da s toženo stranko nikoli ni ničesar (do)govoril glede situacije, v kateri bi tožena stranka imenovala drugega likvidacijskega upravitelja, in na ugotovitvi, da tudi kot priča zaslišani takratni predsednik nadzornega sveta tožene stranke M. L. ni zatrjeval, da bi bilo s tožnikom ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi kakorkoli drugače dogovorjeno glede predčasne razrešitve tožnika oziroma njegovega delovnopravnega statusa po odpoklicu. Že zgolj navedene ugotovitve kažejo na zgrešenost revizijskega razlogovanja o drugačnem skupnem namenu pogodbenih strank. Skupni namen pogodbenikov je namreč lahko le rezultanta posameznih namenov strank, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe in sta jih stranki razkrili druga drugi.

11. Tudi določbo 83. člena OZ je sodišče uporabilo pravilno. V skladu s to določbo je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Tolmačenje, da s pogodbo o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da tožniku v primeru predčasnega odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje preneha že z dnem odpoklica, je v korist tožnika, saj mu omogoča, da v delovnem razmerju ostane tudi po odpovedi (v konkretnem primeru je tožnik v delovnem razmerju ostal vse do izteka odpovednega roka po podani redni odpovedi iz razloga nesposobnosti). Po drugi strani pa tolmačenje, za kakršnega se zavzema tožnik, pomeni popolno relativizacijo pravila 83. člena OZ, saj bi bilo vsakič v korist tožnika samo tisto tolmačenje, ki ga tožena stranka ni upoštevala. Če bi tožena stranka tožniku delovno razmerje prekinila že z dnem odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja, bi bilo v korist tožnika tolmačenje, da pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na podlagi odpovedi; če pa bi mu tožena stranka podala redno odpoved iz razloga nesposobnosti bi bilo v korist tožnika, da se šteje, da bi mu moralo delovno razmerje prenehati že prej, z dnem razrešitve, zaradi česar bi bilo v njegovo korist treba šteti, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja, ker je tožnik tudi po odpoklicu ostal v delovnem razmerju.

12. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča, da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V skladu z drugo alinejo 89. člena ZDR-1 je ta odpovedni razlog med drugim podan tudi v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje tega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka na tej podlagi zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na zmotno uporabo 73. člena ZDR-1. Določba šeste alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1 o tem, da stranki v pogodbi o zaposlitvi lahko, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, če pogodbo sklepa poslovodna oseba ali prokurist, ne izključuje tega, da v primeru kakršen je ta, poslovodni osebi, oz. likvidacijskemu upravitelju po odpoklicu s funkcije, pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Nasprotno, ustaljena sodna praksa je, da poslovodni osebi delovno razmerje po predčasnem odpoklicu s funkcije lahko preneha na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če s pogodbo o zaposlitvi ni dogovorjeno, da mu preneha že zaradi odpoklica oziroma predčasnega prenehanja mandata.

14. Zgrešen je revizijski očitek, da je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna, ker sodišče ni uporabilo določbe 83. člena ZDR-1. Relevantna je določba drugega odstavka 83. člena ZDR-1 o tem, da delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Očitek je protispisen, saj se sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sklicuje na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1, ki jo v nadaljevanju pravilno poveže z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti med drugim navaja tudi neizpolnjevanje pogojev z opravljanjem dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nezmožnost opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja je prav gotovo utemeljen razlog za redno odpoved iz razloga nesposobnosti.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Tožnik z revizijo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo. V tej zadevi gre namreč za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 82/2, 83
Datum zadnje spremembe:
07.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMjQz